maja je napisal/a:

Le kako sem se znašel na tem sodčku, pa tako visoko?
"Modruje in se ves zaskrbljen nagiba navzdol obogi Perun, ko raziskuje z višine okolico polno novih vonjav in barv."
Vse je tako lepo, tako dišeče. Le kaj so te bilke s čašicami na vrhu, kaj je to zelenje, ki ga veter tako neumorno upogiba in maje, se Perun sprašuje še naprej. No pa saj sem še nov na svetu, bom že dobil odgovore na vsa moja vprašanja. Moja prva skrb je, da ostanem živ ko pristanem na tla. Vse ostalo pa se bo razjasnilo skozi moje življenje. Če me sluh ne vara, sem nekje zasledil, da sem jaz kuža, ki je namenjen, da hodim po gozdu z gospodarjem zatorej sem jaz lovski pes. In če sem jaz lovski pes se tudi ne bojim skočiti.
"Takrat pa se Perun odloči zbere pogum se odrine in hop srečno pristane v dišeči travi pomešani s cvetjem. Kako mu bije srček, kajti to je bil njegov prvi podvig v njegovem življenju. Ko nerodno kobaca po travi in vonja cvetje, nekje v daljavi zasliši znane žvižge in svoje ime."
Perun, kje si? Potem še več glasov, še več klicev. Med glasovi tudi klic od malega Marka, ki mu je tako zelo pri srcu, kot on Perun njemu. Kajti ravno on Mark ga je prvi vzel v naročje in mu je določil ime. Ne ne sme ga pustiti v negotovosti, da se je izgubil. Perun je poskočil, da je trava okrog njega vzvalovila. Zalajal je in dal vedeti kje se nahaja. Ni dolgo trajalo, ko se je prikazal Mark, ga vzel v naročje stisnil k sebi, ga pobožal po glavici, na hitro malce okaral in rekel: O ti moj Perun, samo da sem te našel.
Tokrat se je zgodba srečno končala, kaj vse pa še čaka malega Peruna pa je večno vprašanje.

ODVIJ  ŽE TO SAMOTO, OKROG SVOJEGA TELESA

Krepostno mehak obraz, skriva še vedno tlečo bolečino. Oči so , kot že ničkolikoktar prej zaplavale v nenadnih solzah. Koščki sreče, ki so ji nekdaj polnili srce, so sedaj razmetani naokrog. Visijo na križu, zraven imena njenega moža. Vzela ji ga je na cesti neka pijana kreatura. Takrat je izbruhala ves gnus iz sebe, pa je niso poslušali angeli. Vzeli so ji ga.
Pa tako dober in topel človek je bil. Bil je kot ocean nikoli napolnjen do vrha z ljubeznijo, ki jo je tudi vračal. Saj se pogovarja z njim, a besede so kot suhe luščine, ki ne morejo zamenjati živega pogovora. Pa vendar ji je veter prinesel na ušesa njegove okraske: Neža odvij že to samoto okrog svojega telesa. Zamenjaj odtenke barv v lepe jesenske, saj dobro veš, da te še vedno čuvam in hranim odprta vrata zate v moje zavetje.
Njegove besede je ujela v zanko.Niti opzaila ni,da so se ostanki dneva poslovili od neba. Pa tako lepo je bilo poklepetati z nijm. Samo to mu mora še povedati. Jokala bom pa še, jok očisti dušo in srce. Mlečne meglice so ji delale družbo, ko se je poslovila od njega, pa ne za dolgo, saj jutri spet pride ...