Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Tor Feb 16, 2010 4:36 pm

Ko sem prišla izza ovinka sem ga zagledala kako sproščeno sedi na klopi, kjer sem včeraj sedela sama. Zatopljen je bil v časopis, ki mu je lenobno počival na kolenih. Počasi sem stopala po stezi, a moj namen, da bi me čimkasneje zagledal je v hipu splaval po vodi. Namreč Svit je zagledal mojo Brino in se z igrivim skokom zapodil proti nama. Tudi Brina je podobno odreagirala na Svita, zato sem previdno pogledala proti klopi. Moj pogled se je srečal z njegovim in kolena so se mi zašibila, v trebuhu pa sem začutila rahlo ščemenje. Ponovno sem se morala opomniti, da nisem najstnica in da bom že prenesla pogled na postavnega moškega in njegove čutne ustnice, ki so se ukrivile v prečudovit nasmeh. "Veseli me, da si prišla" mi je rekel in vstal ter z roko pokazal na klop ter me tako povabil naj sedem.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Čet Feb 18, 2010 9:51 pm

Sprejela sem povabilo in sedla. Stal je toliko časa, da sem se popolnoma namestila.
Razbremenila sem še Brino povodca in ji nalila vodo v njeno skodelico; kar hlastala je, ko je pila. Tale vzpon ni tako nedolžen kot izgleda, sem mu rekla. Se popolnoma strinjam s tabo je odvrnil. Ponudila sem , da bi pil še njegov Svit, pa je odvrnil: ne saj ni treba odžejal se je že v potočku.
Svit in Brina sta se veselo podila po travniku, da je bilo veselje pogledati. Vse bolj sem se zavedala, da sem Brino tako rekoč rešila hudega trpljenja.
Svoj časopis je skrbno zložil in odložil na klop. Pogledal je proti meni se nasmehnil in rekel: čas je, da se predstaviva.
Segel mi je v roko in z žametnim glasom rekel: Jaz sem Bastian.
Spet sem začutila nekaj podobnega, kot včeraj, ko sem ga prvič srečala, mehka kolena in ščemenje.
Jaz sem pa Ema sem odvrnila. Podržal je mojo roko v svoji, na mojo roko pa je položil še svojo drugo in dejal: Zelo sem vesel, da sva se srečala Ema. Danes oziroma včeraj mi nisi pustila, da bi v miru spal, medtem ko me je neprestanoma gledal v oči.
O bog kakšna modrina v očeh, kot globina oceana. Njegov nasmeh, še lepši. Še vedno je držal mojo roko in nadaljeval. Vedno si pravim,da se vse zgodi z nekim razlogom, pa se je tudi najino srečanje, vsaj jaz tako čutim.
Nežno sem potegnila roko iz njegovega nežnega oklepa, se nasmehnila in prikimala. Ja tudi jaz mislim tako.
V pozornosti, ki sem je bila deležna od Bastiana sem skoraj pozabila, da sta prisotna še Brina in Svit. Na hitro sem se obrnila, da bi pogledala, kje sta, pa bi se skoraj zvrnila iz klopi. Ujel me je Bastian če ne bi se res znašla na tleh.
Vidiš tam sta, nič se ne boj. Uživata sto na uro.
Postal je radoveden, spraševal me je kje stanujem, če sem sama, kam hodim v službo in koliko časa imam Brino.
Ne nisem mu vsega povedala, nekaj sem namerno izpustila. O Brini pa sem povedala vse. Začuden je bil, da so na svetu še takšne vrste ljudi, kot je bil Brinin prejšnji gospodar.
Poklicala sem Brino, da bi se odpravili proti domu, pa me je prijel za roko in rekel; Ne še Ema saj se ne mudi, ali pač. Te kdo čaka doma ? Ne sem na hitro odvrnila. Kar odleglo mu je. Potem pa si lahko še nekaj časa. Saj je sedaj dan dolg. Če ne bo zame spet predolga noč in čas do jutrišnjega srečanja, saj prideš spet. Čakal je odgovor, jaz pa sem samo narahlo prikimala, čeprav sem zagotovo vedela, da bom prišla.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pet Feb 19, 2010 9:10 pm

Nekaj časa sva še klepetala, nato pa sva se poslovila. V očeh sem mu videla, da si je nadvse želel, da bi me poljubil a ni zbral korajže. Tudi sama sem si želela tega a ga nisem spodbujala saj sem kljub vsemu malo staromodna in sem hotela prvi poljub preložiti na malo kasneje. Čeprav sem si ga želela in tudi odločila sem se že, da v kolikor bo hotel bom poskusila z njim, toda vseeno naj ne zgleda, da sem kakšna lahka ženska. Vsa zasanjena sem se odpravila proti domu. Brina, ki se je pošteno natekala okoli je zdaj počasi stopala ob meni. Ko sva prispeli domov sva se kar zgrudili, Brina pod klubsko mizico v moji majhni dnevni sobi, jaz pa na sedežno. Globoko sem vdihnila in si ponovno pred oči priklicala njegove nebeške oči in nadvse privlačen obraz. Hotela sem se tudi spomniti vsake besede, ki sva si jo izrekla. Iz sanjarjenja me je predramil hišni zvonec. Z rahlim mrazom in nelagodjem v srcu sem se odpravila odpreti vhodna vrata. Kamen se mi je odvalil od srca in ustnice so se mi potegnile v iskreni nasmeh, saj sem pred vrati zagledala svoji najboljši prijateljici. Med smehom in poslušanjem njune zgodbe sem skuhala kavo in na hitro pripravila nekaj sendvičev. Skupaj smo se namestile v denvno sobo in nadaljevale z lahkotnim pogovorom.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pet Feb 19, 2010 10:09 pm

Poslušala sem ju, a slišala ne veliko. Bila sem v svojem svetu, svetu zaljubljenih.
Verjetno sem delovala malce odsotno, ko me Ota preseneti z vprašanjem: Kje si pa danes bila Ema, sem te klicala po telefonu, pa ni bilo nič odziva, telefon je zvonil v prazno. Ja z Brino sva si privoščili dolg sprehod, šele pred nekaj časa sva se vrnili sem ji odvrnila. Pa spet Ota nadaljuje, kaj nisi imela s sabo telefončka, kjer si vedno dosegljiva? Sem ... sem odvrnila, pa ga verjetno nisem slišala, ker je bila Brina precej razigrana.
Ota in Janina sta še naprej razpredali svoje dogodivščine, priripetije in se pri tem neznansko zabavali. Sedaj sem bila poslušno bolj prisotna, da ne bi kaj posumuli. Nisem hotela, da takoj izvedo za mojo srečo, saj nikoli ne veš, komu lahko zaupaš, pa če je še tako dober prijatelj ali prijateljica. Posedele smo še kar nekaj časa, nakar sta se poslovili. Preden sta odšli sta rekli: Ema jutri gremo pa skupaj, samo midve ne bova pešačili s tabo, gremo nekam z avtom. Predlog mi ni bil povsem povšeči, kajti jaz sem imela drug načrt. Ja ne vem, kako bo jutri sem bila odločna, mama mi je nekaj zbolela, pa bom morala verjetno k njej. Pogledali sta najprej mene, potem pa še onidve med sabo, nakar Janina reče: Pa nisi prej nič rekla zaradi mame, no dobro pa se slišimo jutri.
Kar nekako lepo mi je bilo, ko sem ostala sam z Brino, čeprav sem imela malo slabe vesti zaradi majhne laži. Poskrbela sem za Brino, pospravila vse po stanovanju, se stuširala in oblekla spalno srajčko. Moj namen je bil, da se zleknem v mehko posteljo, kjer bom prečekirala vse dogodke tega dneva. To pa najraje počnem ponoči skrita pod odejo, da moje skrivnosti kdo ne razblini in mi uniči lepe sanje.
Stisnila sem se v klopčič, kot majhna punčka. Pred sabo sem videla samo lep obraz, željan poljuba, prav tako, kot jaz.
Tudi jaz danes ne bom mogla zaspati, kot je rekel Bastian. V meni so se prebudila čustva za katere sem mislila, da so preteklost. Srečna in zaljubljena sem, lepo mi je ...

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Ned Feb 21, 2010 8:25 pm

Joj, kaj pa je danes zunaj? Sem vsa na pol zaspana pogledala skozi okno. Dežuje. Polastila se me je nejevolja. Kaj sedaj. Z Brino ne bova mogli na sprehod. Ne bom videla Bastiana. Samo to mi je blodilo po glavi. Zakaj ni predlagal, da si izmenjava mobi številki. Mogoče se samo igra z mojimi čustvi. Mogoče je celo poročen. Na vsa vprašanja sem odgovorila, kar sama in zadevo še spocentirala.
Brini ni bilo nič jasno, zakaj ni dobila zajtrka. Plaho se je dobrikala k nogi. Šele takrat sem se zavedala, da ji moram dati hrano. Iz čiste rutine sem se lotila jutranjih opravil. Sama nisem mogla jesti.
Kako mi je zasukal pamet in zabrenkal na strune srca tale Bastian. Skoraj bi zajokala tako sem bila žalostna. Saj mogoče pa še ni vse izgubljeno, sem pomislila. Mogoče pa preneha deževati.
To misel mi je prekinil telefon. Le kako bi vedel mojo številko, sem prvi hip pomislila, ko sem šla k telefonu. Oglasila sem se, tukaj Ema ... prosim ... na drugi strani se je oglasila Ota ... živjo Ema, kako je danes s tvojo mamo je vprašala? Skoraj bi se zagovorila, dobro je sem ji odgovorila. potem greš lahko z nama na potep je vprašala ? Danes, ko tako dežuje sem odvrnila. Ja je rekla, saj menda ne bo cel dan deževalo. Ne ne morem sem ji rekla, kam naj dam Brino. No potem pa nič je rekla, pa mogoče drugič.
Imela sem občutek, da sem storila prav. Kajti čez nekaj časa je skoraj prenehalo deževati. Še je možnost,da greva na sprehod, sem rekla Brini in jo pobožala po glavi.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Ned Feb 21, 2010 10:21 pm

Toplo sem se oblekla in obula razmočeni in blatni stezi primerno. Hitro sva smuknili iz stanovanja in se napotili proti klopi ob potoku. Poškilila sem na uro in zadovoljno ugotovila, da je ravno toliko kot včeraj in predvčerašnjem, ko sva se videla. Odločila sem se, da ga povabim v bližnjo kavarno ob poti na kavo in tam kar direktno vprašam o vseh drobnarijah, ki so me o njem zanimale. Tokrat sem tudi imela mobilni telefon pri sebi, trdno odločena, da si izmenjava tudi številki v kolikor je samski. Del poti sem samo tuhtala in izbirala besede s katerimi ga bom začela izpraševati in po tihem upala, da bo tudi on zaineteresiran zvedeti kaj o meni. Odločno sem stopala po potki, Brina pa mi je pridno sledila, kot bi čutila vso napetost in pričakovanje, ki se je pretakalo v mojih žilah. Toliko sem bila zatopljena v svoje misli, da nisem gledala kod stopam, kar je imelo za posledico, da mi je pošteno spodrsnilo in sem prav grdo padla. Sedela sem v tisti blatni luži in stokala od bolečine v desni nogi, medtem, ko me je Brina poskušala razvedriti in potolažiti z drobnim cviljenjem in rahlimi dotiki smrčka.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Tor Feb 23, 2010 10:48 pm

Menda si nisem zvinila noge, je bila prva misel. Kaj sedaj? Poskusila sem se postaviti na noge, pa mi je neznosna bolečina to preprečila. Da bi le lahko prišepala do klopi, tam bi malo počila potem pa poskusila naprej.
Poskusim še enkrat, če me noga drži pokonci. S težavo prišepam do klopi. Z olajšanjem opazim, da je vsaj dež povsem prenehal. Brina je ves čas sedela poleg mene. Kako prijeten občutek, da je nekdo poleg, ko si skoraj nemočen, pa čeprav je to štirinožna prijateljica.
Kakšne pol ure tako sedim, in ogledujem svoj gleženj, kako spreminja svojo konfiguracijo. Zatekel je, kot kakšna šunka. Bolečina pa se je na žalost še stopnjevala. Odločila sem se da pokličem Oto po mobilniku. Samo z avtom ne pride sem gor, pa tudi ne ve kje sem, tukaj še ni hodila. Sto vprašanj se mi je naenkrat podilo po glavi. Kar neka panika me je zajela, čeprav sem bila drugače razsodna in z nogami na trdnih tleh. Na za nameček pa še to. Kar naenkrat je Brina odbrzela po travniku proti gozdu. KLicala sem jo naj pride nazaj pa me ni poslušala. Kako naj grem za njo s takšno nogo, danes imam pa res smolo, sem razmišljala, vse mi gre narobe. Pa se mi je odvalil kamen od srca, Brina je pritekla nazaj za njo pa Bastianov Svit. Rešena sem, rešena sem, še se dogajajo čudeži je v meni ponorelo. Sedaj pa samo še da zagledam najlepše oči na svetu, pa sem na konju. Nikoli v življenju še nisem tako željno čakala nekoga, kot danes Bastiana. Pa ne samo zaradi noge, ne bila sem brezglavo zaljubljena v njega.
Prišel je do klopi, me gledal in rekel: Sem vedel Ema, da boš prišla kljub dežju. Tudi mene ne bi danes zadržalo nič doma. Komaj sem čakal, da vidim tvojo podobo, tvoj obraz, ki ti krasijo kodri spleteni v kito. Na že tako goreče moje srce je prilival še dozo plamena.
Skoraj bi pozabila, da me boli noga, ko je sedel čisto zraven mene. Zadrhtela sem, ko se me je namenoma dotaknil s telesom. Opazil je, takrat pa me je prijel z rokama za obraz in pritisnil svoje ustnice na moje v dolg vroč poljub. Nisem se branila, nasprotno objela sem ga in se prisesala na njega. Pozabila sem na vse, živela sem samo za ta trenutek. Ko bi ga le znala zadržati, pa žal to ne gre. Pa tudi škoda je, lahko, da me čakajo še lepši.
Si dolgo čakala? Je vprašal, medtem pa me je držal za roko. Ne sem odgovorila, kašne pol urice, pa nesrečo sem imela. Ja kaj pa je bilo ? Menda sem si zvila nogo, me tako boli. O ti nesrečnica pokaži mi, saj lahko pogledam, dovoliš. Seveda sem odvrnila. Prijel je nežno za hlačnico in jo privzdignil. O to pa ni lepo za videti. Kako bova pa sedaj? Ne vem sem rekla, jaz ne morem stopiti na nogo. A veš kaj, pokličem Brino in Svita ju dam na povodec , tebe na rame pa hajd v dolino, do avta. Povodec boš pa že držala. Ti je prav? je še dodal. A nesel me boš, nisem pretežka sem se malo upirala. Ah daj no takšno trlico, bom pa že nesel nekaj metrov, saj bo šlo v dolino ne gor.
Kako sem mu bila hvaležna, sedaj se je moja teza, kako je uslužen, samo še potrdila. Nadel me je na štupo ramo, me z rokama prijel za noge in smo odšli. Tako sem se bala, da ne bi padla še sedaj, ko je bilo tako mokro. Po dobre pol ure hoje smo srečno prispeli do avta. Nič ni počil, te moram spraviti še do zdravnika je bil vztrajen. Ne samo do doma me prosim spravi potem bom pa že nekako, sem se upirala. No bova videla, kako bo je dejal. Psa je spravil na zadnja sedeža v avto, mene pa posadil spredaj.
Psa ti bosta umazala avto, sem oporekala, pa kaj je odvrnil. Pri meni nikoli ni Svit v prtljažniku, pa tudi danes ne bo. Z Brino sta lepo sedela pri miru, kot da bi vedela, da morata biti pridna.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Sre Feb 24, 2010 9:50 pm

Sedaj mi boš morala povedati, kam naj peljem je Bastian modro pripomnil. Bila sem mu navigacija, ki usmerja voznika. Kako rada bi ga prijela za roko, ko je segel po ročici menjalnika. Pa si nisem upala. Izgledalo bi preveč vsiljivo. Končno sva prispela pred moj blok.
Sedaj pa spet problem, kako se izogniti radovednim obrazom na oknih. Sama ne bom mogla stopicati proti vhodu. Ko mi je Bastian pomagal izstopiti iz avta, sem na hitro pogledala po oknih. No nekaj firbcev je slonelo. Izgledali so kot slabe slike v okvirjih. Nosovi skoraj prislonjeni na šipe. Ko je Bastian to opazil, je rekel: Pa ne, da se sekiraš zaradi klepetavih sosed. Pridi Ema pomagam ti, da prideš v stanovanje. Podpiral me je, ko sem šepala. Končno sva prispela do mojega stanovanja, ki se je nahajal v pritličju. Vzel mi je iz žepa ključ in odklenil. Bala sem se da bo razočaran nad mojim malim stanovanjem. Nasprotno, bil je navdušen, kako ljubko stanovanje, ravno prav zate in za Brino. Skoraj odnesel me je v kopalnico. Sedaj bom sama naprej sem mu rekla. Prijazno je prikimal in se umaknil, če boš pa kaj rabila me pokliči. Žal mi je bilo, da sem ga odslovila iz kopalnice, kajti nisem si mogla sleči dolgih hlač. Sedla sem na straniščno školjko in se mučila. Pa ni šlo. Poklicala sem ga, takoj je odprl vrata in mi pomagal zvleči tesne hlače iz nog. Tako me je noga bolela, da se mi je narisala na strop črna črta, potem pa ne vem več. Zbudila sem se na kavču na pol gola, z mokrim obkladkom na čelu. Zraven je sedel zaskrbljen Bastian. Ali si tako občutljiva ali pa imaš nogo zlomljeno je strokovno ugotavljal. Pomagam ti, da se oblečeš, pa te zapeljem še na urgenco je še naprej komentiral, saj sama ne boš mogla. Vzemi nekaj proti bolečinam,da boš lahko zdržala, tam te bodo še pregledovali in slikali, to pa ne bo najbolj prijetno za tvojo nogo.
Bi me res peljal? sem ga vprašala. Seveda; je bil njegov odgovor še preden, sem uspela jaz izgovoriti do konca svoj stavek.
Brino in Svita vzameva s sabo, da ne bosta razgrajala po stanovanju. Meni je prav sem odvrnila, saj do sedaj še ni bila sama v stanovanju, pa ne vem, kako bi se obneslo.
Spet smo bili vsi štirje v avtu, na poti na urgenco. Kakšno srečo v nesreči sem imela, sem si mislila. Zdelo se mi je, kot bi bila že dolgo skupaj, kot da ga že zelo dolgo poznam. Vse bolj sem bila zaljubljena v njega. Saj je s svojim obnašanjem presegel vsa moja pričakovanja. Odločila sem se, da ga zlepa ne izpustim iz rok.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Sre Feb 24, 2010 10:22 pm

"Veš bolje bo, če psa odpeljem k sebi domov, kdo ve koliko časa se bova zadržala in nočem ju pustiti zaprta v avtu" je rekel nežno, ko je vstavil pred hišo, skrito za velikim drevesom in visoko živo mejo. Opazila sem, da se zadaj za hišo bohoti veliko dvorišče. Nasploh je pogled na njegovo hišo deloval pravljično in ob njem sem se počutila še večja pepelka. Opazil je mojo nelagodje in se mi nasmehnil "jaz ljudi cenim po tem kakšni so in ti si mi nadvse všeč." Še vedno sem ga začudeno opazovala, ko je smuknil iz avta in odpeljal oba psa v hišo. Malo sem se pomirila, ko se je vrnil in mi v roko postisnil čokoladico in plastenko vode pri tem pa me zapeljivo pogledal in hitro a nežno poljubil. Brez besed se je pripel in odpeljal proti urgenci.

"Žal mi je" je rekel zdravnik "to bo pa kar precej grd zlom, danes boste morali ostati pri nas da ga saniramo, nato pa greste lahko v domačo oskrbo" pri tem je pogledal Bastiana, ki je pri sprejemu na moje največje presenečenje izjavil, da je moj izvenzakonski partner in zavedala sem se, da mu drugače ne bi dovolili biti poleg. Zato si njegovih besed nisem jemala k srcu. Konec koncev je bil inteligenten in iznajdljiv moški. "Ja prav" je resno odgovoril zdravniku kot bi mene ne bilo poleg "upam, da mi boste dovolili biti ob njej dokler je jutri ne odpeljem domov" je še vprašal in pri tem nastopil precej avtoritativno in trmasto odločen, da bo vse tako kot si je zamislil, ves čas pa je nežno božal mojo roko.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Čet Feb 25, 2010 8:56 pm

Analgetik, ki sem ga vzela doma, mi je s pomočjo Bastianovega božanja povsem prijel. Otožno sem pogledala zdravnika in ga vprašala? Ali res ne bi mogla kar danes domov? Ne to pa ne, bo potreben poseg pod anestezijo, bo treba malo poravnati gleženj. Samo čez noč gospa, to pa ja ne bo prehudo in pri tem nagubal svoje čelo.
Ne skrbi Ema, ostanem pri tebi, doma pa bodo poskrbeli za Brino.
Takoj so me vzele v delo prijazne sestre. Pogledovale so Bastiana, ki se je vseskozi motal okrog. Pripravile so me za poseg. Dobila sem v žilo anestetik. Počasi se mi je realnost tega sveta oddaljevala. Nazadnje kar sem videla, je bil Bastian držeč me za roko.
Zbudila sem se pozno zjutraj na bolniškem oddelku, sama v sobi s tremi posteljami. Sprva mi še nič ni bilo jasno, potem pa sem se zavedala, kje sem. Bila sem žejna pa nisem prišla do čaja na omarici. Že sem hotela poklicati sestro po zvoncu, ko se odpro vrata. Vstopi Bastian in reče: No zaspanka, treba bo vstati in kreniti proti domu, kaj praviš. Najprej bi pila, sem ga prosila, potem pa, če si za to, takoj. Medtem, ko mi je pridržal skodelico čaja da sem se napila je rekel: Vse sem že uredil za odpust. Si videl, dobila sem mavec. Videl, sem, bil sem zraven.Sedaj se bova oblekla in odpeljala.
Spet sem bila gola pred njim. Pomagal mi je vse obleči. Prav nič se nisem sramovala, nasprotno, z vsakim njegovim dotikom, sem vztrepetala. Kaj te zebe? Me je malce hudomušno vprašal. Vedel je, kaj se dogaja z mano. Užival je pri tem in se trudil, da je bil še bolj nežen z mano. Prosil sem za voziček, saj hoditi tako ne boš zmogla. Po pravici povedano je res. Od anestezije mi je še malce slabo.
Previdno me je posadil na voziček, v roke potisnil torbico in hotel odpeljati. Ko je ugotavljal, kje se sprosti zavora vozička, je imel obraz pred mano, nisem se mogla zadržati, prijela sem ga in se mu zahvalila z poljubom. Kako nežno se je odzval, pobožal me je po laseh in rekel: Ema vse bo še dobro, boš videla.

Ampak Bastian se je motil, ni bilo dobro. Med tistim bežnim poljubom, ko sva glave še tiščala skupaj so se odprla vrata moje bolniške sobe. Zaradi grobega moškega glasu, ki me je poklicla po imenu mi je zaledenela kri in čutila sem Bastianovo napetost, ko se je obrnil proti prišleku. Tiho sem komaj zamrmrala "Rok." "Vidim, da odhajaš Ema, kaj ko bi mi povedala kaj se dogaja" je ledeno hladno a vseeno tiho rekel moški, ki je vstopil v sobo in za seboj zaprl vrata, pri tem pa ni odmaknil svojih trmastih oči iz katerih je jeza kar puhtela. "Včeraj mi je spodrsnilo in pri padcu sem si zlomila gleženj. Bastijan me je pripeljal v bolnišnico kjer so poskrbeli za mojo poškodbo in zdaj greva domov" sem tiho poročala pri tem pa skušala umiriti svoje nelagodnje pomešano s strahom. "Kako si vedel kje sem" sem uspela še izdaviti in se s prav tako odločnim in vsekakor narejenim pogledom zazrla v moškega v elegantni obleki in modni kravati. "Pozabljaš, da moj bivši sostanovalec dela na urgenci, vsekakor me je poklical in vse povedal še posebno, ko je vse v zvezi s teboj urejal tvoj mož" je prizadeto povedal Rok s poudarkom na besedi mož in se prvič ozrl proti Bastianu. Nekaj časa sta se moška tiho ocenjevala nato pa je spet Rok spregovoril. Tokrat je svojo nejevoljo stresel na Bastiana "Očitno od svoje sestrice ne bom veliko izvedel, ti mi trenutno deluješ bolj razumen. Torej, kaj hudiča se tukaj dogaja in pri tem ne mislim na njeno poškodbo. O gležnju vem že vse."

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pon Mar 01, 2010 12:08 pm

Ko je Bastian slišal besedico sestrica, se mu je odvalil kamen s srca. Torej Ema ki mu je ogrela srce, da je lahko mislil in sanjaril samo o njej in si jo želel, kot še nobene poprej se je rahlo bala brata, ki je mislil, da sta res zakonca. Takoj je želel iz te situacije izvleči čim boljši položaj in si nekako prisvojiti svojo muzo. Za kratek trenutek mu je misel prebodla možgane le kako se je lahko njemu, neosvojivemu, hladnemu, preračunljivemu in nezaljubljivemu samcu zgodilo, da si je tako boleče želel eno samo žensko in pri tem bil pripravljen na vse mogoče zvijače. Prijazno se je nasmehnil Roku in mu rekel "najbolje, da se zapeljemo domov in se tam v miru in ob kavi pogovorimo." Ne, da bi počakal odgovor je stopil okoli vozička v katerem sem sedela in vse tiho opazovala, nato pa me je začel potiskati proti vratom. Rok mu je molče odprl vrata in nama sledil do izhoda. "Pojdem po svoj avto, da bom lahko peljal za teboj" je rekel Rok strogo in hladno ter se napotil proti svojemu avtomobilu nedaleč stran. Bastian je imel avto takoj na vhodu in je molče odprl vrata nato pa me je pogledal toplo in razumevajoče in lahko bi prisegla, da sem v njegovih očeh opazila ljubezen. Hitro sem sama sebe okregala, le kaj mi je, kaj norim, kako bi me lahko ljubil, če me še pozna ne in tudi to, da se je predstavil za mojega moža je bila le vljudnostna fraza, da je bil postopek na urgenci hitrejši. Le kako bo vso to godljo sprejel Rok in ko bo spoznal, da imam še Brino bo čisto ponorel. Saj ne, da bi se bala svojega starejšega in uspešnega brata, samo moja družina je vedno vedela kaj je najbolje zame in mi to poskušala vsiliti, zato sem se tudi preselila na svoje in skoraj prekinila stike z njimi. Vem, da sem dovolj stara, da mi ne morejo več ukazovati a vseeno me njihova skrb vedno spravi v slabo voljo in vse se zaključi s prepirom. In zdaj imam ta nesrečni mavec na nogi in kar naenkrat se počutim tako ranljivo. Bojim se, da bo Rok na koncu dosegel to, da me odvleče domov v tisto ogromno hišo in me pusti pod mamino oskrbo. Očitno je Bastian videl nemoč in jezo v meni, saj me je nežno poljubil in tiho zašepetal "dovoli, da ti pomagam" nato pa me kot bi bila pero dvignil in odnesel v avto.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pon Mar 01, 2010 9:52 pm

Ko sem sedela v Bastianovem avtomobilu sem na glas razmišljala. Dobro sem jo odnesla zahvaljujoč tebi in ga prijela za roko. Samo jezikova župca me pa zagotovo še čaka. Ne ne boj se je pripomnil Bastian. Ostal bom pri tebi, dokler se vse ne razčisti.
Še dobro, da me je pustil k tebi v avto. Ne morem ti povedati, kako sem bila srečna, ko sem se osamosvojila. vedno sem bila na dosegu in na očeh vseh v hiši. Saj vem, da mi ne želijo hudega, samo ta skrb za mene je že pretirana. Če se nisem oglasila na telefon ali na mobi, je že bil ogenj v strehi. Rok stanuje doma in ima že družino. Saj ne rečem,da jih nimam rada. Ja imam jih, samo na svoj način.Vse skupaj mi je postalo moteče, to je to. če se jaz ne vmešavam v njihova življejna, tudi oni nimajo pravice meni črtati pot usode.
Tako smo se pripeljali, do mojega bloka. Rok je takoj skočil iz avtomobila in rekel: Sem mislil, da bosta zapeljala k naši hiši vidva pa lepo kar mimo. Mama je naročila, da pridi domov, saj se ne boš mogla sama pedinati. Moj odločen odgovor ne,je presenetil oba Roka in Bastiana. Ne ne grem domov. Moj dom je tukaj in tukaj bom ostala. Bom že kako sem se izgovarjala. Obenem pa mislila, saj imam Bastiana.
Ja si pa trmasta, kot zmeraj, kaj bo rekla mama. Ja jo bom poklicala in razložila kako in kaj, ne skrbi Rok. Ne vem ali bi sploh šel v stanovanje je nadaljeval Rok. Pojdi se je oglasil Bastian. Pogled izpod čela je pričal, da mu vse skupaj ni prav nič všeč. Potem pa se je le odločil, da naju pospremi do stanovanja. Bastian me je odnesel do kavča, Rok pa mu je sledil, kot na vrvici.
A ti si pa tukaj že domač je spet pričel negodovati Rok nad Bastianom. Bastian povsem miren odvrne. Nisem domač, samo nekako sem ji morel pomagati pri vsem tem. Povedal mu je ves dogodek nezgode, seveda razen poljuba. Rok je poslušal pa spet negodoval. Ema ali niso za takšne stvari domači prvi. Ja Bastian je bil ravno zraven, pa mi je pomagal, sem hitela razlagati naprej. Počasi sem ga imela zadosti. Le kaj sem ti dolžna razlagati. Vedno vse naredim narobe. Če se misliš še naprej repenčiti, lahko kar greš. Najprej me je gledal, ker ni mogel verjeti, kaj se dogaja z mano. No no umiri se Ema je začel Rok svoje besede olepšavati.
Bastian je nekaj časa gledal, potem pa galantno vprašal: Če mi poveš Ema, kje imaš vse potrebno bom skuhal kavo. Takrat pa je Rok rekel: Dobro ti bom pomagal če dovoliš. Družno sta bila v moji mali kuhinji in iskala vse potrebno. Ves čas sta se pogovarjala o vsem mogočem. Postajalo mi je jasno, da sta se nekako približala eden drugemu. Kar oddahnila sem se.
Prinesla sta kavo, mleko in slano pecivo. To je vse, kar sva našla. Aja je rekel Rok: videl sem še sok,če je kdo kandidat? Prikimala sva oba s Bastianom, ki je sedal poleg mene. O kako rada bi se mu privila na prsi, ga poljubila. Moja goreča želja, da bi kmalu ostala sama z Bastianom, mi je Rok hitro pokvaril.
Doma smo se pogovorili, če ne boš šla domov, hodimo izmenično k tebi. Ne ni treba sem se izgovarjala, saj bom lahko sama. Ko je le videl, da sem odločna glede pomoči, je odnehal.
Kako sem se bala, da bo Bastian omenil Brino. Tudi za njo doma niso še vedeli. Pa se mi je zdelo, da je Bastian kar sam potuhtal, ko je videl in slišal pogovor.
No je rekel Rok, sedaj se bom poslovil, jutri pa pride mama. Nisem mu ugovarjala, samo, da bi odšel. Na moje začudenje, je Bastianu dal roko in rekel, hvala ti za vse, kar si storil za Emo. se mi zdi, da mu je prišla do živega Bastianova galantnost.
Končno sva ostala sama z Bastianom. Sedaj ti bom spet pomagal da se oblečeš v nekaj bolj udobnega, če si za to Ema. Povej kje imaš pidžamo. Tam v omari v splanici. Ni dolgo iskal, prinesel je kratko srajčko. Nisem našel pidžame je modroval, saj je dobro, še lažje je zaradi mavca. Ah saj res. Bluzo sem si sama slekla, hlače pa mi je slekel Bastian. Kako nežne poteze, zatrepetala sm ob vsakem njegovem dotiku, kot v bolnici. O bog njegove modre oči, koliko miline je v njih. Potegnejo te vase. Razblinile so vso mojo razsodnost. Pozabila sem na nogo, da jutri pride mama, na Brino ...
Prosim sedi k meni Bastian sem ga prosila. Samo da pospravim skodelice in kozarce je dejal. Z naglico je vse znosil v kuhinjo in prisedel.
Objel me je čez rame, se stisnil k meni in modroval. Tale tvoj brat je pa hude sorte. Sem mislil, da mu ne bom kos. Ah pusti sedaj to, sem rekla. Ne je rekel Bastian, dal sem mu vedeti, da se bova večkrat srečala.
Roka na ramenu se je sprostila in preselila na moj obraz. Te hudo boli je vprašal? Ne sem odvrnila, saj sem dobila analgetike. Ti še kaj prinesem? Tudi ne sem odvrnila. Samo pri meni bodi te prosim. Objela sem ga, okrog vratu in mu ponudila svoje ustnice v poljub. Bala sem se , da se bo ta trenutek moje sreče končal, če ga izpustim. Željan tako kot jaz, je njegov jezik raziskoval vsak moj kotiček ust. O kako mora biti lepo v nebesih, če je že na zemlji tako lepo. Njegove roke so risale strasti na mojo kožo. Prepustila sem se njegovim nežnostim in uživala.
Kar naenkrat se ustavi me pogleda in reče: Ne, ne bom te izkoristil Ema, ko si nemočna. Kadar se bo zgodilo hočem, da je brez mavca in vse razčiščeno s tvojimi domačimi. Nočem da se odločaš ali jaz ali tvoji. Vedi Ema, da sem zaljubljen vate, kot še nikoli v nobeno. Pomagal ti bom, da se čimprej postaviš na noge. Brina naj bo nekaj časa še pri nas, ko boš lahko malo hodila, pa ti jo pripeljem. Ti je prav.
Mislila sem,da takšni moški obstajajo samo v sanjah, jaz pa sem bila čisto prebujena, torej je vse res. Nesel me je še v posteljo, da boš lahko bolj počila in se naspala, jutri pa se vidiva.
Ne vem, komu naj se zahvalim, za vse. Želim si le, da bi ta trenutek trajal in trajal ...

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Tor Mar 02, 2010 12:52 pm

Iz dremeža me je prebudilo zvonenje telefona. Sprva sploh nisem vedela kje sem in ko sem se premaknila, da bi vstala iz postelje me je bolečina ohromila. Čisto sem pozabila na svojo nogo in na mavec. Z nadzvočno hitrostjo so mi v možgane privreli dogodki zadnjih 24 ur. Telefon je še vedno neusmiljeno zvonil. Hitro sem opazila, da na moji nočni omarici stojita oba telefona, tako stacionarni, kot tudi mobilni poleg pa kozarec soka in krožniček s pecivom. Takoj sem pomislila na Bastiana in na obrazu se mi je zarisal zaljubljen nasmeh. Stegnila sem roko po telefonu in se oglasila. Še sama sem bila presenečena nad tihim in polomljenim glasim, ki je prišel iz mojih ust. Rahlo sem se odkašljala in poskusila ponovno. Na drugi strani sem takoj spoznala svojo najboljšo prijateljico, ki je živčno vstrajala, da ji povem kaj je narobe. Čeprav sem ji v zelo grobih črtah povedala kaj se je zgodilo je obljubila, da bo čez nekaj minut pri meni. Nisem se mogla odločiti zakaj ji nisem hotela povedati za Bastiana in za svoja čustva do njega in za čustva, ki mi jih je izrekel. Enostavno to sem želela zaenkrat ohraniti zase. Bastiana sem omenila kot znanca in priznala, da bo on skrbel za Brino ter ji zaupala, da moja družina ne ve zanjo in da še nisem pripravljena soočiti se z njimi. Ravno sem premišljevala, da bom morala prositi prijateljico, da pospravi Brinine sledove, njeno skodelico, dekico in ostale drobnarije, kajti če bo mama prišla bo sigurno pregledala vsak kotiček stanovanja in hitro ji bo jasno kaj se dogaja. A še preden mi je uspelo pomisliti na vse drobnarije je telefon ponovno pozvonil. Tokrat je bila mama, kateri je uspelo, da me je v pičlih nekaj minutah spravila na rob živčnega zloma. Še dobro, da je skoraj cel čas pogovora ona govorila saj bi ji v nasprotnem zabrusila kaj nespodobnega nazaj in to bi kasneje vsekakor obžalovala. Na mojo srečo so v najbolj kritičnem trenutku vstopile moje tri prijateljice in sem se lahko poslovila od mame. Kot roj čebel so obletavale okoli mene in spraševale kaj naj storijo in kako naj pomagajo. Za trenutek sem zaprla oči in se zahvalila da imam tako dobre prijateljice pri vsem tem pa sem se počutila tako zelo krivo ker jim nisem želela povedati za Bastiana. Kot bi ga s svojo krivdo priklicala je vstopil v stanovanje. Ni pričakoval, da bom imela obiske in je že z vrat zavpil "draga moja Ema jaz sem, prinesel sem ti večerjo" in se tako otovorjen s škatlami in vrečkami napotil v kuhinjo. Na pol poti ga je prestregla Ota in se ponudila, da mu pomaga. Slišala sem prijazen in nasmejan Bastianov pozdrav. v hipu me je zmrazilo po telesu. Zavedala sem se, da so vse tri moje prijateljice veliko lepše od mene. In nenadzorovana misel se je kot nož zarila v moje srce "kaj če bo Bastianu katera od njih bolj všeč od mene in bo preprosto pozabil name."

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Sre Mar 03, 2010 10:15 pm

Vse to in še na stotine drugih reči mi je razgrajalo po glavi. Vsake tolike časa sta Ota ali Janina pogledala v spalnico in vprašale: Emica ali kaj rabiš in se zraven muzale ? Točno sem vedela zakaj.
Ja sem odvrnila, prosim spravite me v dnevno sobo, tukaj sem tako sama. Trenutek zatem se prikaže Bastian na vratih spalnice, ves nasmejan se skloni k meni me poljubi in reče. Se mi samo zdi ali vidim v očeh otožnost? Ne sem odvrnila, samo boleti me je začelo. Verjetno so popustili analgetiki. Zlagala sem se mu, kar pa je najverjetneje to tudi opazil. Razjedalo me je, ko so bile tri pregnane frajle same v kuhinji z Bastianom.
Previdno me je prijel in me odnesel v dnevno sobo, kjer je bilo že vse pripravljeno na mizi za jesti. V trenutku sem pozabila na žalost zgrabila me je lakota, saj nisem jedla skoraj že dva dni. Kako smešno je izgledalo, kot bi prišla iz tlake tako sem metala vase, kitajsko hrano. Skoraj si drugi niso upali privoščiti grižljaja. Samo gledali so in čakali, kdaj bom imela zadosti. Ko sem to opazila mi je bilo neznansko nerodno. Pa saj ni to vse za mene sem dejala in pogledala vse po vrsti, kar postrezite si še vi. Takrat pa navzkrižni smeh. Smo mislili,da se ne boš mogla najesti, pa smo raje počakali. Še sama sem se začela smejati.
Vse zavore in otožnost me je minila, ko je Bastian sedel poleg mene. Vse tri so začele spraševati po dogodku, kje, kako in zakaj je prav Bastian tisti, ki je bil poleg. Sama nisem hotela na veliko razpravljati o tem. Je pa Bastian na grobo povedal, da se je po naključju nahajal na kraju dogodka. Gledale so mene in njega nezaupljivo, sama pa sem vedela, ko ne bo njega zraven, bodo toliko časa vrtale, da bom mogla povedati.
Kaj pa mama že ve ? Je bila vztrajna Janina. Vse so imele napeta ušesa. Ja ve sem odvrnila, saj je bil Rok v bolnici, ko me je Bastian pripravljal za odhod. Uf to je bilo pa zanimivo za videti in slišati, je rekla Ota. Ja kar pestro je bilo, pa se je kar hitro unesel. Čudno so modrovale vse tri, to pa je nekaj čudnega.
Ne ni bilo tako hudo, se je vključil Bastian, lepo smo se pogovorili, pa so se stvari uredile. Tako, da tudi v bodoče ne pričakujem hudega, ali ne Ema. Objel me je prek ramen in nadaljeval. Moram reči, da ste dobre prijateljice moje Eme, vesel sem, da sem vas spoznal.
Tako moje drage dame ,sedaj pa vas bom zapustil, moram še Svita in Brino peljati na sprehod. Vstal je iz kavča ob meni, me pred vsemi tremi poljubil se oblekel in odšel. Nasvidenje jutri Ema.
Rdečica me je zalila, kar so videle vse tri moje frendice. Kaj me je čakalo potem, ko je Bastian odšel, sem si lahko samo mislila. Kar zaploskale so in se obrnile proti meni. Jaz pa: O ne danes pa ne, ne bomo debatirale o tem, me preveč boli noga. O ti lisička, ne boš se tako zlahka izvila, o pri nas že ne, takoj z besedo na dan.

Ota in Janina sta sedle na kavč poleg mene, vsaka na eno stran, medtem, ko je Ana sedla v fotelj nasproti. Na mizi so ostali kozarci in prazna embalaža od soka ter škatla domačega peciva iz sosednje pekarne. Ne da bi se moje prijateljice zmenile za nered, ne tega v denvni sobi in ne tistega v kuhinji kamor so samo grobo odnesle ostanke večerje, so sedele in strmele v mene. "No prosim od začetka" je resno rekla Ana in prav videla sem kako so se jim napela ušesa od pričakovanja zgodbe. Nemočno sem jih pogledala, globoko vdihnila in nejevoljno rekla "ni kaj veliko za povedat na tisto, kar je že Bastian povedal." "Kaj ni veliko za povedat, Ema pred nami si skrivala, da poznaš tako postavnega moškega, ki je ves čas imel oči in vse ostale čute samo za te. Si mar slepa in ne vidiš kako te gleda" je skoraj zacvilila Ota in Janina je resno dodala "tip je zaljubljen." Ponovno sem jih nemočno pogledala in opogumljena z njihovim mnenjem, da me Bastian ljubi začela "Se spomnite, ko ste me pred nekaj dnevi povabile ven in sem se opravičila, da ne morem nekaj v zvezi z mamo." Samo nemo so prikimala in jaz sem nadaljevala zgodbo "no pravzaprav sem dan poprej na svojem sprehodu z Brino srečala Bastiana in takrat se še nisva poznala, sem pa bila nekako zmenjena z njim tudi naslednji dan, da se dobiva na istem mestu ob istem času." Malo sem pomolčala, ko so se prijateljice zasmejale "nisi nam hotela povedati zanj" je ena od njih pripomnila. "No ja, ne" sem priznala in dodala "Bastian je tako postaven in res mi je všeč in pravzaprav si nisem mislila, da bo čisto res prišel ali se zanimal zame. Zato sem si hotela prihraniti vaše sočutje in tiste uboga Ema poglede." "Hej, tvoje prijateljice smo in tukaj smo za to da ti pomagamo in te podpiramo, tako kot ti to delaš za nas. Kot, da se me nikoli še nismo zmotile pri moških. In tokrat si ti našla pravega" me je Ota objela in drugi dve sta prikimali. "Hvala" je bilo vse kar sem lahko izdavila, saj sem bila ganjena. Ko smo malo umirile čustva sem jim povedala vse z vsemi podrobnostmi, prepričana, da jim lahko vse zaupam brez, da bi me obsojale.

Nekaj časa smo še klepetale, potem pa so se moje prijateljice podvizale in v pičlih nekaj minutah pospravile celo stanovanje, odnesle smeti in naredile še marsikatero malenkost. Ko sem se ozrla okoli sem se zadovoljno zahvalila, saj smo se vse štiri zavedale, da bo jutri moja pikolovska mama vse natančno pregledala in tokrat ne bo mogla imeti pripomb. Z berglami sem si pomagala do postelje, prijateljice pa so mi obložile nočno omarico s prigrizki, tabletami in pijačo. Ko so se končno poslovile sem še nekaj časa premišljevala kaj vse se je danes zgodilo in se sama sebi nasmihala ob spominu na Bastianaovo naklonjenost meni. Čeprav je bil z mojimi prijateljicami prijazen sem tudi sama lahko opazila, da se je spogledoval samo z mano. Srečna sem utonila v prelepe sanje.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pet Mar 05, 2010 12:10 pm

Zbudila me je bolečina. Popila sem tisto modro tabletko proti bolečinam in še za nekaj minut padla nazaj na blazino. A kaj hočem narava je narava in morala sem vstati. Počasi, vsa okorna sem se nekako spravila do kopalnice. Pogled v ogledalo me je prestrašil, bila sem bleda in z razmršenimi lasmi. Lase sem si skrtačila in jih spletla v kito. Nato sem se posvetila obrazu. Vedela sem, da moram izgledati dobro saj bo v nasprotnem mama vztrajala , da me odpelje domov. S pomočjo korektorja in pudra ter res drobnega nanosa ličil sem bila videti dokaj spodobno. Naslednja naloga je bila moja obleka. Če bi mi kdo povedal kako težko je skrbeti zase medtem, ko imaš nogo v mavcu mu prav gotovo ne bi verjela. A tega ne bom priznala nikomur. Moram biti močna in samostojna saj bom le tako lahko ostala sama v svojem domu.
Tako, bila sem pripravljena na mamin obisk. Še nisem dobro oddahnila od oblačenja že je pozvonilo. Na obraz sem si nadela čudovit nasmeh in se nerodno odpravila proti vratom. Toda pred vrati ni bila mama, bil je poštar in mi molil priporočeno pismo. Le kdo bi mi lahko pisal sem se v sebi spraševala in otrpnila ob spoznanju, da je lahko povezano z Brino. Zahvalila sem se poštarju in pohitela v spalnico, da bi v miru prebrala kaj piše in potem pismo hitro skrila, da ga mama, ki bi morala vsak čas priti ne bi najdla.

Sedla sem na posteljo in s tresočimi prsti začela odpirati pismo. Ravno, ko sem raztrgala ovojnico sem zaslišala zven petk po parketu in še preden sem porinila pismo pod svoj vzglavnik sem slišala mamine besede "tukaj si draga Ema. Ja kaj pa je narobe, zakaj si tako bleda? Kaj imaš, kakšno pismo je to? Ema si zašla v težave, dobro veš, da plave koverte niso nič dobrega. Mi kaj prikrivaš?" je kar vrelo iz maminih ust in spraševala sem se le na katero vprašanje naj ji najprej odgovorim. Globoko sem vdihnila in se ponovno prisilila v lep nasmeh, ko sem skoraj zajecljala, da sem dobro, da nisem zašla v težave in da ni nič pomembnega. Mama je že odprla usta, da bi mi ugovarjala in zahtevala vso resnico in vse podrobnosti, ko sem slišala zvonec in istočasno odpiranje vhodnih vrat. Tudi danes je Bastijan že z vrat vpil svoj pozdrav in iskreno sem se razveselila njegovega obiska. Sproščeno je vstopil v spalnico s širokim nasmehom na ustnicah in velikim šopkom rož v naročju. Rahlo se je sklonil k meni in me na kratko poljubil ter pomignil na rože "zate ljubljena" nato pa se je ozrl v mamo in se ji vljudno a pobalinsko nasmehnil in ji podal roko ter se predstavil. Sprva sem mislila, da ga bo mama raztrgala na koščke, tako kot je to vedno počela z mojimi znanci in prijatelji. Toda tokrat sem se motila, podlegla je Bastianovem šarmu in se mu je celo nasmehnila. Spraševalal sem se ali ji je res všeč ali je to samo zatišje pred burjo.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pet Mar 12, 2010 9:12 pm

Pa na srečo Bastian ni pustil mami velikega manevriranja. Na hitro je p resodil situacijo in takoj ukrepal. Galantno je pristopil k mami ji ponudil roko in se predstavil. Jaz sem Bastian spoštovana gospa, fant tele uboge Eme. Domnevam pa, da ste vi njena mama, ker precej sta si podobni. Ja, je mama odgovorila, pri tem pa obstala, kot prikovana.
Tako je bila presenečena, da ni mogla izustiti besedice. Samo nekaj je zamomljala, tako da se ni slišalo, da se kliče Tanja.
Gospa smem vprašati, bi pili kavico ? O samo zame pa res ne, se je dokaj prijazno mama branila. Ja saj ne bo samo za vas, gospa. Ema danes zagotovo še ni nič zaužila, pa je potrebna dobrega zajtrka, pa bom zraven skuhal še kavico za vse. No potem pa ja, je rekla mama, nekoliko v zadregi.
Bastian naju je pustil same v spalnici. Ker kuhinja meji na spalnico, vrata pa je Bastian pustil odprta, mama ni mogla dosti spraševati in vrtati v mene. Kar mi je zelo ustrezalo. Samo pokimala je z glavo, kar mi je dalo vedeti, da ustreza njenemu kriteriju. Takšne mame že dolgo nisem videla. Pomagala mi je, da sem vstala iz postelje in mi ogrnila jutranjo haljo. Ali bi se rajši oblekla je vprašala? Ne sem rekla, tako mi je bolj udobno.
Zanalašč sem ostala v splani srajčki, namreč ko bo mama odšla bi rada čutila dotike Bastiana. Tako mi je zagrel srce, da mi kar gori. Komaj čakam, da je tema, da lahko sanjam iluzije o naju.
Moje kratko razmišljanje, je prekinila mama, Bastian kliče je rekla. Postavila sem se na nogo si vzela berglo in hotela odšepati v dnevno, ko se prikaže Bastian. Dvignil me je in me nesel v dnevno.
Mama je spet obstala. Ni mogla verjeti svojim očem. Samo gledala je, kako je vse pripravil na mizo.
Posadil me je na stol in zaželel dober tek. Gospa tukaj pa je kavica za vas. Tudi pecivo je, če vam ustreza. Pridal je še tri kozarce za sok in se končno usedel za mizo.
Nekaj mučnih trenutkov tišine. Potem pa Bastian vpraša. Si dobila Ema pošto iz bolnice. Odpustnico namreč pošljejo po pošti. O kako sem se oddahnila, saj sem sedaj vedela, kaj je v modri kuverti. Ja danes je prišla, nisem pa je še odprla. To moraš čuvati, ko greš na kontrolo, jo moraš vedno s sabo nesti.
Obrne se k mami in reče, gospa je kava dovolj sladka. Ja hvala lepa, zelo je dobra.
Mami kar ni bilo všeč, da nima ona prevlado nad vsem. Meni pa je bilo to neznasko všeč. Samo želela sem, da bi mama že končno odšla. Ne nasprotno, obtičala je, kot bi se vsedla na smolo. Godilo ji je, da ji streže in se suče okrog nje, mlad, prijeten in tako zrajtljiv moški, kar v svojem življenju na žalost, še ni doživela.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pet Mar 12, 2010 11:56 pm

Bastian je pospravil ostanke zajtrka in urno pomil posodo pri tem pa je venomer čez ramo pogledoval k meni in mi celo pomežiknil, kar je ogrelo moje srce. Mama, ki je odlična opazovalka je to gesto seveda ujela. Iz nje je najverjetneje spregovorilo ljubosumje, ko mi je tiho a zajedljivo šepnila "le kako si pa tega ujela?" Od presenečenja sem odprla usta a glas je ostal v grlu, s težavo sem pogoltnila slino in ponovno neuspešno poskusila odgovoriti. Pred nevljudnimi besedami, da mi ne privošči malo sreče s katerimi bi jo prizadela jo je rešil zvonec na vhodnih vratih in takoj zatem še Otin glasen pozdrav. Mama je rahlo pozelenela od zavisti saj je tudi Ota prinesla manjiši šopek rož in polno vrečo hrane. Toliko sem jo poznala in vedela, da jo najbolj od vsega boli, da imam okoli sebe ljudi, ki jih skrbi zame in kateri me spoštujejo. Najverjetneje se je počutila skrajno odveč, saj je naposled le vstala in rekla, da se ji mudi saj je zmenjena pri frizerju. Narejeno se je nasmehnila Oti in Bastijanu ter s ponosno dvignjeno glavo odkorakala. Med zapiranjem vrat je še zaklicala, da v kolikor kaj potrebujem jo lahko pokličem saj drugače nima veliko prostega časa, da bi me venomer obiskovala. Očitno sem se vidno oddahnila saj je Bastian mojo roko pokril s svojo in šele, ko sem se zdrznila in ga plašno pogledala mi je veselo rekel "si preživela?" Neumno kot otroček sem se zasmejala in v naslednjem hipu oči pokrila z dlanmi ter bruhnila v jok.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Ned Mar 14, 2010 6:40 pm

No, no Ema pomiri se, je rekel Bastian, samo vprašanje časa je bilo, kdaj ti bo počilo Ema. Vseskozi sem te opazoval, kako ti na obrazu ob vsaki mamimi kretnji in besedi trzajo mišice. Pa kako to, da imate z mamo takšen konflikten odnos. Saj vem, da ste si mame in hčerke dostikrat v laseh, samo to pa je nenormalno.
Ota, ki je to poslušala me je samo gledala nekaj časa, potem pa rekla. Povej Bastianu, naj ve. Komaj sem se malo umirila , da nisem več jokala, pa mi Ota nasuje soli na rano. Spet sem zajokala. Bastian ni vedel, kaj naj reče ali stori.
Naposled me prestavi iz stola na kavč, se vsede zraven mene in reče: Čakam da se izpoveš, seveda če hočeš Ema, če ne pa drugič. Nič ne bom silil vate. Če nekaj tako zelo boli, ne moreš v trenutku stvar potisniti na stran, kot da se ni nič zgodilo.
Pogledala sem ga in rekla, prosim te prihraniva za drugič. Prav je odvrnil.
Za ta dan, je moja romantika odplavala daleč proč. Ota je vedela, kaj se je zgodilo pred parimi leti. Grda izkušnja, ki ženski pusti, rane na duši, srcu in telesu. K temu pa je veliko pripomogla seveda moja mama.
Bastianu ni šlo v glavo, kaj naj bi to bilo. Kar nekako nejevoljen je postal. Žalostil me je njegov pogled. Prvič sem videla, da mu nekaj ni povšeči. Vstal je se oblekel in poslovil z besedami, peljem še najina kužka na sprehod Ema, jutri pa se vidiva, nežno mi je pritisnil na usta poljub in odšel.
Oti je bilo očitno žal, da mi je odprla staro rano. Ko sva ostali sami, mi je rekla, oprosti Ema. Kar ušlo mi je iz ust. Nisem si mislila, da te to še tako boli.
Ali pa si hotela, da Bastian izve sem ji oporekala. saj bi mu povedala, čez nekaj časa sama sem ji odvrnila. Ne to pa že ne se je branila, na vse pretege. Neka senca je padla med naju. Dobila sem občutek, da bi rada,da se z Bastianom razideva. Ali pa sem danes bila tako občutljiva, ne vem. Skratka nisem se mogla potolažiti. Ko je Ota presodila situacijo, ki mi jo je zakuhala, se je izvila z izgovorom, da ima še nekaj za urediti, pa se bo za danes poslovila. Dobro sem ji rekla, hvala za obisk, hrano in šopek. Eh kaj bi, to je malenkost, saj smo prijateljice mar ne?
Ostala sem sama s svojo žalostjo. Kaj si le nekaj misli Bastian sem grebla po svojih mislih. Kako naj mu povem za nesrečen dogodek. Pa tako lepo mi je bilo v njegovi družbi. Sedaj pa je padla senca dvoma med naju. Vse bolj sem bila prepričana, da Oto razjeda ljubosumje.
Ko sem še nadalje premlevala vse dogodke tega dneva, sem med ihtenjem zadremala, sama ne vem kdaj. Prebudilo me je znano dobrikanje in lizanje po roki. Bastian mi je pripeljal mojo Brino. Kako sem ju bila vesela. Usta so se mi razlezla v širok nasmeh. Božala sem Brino, ona pa mi je vračala nežnosti. Veselo je poplesavala okrog kavča, ko pa sem ji dovolila, je skočila k meni.
Pogledovala sem k Bastianu, hotela sem ujeti njegov pogled. Ni se izmikal, nasprotno vsedel se je zraven mene in z očmi hotel preveriti moje trenutno stanje. Brez vprašanja je dobil odgovor: Bolje mi je sedaj. Hvala Bastian, da tako lepo skrbiš zame. Še Brino si mi pripeljal, da mi je polepšala dan. Obljubim vse ti bom razložila, samo ne danes, danes imam zelo slab dan. Sem se zaobljubila, da pred tabo ne bom imela skrivnosti.
Prav je odvrnil, lahko danes ostanem pri tebi, če hočeš. Vsa sem vztrepetala in samo zatrdno prikimala. Prosim te, sem še potrdila svojo odločitev.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Ned Mar 14, 2010 11:50 pm

Ko mi je veselo pritrdil, da bo ostal je moj dan naenkrat postal nadvse lep, uspešen in dober. Prižgal je televizijo in sedel poleg mene. Privil me je v svoj objem in tiho vprašal "kaj bi rada gledala ali pa bi morebiti rada počela kaj drugega?" Samo gledala sem ga in po nekaj trenutkih premišljevanja rekla "mogoče pa vstaviš kakšen dvd, kar nekaj filmov imam, ki jih še nisem uspela pogledati." Z nasmehom na ustnicah je vstal in se napotil proti omari, kjer so zloženi stali moji cdji in dvdji. "O Ema, tukaj pa imaš prelepo piratsko zbirko. Kdo bi si mislil to o tebi" se je še vedno smejal. Rahlo mi je bilo nerodno pa kljub temu sem se zasmejala nazaj "no ja nekaj časa sem imela in ker so moji prijatelji precejšnji poznavalci sodobne tehnike so me naučili marsikaj." "No ja priznam tudi jaz rad vlečem razne stvari z interneta" je priznal in vstavil film v predvajalnik. Najprej je prinesel čips in pijačo, nato pa se udobno namestil poleg mene. Objeta in s skledo čipsa v njegovem naročju sva gledala komedijo in se glasno smejala.
Popoldne je minilo kot bi mignil. Oba psa je odpeljal na kratek sprehod in nazaj grede prinesel še pizzo iz bližnje pizzerije. Čeprav sva oba bolj zagovornika zdrave prehrane sva se strinjala, da včasih lahko za spremembo jeva povsem slastno nezdravo hrano. Povečerjala sva in se odločila, da pogledava še en film. Medtem, ko sva se midva udobno namestila na sedežni, sta si psa poiskala prijeten kotiček na tepihu pod klubsko mizo.

Bastian je pospravil dnevno sobo in pomil posodo medtem, ko sem se jaz uredila, umila in oblekla spalno srajco. Pomagal mi je, da sem legla v posteljo, nato pa se je še sam slekel. Nič mu ni bilo nerodno, ko se je pred mojimi očmi slekel do spodnjega perila. Ko se je približal postelji in sem mu naredila prostor, da bi lahko legel poleg mene sem lahko opazila njegovo vzburjenje. Zavedanje, da privlačim takega moškega kot je Bastian mi je nadvse dvignilo samozavest. Počasi je legel poleg mene in me potegnil na svojo ramo in v svoj objem. Nežno mi je pritisnil poljub na sence in zamrmral "res si te želim a mislim, da bi bilo nepošteno, do tebe, če bi te izkoristil dokler imaš nogo v gibsu in te še boli. Veliko mi pomeniš Ema in rad bi videl, da je zate vse popolno, zato se bom vzdržal in počakal. Če se strinjaš?" Ponovno me je poljubil in priznam, da sem bila ganjena. Uspela sem samo pokimati in se še bolje priviti na njegove prsi. počasi in nežno je božal moj hrbet in lahko sem čutila hitrejše utripanje njegovega srca pod mojim ušesom. Kar naenkrat me je prebodlo spoznanje kaj vse on dela zame, jaz pa nisem sposobna zaupati mu svojo življensko zgodbo. Čutil je, ko se je moje telo napelo in močneje me je stisnil v objem. Tiho je zamrmral "vse je v redu." Vedela sem, da razume, zavedala sem se, da me je prebral in da me ne sili v nič. Dejansko je bil tukaj ob meni in me tolažil in mi ponujal svojo ljubezen. Brez mojega dovoljenja mi je solza spolzela po obrazu in sledila ji je še ena in še ena. Počasi so moje solze močile njegovo ramo in počutila sem se nemočno in neumno a on ni rekel nobene samo božal me je in me privijal v svoj varen objem. "Oprosti Bastian" sem zajecljala in tiho nadaljevala "rada bi ti povedala svojo zgodbo."

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Pon Mar 15, 2010 8:53 pm

Ej čakaj malo Ema, se nisva zmenila, da ne bova danes prebujala boleče spomine. Danes bova uživala ob gledanju filma. Pri tem me je gledal in mi brisal solze. Kot balzam so me njegove roke spet potolažile. Vzel je daljinca in aktiviral film.
Stisnjena v eno sva gledala film, kaj sva pravzaprav gledala, sploh ne vem. Kajti tako sem uživala v njegovi prisotnosti. Varno in obenem razbremenjeno sem se počutila. Bastian je vsake toliko časa komentiral dogajanje na ekranu, jaz pa nisem hotela zamuditi niti minute, da ga ne bi gledala. Božala sem ga po roki v kateri je imel še kar naprej pilota. Smešno mi je bilo, kot bi se bal, da mu ga bom vzela.
Tako so minevale minute, ki so se razetgnile v dolge nočne ure, ki sva jih objeta očitno prespala pred prižganim ekranom. Ko se naenkrat že proti jutru zbudim sem se zavedala, da je Bastian prespal pri meni. Gledala sem njegov obraz. Tako spokojno je ležal, kot bi bil tukaj že od nekdaj.
Prebudila sem ga s svojim neokretnim gibanjem. Zakaj me ne pokličeš, če kaj rabiš ... zato sem tukaj, da sem ti v oporo. Ne saj ni hudega samo obrniti sem se morala. Počakaj grem v dnevo, da boš imela več prostora je vztrajal Bastian. Ne ni treba, saj je dosti prostora sem mu odvrnila. Dobro potem pa še malo zadremajva, dokler se čisto ne zdani.
Zgodilo se je prekrasno jutro. Lepšega si ne bi mogla želeti. Sonce mi je sijalo na posteljo, ob meni Bastian, kaj si hočem še drugega. Vse drugo bi bila že prevzetnost. To je res sreča, ki sama pride v dom. Kar preveč je je naenkrat za naju. Pa naj bo tako, ... bog ve, kaj me vse še čaka ... zato živim za ta trenutek, za danes.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Tor Mar 16, 2010 1:09 am

Nekaj časa sem ga še opazovala medtem, ko je on spal, no mislila sem, da spi in se nisem zavedala, da me s priprtimi očmi opazuje. Presenetil me je s hitrim gibom. Močno me je stisnil v objem in se polastil mojih ustnic. Poljub je sprva bil nežen kasneje pa so njegove ustnice postale zahtevne in moje so njegovim zahtevam sledile in ga spodbujale za še. Ko sva že oba težko in globoko dihala se je za tenutek odmaknil z mojih ustnic in se zagledal v moje oči. Izgubila sem se v tisti modrini v kateri sem lahko začutila njegovo poželjenje in njegovo ljubezen. "O bog Ema kaj mi delaš, sploh se ne zavedaš kako vplivaš name" je zamrmral in se ponovno nežno prisesasl na moje ustnice. Tokrat so njegovi poljubi bili polni miline in izražali so občutke njegovega srce. Kmalu bi mu zašepetala, da ga ljubim a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik. Tudi on mi z besedami ni rekel, da me ljubi in kaj če si njegovo početje razlagam napačno. Le kaj si bo misli o meni. V tem trenutku je bilo pomembno le to, da je zdaj ob meni in da bom izkoristila največ kar lahko iz te najine romance. Kasneje pa bom videla kako se bo vse obrnilo. Če ne bom pričakovala preveč tudi razočarana ne bom. Počasi je končal najin poljub, potem pa me je cmoknil na vrh nosa in se razposajeno zasmejal "po zajtrku se bova odpravila na sveži zrak. Psa morata na sprehod in midva medtem ko ona dva tekata lahko posedava na klopi." Ponovno me je cmoknil in skočil iz postelje. V trenutku je izginil za kopalničnimi vrati. Slišala sem vodo in vedela, da se tušira. Nehote sem začela sanjariti kaj vse bi lahko počela prejšnjo noč, če moja noga ne bi bila v gibsu. Iz sanjarjenja me je predramilo odpiranje kopalničnih vrat. Ob pogledu na nasmejan Bastianov obraz mi je postalo nerodno, kaj pa če ve o čem sem sanjarila. Oblila me je rahla rdečica in nervozno sem se mu nasmehnila. "Kaj je Ema, je kaj narobe" se je zresnil. "Ne, nič ni narobe" sem se bolj sproščeno nasmehnila "samo premišljevala sem, da sem tudi sama potrebna prhe a ne vem kako naj to izvedem, pa nič zato se bom samo umila tao kot včeraj in se po telesu obrisala z mokro brisačo" sem se na hitro zlagala saj mu nisem mogla povedati, da sem premišljevala o tem kako bi bilo, če bi se mu pridružila pod prho.

Naslov sporočila: Re: Tuje življenje NADALJUJ ZGODBO Sre Mar 17, 2010 5:48 pm

Nič lažjega, to pa res ni problem Ema. Takoj, ko se uredim bom umill še tebe. Kar ostani na postelji, pridem po tebe.
Nisem dolgo čakala, kmalu je prišel me odnesel v kopalnico me posedel na pokrov straniščne školjke in rekel. Zdaj pa kakor hočeš, ali ti dam stol pod tuš, pa nogo držiš ven, ali pa te kar takole z brisačo? Ne kar na stol in pod tuš prosim, bom pazila na nogo. Saj jo lahko zavijeva v vrečko je dodal Bastian. No dobro sem rekla, to je pa dobra pogruntavščina.
Stol je nastavil pod tuš, zavil nogo v vrečko in odprl vodo. O kako prijeten občutek, kar po nekaj dneh je voda spet tekla po meni. Kakor žamet me je božala. Nastavljala sem se, nisem hotela zamuditi niti kapljice, da bi šla v prazen nič. Bastian je vzel brisačko in me z njo namilil po celem telesu. Uživala sem ob vsakem dotiku, ob vsaki njegovi kretnji. Niti kančka sramu nisem občutila pred njim.
Moji lasje so zoprni za pranje sem mu rekla, ker so tako dolgi. Ni problema Ema vse bova uredila, tako da bo prav, so pa toliko lepši, ko jih spleteš v kito. Tako sedaj pa samo še enkrat tuš, da spereva milnico in šampon, pa sva gotova je rekel Bastian. A ravno v tistem trenutku zazvoni telefon. Ne se oglasit Bastian, medtem, ko sem ga prijela za roko, danes ne rabim nikogar, da mi soli pamet. Tako lepo mi je s tabo. Ne Ema oglasil se bom, da vidiva kdo je. Če se ne oglasim bo gotovo kdo na vratih, tako pa bom povedal, da je vse v redu.
Po dvigu slušalke in njegovem odzivu sem vedela, da je Ota. Takoj sem postala nejevoljna. Radovedna je bila, kako je z mano. Bastian ji je povedal, da sedaj pač ne morem govoriti, ker da se urejam v kopalnici. Prijazno se je poslovil od nje in prišel nazaj v kopalnico. Pa je zadeva rešena je pomodroval. Je rekla, da se bo jutri oglasila, če ti je prav.
Kaj je narobe Ema? Me je vprašal Bastian, verjetno je nekaj zaznal na mojem obrazu, ah nič, nič sem odvrnila. Kako nič, sem že zadnjič videl, ko so bile tukaj vse tri, da si postala žalostna Ema.
Vse tri so lepše, kot jaz, pa se bojim, da bi se v katero zaljubil, je kot v rafalu butnilo iz mene. O ti norica, je odvrnil medtem, ko me je brisal z brisačo, če bi to hotel bi že šel. Je mogoče moja dama malce ljubosumna je nadaljeval in me premerjal s priprtimi očmi? O to pa že ne sem odvrnila, samo nikoli ne veš, kakšne namene imajo dekleta.
Na široko se je zasmejal. Verjetno mu je godilo, da se bojim za njega. Dvignil me je in golo odnesel nazaj na posteljo. Ko me je odložil sem se ga oklenila okrog vratu, prosim ostani sem mu rekla. V meni je vse ponorelo. Njegov smeh, njegove oči, nežne roke ...
Prisesala sem se mu na ustnice. Nič ni okleval, vrnil mi je poljub me položil ne posteljo in se vlegel zraven mene. Po svojem tuširanju se ni kaj dosti oblekel, tako, da ni imel veliko dela s slačenjem.
Res hočeš Ema? Me je vprašal, v svoj odgovor sem se ga samo še bolj oklenila in potegnila nase. Še lepši je bil razburjen do konca, kot bog Eros. Poljubljal me je po vsem telesu, jaz pa sem trepetala, kot bilka na vodi. Res, da nisem bila okretna zaradi mavca, pa sem mu vseeno vračala strasti v neskončnost. V nenadejanem trenutku se je znašel v meni, poleteli so metulji, mi ustvarjali drget, kakršnega do tedaj še nisem poznala. Tudi on je užival naslado z mojim telesom. Ljubila sva se noro, kot bi bilo prvič in hkrati zadnjič.
Obnemogla sva obležala na postelji, oba utrujena od silne ljubezni. Objela sva se in se gledala. Utapljala sem se v njegovih očeh, ga božala in si močno želela, da za vedno ostane pri meni.