Haiku z odsevom, Tanka, Hay(na)ku in Haibun

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:48 pm; skupaj popravljeno 4 krat

1.

Divji ples burje
vase snežinke srka.
Sneg s streh pobira,
v hitrem ritmu plešeta,
on v zamet leže in spi.

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:48 pm; skupaj popravljeno 1 krat

2.

Sonce toploto
razliva preko polja.
Kuka v zatišja.
Žareče sneg poljublja.
Spreminja ga v snežnico.

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:50 pm; skupaj popravljeno 2 krat

3.

Zimska belina.
Čez nebo drsi mesec.
Med polji cesta.
Migljajo roji luči.
V ozadju utrip mesta.

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:50 pm; skupaj popravljeno 2 krat

4.

Dolina v megli,
v sivo – beli mehkobi.
Prikritih hotenj
zvedavega pogleda.
Čakajoča na veter.

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:51 pm; skupaj popravljeno 1 krat

5.

Ptice v preletu.
Kroži jata črnih pik.
V nebo vtkan zaris.
Mačkov poželjiv pogled.
Mijavkajoča prošnja.

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:51 pm; skupaj popravljeno 1 krat

6.

svetloba sveče
moč nočne melodije
šumenje zgodbe
mesec je razlit v srebro
neukrotljivost burje

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:52 pm; skupaj popravljeno 1 krat

7.

Surovo jutro.
Zavija mrzla burja.
Slutnja jasnine.
Oddaljen je ščebet ptic.
Iz zatišja kuka cvet.

Nazadnje urejal/a lea199 Tor Nov 30, 2010 10:52 pm; skupaj popravljeno 1 krat

8

Bobni tišina.
Čez okna zro prikazni.
Soj lune riše.
Ustvarja odblesk v temi.
Razbija mir sna brez sanj.

9

tanka (Geja)

ihteče nebo
trepet nezdrave Geje
njen klic na pomoč
neslišana v obupu
pretnja težkih oblakov

Haibun (Kamen pripoveduje)

Stoletja ležim negiben in nem, tu, ob gozdni poti. Iz globin trde sivine opazujem vsakodnevna dogajanja.Trpim, vendar mi tega nihče ne verjame. Vsakdo le zamahne z roko, češ: „Saj si samo kamen, trd, brez čustev.“
Samevam in obujam spomine.
Nekoč že davno so drdrali mimo z lesom naloženi vozovi. Poleg so stopali kmetje in njihovi hlapci. Tihi, utopljeni v vsakdanje skrbi. Občasno so se pripodili otroci, kričali so in se prešerno smejali. Veliko bolj zadržane so bile ženice, ki so se šibile pod težkimi bremeni.
Mineval je čas, mimo so prihajali vedno novi obrazi.
Prihrumela je prva svetovna vojna in prinesla veliko gorja. Moški so morali na fronto. Zaskrbljene in lačne ženske so tiho hodile mimo. Odete v črnino so objokovale padle očete in može.
Prišel je mir, ovit v bolečino. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
Ležal sem tu, tih, prežet z bolečino. Želel sem si zakriti oči, zamašiti ušesa. Nisem znal ubežati.
Zgodil se je tisti nesrečni dan. Smrt se je priplazila čisto blizu.
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.

Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.

Haibun (Delfin in sračje gnezdo)

Stojim na skali, visoko nad morjem, ki šumi in se razpenjeno zaletava v obalo.
Daleč na obzorju tone ognjena krogla, njen odsev se razliva preko valov. Drhti na gladini in ustvarja lažno simfonijo barv.
Večerne sapice se lovijo v krošnjah mogočnih borov. Šumijo in piskajo. Nato zapihajo v morje in ga vzvalovijo.
Opazim delfina. Skače visoko, se v zraku elegantno obrne in plosko pade nazaj. Na mokri koži se mu lesketa sonce.
Ne pomišljam, skočim in zaplavam v njegovo smer. Skušam se mu približati. Budno me opazuje in se vedno znova umika. Plavam, obsedeno maham, tonem in se vsa zadihana ponovno vračam na površino. Čisto blizu sva si, … že v naslednjem trenutku sva daleč vsaksebi.
V jutro zazvoni budilka.

z mokrim glavnikom
razčešem sračje gnezdo
nova frizura

Kruibun (Vrtiljak)

Viktorijo sem srečala po naključju. Skrivala se je v drobni knjigi, le sto petdeset strani, med trdimi platnicami. Podala mi je roko in me povabila v svet spominov. Vsaka prebrana stran mi je odstrla nov zastor, lahko sem pokukala v tiste daljne dogodke. V trpljenje in ponižanja slovenskih izgnancev v odročni vasici na avstrijskem podeželju. Na življenje prežeto z veliko bolečine in redkimi trenutki sreče, ki so se kot drobni utrinki zaiskrili skozi moreča vojna dogajanja.
Zaznala sem konec druge svetovne vojne. Čas, ko so se hrepenenja začela spreminjati v realnost, ko je bil ljubljeni dom skoraj na dosegu oči. Sledila sem povratku teh nesrečnih ljudi, po poškodovani železnici z veliko postanki in ure dolgimi čakanji.
Zgodilo se je v Brucku na Muri.
Vlak se je ustavil na stranskem tiru.
Iz prenatrpanih živinskih vagonov se je vsula množica beguncev. Postajo je preplavilo vrvenje utrujenih ljudi, ki so iskali vodo, si pretegovali premrle noge in se skušali nadihati svežega zraka. Obenem so si želeli, čim prej nadaljevati pot proti domu.
Večji otroci so zagledali vrtiljak, ki je stal tik ob progi. Igre lačni so stekli in med razposajenim smehom, posedli nanj. Le nekaj trenutkov za tem je strahovito počilo. Tla so se zatresla. Podtaknjena bomba je dvignila vrtiljak v zrak in ga v koščkih pometala med prestrašene ljudi.
Množica je obnemela v grozi.

žalostna mati
med razkosanim mesom
išče otroka

Hay(na)ku 1

krajec
vidno rejen
visi nad vzhodom

Hay(na)ku 2

oblaki
iznad hribov
si podajajo strele

Haibun (Poletno tihožitje)

Vrt žari v poletnem soncu. Počasi, korak za korakom, se dan preveša v večer. Vročina popušča. Oglašajo se ptice, njihova pesem valovi.
Po strmini veje rahla sapica.
Sediva na leseni stopnici, nisva sama, ob nama so najini fantje. Starejša sedita za stopnico višje, najmlajši, še ne dveletni, stoji ob meni. Njegova rokica počiva na mojem kolenu.
Veselo se pomenkujemo, čebljamo o tem in onem.
Iz sklede, ki jo držim na kolenih, jemljem sadje. Lupim ga. Režem na krhlje in izmenično dajem dečkom.

Mladost in starost
z roko v roki veselo
hitita mimo

Haibun (Tri akacije)

„Zakaj?“ Sem se spraševala, tistega sončnega dne, sredi letošnjega februarja.
Poslušala sem zajedljivo oglašanje žage, ki je globoko zarezovala v veje. Nisem imela poguma, da bi pogledala v strmino, ki se dviga nasproti hiše, tja kjer so trpele akacije.
Pri kosilu sem iz stisnjenega grla izdavila: „Letos ne bodo cvetele.“
„Trdožive so, kmalu si bodo opomogle.“ Si brezskrbno odvrnil.
Dan je sledil dnevu, z vrtoglavo hitrostjo je minila pomlad. Budno sem opazovala pohabljena drevesa. Vesela sem bila vsakega novega lista, ki je pomagal zapolniti vrzeli v zelenih frizurah krošenj. Presenečena sem bila, ko sem zaznala obnovljeno lepoto.
Prišlo je poletje.
Nekega jutra sem zagledala zapozneli grozd umazano belih cvetov.

balin krošenj
postriženih akacij
pozni cvetovi

Hay(na)ku 6

sonce
barva kape
zasneženim vršacem Alp

Haiku z odsevom 3

bralčeva roka
na bogati polici
izbrska knjigo

beroče oko
v plesu zapisanih črk
zazna nirvano

Hay(na)ku 7

aura
na nebu
mesec postaja svetnik

Tanka 2

koprenast mesec
trosi soj srebrnine
igriva burja
z vrtinci neštetih rok
boža cvetove stopinj
na samotnih previsih

Tanka 14

turobno jutro
nežno obriše solze
v mehki puh megle
kresnice žarometov
odblesk na niti časa

Tanka 15

zimska jasnina
popoldan se razblinja
v sinje drobižke
skoraj brezglasna burja
nežno zaščemi v očeh

Haibun (Padala in škrat)

Nizam delčke sestavljenke. Spodaj je traktorček, nekdo se igra z njim.
Globoko vdihnem.
Razmišljam.
To ne more biti mestni redar, še manj moj zdravnik, najmanj minister za kulturo, … pardon, saj res, ministrica. Kmet? Kaj pa vem? Lahko bi bil škrat.

nebo brez sonca -
barviti roji padal
tonejo v meglo

Tanka 16

v žametni večer
srebrno zavalovi
vonj cvetočih trav
sij zvezdnega utrinka
mistično polni temo

Tanka 17

Obraz ribnika
prekrijejo lokvanji
z mehko pernico cvetov.
V tišini senčnih voda
šelesti poletni piš.