Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo

Ojla Lea, če mene vprašaš neuka, rekla bi :
Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese (in) pozabljenih molitev

ti pa napravi kakor ti srce veli 027

Nazadnje urejal/a lea199 Pet Apr 06, 2012 5:19 pm; skupaj popravljeno 1 krat

Živa je napisal/a:: Ojla Lea, če mene vprašaš neuka, rekla bi :
Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese (in) pozabljenih molitev

ti pa napravi kakor ti srce veli

Hvala Živa:)

Odsev v travi

Dolgo po tistem, ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo, si obstala na skrajnem robu zavedanja. Navkljub globoki praznini v sebi si se trudila videti svet, simetrije barv, kristalna sosledja, raztrganine resničnosti in zrcaljenje pomanjšav na pragu večnosti.
Med gostimi vejami platan si se zazrla v sonce. Poslušala si tiho žuborenje rojstev in vztrajno brbotanje ob poti življenja. Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese iz pozabljenih molitev.

Odsev v travi

Dolgo po tistem, ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo, si obstala na skrajnem robu zavedanja. Navkljub globoki praznini v sebi si se trudila videti svet, simetrije barv, kristalna sosledja, raztrganine resničnosti in zrcaljenje pomanjšav na pragu večnosti.
Med gostimi vejami platan si se zazrla v sonce. Poslušala si tiho žuborenje rojstev in vztrajno brbotanje ob poti življenja. Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese in pozabljeno molitev.

tako bi morda šlo, le prebrat moram nekajkrat:) Upam, da si nista dva in preblizu.

Hvala!
Lp, Lea

Odsev v travi

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 2 Dreamstime_xs_21500543_1

[slika/internet]

Dolgo po tistem, ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo, si obstala na skrajnem robu zavedanja. Navkljub globoki praznini v sebi si se trudila videti svet, simetrije barv, kristalna sosledja, raztrganine resničnosti in zrcaljenje pomanjšav na pragu večnosti.
Med gostimi vejami platan si se zazrla v sonce. Poslušala si tiho žuborenje rojstev in vztrajno brbotanje ob poti življenja. Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese in pozabljeno molitev.

[slika/internet]

Ponovno ji vihar buri duha, njena notranjost je v nenehnem konfliktu s demoni.
Vso to zmedo nesigurnost in beganje ji načenja psiho.
Medtem ko ji neprespana noč znižuje mejo tolerance, se je na pobudo lepo s soncem obsijanega dne odločila: "stopila bom v naravo, med zelenje"
Tam se je umirila in globoko dihala.
Vsa napetost katera se je kopičila leta, je pričela izgubljat na veličini.
Sedaj ko se spogleduje s sončnimi žarki, so minuli dogodki pričeli dobivati drugačno podobo.
Žuborenje potoka v bližini jo je pomirilo, pričela je poslušati notranji glas.
Danes je prvič uzrla Marjano, tisto katere ni nikoli videla, kje da bi postala in se zazrla v notranjost in tako odkrila kako dragoceno bitje je.
Prvič po dolgih leti jo je prevzela lepota pokrajine, vse je videla s drugačne perspektive.
Celo sončni žarki kateri so brez napora pronicali skozi krošnjo drevesa je začutila kot nekaj edinstvenega, nekaj kar je vredno občudovanja in poveličanja.
Takrat se je nekaj v njej premaknilo, predramil jo neznani glas: Marjana, se ti ne zdi da si živela mimo svoje osebe?
"Poglej kako lepo uspeva naravi" brez napora in norenja, enkratni podvigi", medtem ko ti, v svoje življenje si privedla le zmedo in stres.

Živa je napisal/a:: [slika/internet]

Ponovno ji vihar buri duha, njena notranjost je v nenehnem konfliktu s demoni.
Vso to zmedo nesigurnost in beganje ji načenja psiho.
Medtem ko ji neprespana noč znižuje mejo tolerance, se je na pobudo lepo s soncem obsijanega dne odločila: "stopila bom v naravo, med zelenje"
Tam se je umirila in globoko dihala.
Vsa napetost katera se je kopičila leta, je pričela izgubljat na veličini.
Sedaj ko se spogleduje s sončnimi žarki, so minuli dogodki pričeli dobivati drugačno podobo.
Žuborenje potoka v bližini jo je pomirilo, pričela je poslušati notranji glas.
Danes je prvič uzrla Marjano, tisto katere ni nikoli videla, kje da bi postala in se zazrla v notranjost in tako odkrila kako dragoceno bitje je.
Prvič po dolgih leti jo je prevzela lepota pokrajine, vse je videla s drugačne perspektive.
Celo sončni žarki kateri so brez napora pronicali skozi krošnjo drevesa je začutila kot nekaj edinstvenega, nekaj kar je vredno občudovanja in poveličanja.
Takrat se je nekaj v njej premaknilo, predramil jo neznani glas: Marjana, se ti ne zdi da si živela mimo svoje osebe?
"Poglej kako lepo uspeva naravi" brez napora in norenja, enkratni podvigi", medtem ko ti, v svoje življenje si privedla le zmedo in stres.

Lepo Živa:)

lp,

Lepo punci, dobro napisano 023

če smem pipomniti, Lea spraševala si glede tvojega zadnjega stavka, no jaz bi ga napisala takole:
Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese pozabljene molitve.

Prebudim se v prelepo pomladno jutro. Noge me kar same ponesejo v naravo. S seboj vzamem pisano babičino odejo ter knjigo priljubljenega pisatelja in steklenico vode. Sedem pod svoje omiljeno drevo in globoko vdahnem zrak. Čisto umirim letenje svojih misli. Čeprav zelo redko meditiram, dobim občutek, da je današnji dan ravno pravšnji za meditacijo. Sede podvijem nogi pod seboj in iztegnem roki pred seboj ter dlani naslonim na kolena. Zaprem oči in si v misli prikličem popolno sprostitev in odstranitev vseh negativnih stvari, ki so se v zimski sivini zavlekle pod mojo kožo. Občutim prijazni mir, toplino ljubezni in domačnost trenutka. Z nasmehom se vprašam, ali se mi morebiti niso angeli nasmihali.

Hvala za nasvet Maja

Spet se lotevam dodelave, morda le napišem tako, da mi bo všeč Wink

))

In bravo za napisano

Lp,

Maja

za napisano

017

Maja

tvojo kratko prozo sem obarvala v zeleno, zelo všečno

017

Kako če bi ponovili vajo blum2

NOva sličica za krepitev možgančkov
girlangel

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 2 Image002

[slika/internet]

Živa je napisal/a:: Kako če bi ponovili vajo

NOva sličica za krepitev možgančkov

[slika/internet]

Tudi ta zelo zanimiva:) Začenjam razmišljati:)

Hvala!

Nazadnje urejal/a Živa Sre Maj 16, 2012 9:31 pm; skupaj popravljeno 1 krat

[slika/internet]

Bil si nekaj kar je upala "na"

Toplo obarvan dan, vsa v pričakovanju njegovega sporočila.
Nekajdnevna odsotnost je zaustavila komunikacijo med njima. V daljavi sliši brnenje motorja, srce noro razbija, pregorelo bo!
Ga že vidi, s torbo na rami se stari poštar počasi pripelje pred njen novi dom.
Z vljudnim pozdravom jo ogovori: Težko pričakovana pošta, gospodična!?
Ona se samo nasmeje, v grlu ji cmok preprečuje izustiti pozdrav, premore le nasmeh in zamah v slovo.
Ne prenese več napetosti v prsnem košu, čustva ji uhajajo iz vajeti. Hitro, še vedno prepočasi, strga belo ovojnico v kateri so težko pričakovane besede ljubega.
Na hitro preleti napisano, zastane ji dih, solze naznanjajo prihod.
Pričakovanja so se izjalovila, v njegovem sporočilu ni bilo želenega, upala je na srečen razplet med njima. Ponovno razočaranje, ravno kakor pred leti, ko jo je brez utemeljenega razloga postavil na stranski tir.
Kljub temu da sta ji čas in dejanja pokazala svoje, je še vedno upala na srečo v dvoje, na ljubezen brez meja.
Razočaranje je nepopisno, bolečina se ponovno odpira na komaj sanirani rani. Tokrat je drugače, boli močneje, njene razsežnosti nimajo meja .
V trenutku se ji zamajejo tla pod nogami, telo se sesede pod težo čustev katera so kakor strela z jasnega privrela na plano.
Rez kateri se je pred štirimi leti odprl se poglablja, telo ne prenese ponovnega izkustva, misli ji uhajajo k sodbi.
"Naj mi, rdeče vrtnice kakor znak ljubezni, krasijo večni dom!

ŽIVA

Se opravičujem Živa tebi je namenjn ta komentar pa sem po pomoti napisala namesto Živa Maja. Se zgodi sorčy Embarassed

Kako doživeto opisana zgodba. Čeprav je življenje lepo, pa se nam med utrinki sreče dogajajo hudi pretresi, ki nam resnično večkrat zamajejo tla pod nogami. Pa se na nesrečo drugih ( ki nam majejo tla ) vedno znova poberemo in iz vsega preživetega potegnemo ven nekaj dobrega. Temu se reče pokončnost in spoštovanje do samega sebe. In tako je tudi prav sunny

Živa je napisal/a:: [slika/internet]

Bil si nekaj kar je upala "na"

Toplo obarvan dan, vsa v pričakovanju njegovega sporočila.
Nekajdnevna odsotnost je zaustavila komunikacijo med njima. V daljavi sliši brnenje motorja, srce noro razbija, pregorelo bo!
Ga že vidi, s torbo na rami se stari poštar počasi pripelje pred njen novi dom.
Z vljudnim pozdravom jo ogovori: Težko pričakovana pošta, gospodična!?
Ona se samo nasmeje, v grlu ji cmok preprečuje izustiti pozdrav, premore le nasmeh in zamah v slovo.
Ne prenese več napetosti v prsnem košu, čustva ji uhajajo iz vajeti. Hitro, še vedno prepočasi, strga belo ovojnico v kateri so težko pričakovane besede ljubega.
Na hitro preleti napisano, zastane ji dih, solze naznanjajo prihod.
Pričakovanja so se izjalovila, v njegovem sporočilu ni bilo želenega, upala je na srečen razplet med njima. Ponovno razočaranje, ravno kakor pred leti, ko jo je brez utemeljenega razloga postavil na stranski tir.
Kljub temu da sta ji čas in dejanja pokazala svoje, je še vedno upala na srečo v dvoje, na ljubezen brez meja.
Razočaranje je nepopisno, bolečina se ponovno odpira na komaj sanirani rani. Tokrat je drugače, boli močneje, njene razsežnosti nimajo meja .
V trenutku se ji zamajejo tla pod nogami, telo se sesede pod težo čustev katera so kakor strela z jasnega privrela na plano.
Rez kateri se je pred štirimi leti odprl se poglablja, telo ne prenese ponovnega izkustva, misli ji uhajajo k sodbi.
"Naj mi, rdeče vrtnice kakor znak ljubezni, krasijo večni dom!

Tudi zgodba je zelo lepa, Živa:)
Res si pridna:)

Lea, vedno korak za ...

Živa je napisal/a:: Lea, vedno korak za ...

Pazi, da te ne našeškam;))))

saj veš, da ni tako:)

ho, ho, ho
Predaleč je Lea, njena dlan prekratka; Živa rešena biggrin

Živa je napisal/a:: ho, ho, ho
Predaleč je Lea, njena dlan prekratka; Živa rešena

hahaha imaš srečo, da je tako biggrin

drugače bi bilo avča, avča biggrin

Nazadnje urejal/a lea199 Ned Maj 20, 2012 10:44 pm; skupaj popravljeno 3 krat

Zlomljena

Vsaka sličica pripoveduje svojo zgodbo - Page 2 Image002

[slika/internet]

Pozabljen je blišč, eleganca, ...

Kotičke nasmeha prerašča plevel razmazane bolečine.
Gorišče sonca umira in nebo se ohlaja ob plimovanju teme.
Stopinje srebrnijo v pletenini lune.
Opotekaje izginjaš na poti v pustinjo.

Lea

Marcelina je napisal/a:: ŽIVA

Se opravičujem Živa tebi je namenjn ta komentar pa sem po pomoti napisala namesto Živa Maja. Se zgodi sorčy

Kako doživeto opisana zgodba. Čeprav je življenje lepo, pa se nam med utrinki sreče dogajajo hudi pretresi, ki nam resnično večkrat zamajejo tla pod nogami. Pa se na nesrečo drugih ( ki nam majejo tla ) vedno znova poberemo in iz vsega preživetega potegnemo ven nekaj dobrega. Temu se reče pokončnost in spoštovanje do samega sebe. In tako je tudi prav

Nč ne de Marcelina, vsakomur se lahko dogodi Laughing