Torek 21.07.

A veš dnevnik, da sem bila na današnji dan pred 28 leti operirana na žolču. O kristus zagrabilo me je na Lošinju, tako da sem morala ostati na morju na Velikem Lošinju v bolnici 10 dni. Moji pa so odšli domov z osemmesečnim sinom. Operirana pa sem bila v Trbovljah.Kakšna beda, zbolela je še tašča, še sedaj se v živo spominjam vsega. Kot nočna mora. Kaj vse človek doživi in preživi.

Drugače pa sem danes čakala pri zdravniku, ja reci in piši 2 debeli uri. Pa je bilo nujno, tako da sem kar mirno čakala. Kaj pa tam vse zveš. Od politike, do dnevnih čenč kar je res in kar ni res,pa sto in sto stvari še zraven. Dolgčas v čakalnici sigurno ni.

Pa paradižnikovo mezgo sem tudi že skuhala en liter. Dobro je. Ja pa še pri frizerju sem bila. Tako da sem imela kar uspešen dan. Sem zadovoljna

Do jutri moj dragi dnevnik

22.07.

Sreda. Dan je danes bil kratek. Ne vem zakaj kar odbrzel je mimo. Dopoldne v Radomljah na servisu avtomobila, potem kosilo in obisk sosede. Pa je skoraj večer.
Ja pa sem se oglasila še pri tebi to pa ja.
Danes so v Aziji, Kitajska in Indija,lahko občudovali vesoljeljubci najdaljši sončev mrk v 21. stoletju. Jej, jej, jej ko bi lahko tudi jaz to videla, saj sem na tv ampak a to ni v živo, kakšen lep prstan, korona se je naredil. Bila je tema, da so se videle zvezde, po besedah očividcev.
Kako lepo skrivnostno in fascinantno je vse tam gori. Vsaj meni. Verjamem pa da je še veliko meni podobnih ljubiteljev vesolja.



Tako sem pripopala še slikico, da argumentiram zadevo

Do jutri moj dragi dnevnik

23.07.

Četrtek, pri nas piha že dva dni skupaj. So včasih rekli ljudje, da se ljudje takrat radi obešajo, ker jih potem guga sem in tja, da so bolj grozljivi
Ja pa tale veter res ni dobrodošel, da prevetri našo dolino že mogoče, ni pa primeren ko gre ženska od frizerja. Vprašaš zakaj dnevnik. Ja zato, ko sem šla domov iz frizerije je potegnil veter kot grom in kaj je bilo. Se pogledam v ogledalo od avta, bila sem taka kot bi šla ritensko ( rikverc ) skozi grmovje. Vse lase sem imela naprej Ja je smešno, ko pa sem se spomnila na račun me je pa minil smeh
Ja pa saj ni hudo tudi to se preživi

Sem cel dan nekaj brkljala po stanovanju in nekaj tudi zašila. Sem zadovoljna z dnevom. Sedaj pa sem si vzela čas za prebiranje.
Veš dnevnik sem pozabila včeraj pripomniti, pri sončevem mrku, čez 123 let ga bomo lahko spet videli

Do jutri

24.07 ~ 25.07.

Sem te v četrtek malo na gumico dala dnevnik. Sorčy, nisem te včeraj obiskala kot sem obljubila. Sem samo malo pokukala gor potem pa naprej štimati stvari, kajti spet grem malo na urlaub. Z vnukinjo, si bomo privoščile malo potovanja. Gremo namreč na obisk v Nemčijo.
Mi ure tečejo, kot minute vse se še hitreje obrača, kot druge dni. Dela je pa še več, pa tudi malo imam že raizefibra Rada imam vse pošlihtano preden se odpravim kam in tako je tudi sedaj.

Sem kar malo raztrešena, delam eno govorim drugo, pa še ene stvari ne dokončam se že druge lotim. To ni v moji praksi, ampak kot že rečeno ... begam sem in tja

Dolgčas mi bo po forumu in vseh, ki so mi prijatelji tukaj. Mogoče pa se bo tam kaj našlo mislim internet da vas pozdravim. No dvakrat se bova še napisala, potem pa za 14 dni

Do jutri

26.07.

Nedelja ... sonček je ... sem se včeraj bala, da ga danes ne bo. Kar na hitro se je popoldne stemnilo, bilo je kot v rogu, temno oblaki so bili čisto blizu. Vlilo se je kot iz škafa, dobrih dvajset minut potem pa med temne oblake posije sonček ... kakšna čudovita mavrica se je zgodila. Kontrasti barv so se prelivali, kot bi jih namalal kakšen slikar pa ne abstraktni, tak ki zna tako narisati, da razumeš potuhtaš, kaj je na sliki.
Ko sem že pri slikarjih. Ravno včeraj so TV pokazali umetnika slikarja odnosno njegove slike, pa on lepo razlaga, kaj se na sliki vidi. Sedaj pa jaz ne razumem ali sem jaz takšen antitalent za slike ali pa resnično tudi sam ne ve, kaj je ustvaril

Za danes toliko moj dragi dnevnik, verjetno se napiševa še jutri

27.07.

Ponedeljek ... upam na vse dobro . Danes odpotujem. Malo me skrbi nova gripa. Priskrbela sem si za razkuževanje rok in malo okrepila imunski sistem. To naj bi bilo dobro, tako mi je predlagal moj osebni zdravnik.
Drugače pa kar bo pa bo, kakor nam je namenjeno. Najbolje je, ne dosti tuhtati na najslabše. Sproti reševati kar se pač zgodi in kar se reševati da.
Zapuščam te moj dragi dnevnik in vse moje prijatelje na forumu za 14 dni. Toliko je predvideno, če bo kaj spremembe se vidimo, kak dan preje ali pozneje. Nikoli ne veš

Se piševa moj dragi dnevnik, ko pridem nazaj

Do spet

Torek 18.08.

Hojla moj dragi dnevnik, skoraj po treh tednih sem se vrnila, da ti pišem par stvari. Vprašaš, kako sem se imela. Takole bom rekla, vožnja do kraja kjer sem bila, je dolga 1033 km ( Ljubljana - Köln ) potem še s taxijem dobrih 25 km. ja pa od doma do Ljubljane še 45 km tako, da se je kar naporno voziti 14 ur skupaj.
Ampak, ko v Münchnu sedeš na ICE vlak, je kot bi lebdel v zraku. Vlak drvi s hitrostjo 300 km na uro ( največ je našibal 301 ), ko vmes zmanjša hitrost imaš občutek, da se je ustavil.

Se je pa pripetil dogodek na ICE vlaku, ko smo se peljali nazaj. Na sedežu za mano in vnukinjo sta sedela dva starejša gospod in gospa. Ko se vozimo že dobro uro iz Kölna proti Frankfurtu, začne piskati tako po intervalih pi pi pi. Kako smo se začeli spogledovati med sabo. Prava misel seveda ... bomba . Neka ženska je panično tekala po vlaku in iskala kondukterja. Ko je le ta prišel v naš vagon, ga je za rokav prijela in ga dobesedno zvlekla, do mesta kjer je piskalo. Uslužbenec vlaka je vse preveril, tudi svoj megafon, kamor po zvočniku objavlja razne podatke. Vse je bilo v redu. Gospod zadaj za nama se je razburil, naj že najde tisto, kar piska, uslužbenec pa na vse kovčke in potovalke nastavi ušesa in reče gospodu, vam nekaj piska v torbi. Ne to pa že ne se on razburi. On spet nazaj, ja gospod pri vas piska, prosim odprite vašo torbo. Po daljšem prepričevanju, je gospod le odprl svojo torbo in privlekel na dan budilko, ki jo je imel naštimano za klicati ob 9 in 5 minut. Kakšen smeh olajšanja se je razlegel. Kajti piskalo je dobrih 15 minut

Ampak bilo je vse pozabljeno, ko sem prispela na cilj. Obiskala sem namreč ljubljeno osebo staro 87 let, ki je že precej onemogla, tako da resnično rabi pomoč pri vseh opravilih. Vse to sem opravljala sedaj jaz, kar ji to postorijo drugič plačane osebe. Združila sem prijetno s koristnim. Generalno sem ji očistila celo stanovanje, kuhala prala, likala itd... tako da, ko sem odhajala sem bila tako kot jaz zadovoljna tudi ona. Tri leta se nismo videle. Slišimo se vsak teden, ampak, koliko je bilo za povedati. Še pozno v noč sva se pogovarjali, govorili sva kar vsevprek, da ja ne bi kaj pozabili. Kako hitro je minilo 19 dni. Ker nimam rada slovesov, sem jo zadnji dan pustila spati skoraj do odhoda, potem pa na hitro k njej v objem in v taxi. Še sedaj vidim roko, kako pozdravlja iz balkona in pošilja poljubčke.

Ne vem, ali so za vse ljudi slovesa tako težka. Jaz težko prenašam, ko se od nekoga poslavljam, čeprav vem, da se bom vrnila.
Čudna so naša čustva. Vsak jih po svoje prenaša. Ležejo tudi na dušo in te podzavestno, spominjajo na vse doživete stvari. No ja že mora biti tako.

Bolj me skrbi, da se moj muzo ni izgubil tam nekje v dalji deželi že bolj na severu. Upam, da se me je držal za krilo in prišel z mano nazaj tam namreč nisem imela časa pisati, čeprav sem s sabo nesla vse pripomočke za pisanje, pa tudi inspiracije ni bilo prave.

Tako moj dragi dnevnik, toliko za danes, sedaj upam na vsak dan snidenja ... in da mi moj muzo, kaj prišepne.

Danes sem brala naše pridne pišoče forumaše. Kako lepa poezija. Mojca, Lea, Liberty in sedaj še vvooodnarka super.

Sreda 19.08.

Sem se oglasila pri tebi, kot sem obljubila dnevnik. Imam dve novici eno dobro eno slabo.
Najprej slabo, teta pri kateri sem bila pred nedavnim na obisku je danes odšla v bolnico. Upam na najboljše, kljub njenim častitljivim 87tim letom.
Druga pa je bolj vesela, sin je dobil po pol leta službo, ki jo je zelo vesel. Saj bo opravljal svoj poklic. Delo dipl. ing. strojništva. Res nas je danes sreča pogledala skozi velika vrata. Tako se temu v žargonu reče. Pa saj vedno pravim, ne more biti vedno slabo, vseskozi dobro pa tudi ne. Taka so danes pota mladih ljudi, ki se pehajo za službami.
Ni tako kot včasih, ko smo oddelali 8 ali pa tudi po več ur. To je danes zanemarljivo, proti temu, kar se sedaj dogaja. Ni tiste sigurnosti in varnosti v firmah, skratka delavec ni zaščiten, kot je bil včasih. Delodajalci imajo vse niti v svojih rokah. In če nekomu nekdo ni všeč, ga preprosto odžaga. Ubogi mladi ...

To je za danes dnevnik, jutri se piševa spet

Ponavljam kot je zapisala vvooodnarka : Res je lušno tukaj, pa še res je, kot pribito

Četrtek 20.08.

Dan skoraj podoben dnevu.
Vročina čez dan še kar dobro razbeli asfalt in glave, predvesem mladih, ki še v zadnjih vzdihljajih pred začetkom šolskega leta, begajo in se predajajo brezdelju in brezskrbnemu uživanju. Ne moreš verjeti, kako hitro mineta dva prosta meseca.
Kot sem danes videla, so trgovine in knjigarne že polne otrok in njihovih staršev. Spet stroški in skrbi, kako zagotoviti otrokom vse potrebno. Pa pravijo, da je šola zastonj ...

Drugega ni nič dnevnik, kar bi bilo vredno zapisati. Sicer pa mi je sedaj skoraj vse lepo, ko je sin dobil službo.

Do jutri

Petek 21.08.

Spet petek moj dan v tednu. Samo danes se nisem oblekla v črno. Ne nadela sem si svetle barve, da ujamem še trenutke poletja v svoje krilo.
Nekaj nakupov me je čakalo in obisk banke. Pa kadar koli stopim v banko, vedno me prešine misel, kako z lahkoto si brez vsake slabe vesti, na račun državljanov bankirji bašejo žepe. Pa moramo imeti opravka z njimi. Trajniki pa so dobra stvar. 020 centa je za plačilo položnice, kar je v primerjavi z drugimi plačili zanemarljivo. ( Banka na okencih ali pošta ) No vsaj nekaj pozitivnega. Pa še skrbeti mi ni treba, da kakšno položnico pozabim plačati. Dober pa je tudi vsak cent, ki ga znaš privarčevati.

Dan mi je bil lep, kakršnega želim vsem okoli sebe in vsem na forumu

Do jutri dnevnik

Sobota 22.08.

Veš dnevnik danes sem pa vlagala. Kar nekaj stvari sem pripravila za zimo. Je pač tak čas. Kako lepo je ko pozimi odpreš kozarec kumaric, pese, fižola, zelenjavnega preliva za na testenine. To slednje pa mi je še najbolj všeč. Kako enostavno, streseš preliv v posodo, ga pogreješ in zamešaš vanj testenine, na vrh pa malo naribanega sira, njami.
Tako, da mi je dan minil, kar prehitro. No bo pa jutri bolje. Drugega ni nič, oja je kmalu bi pozabila, teta se počuti bolje, kar mi je v veliko veselje, Vsak dan se slišiva. Telefoni so pa danes res super zadeva. Taka razdalja, odtipkaš 14 števil in že je stik z ljubljeno osebo tukaj.Včasih razmišljam, kam ta svet drvi s to tehnologijo. Pa so določene stvari res prepotrebne za ta današnji svet, ki kar prehitro drvi naprej. S telefoni in raznimi prevoznimi sredstvi pa je danes svet postal majhen ... to so neizpodbitna dejstva

Do jutri dnevnik

Nedelja 23.08.

Kot vsako nedeljo, takoj zjutraj pričnem pripravljati za nedeljsko kosilo, da gremo potem lahko na kavico. Kot vsakič smo tudi danes srečali prijatelje. Pa je danes bil še nekdo, ki ga že dolgo časa nismo videli. Prijazno smo si stisnili roke in prisedli k njemu. Včasih je bil skoraj sosed, potem pa so naredili hišo in se preselili nekam na obrobje mesta.

Pa pogovor nanese na boleče obdobje njegovega življenja. Namreč pred leti mu je žena naredila samomor. Ostal je sam z dvema malima otrokoma, kupom kreditov in ostarelo mamo. Pa si je zaželel da bi pri 30 tih letih ustvaril novo družino. Našel je sorodno dušo, ki je imela rada ne samo njega tudi otroci so bili deležni njene nežnosti in vsega, kar pritiče družini.
Takrat pa horuk, njegova mama in starši njene pokojne žene niso pustili, da bi se znova poročil. Rodil se jima je otrok, tudi tega so zavračali vsi. Pa pove naprej, kako sva trpela oba z ženo pa še otrok zraven, tega ne privoščim nikomur. Solze so se mu nabrale v očeh, nemo požre nekaj besed in nadaljuje. Nisem si nikoli mislil, da bi me lastna mati, obravnavala kot ... da bi jaz bil zločinec, ker ženi ni ustrezalo preprosto življenje. Pa sem delal od jutra do večera. Za njo vedno premalo.

Ne dokler bom jaz tukaj ne boš pripeljal druge k bajti, je rekla mama.
Pa sva se poročila. Bili so samo njeni starši in bratje. Pa sem jo pripeljal v bajto, pravi naprej samo, kašna kalvarija je bila in to celih 5 let. Ne, ne smem se spomniti. Pobotali smo se šele pred časom, ko je otrok resno zbolel. Sedaj hvala bogu je vse v redu z njim, samo v Ljubljano moram vsak mesec z njim hodit.

Ne vem ali so starejši ljudje res tako zadrti, da mladim ne pustijo dihati in živeti po svoje. Po mojem mnenju nima nihče pravice, tudi mati svojemu otroku kratiti sreče.

Sedaj pravi je dobro, vedno pa bom imel tisti podzavestni spomin, kako smo trpeli, že takrat, ko mi je žena naredila samomor, potem pa še na račun nje, zaradi njenih staršev in moje mame. Razumem mojo sedanjo ženo, ki pravi. Veš če bi te tvoja mama res imela rada, in bi ti želela samo srečo, kot sama pravi, ne bi se tako obnašala in delala z nami, kot svinja z mehom.
Devet let mi je šlo v franže zaradi tega je pripomnil. Sedaj se hoče odkupiti, pri otrocih, ampak ne doseže tistega, kar je zamudila. Tako je to.

Žalostno toda resnično. Zgodba, ki ti daje misliti. Popili smo kavo in sok se poslovili. Prijazno nas je povabil na obisk. Pravi zelo sem ponosen na svojo sedanjo družino, predvsem na odraščajoče otroke in ženo, imajo se radi, kot pravi bratje, sestra in mami.

Takšne zgodbe piše življenje, je že tako vedno ti ga kdo popopra, s svojo nepremišljeno pametjo ... na žalost

Do jutri dnevnik

Ponedeljek 24.08.

Dolg dan, kar nekako, ga ni hotelo biti konca. Med vsem mogočim delom sem imela čas za razmišljanje. Pa se me je polastila neka nostalgija. Ne vem, kar tako.
Kako so čudna naša čustva, brez vsakega vznemirjanja se te polasti nekaj kar si ne znaš razložiti. Traja nekaj časa pa na srečo tudi mine.
Drugače nič posebnega. Le zjutraj se mi ni dalo vstati, zavila sem se v odejo in še malo poležala do 7 ure. Potem pa zajtrk in jutranja kavica ( neskafe) . Spekla sem tudi jabolčni zavitek in burek. Pa likanje mi je ostalo od včeraj. Oooooo kar dva pralna stroja. Ja pa je šlo vse. Mogoče sem bila pa zato žalostna, ker sem imela toliko za likati če je to to je že mimo, ker sem vse polikano tudi že pospravila .

Do jutri dnevnik

Torek 25.08.

Danes sem potuhtala, zakaj včeraj neka slaba volja in žalost. Prehlajena sem, pa se je že včeraj nabiralo. Ne ni bilo od likanja, to preprosto odpišem.
Kiham, malo kašljam pa to še ni vse, glava me tudi boli . Če bi se dalo bi jo zamenjala z zeljnato . Ja pa se ne dam jutri upam že na bolje, saj korenina ne pozebe.
Tudi vem, kje sem staknila prehlad. Ampak o tem mogoče kdaj drugič ...



do jutri dnevnik sedaj grem ker vidim, kar nekaj novih objav ... lepo

Sreda 26.08.

Jupi danes je že malo bolje. Glavobol je odšel. Ostalo je še kihanje, kar pa ne boli me pa še malce trese zraven, tudi to bom pozdravila z domačimi rcnijami. Medek, matični mleček, da se mi okrepi imunski sistem.
Ooooooo malo bi šla še na morje Imam na sumu, da bi se tam pozdravila. Sem predlagala možu. A kaj, da je rekel vprašaš dnevnik? Nič, se je delal, kot bi bil gluhonem že od rojstva, tako da iz te moke verjetno ne bo kruhka pa kaj zato, pa drugo leto, seveda, če bom preživela ta zoprni prehlad

Ja pa tudi kuhati sem morala kar sama. Kako stoično znamo ženske prenašati bolezni

Do jutri dnevnik

Četrtek 27.08.

Nič kaj dosti ni novega. Prehlad slabi, sem ga na hitro odpravila na srečo. Se mi je kar nekaj dela nabralo. Pa bo že. Lepo povrsti in brez panike je rekel Švejk. Tega se tudi jaz držim. Ohranjam mirne živčke in smisel za humor, pa mi gre vse lepo.
Samo moj muzo ne pride in ne pride nazaj. Nekaj se je že motal tu okoli, pa je spet nekam odpeketal. Čakam ga z odprtimi rokami in glavo

Do jutri dnevnik

Petek 28.08.

Dan mi je minil, hitro kot kafra. Vse kar sem si zastavila sem lepo ponaredila.
Samo sopara mi najeda živce. V stanovanje se je zalezla v vse kote, pa imam cel dan odprto. Ko pa kuhaš je pa sploh neznosno.
Upam, da se bo vsaj zvečer malo ohladilo, da se počim na balkon in opazujem zvezde in luno, ki je že polovica lepo svetle. Kako lepo se poda na nebo, med tiste drobne zvezdice. Kot pastir se šopiri na nebu. Imaš občutek, kot bi jih usmerjal po nebu. Ja pa se znajo tudi same pošlihtati, kadar ga ni.
Res je čudovito to naše stvarstvo, vsaj meni. Verjamem pa, da imam še veliko somišljenikov in tako je tudi prav.

Do jutri dnevnik

Sobota 29.08.

Zjutraj še lepo vreme, potem pa, kar naenkrat veter, da mi je rožice zmetal z oken, za njim pa taka ploha, ja le kje se to jemlje. Je že res, da je bilo vse suho, lahko pa bi vseeno bolj narahlo začel padati dež.
Pa saj je za pričakovati, ko gredo otroci v šolo se začne vreme kisati.

Da le hujšega ni bilo. Ne toča ni padala tako kot v sosednem kraju. Kako ta zgaga ( toča) narave uničuje vse po vrsti. Strehe, pridelke, avtomobile skratka vse, kar ji pride na pot. Pa še ubraniti se je ne da. Mi je res čudno da ne morejo storiti ničesar zoper nje. Ali pa bi bilo preprosto za državo predrago, da bi se kaj uredilo na tej zadevi.

Pa saj ne bi država trpela. Trpeli bi spet mi navadni smrtniki. Že sedaj imamo na svetu največje davke pa ne bi bilo hudega, če bi pribili še stroške za obrambo proti toči.

Mogoče bo pa sedaj bolje, ko bodo bivši poslanci vrnili oziroma ne dobili regrese ... JA PA JA ... MALO MORGEN

Pa saj je škoda, da se razburjam pa to še na soboto, ki naj bi bila lep dan. Ja pa je bila, ne smem se pritoževati. Lahko bi bilo še dosti slabše.

Do jutri dnevnik

Nedelja 30.08
Ponedeljek 31.08.

Pa sem mislila, da se bom lahko včeraj oglasila pri tebi, pa ni šlo. Cel dan sem imela opravke z vlaganjem. Pa še v danes se je zavleklo. Pa nič zato. Je luštno, če imaš kaj za vzeti v roke, ko je zima. Pa še veš kaj daš v usta. Sem pa imela dosti časa, tako, da nisem norela.

Kar prehitro sta mi minila nedelja in ponedeljek.

Tako sedaj imam čas za branje. Kako luštno je, ko so označeni roza srčki. Nekaj veselega, nekaj žalostnega ( Libertyn dnevnik )
Naša družina je odraščala brez očeta. Večkrat nam je bilo hudo. Največkrat zaradi lakote, ker je mama sama skrbela za nas 5 otrok. Lepo smo si razdelili, kar je mama zaslužila z dnino ( največkrat kruh, mleko, moko, jajčka včasih tudi kakšen košček mesa ). Dostikrat je bila jezna. To smo tudi občutili. Ne ni nas tepla. To smo videli v njenih otožnih očeh. Spekla je dva jajčka, mi pa smo planili vsak s svojim koščkom kruha, da si lahko pomazal še malo rumenjaka. Nikoli pa nas ni ozmerjala, ali na kak drug način zatirala. Saj otrok ni sam kriv da je na svetu, še najmanj od vsega.

Tudi jaz sem si vedno želela, objeti svojega očeta, pa mi ni bilo usojeno. Objemal je otroka druge, pa potem še dva svoja z njo, ki mu je bila žena.
Pa tudi ona ni imela veliko od njega. Popival je, kot kamela, ki rabi vodo za mesece. Nikoli mu ni bilo dovolj. Ne ve človek zakaj takšno vedenje. Ampak ko je njegova hčerka bila stara sedem let ( mimogrede z njo smo bile narazen samo sedem mesecev ) je imela prometno nesrečo. Katastrofa za družino. Moja mama me je poslala z rožami k njim po zadnje slovo, saj je vendar bila moja popolsestra. Takrat sem prvič začutila objem očeta. Pa mi verjemi dragi dnevnik, ko me je oče vprašal, bi ti sedaj prišla k nam živet, ko naše punčke ni več ? Ne sem odločno rekla. Ker nisem ob objemu občutila tiste pristne vezi, ki se stkejo že od malega med starši in otroki. Pa čeprav je pri njih že takrat bila na razpolago večja materialna dobrina.
Dostikrat me je še prišel čakat pred šolo me pobožal po dolgih skodranih kot sonce bleščečih laseh in me vabil. Pa ne. Ljubše mi je bilo, ko je mama spekla jajčke pa smo se vsi zagnali in pomazali ponev, tako na močno, da je ni bilo treba pomivati.
Pa bom pripomnila še to. Moja mačeha, kadar koli me je srečala kje na cesti, vedno je imela zame lepo besedo. Tudi kakšen bonbon ali žemljico sem kdaj dobila. Še danes sem ji hvaležna za vsak grižlaj. Še sedaj v pozni starosti jo še vedno spoštujem, ker vem, da tudi ona in njena otroka nista imela veliko od njega od očeta, tako kot jaz ne. Tudi objemi do njih so bili bolj redki. Žal.

Ne morem pa razumeti matere, ki se sramuje svojega otroka. Sama je imela prva vzvode, ki otroku kažejo pota za nadaljnje življenje. Prva je mati tista, ki daje otroku nežnosti, ko ga privija k sebi in mu s tem pokaže, kako lepo je imeti rad in spoštovati ljudi okrog sebe.
Jaz vedno pravim, kar sam ponujaš drugim, to tudi nazaj dobiš. Če si komu storil dobro, sigurno dobiš povrnjeno, če pa si komu namenoma storil krivico, pa dobiš povrnjeno dvakrat.

Sem se danes razpisala dragi dnevnik. Idejo mi je dala naša draga Liberty oziroma njen današnji dnevnik. Upam, da mi ne bo zamerila.

Draga Liberty v opravičilo

Do jutri dnevnik

Torek 01.09.

Joj kako prijetni so bili danes zjutraj za pogledati malčki, ki so s v spremstvu staršev stopali proti šoli. Kdo ve, kaj se jim vse podi, po tistih malih glavicah. Velika pričakovanja, ki se potem po parih dneh sprevržejo v razočaranja. Kajti prvi dan dobijo tortice, sok. Tukaj so še starši, ki jih lahko spremljajo v razredu igrače itd. Po parih dnevih pa to enostavno odpade. Začne se skoraj resno učenje, to pa potem traja, traja, traja ..... vse do fakultete potem pa naprej še delo, delo ..... vse do penzije če le imajo srečo, da delo sploh dobijo. Ja kratka so sedaj otrokova brezskrbna leta.

Sicer sem pa danes iskala, lončeno posodo za bonsaj. Prejšnjič mi ga je veter prekucnil iz okna. Razbil se mi je na koščke. Obrala sem veliko trgovin tudi velikih.Ja pa sem ga dobila v eni majhni cvetličarni.
Ko hodim po velikih trgovskih centrih rečem možu: joj koliko imajo vsega, a veš, pa tega vsega pa res ne bodo nikoli prodali.
Ko pa resnično nekaj rabiš, se pa presneto namučiš, da najdeš zaželjeno stvar.

Dan mi je bil lep, kljub temu da sem se pa razburila, ko sem peljala po cesti proti Litiji. Na nepreglednem delu ceste je nasproti avdi prehiteval tovornjaka. Mislim kretek na tri ne na kvadrat. Ustaviti sem morala avto, da je lahko bizgec peljal mimo. Prav tako je ustavljal tovornjak. Tovornjak je hupal, moj mož pa se je drl, kot jesihar. Kaj je pomagalo, slišal ga ni on v avdiju ampak jaz, ki sem vozila.

Doživiš pa res vse nevideno. Pa ravno v soboto, je tam bila huda prometna nesreča. Trije hudo ranjeni. Ampak ne kretene neizuči pa pika. Ironija je vedno v tem, da nedolžni vedno potegne takratko ...

Sem se pa razpištolila danes a ne moj dnevnik

Do jutri

Sreda 02.09.

Uf sem počela danes nekaj meni neljubega. Čistila sem hladilnik. Kako nerada to počnem. Pa ne vem zakaj, saj ni tako grozno. Da pa o skrinji ne govorim.

Ja pa spekla sem jabolčno pito. Bo jutri zraven gobove juhice.
Nič novega na zahodu bi ponovila stari rek. Mogoče bo jutri, kaj bolj zanimivega ali pa tudi ne.
Vreme je še lepo, to pa tudi nekaj šteje

Do jutri dnevnik

Četrtek 03.09.

Veter vleče že cel dan. Rožice sem kar sama dala z oken na tla, da veter ne bo imel dela in mi spet razbil posode.
Nekaj je tudi v zraku. Vem napovedan je dežek. Ampak nekaj drugega je, jutri bo polna luna. Upam, da še ne bo dežja, da jo vidim v vsej njeni lepoti

Imela sem obisk prijateljice. Ne srečamo se pogosto, se pa dobro razumemo. Pota so se nama prekrižala. Ko so bili otroci majhni, smo večkrat skupaj letovali, hodili na izlete itd. Sedaj pa so naši otroci ubrali svoja pota, se pa srečamo tako za praznike. Takrat pa je lepo.

Kako leta bežijo. Ni da bi človek tuhtal. Moj moto je : Živi danes in pusti tudi drugim naj živijo po svoje. Vsak dan sem srečna, ko se prebudim. Pravim si, namenjen mi je še en dan.

Kar pa se zgodi pa moramo tako in tako vzeti v zakup z vsem, kar nam prinese življenje.

Do jutri dnevnik

Petek 04.09.

Dopoldan malo potepanja, kar mi je prav pasalo. Lep dan sem si naredila. Nič me ni vrglo iz tira. To pa zato, ker je danes polna luna. Ponoči mi je sijala naravnost na obraz. Vstala sem ( ob 3 in 15 ) in jo gledala, kar lep čas. Ne morem se je nagledati. Potem sem se vlegla nazaj pod toplo odejo in zaspala.

Kako žal mi je, da prejšnji teden nisem imela prilike gledati planete skozi velik teleskop, kot so ponujali naši astronomi. Opazovali so prelepe barvne krogle, ki krasijo prostrano vesolje.

Popoldan pa dež. Mi poje nežno pesmico, kar naj pada.

Do jutri dnevnik

Sobota 05.09

Cel dan dež pada. Ponoči je pa še grmelo. Ropotalo in bliskalo se je kot bi bil na nebu ognjemet. Pa se nisem dosti menila za vse. Malo sem priprla okno in ko je prenehalo bobneti sem sladko zaspala nazaj. Zakaj pa ne.
Še prej pa sem se poskusila spomniti pesmi, ki mi je prejšnji dan poplesavala po mislih. Ja pa ni šlo. Prej so me dežne kaplje zazibale v sanje.
Nič kaj lepe niso bile. Preganjale so me neke temne sile. Skoraj so me že ujele, pa sem se z veliko muko, prevalila čez en velik breg. Kako težko je v sanjah bežati.Sicer ne vem, kaj to pomeni. Imam pa občutek, da mi nekdo hoče nekaj slabega, nekaj zlobnega. No ja saj so samo sanje.

Dan mi je minil brez velikih dogajanj, če izvzamem dobro novico, da se je teta vrnila iz bolnice.
Drugače pa trgovina, kosilo itd. Popoldan pa crkljanje. Kako paše ob takšnih deževnih dnevih malo polenariti. Tudi dosti časa imam za forum. Zraven, kot vedno poslušam glasbo. Danes ni bilo nič roza obarvanih srčkov. No sem pa zahtevna, haloooo saj ne morejo biti vsak dan.Ti, ti Marcelina ...

Aja pa še to, sobota na TV pa sam šport, le kdo si ga je izmislil se resno vprašam

Do jutri dnevnik

Nedelja 06.09.

Danes sem pa spet imela lep dan. Ne nič nič nisem bila zunaj, pa kljub temu. Dopoldan pranje, kuhanje nedeljskega kosila. Ko pa sem končala se vsedla na kavč, da podolgam noge,je mož iskal šport na TV. Seveda na drugem programu. Pa na mojo srečo ni bil šport, ampak posnetek koncerta : Koroška poje . Skoraj dve uri sem si polnila dušo s prelepimi pesmimi, ki jih je ubesedil in uglasbil meni dragi veliki Koroški Slovenec PAVEL KERNJAK. Pesmi, ki mi vedno napolnijo oči s solzami. Mojcej, Katrca, Pepca, Sončnica itd. Najlepša med njegovimi deli pa mi je : Rož, Podjuna, Zila.
Neizmerno rada poslušam zborovsko petje, zato mi še toliko bolj sedejo na dušo in srce. Malokdaj pohvalim drugi program RTV ja. Danes pa ja. Ni bil samo šport, tudi zame se je našlo, da sem prikovana obsedela na kavču. In tako je tudi prav.

Vreme mi je streglo, da sem lahko vse posušila in po posnetku koncerta še zlikala. Mi je lepo, ko lahko perilo takoj pospravim v omare. Tudi take malenkosti mi polepšajo dan, ja pa še res je.

Do jutri moj dragi dnevnik