Haiku z odsevom, Tanka, Hay(na)ku in Haibun

Tanka (večerno sonce)

Večerno sonce
si z oblačkom prekriva
žareči obraz.
V načeti notranjosti
kupčkam semena zablod.

Tanka (dišeča kava)

Dišeča kava.
Jesenska sapa lista
pretresljiv roman.
Beseda nežno trka
na tanko opno duše.

Tanka (vetroven večer)

Vetroven večer
na sončevem ogorku
prižiga luno.
Z zadnjo iskro bogatim
mrakobni ples življenja.

Tanka (kristalno jutro)

Kristalno jutro.
Šelestenje obnemi
v mrzli belini.
Iz okvirja vsakdana
vstopam v dober roman.

Tanka (na robu noči)

Na robu noči.
Razposajena burja
vrši prek igral.
Zazrta času v hrbet
luščim zaskorjen spomin.

Tanka (balkon pod večer)

Balkon pod večer.
Žareči cigareti
cvetita v mraku.
S tišino zalivava
seme nezaupanja.

Tanka (praznični večer)

Praznični večer.
Dež igra Silenzio
prek strešnih žlebov.
Za meglo sprenevedanj
zija brezno praznine.

Tanka (mrzla tišina)

Mrzla tišina.
Ozek trak mesečine
deli jezero.
Ostajam polovica
nesojene dvojine.

Tanka (reža na nebu)

Reža na nebu.
V marmorju se nasmiha
mesečev krajec.
Pesniško krhka brskam
za prvim sevom jutra.

Tanka (vegasta hiša)

Vegasta hiša.
Sončni žarki silijo
v plesnive razpoke.
Kljub slepeči svetlobi
v meni trpka sled strahu.

Tanka (dež pojenjuje)

Dež pojenjuje.
Od marmorja odseva
srpasta luna.
V zametkih svita uzrem
drobno sled optimizma.

Haibun (pomlad na igrišču)

Sestopim s stopnic in po pešpoti krenem mimo lesenih skulptur. Na otroškem igrišču postojim. Čez prazna igrala se razposajeno podi pomladni veter. Globoko vdihnem in, nevajena mestnega prahu, nekajkrat kihnem. S pogledom ošinem mlada vzdrževalca, ki nedaleč stran popravljata gugalnico. Sama pri sebi se nasmehnem, dvignem obraz in poškilim proti soncu.

bela ovčica
v modrino vgraviran cvet
na dolgem peclju

Tanka (konec žoganja)

Konec žoganja.
Iz razbitega stekla
sije tisoč sonc.
Ob brodljanju spominov
zaznavam nepovratnost.

Haibun (staro mesto)

Mestno jedro se kopa v majskem soncu. Veter po prašnih tlakovcih prestavlja papirčke. Upokojenca si pred lokalom grejeta kosti. Ob hladnem pivu obujata spomine.
Stare stavbe robijo trg. Nekaj kamnitih stopnic me vodi navzgor pod velbe. Tam se vrstijo izložbe, pregrnjene s sloji pajčevine in plakati, ki so že zdavnaj zbledeli. Vse je zapuščeno, sivo, tiho.

stara urarna
sredi zaprtih štacun
kljubuje času

Haibun (ne morem zaspati)

Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.
Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.
Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.
Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se na svoji poti v jutro nezadržno redči.
Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.

nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine

Haibun (Reana del Rojale)

Ko je na skulpture legel mrak in je v soseščini potihnil pasji lajež, sta se poezija in glasba zlili v eno. Pronicali sta skozi čutila. Z nevsiljivo nežnostjo vstopali v sleherno poro.
Podirale so se jezikovne pregrade. Izničile razdalje. Za dobri dve uri se je svet skrčil, postal je vasica sredi furlanske ravnine. Gostoljubje in prijateljstvo sta mehko zavalovila v junijski večer.

zven violine
daljni bliski spenjajo
zvezdne koralde

Haibun (na planini)

Nebo nad vršaci parajo bliski. Planino stresa bobnenje. Sunkovit veter se divje zaganja v pritlikave krošnje. Skozi odprta vrata hladno diha v notranjost koče.
Na okna potrkajo prve kaplje.
Ob nogo se mi podrgne tigrast maček. Zaupljivo pogleduje navzgor. Potem skoči. Pristane mi v naročju. Tam leže in zadovoljno prede. S kremplji prebada gosto tkanino pohodniških hlač.
Nevihta pojenjuje. Dež mehko šumi. Daleč na severu zateglo pokrehava grom.
Za grebenom se oglaša kravji zvonec.

spolzka strmina
s sedežnico se vozi
julijska megla

Haibun (bela pastirica)

Po nalivu stojim ob oknu in prikrajšana za razgled, ki mi ga zakriva v dolini ležeča megla, opazujem sosedovo streho. Mokri strešniki se lesketajo in odsevajo svetlobo zahajajočega sonca. Prek slemena stopica bela pastirica, ob tem neprestano stresa z dolgim repom. S kljunom brska med strešniki, ko najde črva, kimaje odhiti proti dimniku.
Takrat se zgodi. Mimo okna v vratolomnem skoku poleti dolgodlak maček. Ptica konča pod ostrimi kremplji.
Pusti, pusti, boš pustil! kričim.
Od lovskega nagona zaslepljena žival se ne zmeni zame.

krvavo perje
nad oblizanim smrčkom
prikupen pogled

Isti haibun, dodelan:

Haibun (stojim ob oknu)

Po nalivu stojim ob oknu in prikrajšana za razgled, ki ga zakriva v dolini ležeča megla, opazujem sosedovo streho. Svetloba predvečernega sonca odseva v mokrih strešnikih. Prek slemena stopica bela pastirica. Neprestano stresa z dolgim repom, počepa in kljuva med režami. Ko najde črva, kimaje odhiti proti dimniku.
Takrat se zgodi. Mimo okna v vratolomnem skoku poleti dolgodlak maček. Ptica konča pod ostrimi kremplji.
Pusti, pusti, boš pustil! kričim.
Od lovskega nagona zaslepljena žival se ne zmeni zame.

krvavo perje
nad oblizanim smrčkom
prikupen pogled

Še en popravek

Haibun (stojim ob oknu)

Po nalivu stopim k oknu. Prikrajšana za razgled, ki ga zakriva v dolini ležeča megla, opazujem sosedovo streho. Cinobrasti strešniki se lesketajo v soncu. Prek slemena stopica bela pastirica. Neprestano stresa z dolgim repom, počepa in kljuva med režami. Ko najde črva, kimaje odhiti proti dimniku.
Takrat se zgodi. Mimo okna v vratolomnem skoku poleti dolgodlak maček.

krvavo perje
nad oblizanim smrčkom
prikupen pogled

Zadnja verzija

Haibun (stojim ob oknu)

Po nalivu stopim k oknu in opazujem belo pastirico na sosedovi strehi. Stopica prek slemena, stresa z repom in kljuva med cinobrastimi strešniki, ki se lesketajo v soncu. Ko izbeza črva in odleti, jo v vratolomnem skoku sklati maček.

krvavo perje
oblizovanje smrčka in
prikupen pogled

Tanka (večerni somrak)

Večerni polmrak
s šip briše poslednjo sled
sončne pozlate.
S trpkim smehom prikrivam
bedo samote v dvoje.

Tanka (noč polne lune)

Noč polne Lune.
Krajina se utaplja
v srebrnem lesku.
Z doživetim tlakujem
pot do novega svita.

Haibun (čas večernih poročil)

Čas večernih poročil. Občutek imam, da se mi tla tresejo pod nogami. V mislih slišim bobnenje, hrumenje letal in tuljenje siren, ki para ušesa.
Na nekoč elitni ulici zevajo udarne jame. Gosta sivina se krade čez zvito železje in počrnele štrclje zidov. Ljudje bledih obrazov, vsi zbegani in prestrašeni, se kot sence potikajo po razdrapanih pločnikih. V rdeče obrobljenih, od joka izpitih očeh ugaša poslednja sled optimizma.

ploha izstrelkov
pod zadimljenim nebom
veni sončnica

Tanka (blišč zlate igle)

Blišč zlate igle.
Pod starinskim klobukom
razbrazdan obraz.
V presladkani kavici
utapljaš slutnjo konca.