Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo

Živa je napisal/a:: Drage dame(gospodov ni )
meni grozno se mudi
danes je zato bi novi izziv predlagala, ste za?

[slika/internet]

Lepo Živa, vesela sem tvojega izziva, všečen (kot mi je všečna polna luna).

Bom razmišljala v nočni izmeni;))))

Morda mi jutri kaj rata

Lp, Lea

Morje in luna

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 59502-11839

Na mojstrsko poslikanem platnu zardeva zahod in sonce se kobali za vršace. Tam leže za purpurno zaveso.
Dan je izhlapeva v temo. Veter lenobno veje. Z neba odriva natrgane oblake.
Polna luna se nagiba nad vodo in se ponosno spogleduje z lastno podobo v temnem ogledalu.

Svetloba se skrivnostno nasmiha. V milinem mehurčku se veličastno dviga in počasi splava pod zvezdni svod.

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 Bubble_by_pouloute-d2ychmt

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 Bubble_by_pouloute-d2ychmt

[slika/internet]

Nov izziv:

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 10-dnevna-vremenska-napoved

slika/internet

Celica noči

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 10-dnevna-vremenska-napoved

slika/internet

Sonce meče rdeče bliske. Obmolkle ptice izginjajo v mraku. Luč slabi v zabrisano podobo sanj. Veter izdahne in krepko zategne zastor teme.
Vznemirjenost narašča, povzpne se prek robov.
Pogled drsi izza trepalnic, skuša se odkrasti iz kletke zapoznelih prividov. Ujet v odzven tišine obmiruje. Čaka.
Ostaja slutnja jutra.

Rojstvo novega dne. Rojstvo novega uspeh. Rojstvo nove radosti. Noč počasi umika svoje sanjave prste in odkriva svetlobo prebujajočega se sonca. Sanje, kot ptiči odletijo za temnim plaščem nočne lepote. Na svojih krilih odnesejo vse sanjave trenutke. V svetlobi jutra se bodo spremenili v prelepe metulje in na krilih prinesli smeh.

Drage moje stop

vidim da ste fullllllllllllllllllll pridne 023

auč kaj pa jst

Sedaj se hitrca lotim dela, tu na temu konce kar mimo vozim, ura da za vama odrajžam 027

Nazadnje urejal/a Živa Tor Avg 07, 2012 4:36 pm; skupaj popravljeno 1 krat

[slika/internet]

Lunino zrcalce!

Tiste noči, podala se na daljši sprehod.
Mir je potrebovala, biti sama s seboj, neka notranja nemirja so prevevala to mlado telo.
Tovrstnih izzivov še ni zaznala, tuji, nenavadni, na to se je odzivala kot ustrahovana!
Bojazen je pričela vodit njena čustva, solze so iznenada vlažile od poletja izsušena lica.
Ni vedela čemu, edino dejstvo je bilo; morala je sprostiti napetost katera je z neukrotljivo hitrostjo, dušila.
Sesedla se je na gozdno jaso, naslonila glavo na dlani in v trenutku odplavala v močno jokanje.
Plaz čustev je vodil nenavadno igro, ihtenje se je stopnjevalo, v prsih pekoča bolečina, srce je noro utripalo, vid zamegljen in glava od napetosti brez razsodnosti.
Želela je le eno, oditi!
Toda kam?
Zakaj, se to dogaja?
Je z menoj vse v redu?
Tisoč vprašanj, niti enega odgovora!
Ko se je to stanje napetosti in solzavosti pomirilo je njen pogled, privabila svetleča krogla na nebu: luna!
Lepa svetlikajoča, z enkratnim nasmehom, vabila v svoje je globine.
Kako lep spektakel , je dodala!
A ti luna veš, zakaj se mi to dogaja?
Vodila je monolog, kljub temu, globoko v sebi je odgovor za to nenavadno psihofizično stanje, poznala.
Mukotrpna situacija v kateri se je zrcalila, je bilo lunino ogledalo.
Tiste dni, je ta elegantna gospa napolnila svoje kolo z vso svetlobno močjo katero je premogla.
Sonce ji je dalo novega zagona, ona je svojo moč spuščala na zemljo, ljudem v dar!

Nazadnje urejal/a Živa Tor Avg 07, 2012 4:45 pm; skupaj popravljeno 1 krat

[slika/internet]

Danes si je zaželela nekaj novega, nenavadno igrivega!
Zakaj pa ne: napravila bom sebi darilo!
Poiskala je malo pollitrsko plastenko, v njo je natočila vodo kateri je dodala milnico.
Jolile uhu, je zajodlala, kakor jo je naučil, njej pokojni dedek.
Z njim je preživela enkratno otroštvo, globoka čustva so privrela na plano.
Spomini so jo prevzeli, odšla je v gozd in med zelenjem, podoživljala otroštvo.
Spuščanje milnih mehurčkov je dedka neizmerno veselilo. Vedno ko sta želela stran od domačih, v njun svet, sta ubrala to pot, vsak s svojimi mehurčki.
Bilo je čudovito obdobje, takrat je živela kot v pravljici.
Dedek ji je dovolil vse, zelo jo je imel rad, njegova ljubljenka je bila!
Danes, kljub razigranosti katera ji je ostala, se ji je ob spominu na njega, oko orosilo.
Še vedno mu ni oprostila, ker jo je prejšnjo jesen, brez slovesa, zapustil.
Hitro si je osušila mokro lice, ter se podala proti domu.
Med potjo je natrgala šopek marjetic, da jih odnese na dedkov grob.
Le te in njo, ob igri z mehurčki, je imel najraje v življenju.

Živa je napisal/a:: [slika/internet]

Danes si je zaželela nekaj novega, nenavadno igrivega!
Zakaj pa ne: napravila bom sebi darilo!
Poiskala je malo pollitrsko plastenko, v njo je natočila vodo kateri je dodala milnico.
Jolile uhu, je zajodlala, kakor jo je naučil, njej pokojni dedek.
Z njim je preživela enkratno otroštvo, globoka čustva so privrela na plano.
Spomini so jo prevzeli, odšla je v gozd in med zelenjem, podoživljala otroštvo.
Spuščanje milnih mehurčkov je dedka neizmerno veselilo. Vedno ko sta hotela stran od domačih, v njun svet, sta ubrala to pot, vsak s svojimi mehurčki.
Bilo je čudovito obdobje, takrat je živela kot v pravljici.
Dedek ji je dovolil vse, zelo jo je imel rad, bila je njegova ljubljenka!
Danes, kljub razigranosti katera ji je ostala, se je oko ob spominu na njega orosilo.
Še vedno mu ni oprostila, ker jo je prejšnjo jesen, brez slovesa, zapustil.
Hitro si je posušila rosno oko in se podala proti domu.
Med potjo je natrgala šopek marjetic da jih odnese na dedkov grob.
Rožice in njo ob igri z mehurčki je imel najraje v življenju.

Super, Živa

Oba zapisa sta fanj:)

Hvala Lea, nekaj malega bom speglala ( tako bi ti djala

)
pri prozi sem bolj mlečko, rabila bi kakega dobrega inštruktorja/ico - tako čisto tebi podobno blum2

Živa, super ti gre. Lepa zapisa.

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 1435603135

nekaj malega, ni obilje kreacije, po obdobju suše, dobrodošlo nakazilo

027

[slika/internet]

Tek za prihodnostjo

Tvoje zamisli so visokoleteči izzivi, na nebu se zrcalijo v objemu lune, greje jih sončna pripeka.
Sredi dopoldneva, omili vnemo, vročično stanje okolice.
Ko nastopi noč in njena hotenja narastejo, obiraš sadove kakor leteči zmaj.
Ptice so prijatelji zasnovanih potencialov v tebi, jutro jih obeleži in podkrepi s svojo blagodejnostjo.
Verjeti v ustvarjalnost ti daje vetra, med učenjem si nabiraš novih izkušenj za nadaljevanje poti.
Hodom za svojo silhueto, se prepuščaš toku doživljanja.
Njen odsev ti hladi, od temperaturnih razlik, prepoteno telo.
Odlika je v potencialu tvojega uma, ta kot nektar si blagodejno prizadeva za ozdravitev, od kamenja ranjena stopala.
Pot katero si nedavno prehodil, je strma, vijugasta in trnova.
Nekatera boleča izkustva, so zaznamovala tvoje bogastvo v odločanju in sprejemanju drugih.
Sedaj ti načrtovanje predstavlja lažji del podvigov, bogatejši za modrost, zahvaljujoč pticam katere so obogatile senco s svojimi krili.
Prepuščaš se nežnim zvokom melodije v tebi.
Ta del nepoznanega, dviga raven zavedanja; Živim tukaj in sedaj, hvala ti nebo, da me podpiraš v odločitvah, katere so težke, za eksistenco nujno potrebne!

Bravo, Živa, ti si neumorna

lp,

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 580296745

Lea

neka sila v meni mi daje moč pisanja, ali sedaj bodiga dovolj, jutri je služba in Živa

Lepo in ustvarjalno nočno izmeno ti želim, jutri se beremo v kolikor bo muzo na voljo 010

Nočko in mirne sanje

030

Super Živa!

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 3432562949

Nov izziv, hvala 027

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 Tumblr_m3cfs7v9aL1r38lhgo1_500

[slika/internet]

Gelsko sonce

Neas je urno skočil v sedeči položaj, z roko si je obrisal potno čelo in se zazrl v temo, ki je prihajala skozi okno. Počasi je vstal in obul posebej zanj narejene copate iz ovčjega krzna in si ogrnil toplo in bogato izvezeno črno ogrinjalo ter stopil proti oknu. Naslonil se je na polico in zazrl v obrise daljnih, še vedno zasneženih, gorskih vrhov izza katerih se je prebijala nežna svetloba, ki je oznanjala, da se je jutro začelo prebujati. Nekaj časa je strmel v umikajočo se noč nato pa so se mu začele vrivati misli in podobe iz sanj. Iz sanj, ki so bile tako žive in tako stvarne, da bi lahko prisegel, da so resnične. Iz sanj, ki so bile tako jasne, kot bi jih doživel včeraj in iz sanj, ki so se ponavljale že četrto noč in so bile vsakokrat do najmanjše podrobnosti enake. Občutki so bili živi, v nosu je še vedno čutil sveži vonj gozda in v ušesih mu je šumel glas morja. Čutil je tisti nerazložljivi občutek strahu, ki ga je prebudil. Bil je zmeden. Le zakaj tako živo sanja o pokrajini, ki je ni še nikdar videl in o njej, ki je ne pozna, a čuti, da sta povezana in le zakaj se mu vsako noč te sanje ponavljajo? Je to razlog zakaj je še vedno tukaj pri stricu Nealu in njegovi ženi teti Kenni? Že pred nekaj tedni je čisto ozdravel, res, da je tu in tam čutil topo bolečino v poškodovani nogi, a to se najverjetneje ne bo nikdar več spremenilo, vedel je, da bi se lahko vrnil v svoje življenje, toda ne, nekaj mu je prigovarjalo, da še ni čas da gre. Globoko je vzdihnil in se počasi obrnil nazaj proti postelji. Prišel je do stene kjer je v kotu stala zložena njegova bojna oprava z vsem orožjem in sedlom vred in trikrat potrkal po zidu, nato je malo poslušal in ko mu je trkanje odgovorilo, se je nasmehnil in začel oblačiti. Z bratrancem Osgarjem sta že od malega imela to tajno komunikacijo, ki je pomenila, da sta oba zbujena in da se čez nekaj minut dobita v velikem preddverju dvorca, ki ga je bil stric, kot najstarejši sin podedoval po očetu in nato smukneta ven do hlevov ter odideta jahat.

Tiho, zatopljena vsak v svoje misli in občutke, sta osedlala svoja konja. Na poti iz hleva pa se je Osgar ustavil in pogledal svojega dve leti starejšega, zdaj že osemindvajsetletnega, za glavo višjega in postavnega bratranca.
»Veš, da nisi sam, imaš družino, ki ti bo vedno stala ob strani.« je tiho rekel in ne da bi počakal na Neasa zajahal svojega čudovitega rjavca in oddirjal v prebujajoče se jutro.
Neas je še malo gledal za njim in sebi v brado zamrmral: »Vem, hvala.« Globoko je vdihnil mrzli pomladni zrak in se nato urno pognal v sedlo svojega konja. Zdirjal je po ravnici proti gozdu in od hitrosti so mu svetli, s pridihom ognjeno rdeče, malo daljši lasje plapolali za njim, svoje svetlo modre oči je rahlo priprl in užival v hitrosti. Glava se mu je zbistrila in za trenutek je samo užival v radosti dneva, brez spominov in pomislekov v zvezi s sanjami, ki so ga težile.

Kot po navadi je v jedilnico zadnji prišel stric Neal. Ko so vsi sedeli za mizo, vsak s svojim krožnikom pred seboj je teta nežno vprašala: »Torej Neas, o čem si se hotel pogovoriti z nami?«
Neas je bil sprva presenečen nad tetinim vprašanjem in vilica na katero si je ravno naložil zalogaj je obvisela v zraku, med krožnikom in njegovimi usti, nato pa se je nasmehnil teti in odložil vilico nazaj, ne da bi pojedel grižljaja z nje. Pomislil je, le kako teta ne bi vedela za njegove namene in njegova občutja, saj konec koncev je bila to teta Kenna? S pogledom je premeril vse prisotne, teto, strica in bratranca nato je globoko vdahnil in se pripravil, da jim pove vse o svojih sanjah. V delčku sekunde, ko je opazoval družino mu je šla misel o preteklosti in o dogodkih preteklih nekaj mesecev skozi možgane. Ko je bil še mlad deček svojih sedem let mu je umrl oče in z mamo sta skoraj dve leti živela pri stricu Nealu in njegovi ženi, teti Kenni, ki je bila malo drugačna od ostalih in katere so se drugi družinski člani malo bali, njega pa je mama vzgojila tako, da jo je spoštoval in v času, ko je živel pri njih jo je tudi vzljubil, tako kot ona njega. Kasneje se je mama poročila in ga vzela s seboj, toda vez, ki jo je imel s teto je ostala. Pred tremi meseci so bili vsi sila presenečeni, ko se je na posestvu strica Solasa prikazal stric Neal. Vsi so mislili, kakšno naključje ga je pripeljalo mimo ravno tisti dan, ko se je Neas poškodoval medtem, ko so spravljali drva. Le Neas je vedel, da to ni naključje, temveč, da je teta Kenna poslala strica Neala ponj, saj je čutila, da se mu bo nekaj zgodilo in da bo potreboval njeno pomoč. O tem ves čas njegovega okrevanja niso spregovorili, saj so vsi poznali resnico, drugi družinski člani pa jim ne bi verjeli in bi zamahovali z roko. Zato je v družini veljal tihi dogovor, da se o tem ne govori na glas, saj tisti, ki so bili čustveno bolj povezani, so se lahko sporazumevali tudi samo s pogledi in občutki. Zdaj se je ponovno nasmehnil, tokrat bolj sam sebi, da je bil neumen, da ni takoj pomislil na to, da bo teta vedela, da ga nekaj muči, tako kot je to vedel Osgar to jutro. Njegov in tetin pogled sta se srečala in čutil je, da ga teta spodbuja, da pove kaj ga teži in pri tem je čutil neverjetno razumevanje in ljubezen. Prostor je bil prepojen s harmonijo in mirom. Ponovno se je nasmehnil in začel odpirati temne predele svojega uma.
»Že četrto noč sanjam iste sanje, sanje, ki jih ne razumem in sanje v katerih se ustrašim nerazložljivega.« Zagledal se je v tetine oči, ki so bile kot neskončna zelena jasa in prvič glasno povedal vsako podrobnost svoje nočne avanture.
»Jaham po čudovitem gozdu, skozi veje do mene prodirajo sončni žarki, ki me nežno in toplo božajo, slišim žuborenje rečice in ptičje petje ter vidim živali, ki se brez straha sprehajajo okoli. Vse okoli mene je mirno in počutim se tako varno in tako dobrodošlo. Vem, da še nikdar nisem bil na tem kraju, ne poznam ga, vem pa, da je to Shetlandsko otočje in ko prijaham iz gozda, se pred menoj odpre čudovita jasa in na drugem koncu jase vidim grad, mogočno sivo poslopje, ki kljubuje vetru in dežju in je varen dom že neštetim generacijam. Ves čas mi v glavi nekaj tiho prišepetava ime Artagan. Grad in posestvo sta mogočna in stojita ponosno, toda vidim in čutim, da je grad sam in zapuščen, čutim njegovo osamljenost. Kot bi letel, v hipu se znajdem na eni izmed njegovih teras s pogledom na odsekano skalnato pobočje pod njim v katerega se zaletavajo mogočni valovi ledenega morja. Tudi valovi obljubljajo varnost in mi pojejo dobrodošlico in tudi ob pogledu nanje občutim, da mi govorijo poišči jo in vrni jo domov. A koga? In ko se tako sprašujem koga pogreša ta kraj se v hipu znajdem, na drugem koncu, vem da nisem več na otoku, sedaj sem nekje globoko na celini in stopam po temačnem gozdu, srh me spreletava in čutim tesnobo okoli srca, v glavi slišim, da nekdo tiho joče, a ne vidim nikogar. Iščem in iščem, hodim in hodim, a vse je zaman. In ko že obupam, jo zagledam, sedi na skali ob potoku. Glava ji počiva na dlaneh s katerimi je skrila svoj obraz. Tiho joka, vsaj mislim da joka, saj je ne slišim več. Tako žalostna je, njeni dolgi ravni skoraj zlato rjavi lasje pokrivajo njen hrbet in kot ščit objemajo njeno drobno krhko telo. Vem, da je mlada in vem, da ji lahko pomagam in hočem ji pomagati. Stopam počasi vse bližje in bližje in ko sem od nje oddaljen le nekaj korakov, začuti mojo prisotnost, saj se zdrzne in malo zravna hrbet, toda še vedno je obrnjena proč od mene in svoj obraz še vedno skriva z dlanmi. V trenutku spoznam, da je vilinka in ne vem zakaj začnem hoditi nazaj, korak po korak dokler se pri četrtem koraku od straha ne zbudim.«
V jedilnici je bilo nekaj časa vse tiho. Nato pa je teta tiho in ljubeče vprašala: »Česa si se ustrašil? Nje? Je mar zlobna, nevarna ali si se ustrašil le dejstva, da je vilinka?«
»Oh, draga teta, če bi vedel me to ne bi preganjalo že toliko časa. Ona je tako nežna, tako mlada, tako ljubka. Na njej ni nič kar bi lahko kogarkoli prestrašilo. Mislim, da je ona sama čista manifestacija ljubezni in miline v človeški podobi. Tudi dejstvo, da je vilinka me ne straši, saj konec koncev si ti tudi vilinka in o vas vem veliko. Le zakaj bi se bal vilinke?« nemočno in zgubljeno je strmel v teto.
Tišino je prekinil Osgar: »Bojiš se odgovornosti in bojiš se prihodnosti, če ji pomagaš boš moral spremeniti svoje življenje, navade, kraj bivanja in mogoče celo prijatelje. Ljudje spoštujejo viline, toda samo od daleč, ne marajo jih v svoji bližini.« je rekel razumevajoče in ponovno prijel svoj kos kruha, ki ga je odložil, ko je Neas začel pripovedovati. Še predno je ugriznil v kruh je še pripomnil: »Dokler pri sebi ne odločiš kaj boš, ali ji boš pomagal ali jo boš pozabil boš imel te sanje. Dragi bratranec nihaš in tuhtaš in ne veš kaj bi, ko boš sprejel odločitev boš šel lahko naprej, zato se hitro odloči.«
Teta Kenna je malo jezno pogledala sina, že res, da je vse povedal prav, le tako grob pa spet ni moral biti.
Ker je vedel kaj si misli mati je z polnimi usti samo dodal: »Neas trenutno ne potrebuje ujčkanja, če ji hoče pomagati, bo moral še kaj več požreti kot mojo direktnost.«
Kenna se je nemočno nasmehnila: »Ja prav imaš«. Obrnila se je k nečaku in mu prijazno rekla: »Osgar ima prav, na razpotju si, lahko pomagaš vilinki in si spremeniš življenje ali pa zavrneš pomoč in nadaljuješ s svojim življenjem, kot si ga imel do sedaj. Odločitev je samo tvoja. Ko se boš trdno odločil bo tvoje življenje steklo v izbrano smer.«
Neas je za trenutek zaprl oči. Tudi sam je slutil, da je to odgovor na njegovo moro in že prej je premislil in se odločil, da bo poskušal pomagati dekletu, saj konec koncev je njegovo življenje prešlo v neko dolgočasno fazo in potreboval je nekaj, da se bo spet počutil živega. S še vedno zaprtimi očmi je tiho rekel: »Rad bi ji pomagal, a kdo je, kje je in kako ji lahko pomagam, ko pa ne vem kaj jo muči in še več, saj tudi ne vem kako izgleda.«
»Razočaral si me Neas.« je zdaj prvič spregovoril stric. »Nimam take moči kot tvoja teta in Osgar, a nekaj sem se naučil, nič v življenju ni prepuščeno naključju, vse se dogaja z razlogom. Pač moral si se poškodovati in imeti čas, da premisliš o svojem življenju. Lahko bi se poškodoval pri očimu, a ne ti si se poškodoval tukaj v bližini nas in teta me je poslala pote, ker je imela videnje o tem, da se boš poškodoval, čeprav takrat ni vedela zakaj je pomembno, a bilo je pomembno, da te pripeljemo sem na okrevanje. In ti si bil izbran da dobiš priložnost, da pomagaš Ariel. Nič ni naključno.« se je zarotniško smehljal Neal in pri tem je pomežiknil svoji ženi.
»Ariel« je Neas tiho in nejeverno pogledal teto.
»Tvoji vilinki je ime Ariel.« se je teta naslonila nazaj in roki prekrižala v naročju, kar je pomenilo, da se pripravlja povedati zgodbo. »Kot veš le izredno mala peščica vilink in vilinov se je odločila, da sprejme človeka za svojega življenjskega sopotnika. Tisti, ki smo pa smo še dodatno povezani in pripravljeni priskočiti en drugemu v pomoč. Arielina mama je vilinka, ki se je poročila z moškim, živeli so v gradu Artagan na enem otočku v otočju Shetland. Pred štirimi leti se je v takrat šestnajstletno Ariel zaljubil temni mag s sosednjega otočka. Obupno jo je želel, zato je bil pripravljen narediti vse, da jo dobi. Okoli Artagana živi veliko vilinov, pa kljub temu niso bili kos magu. Starša sta me prosila, da poskrbim za dekle in jo varno pripeljem na celino in jo predam dedku v varstvo. Mi trije smo odpeljali dekle, medtem pa se je mag maščeval in pokončal njena starša. Od takrat grad sameva in čaka na gospodaričino vrnitev. Ariel je pred magom in pred drugimi bila varna dokler je bil dedek živ. Pred nekaj meseci je starec, ki je razumel viline umrl in zdaj je Ariel prepuščena na milost in nemilost svojega pohlepnega strica. Stric na vsak način poskuša priti do Artagana, a mu naravne sile, ki ščitijo nečakinjo in njeno premoženje uspešno kljubujejo in preprečujejo, da se odpravi na pot. Ne samo, da se želi polastiti njene dediščine, s svojimi dejanji in prisotnostjo bo tudi kmalu opozoril maga na dekle in ta jo bo našel. Ariel bo varna pred magom le, če se poroči. Toda poroka mora biti tudi vilinska in opravljena v Artaganskem gozdu.« Malo je pomolčala in opazovala nečaka, vedela je da počasi dojema zgodbo, ki mu jo je pripovedovala in ko je prebrala spoznanje, da se bo moral poročiti z Ariel, ki ga je zadelo naravnost v srce in presenečenje, bolečino in nejevero zarisalo na njegov obraz je previdno nadaljevala. »Na poti proti posestvu, kjer jo je čakal dedek smo se ustavili tukaj. Na vsak način sem ji hotela pomagati in ker nisem vedela kako močno izražene vilinske nagone ima sem ji postavila direktno vprašanje. Sedeli smo tukaj in ona je sedela na stolu, kjer sedaj sediš ti. Povedala sem obema njej in Osgarju, da vilini čutimo in vemo že od malega s kom nas bo življenje združilo, zato vemo v naprej kdo je oseba, ki nam je usojena. Priznam, da sem upala, da se bosta z Osgarjem spoznala in bi se nemara lahko poročila, kar bi rešilo skoraj vse probleme.« Kenna je globoko vdihnila in rahlo priprla oči, kot bi se hotela vrniti v tisti dan in si v spomin priklicati Arielino podobo in vsako besedo pogovora. Spet je odprla oči in se zagledala v Neasa. »Ne vem kaj naj ti rečem, povedala ti bom, kaj je Ariel tisti večer povedala nam. Zahvalila se mi je za skrb in ves trud, toda zatrdila je, da mora naprej do dedka. Tam bo počakala na dan, ko bo prepuščena na milost in nemilost nekega sorodnika. Ko bo najhuje se bo tudi dokončno odločalo o njeni usodi. Rekla nam je, da ve samo to, da je njeno življenje odvisno od moškega in njegove odločitve. Povedala nam je vse o svoji viziji, kjer stoji na razpotju na eni poti stoji visok bojevnik, čigar obraza ne vidi in imena ne pozna, na drugi poti stoji temni mag. Vse kar ve je to, da čaka kako se bo bojevnik odločil, če pride bližje in jo dvigne na svojega konja bosta odjahala po poti obsijani s soncem in prežeti z ljubeznijo, če se obrne in sam odjaha v svetlobo, se bo pot zaprla in bo prisiljena oditi s čarovnikom, ki steguje svoje dolge kremplje proti njej. Pripomnila je, da ne ve kdo je bojevnik, da ne ve ali je njen mož ali samo njen rešitelj, ve pa, da bo njeno srce poznalo odgovor, ko bo čas za to.« V jedilnici je zavladala tišina, prijetna tišina. Stric, teta in Osgar so poznali zgodbo, saj so jo slišali iz Arielinih ust medtem, ko je Neas moral vse skupaj še sprejeti in razumeti. Družina, ki do tega trenutka ni niti slutila, da je ravno Neas bojevnik iz Arieline vizije mu je želela pomagati, da se odloči pravilno. Nihče ni niti pomisli, da bi mu kar koli svetoval ali podajal svoje mnenje, vse kar so želeli je, da bi izbral odločitev s katero bo lahko živel do konca svojih dni. Vsi so bili presenečeni, ko je Neas odločno in samozavestno rekel: »Zdaj, ko poznam celo zgodbo vem, da je ona moja manjkajoča polovica in vse bom naredil, da jo rešim. Za združitev celote ni nobena žrtev prevelika.« S pogledom je preletel obraze svoje družine: »Kje jo najdem? Kaj moram narediti, da mi jo bo stric sploh dal za ženo?«
»Ti pa si hiter in odločen.« se je zdaj zarežal stric Neal.
»Počasi eno stvar po eno, najprej nekaj taktike in planov. Za začetek, ne moreš sam na tako pot, sploh pa ker jo moraš najprej varno pripeljati na Artagan.« se je vmešal še Osgar.
Neas je malo pomolčal in bolj s strahom vprašal: »Kaj pa če ona v meni vidi samo rešitelja in ne moškega, ki bi ga hotela za moža? Bo varna, če jo poiščem?«
»Kdo bi si mislil, da si čustveno tak strahopetec.« se je nasmihala teta. »Vilini smo zelo pravična bitja, če jo iskreno želiš za ženo in če jo iskreno ljubiš in če jo rešiš in odjahaš z njo po poti svetlobe iz njene vizije te bo vzela za moža, pa čeprav ne bo prepričana, da si ti res njena prava polovica in vse bo naredila, da ti bo dobra žena. S svojo ljubeznijo, zaupanjem in spoštovanjem nas vežete nase.«
»Oh mama, kako lahko ljubi žensko, ki je nikdar ni videl?« je zdaj Osgar skoraj vstal od mize.
»Prej je povedal, da je v njegovih sanjah ona sama čista manifestacija ljubezni in miline v človeški podobi. Občutki so tisto kar nam govori resnico o nekom, ne naše oči.« je nežno in ljubeče povedala Kenna, kot bi majhnega otroka učila življenjsko pomembne lekcije.

Nežna roka je stresla speče dekle: »Gospodična Ariel, zbudite se, samo sanje so, zbudite se.«
Ariel je počasi odprla oči in nad seboj zagledala svojo deklo, ki jo je prestrašeno gledala, opazila je, da je v sobi že svetlo, kar pomeni, da se je jutro že prebudilo. Nasmehnila se je dekletu in tiho rekla: »Ne skrbi vse je v redu, vse bo še dobro. Pred zajtrkom grem še na sprehod.«
Dekle se je priklonilo in odhitelo do garderobne sobice v kateri so visele prečudovite obleke in čarobno lepa ogrinjala, da izbere gospodarici obleko.
»Clare, počasi začni pakirati najine stvari in prosim, bodi previdna, naj nihče ne opazi, pomembno je, ko bo čas za to, da lahko takoj odideva.« je tiho rekla dekletu skoraj na uho saj ni želela, da bi jo kdorkoli slišal pa čeprav je poskrbela, da je bil stolp v katerem sta z Clare prebivali varen in z urokom zaščiten.
»Bova zbežali milostljiva?« je s strahom in pričakovanjem zacvilila dekla.
»Seveda ne, moj neznani bojevnik se je odločil in zdaj jaha proti meni.« je z upanjem in olajšanjem v glasu odgovorila Ariel.
»Kaj pa vaš stric? Dobro veste milostljiva, da vam je že izbral ženina, ki je po njegovi volji in ki se ne bo vmešaval v njegove pohlepne posle.«
»Vem Clare, zato bova morali pomagati bojevniku, da prepriča strica in predvsem, da ostane živ, ko bo enkrat prestopil vhod v Gormal.« je resno rekla in prijela deklo za roko, da bi se prepričala, če jo je ta res razumela.
»Upam, da boste uporabili nekaj svoje vilinske moči milostljiva in zaščitili bojevnika. Veste, da bom vse naredila da vam pomagam.« je resno odgovorila in obe sta začutili, da je napočil trenutek ko gre na vse ali nič in da sta v tem tesni zaveznici.
Ariel je globoko in počasi dihala. Počasi je korakala po gozdni potki in vpijala pozitivne vibracije okolja. Vedela je, da mora biti močna, da bo uspešno pripravila urok, ki bo pomagal bojevniku. Zdaj je že vedela, da je neznani bojevnik njena druga polovica in da sta oba odvisna drug od drugega. Vedela je da mu mora zaupati, tako kot je on moral zaupati njej. Nad njeno srečo se je zgrinjal le en temen oblak, njen bojevnik je bil moški. Moški za katerega ni vedela kaj čuti in kaj si misli o vilinih ali vsaj na pol vilinih. Za zdaj je jahal proti njej, toda v vsakem trenutku se lahko premisli in obrne. Le kaj naj naredi, kako naj ve kaj jo čaka, ko bo zvedel kdo je? Mogoče pa ve, saj, če jaha proti njej, potem najverjetneje ve zakaj prihaja sem in kdo je ona. Toliko vprašanj in dvomov ji je šlo skozi možgane in skozi srce. Tako dolgo, ga je želela in čakala, da v nič več ni bila prepričana.

Sedem konjenikov se je urno premikalo skozi gozd. Jahali so drug za drugim, hiteli so kot bi jim gorelo za petami. Jezdeci so se zlili v eno s svojimi konji in tiho brez besed sledili vodji na čelu kolone. Neas je premišljeval samo o tem, da še pred temo varno pripelje svoje može do Gormalske trdnjave. Vedel je, da so blizu. Občutek, ki ga je dobil v gozdu mu je bil znan
že iz sanj. Pred seboj je videl prve obrise poslopja in priznal je, da ga je strah. Bo kos nalogi, ga bo Ariel res sprejela, mu bo uspelo speljati načrt, ki so ga skovali njegovi sorodniki skupaj z zvestimi bojevniki. V glavi so mu odzvanjale tetine besede: »Zaupaj in poslušaj občutke, predvsem pa poslušaj Arieline nasvete, če se boš osredotočil se bosta lahko pogovarjala samo miselno, vsekakor boš ti njo slišal v svoji glavi.« Ne, zdaj ni bil ne čas in ne kraj za strah in omahovanje. Zdaj je šlo za res. Začel se je boj za vse ali nič. Naj ljubezen zmaga.

Nazadnje urejal/a Živa Tor Sep 04, 2012 10:39 pm; skupaj popravljeno 1 krat

Au, Maja

ful resno si vzela ta izziv Wink

Dobra za znoret, moj poklon 015

Živa je napisal/a:: Au, Maja ful resno si vzela ta izziv
Komaj čakam čas, ko se v miru, lotim tvoje stvaritve

Se pridružujem Živi:)
cel roman si napisala in to zelo dobro:)
moje čestitke:)

Hvala

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 3 1392268454

malo me je zaneslo biggrin

dobra fotka za podivjano domišljijo

Otopeli del srca
obraz prepreden
s pajčevino
grenak nasmeh
kot žarki mandlji

le zakaj

nikomur več
ne pustim
da se naseli
v mojo dušo

Živa je napisal/a:: Au, Maja ful resno si vzela ta izziv
Dobra za znoret, moj poklon

Se podpišem pod Živin komentar. Čestitke pisateljica proz in hvala za prijetno branje, preprosto, kar noter padeš

Marcelina je napisal/a:: Otopeli del srca
obraz prepreden
s pajčevino
grenak nasmeh
kot žrki mandlji

le zakaj

nikomur več
ne pustim
da se naseli
v mojo dušo

Lepo Marcelina, moje čestitke:)))

(še vprašanje, so žrki ali žarki mandlji?)

lp,