Oba prisotna gospoda, sta mi z zanimanjem prisluhnila. Od časa do časa sta samo zmajevala z glavo, kot bi hotela reči: Ne tega pa preprosto ne morem razumeti.
Psička je ponosno stala ob moji nogi. Ni se bala ne prodajalca ne veterinarja. Nasprotno postavila se je predme. Bala sem se, ko sta jo gospoda hotela pobožati. Pa se je lepo prepustila nežnostim, ki so ji manjkali pri prejšnjem robatem gospodu.
Med božanjem psičke sta razmišljala še naprej. Le kakšno srce imajo določeni ljudje. To so vendar živa bitja imajo čustva svoja razmišljanja. Če pa naletiš na kakšnega psa, ki je popadljiv ni kriv sam, pač pa je to zasluga lastnika, ker je z njim tako grdo ravnal.
Gospa je rekel veterinar, karkoli boste rabili za vašo psičko, vedno dobrodošli pri meni. Aja sem pozabil vprašati, kako pa ji je ime ? Ne vem še, sem odvrnila, sem razmišljala pa nimam prave ideje.
Zasluži si lepo ime je še dodal.
Poslovile smo se in odšle na sprehod, kajti sonce nam sedaj sije še bolj na obroke, tako da je treba vsak žarek dodobra izkoristiti.

Kar ne morem se odločiti, kako naj te kličem. Povprašala bom moje dobre prijateljice, ki se beremo na pesniškem forumu.
A veš, sem še nadalje razlagala svoji psički, zraven pa previdno pogledovala naokrog, da me ne bi kdo imel za malo zahojeno, da se vse zgodi z nekim razlogom. Tako je bilo tudi s tabo, da se je prenehalo mučno stanje pri prejšnjem lastniku, si morala zbežati, da ti je sedaj lepo. Psička je veselo pogledovala k meni in se dobrikala, kot da vse natančno razume.
Tudi meni se je življenje popolnoma spremenilo s tabo. Samotni dnevi so sedaj polni dogajanj. Dolgi sprehodi so prijetni in ko se utrujene vračamo domov, vem, da ne bom sama v stanovanju. Da bo poleg mene še bitje, ki mu lahko naredim prijeten dom.
Vsaj upam lahko, da ne bo več bližnjih srečanj, z robatežem. Če pa, vem kam se obrniti.
Sama sem se prijetno utrujena spravila k počitku, psička pa je tudi zavzela že znano mesto, pod mizo. Prav, če se tam počutiš varno, zakaj pa ne. Pobožala sem jo in jo prepustila dremežu.
Ko sem tako spokojno počivala v svoji postelji, sem se zavedala, kakšno srečo imam, da mi je prekrižalo pot tako prijazno bitje.

Skorajda me je zalila rdečica. Mežikala sem, saj je sonce razsipavalo svoje žarke po pokrajini in na moj obraz. Ko je to opazil se je postavil pred me in mi s svojim telesom naredil senco. Uf kakšen kavalir, sem pomislila. Tako zrajtljiv, tako uslužen.
Ste že dolgo tukaj s svojo lepotičko ? Je začel spraševati, vmes ko me je premeril od nog do glave.
Ja že kar nekaj časa sem odvrnila.
Jaz pa tukaj mimo vedno pripeljem na sprehod mojega Svita, je dodal, pa vas še nisem videl, je nadaljeval.
Saj nisem tod redna obiskovalka, sem rekla. Danes pa je pot nanesla sem gor. Tako lep dan je, da ga je škoda presedeti doma med stenami.
Veliko berete spet vpraša in pogleduje po naslovu knjige.
Ja kar dosti, sem odvrnila. Nisem izdala naslova knjige. Saj so knjige moj skrivnostni svet, v katerem najdem svoj mir.
Beseda je dala besedo. Razgovorila sva se, kot stara znanca. Tudi čutila sem, kot da ga že zelo dolgo poznam. Tako so hitro minile skoraj dve uri.
Ponudila sem mu vodo, ki pa jo je prijazno odklonil. Vmes pa sta se moja psička in Svit igrala in podila po travniku. Ko sem pogledala na uro nisem mogla verjeti, da je čas kar odbrzel mimo.
Zapustila vaju bom sem mu rekla.
Saj gem tudi jaz domov, je rekel, lahko greva skupaj del poti.
Ne bom rekla, da me je motila njegova odločitev, nasprotno godilo mi je.
Pri potočku, ki sem ga prej samo slišala sedaj pa videla, sva se ločila.
Želim vam lep dan je rekel, pri tem me je pogledal naravnost v oči in vprašal pridete jutri spet ?
Spet me je skoraj zalila rdečica, ki pa sem jo nekako potisnila nekam noter.
Ne vem sem dodala in z roko pomahala v pozdrav. Privezala sem mojo psičko na povodec in zadovoljna z njo odšla proti domu.
Kar nisem mogla pozabiti modrine v očeh, ki sem jih srečala. Še pozno v noč me je begala misel, kao lep dan sva doživele z mojo ljubo psičko ...

Nisem se prav dosti obremenjevala s tem problemom, kaj obleči. Športno, da bo čim bolj udobno za hojo.
Sicer pa, saj se še nisem dokončno odločila ali naj grem ali ne. Sama ne vem kdaj, sem med razmišljanjem potonila v spanec.
Prebudila sem se v novo jutro z veliko mero optimizma. Pripravila sem psički in sebi zajtrk. Gledala me je, kot bi se mi zahvaljevala za vse, kar doživlja pri meni. Opazila sem,da se še vedno zdrzne, ko zasliši kakšen prodoren glas.
Kar ne morem verjeti, kako lep kotiček narave sem našla za sprehod. Kar toplo mi je postalo pri srcu.
Takrat pa me prešine misel ... Ja kdaj pa naj grem ob kateri uri ? Ah nič, tako kot prejšnjič, dopoldne si vzameva čas.
Vmes, ko sem si spletala lase, ki so mi danes nagajali, sem pogledovala na uro. Zdaj bi morala že iti od doma, pa sem še vedno doma. Skoraj neka nervoza se me je polastila. Hitela sem, kot bi se mi ljubilo na vlak. Kmalu bi pozabila skodelico za psičko in zase vodo v plastenki. Ja kaj je to z mano vzeti se moram v roke. Saj se obnašam, kot najstnica.
Psička je že čakala pri vratih, da ji namestim povodec. Končno sva obe stopili skozi vrata, novim dogodivščinam naproti.
Takoj sva se usmerili v smeri, kjer sva včeraj srečali prijetnega gospoda. Z malce slabe vesti, da sem takoj prijela za vabo, sem za trenutek ustavila korak. Le kaj si bo mislil ; ah nič grem, saj je tam zgoraj dovolj prostora za vse, če pa bo kaj narobe se pa itak lahko umaknem. S to mislijo sva z psičko strumno nadaljevali pot.