Halo, stanujem v živalskem vrtu NADALJUJ ZGODBO

Tu se bo pa odvijala delavnica otroške zgodbe. Izbrala sem knjigo še iz svojih šolskih dni Irmgard Laarmann - HALO, STANUJEMO V ŽIVALSKEM VRTU prevedla Alenka Bole - Vrabec, izdala in založila jo je Založba Borec, str. 50/51 četrti odstavek (dobesedni prepis);

Anka je napeto poslušala. "No, in kaj je storil potem?! - "Kdo?" - "Mali Indijec?" - "Saj sem ti že povedal, da je šel v cirkus." - "O, in tam je spet našel mater malega slončka, samico z odtrganim ušesom!" - "Ja, potem jo je tudi spoznal, bila je Cella." - "Mar ni bila več jezna nanj?" - "Sprva že, vendar je razumela njegov jezik, on pa ji je pripovedoval o domu in o malem slonu in ko je zbolela, se ni več ganil od nje, to sem ti že povedal." - "Kdo ve, kaj se je zgodilo z malim slonom?" - "Izmisliš si lahko vse mogoče, jaz sem zgodbo o njem narisal v svojo risanko." - "Jo boš oddal v šoli?" - "Ne." - Jo boš podaril mami za rojstni dan?" - "Ne."
- "Čemu pa si daš potem toliko opraviti?" Jaz počnem takšne reči le za šolo ali za rojstni dan." - "To počnem zato, ker je tako pisali v časopisu." - "Kaj je pisalo v časopisu?"

"Joj, ti pa res nič ne veš" je zavil z očmi in naveličano vzdihnil. "Ne, ne vem" je že nestrpno odgovorila Anka. "Tako si radovedna in venomer nekaj sprašuješ in o čemur koli se pogovarjava se izkaže, da nič ne veš." "Ali mi misliš že povedati, kaj je pisalo v časopisu in zakaj si ti to narisal v svojo risanko?" je že jezno vprašala. "Pisalo je, da so vsi nadarjeni umetniki začeli tako, da so kot otroci že na skrivaj in samo zase pisali in risali" ji je resno povedal, kot bi ji ravnokar izzdal največjo skrivnost. Anka je nekaj časa strmela v prijatelja in nato so se ji ustnice potegnile v prelep nasmeh.

"Takole kot se zdajle smehljaš te pa že dolgo nisem videl."
Anika je dobila rdeča ličeca, saj se je našla v njegovih besedah. Misli so ji tiho božale srčece, ki ji je pospešeno utripalo. Ustavila se je ob leseni ograji in se brez manjšega napora dvignila in usedla. Zabingljala je z nogama in pričela razkrivati skrivnost, ki so jo do sedaj vedela le živali.
"Doma imam v nočni omarici spravljene risbe živali. Najprej sem notri imela igrače, potem pa je bilo vedno več risb in sem spraznila. Prve risbice sem narisala v zvezek, ki je sedaj poln. Učiteljica likovnega sem pomagala en dan pospravljati omare po pouku in mi je dala še uporabne liste in blok za domov. Kadar mame ni bilo doma sem vzela s seboj voščenke in oglje, da sem risala."
"Zakaj pa nisi prišla do mene, da bi se šla kopat na bazen ali pa se vozila s kolesom?" Je vskočil prijatelj.
"Mama mi je naročila naj ne hodim predaleč, če bo dedek rabil pomoč pri čiščenju kletk in krmljenju živali."

"Ali bi potem lahko jaz prišel k tebi? Mislim, če bi tvoj dedek potreboval pomoč bi vama lahko pomagal in tako bi imela čas in se igrala ali pa risala" je negotovo vprašal. Začudeno ga je pogledala "bi res prišel in nama pomagal?" "Seveda, veš da imam rad živali in v tvoji družbi se počutim prav dobro." Anika je skočila dol in mu ponudila svojo drobno dlan "zmenjeno."