Haiku z odsevom, Tanka, Hay(na)ku in Haibun

Tanka (mrtvi cvetovi)

Mrtvi cvetovi,
lučke plešejo z vetrom
v nežen začetek.
Vem, nepredvidljiva smrt
prehiteva po levi.

Tanka (zoreči češnji)

Zoreči češnji
v znakovni govorici
hvalita vreme.
Zazrta daleč nazaj
zaznavam šelest vetra.

Tanka (belo padalo)

Belo padalo,
senca igrivo skače
s krošnje na krošnjo.
Osvobojena vseh spon
lebdim v soju svetlobe.

Tanka (postarana noč)

Postarana noč
čez majavi mostiček
drsi v modrino.
Iz scefrane resnice
nanizam red sosledij.

Tanka (večerni lajež)

Večerni lajež
seje minute strahu.
Tačke pikajo.
Zaslepljena od joka
kličem: „Muca, Kepica!“

Tanka (večerno nebo)

Večerno nebo,
oblaki se crkljajo
v naročju mesečine.
Zamaknjena ti tonem
v kalejdoskopski pogled.

Tanka (nedeljski večer)

Nedeljski večer,
na posivelem nebu
ogleni sonce.
Iz pohabljenih misli
izbrskam slutnjo jutra.

Tanka (majska sapica)

Majska sapica
češe divji vrtnici
rožnato grivo.
Na črno-beli sliki
iščem včerajšnji nasmeh.

Nazadnje urejal/a lea199 Pet Jun 22, 2012 10:51 pm; skupaj popravljeno 1 krat

Tanka (izgorel zahod)

Izgorel zahod,
zgodnji večer rojeva
prve roje zvezd.
Spregledane minute
sukam v konopec besed.

Tanka (cvetoč kumulus)

Cvetoč kumulus
se brezbrižno naslanja
na vaški zvonik.
Med razkošje bršljana
pronicajo spomini.

Haibun (prezrta luna)

Roka, ki vajeno seže proti stikalu, obmiruje.
Ugledam jo, njo, luno. Čaka me. Sključena poseda v temni krošnji oreha. Vsa zdolgočasena se ovija v nežni triko belih meglic.
Za droben trenutek zaiskri, ko zazna odsotnost mojih misli, pojenjuje v skoraj brezbarvno bledico.

prešerna misel
valovi v nočnem vetru
slišim njen odzven

Tanka (pomladni večer)

Pomladni večer,
z nitkasto mesečino
vezem tvoj obraz.
Še veš, srečala sva se
v kratkem dihu življenja?

Haibun (sredi noči)

Iz spanca me vrže divjanje nevihte. Burja. Detonacija groma izzveneva v bobnenje, ki se odmika proti zahodu. V slepeči svetlobi vedno novih bliskov se vrtinčijo scefrani cvetovi. Od vetra gnana ploha spreminja venčne liste v krvave razmazke. Slika nenavadne podobe na svetlikajoči se marmor.
Prepustim se plesu. Srhljiv je in tako zelo lep obenem.
Trepetaje rešujem internet, varovalke. Cvetlična korita potisnem na varno pod klop.
Psički presunljivo zavijata. V rumeno-zelenem pogledu starega mačka berem prošnjo - ostani -. Božam, šepetaje prigovarjam, mirim.
Zavem se, da neurje pojenjuje. Tišino moti le enakomerno škrebljanje dežja.
Zabredem v hudournik, ki se z ihtavo naglico pretaka po cesti in izginja v temni strmini.
Do kože premočena odtavam pod tuš.

ustnice jutra
silijo v spravljiv nasmeh
obeti sonca

Haibun (prezrta luna)

Roka, ki z vajeno kretnjo seže proti stikalu, v hipu obmiruje.
Ugledam jo, njo, luno. Čaka me. Sključena poseda v temni krošnji oreha. Vsa zdolgočasena se ovija v nežni triko belih meglic.
Za droben trenutek zaiskri, ko zazna odsotnost mojih misli, pojenjuje v skoraj brezbarvno bledico.

prešerna misel
valovi v nočnem vetru
pišem njen odzven

Tanka (murvina veja)

Murvina veja
riše grčavo senco
na lunin obraz.
Razgaljena obtičim
v brezkončnosti šepetanj.

Tanka (puhast oblaček)

Puhast oblaček,
luna si z njim prekriva
zapeljiv nasmeh.
Razcefrana do globin
drhtim na Rimski cesti.

Tanka (divja vrtnica)

Divja vrtnica
sproža trnate dlani
za nočnim vetrom.
Drhte prisluhnem sovi,
kdo ve, komu skovika?

Haibun (na pragu noči)

Cvetoča lipa z medenim vonjem bogati grenko-sladek okus poletja.
Veter v nežnih sunkih kodra soparen zrak.
Oranžna krogla sem ter tja pokuka skozi scefrane oblake in jim zlato obroblja nazobčane raztrganine. Žareč večer skoraj neopazno temni. Postaja rjavkast. Zlije se v mrak, ki neutrudno izrisuje podaljšane silhuete dreves. Dan še zadnjič utrujeno pomežikne in s priprtimi vekami zdrsne v temo.

večerni trepet
v krošnji starega hrasta
šumijo sanje

Tanka (razbohoten mah)

Razbohoten mah
zaščitniško objema
sključeno vrbo.
Iz zvoka more si tkem
gosto tkanino hotenj.

Tanka (spreten ples prstov)

Spreten ples prstov,
tipkovnica združuje
črke v splet besed.
Skozi misli pretakam
neizživete sanje.

Haibun (igra poletja)

Sklonjena nad gredico korenja se zavem:
Vabila kristalno čistega oboka in žarke svetlobe, ki ne dopušča pogleda vase.
Ognjenih prstov, ki se hlepeče dotipajo do poslednjega milimetra nepokritega telesa.
Planja krvi tik pod vreliščem.
Ščemenja.
Zardevanja.

junijsko sonce
mi s strastnimi poljubi
mehuri kožo

Tanka (Slavčkova pesem)

Slavčkova pesem,
mrakobna noč izginja
v vezenini sna.
Globoko pod navlako
ostajam srečen otrok.

Haibun (velik zakaj?)

Drevesa. Mirno stojijo in z razvejanimi koreninami tipajo po rdečkasti prsti.
Pticam dovolijo, da jih spremenijo v koncertne dvorane.
V jasnih nočeh na njihovih vejah poseda luna.
Obsojena na smrt se ne branijo. Prepustijo se rablju.

v poletnem jutru
ob hreščečem napevu
umira oreh

Haibun (pred knjižnico)

11:50. Sonce zažiga.
Le nekaj korakov me loči od knjižnice, ko na sebi začutim pogled. Ozrem se in upočasnim korak. V sivem traku sence, ki ga riše prečni zid, sedi starejša gospa. Čista, skrbno počesanih sivih las. Oblečena je v črne hlače in vzorčasto bluzo. Na kolenih stiska starinsko torbico.
Najina pogleda se srečata. Presune me prošnja nežna in mila, ki ji veje iz modrih oči. Zato razumem njeno, zaradi sramu pretiho momljanje; o vročini, pomoči, avtobusu, karti. Brez pomišljanja sežem po denarnici. Zaslužim si hvaležen: Molila bom za vas.

v potno dlan stisnjen
petevrski bankovec
prinaša nasmeh

Tanka (utrip poletja)

Utrip poletja,
dišeč oleandrov cvet
mre na asfaltu.
Sredi golih nesmislov
razpletam klopčič vprašanj.