06.04.2009


V soboto, sem preživela zelo lep dan. Zgodaj zjutraj smo se odpravili z avtobusi na kopanje v bioterme Mala Nedelja.
Že takoj, ko smo se vkrcali, se je dan začel s smehom. Po pomoti so nam dodelili avtobus za medmestni promet. Sedeži ozki, brez ročk za prijemanje ( ker so jih potrgali šolarji) na sredini pa štanga za prijemanje za stojišča.Verjetno so mislili, da ko se bomo vračali bi vžgali kakšen striptiz. Hecno kopalni dan je bil namenjen izključno invalidnim osebam.

Pa nismo delali panike, odpeljali smo se iz Trbovelj proti Savinjski dolini, nato na avtocesto naprej proti Štajerski. Kako raznolika narava se prepleta vseskozi. Poznajo se posledice Panonskega morja. Temu primerna je tam tudi klima. Magnolije, tulipani, narcise in še in še... vse je v cvetju

Bolj kot smo se bližali severovzhodu Slovenije, občini Ljutomer, bolj smo bili radovedni, kaj nam bo ponudilo termalno kopališče Mala Nedelja, ki ima kar dve vrtini.Iz prve priteče voda 43 st.celzija iz druge pa kar 10 st. bolj toplejša. Torej voda je dobra za sproščanje človeškega organizma. Skrbi pa me po pravici povedano, da se pri takšni visoki temperaturi skrči tudi, kaj konkretnega.Posledice bodo zagotovo vidne kaj kmalu. Tako fizične, kot psihične...

Po triurnem kopanju, smo bili postreženi z dobrim kosilom.
Odpravili smo se na ogled ročnih lončarskih del, ki jih družina Žuman ohranja že 140 let. Odpeljali smo se naprej proti Ptujskemu polju. Kako čudovite ravnice. Pridne roke so obdelale že vsa polja.
Prevozili smo mesto Ptuj.Prijazna pročelja hiš obdana z vrtovi in cvetjem.
Tukaj pa se že začenjajo vzpenjati hribi, kamor je davno nekoč pljuskalo Panonsko morje.

Kako čudovita je naša Slovenija.Večkrat premalo cenimo lepote, ki nas obdajajo in so le streljaj od koder smo doma.

Danes, ko to pišem poročajo na tv., da se je na Štajerski avtocesti zgodila nesreča.Dva mrtva pri počivališču Tepanje, koder smo mi v soboto zjutraj uživali ob kavici in klepetu.
Sedaj mi ni žal, da smo imeli avtobus za šolarje, kaj vem, če bi bil hitrejši...

Tudi počasi se daleč pride.

07.04.

Cel dan sem nekaj begala po stopnicah gor in dol. V garažo v klet v trgovino. Dobra rekreacija, glede na to, da stanujem v peti etaži. No dokler me bodo še kraki nosili, bo še dobro, ko pa enkrat, oooooooooooo to pa rajši zaenkrat še odmislim

Pa je res zdravje največje bogastvo

08.04.

Sončni dan smo izkoristili za potepanje. Zapeljali smo se do Holmeca potem pa naprej v Pliberk.
Kako me motijo table z izkrivljenimi slovenskimi napisi. Ne vem ne znajo dobro prevesti določene besede ali pa je to namenoma.
No ja že mora biti tako... sem mislila, da ko Haiderja ne bo več, da bo boljše... jok...pomota, čeprav pa so ljudje prijazni in govorijo večinoma slovenski jezik...

Tudi jaz sem bila pridna, kljub potepanju,sem spekla še potico...

Lepi so dnevi, če človeka kaj ne razkuri, danes je bil eden takšnih...

09.04.

Lepemu začetku dneva, so mi skazila dobro voljo poročila. Na enem koncu delavcem delijo odtajano meso, na drugem koncu pa si brezbrižno izplača nagrado en sam mož milijon evrov. Zaradi njega in njemu podobnim, se je že pred časom zgodila recesija, vsem nam navadnim smrtnikom v posmeh... Ni čudno, da gre vse v maloro...

Popoldan sem si polepšala dan z obiskom pri sorodnici Mili, dobila sem domača jajčka 20 kom. Piške so hranjene samo s pšeničko, koruzo in s suhim kruhom.Sem vprašala gospodarja Milana kdaj bodo umrle, pa mi je odvrnil, da bodo zagotovo naravne smrti, ker so tako pridne za nesti. No ja, ko pa enkrat bodo, me pa prosim pokliči, je tako dobra juhica iz stare kokoši
Joj kako si nasukana, je rekel in se nasmejal, seveda boš zvedela, kdaj bodo opešale

Vzela sem jačka in nekaj njihovih oblačil za zašiti in pokrpati in zadovoljna odšla. Pospremila sta me ven.Zunaj pred hišo cvete polno narcis in tulipanov, šmarnice so tudi že malo pokukale ven, samo zelenje, pa sem jima rekla, kaj visoke nagrade, poglejta kako je lepo...

Bo škoda umret, ko je tako lep svet

Oba sta se strinjala z mano in rekla, pa še pridi, boš še dobila jajčka. Seveda sem dejala, ko zašijem, se spet vidimo.
Poslovila sem se. Peljala sem se, mimo hiše milijonarja, ki si je izplačal mijijon,tuhtala sem, da je življenje v bistvu zelo kratko. Ne, ne splača se obremenjevati s stvarmi, ki nam grenijo življenje, pa kaj, ne moremo mimo,če so pa ljudje tako grdo opeharjeni...

10.04.

Au, au, uf, uf, o mater kako pečejo sva s sinom vzklikala, ko sva nabirala koprive, kar brez rokavic.Rabim jih za špinačko. Vsi jo imamo raje, kot iz blitve ali pa špinače iz vrta, čeprav nič ne zaostaja na kvaliteti seveda, sploh pa, če je zrasla na domačem vrtu.
Odpeljali smo se na hrib 900 m, ker je v dolini vse onesnaženo iz bližnje cementarne in vseh ostalih dejavnikov, pa je ne bi imela apetita uživati. Pa še sprehod po gozdu, mi je bil v užitek, ptički so žlobudrali, kar navzkriž, še srnjaka smo videli, plaho se je oziral naokoli, pa sem rekla, saj danes naš lovec nima puške s sabo, ja pa jo je vseeno jadrno odkuril. Tudi prav sem si rekla, bo lovec pozabil,kje je tvoj rajon( ker je že malo pozabljiv ). Nabrala sem še regrat, lapuh,pljučnik in trobentice za čaje.

Lep dan sem imela skupaj z družino. Pa se mi je porajala misel, da se človek, kar boji, če si na trenutke srečen in, če ti trenutki trajajo dalj časa, da se nekaj pokrompiri. Ne ne bom se obremenjevala s tem, skušala bom uživati vsak dan posebej. Tudi iz slabih stvari, nekaj pozitivnega sigurno odneseš, vsaj dobro izkušnjo.

Lepi dnevi so balzam za naše duše, sončni žarki, kar božajo lica...

11.04.

Zjutraj sem šla v trgovino, ob pol osmih že vse natrpano. Kupila sem najnujnejše, kar sem seveda včeraj pozabila.
Pripravila sem nekaj stvari že za jutri, ker dobim obisk na kosilo. Hčerka z družino. Zelo se veselim, ko smo skupaj, čeprav smo dostikrat skupaj klepetamo, kar navzkriž.
Lepi so prazniki, ko so prosti še delavno aktivni in seveda šolarji, da se malce razbremenijo in uživajo proste dneve s starši, seveda, če jim je to po godu.

Luna mi daje neizmerno energijo, počutim se kot bi lebdela. Same pozitivne misli, se mi pletejo po glavi... lepo mi je

Aja kmalu bi pozabila, jedla sem že sladoled veliko porcijo najmiiiiiii

12.04.

Kar naenkrat je stanovanje postalo preveliko. Odšli so obiski z njimi še sin. Ob tem sem se zavedla, koliko pomenijo skupni trenutki sorodnikov. Klepet na sončku, kosilo, kavica, potica, sladoled, keksi čisto navadni narejeni na roke. Predvsem pa mi je všeč, ko pridejo,da se ne postrojijo pred televizijo in gledajo, ne hčerka mi je pomaga pri kuhi in postrežbi,ostali pa so odšli na balkon in se pomenkovali.Vse je bilo tako spontano.
Drugače je dan minil v delu, predvsem v kuhanju. Pa nič zato, če le lahko ustrežem, da pa so še zadovoljni je meni pravi balzam za dušo.

Sonce je bilo, kot naročeno za današnji dan. Čeprav nisem verna, imam v sebi eno prepričanje, da če si z nekom dober, da se človeku le to povrne. Včasih pa tudi ne. Pa saj ne gre za to, da moraš vse dobiti povrnjeno, ko vidiš zadovoljne obraze, je to že vse poplačano.

Jutri pa na rekreacijo, da malo pokurimo kalorije

Danes samo še pod tuš in na kaaaaaaavč

13.04.

Trinajstice nimam preveč rada, pa ne morem izbrisati tega dne. Bil je lep samo precej vetroven. Nahodila sem se v naravi in nabrala regrat. Jutri bo za kosilo.

Smilijo se mi ljudje v Italiji, ki so ostali brez doma,kako se narava znese. Pa tuhtam, kaj so nam starši pripovedovali, potresi so že od vekomaj, vremenske ujme tudi, samo svet je zdaj postal majhen, ko se novice tako hitro razširijo z povezanimi komunikacijami od vsepovsod. Tako, da se vse izve v skoraj pičlih minutah.

Prazniki so mimo, sedaj čakamo 1 maj. Zdaj nam je vreme služilo, za 1 maj pa je ponavadi deeeeeeež. Bomo vidli!

14.04.

Sem napovedala dež za maj, pa ga poglej, danes se je ulilo, kot za stavo. Neslo ga je z vseh strani, jaz pa sem imela pomita okna Ja pa naj pada, saj je zemljica suha kot poper. Pa ni bilo hudega samo tri dobre plohe. Aha že kuka sonček , sem preprosto pozabila, da je april, ta mesec je pa vedno moker.
Dan kot ponavadi, nič pretresljivega.
Obisk dveh nasmejanih kolegic, lušten klepet ob kavici in toniku z limono.

Do sedaj je bil dan lep, še boj pa zato, ker sem sedaj na forumu...

15.04.

Dan, kot dan, od jutra prijazno sonce, tako, da sem imela takoj voljo za vstati. Ko pridem iz kopalnice in pokukam v spalnico, pa možiček kremežljavo pogleda in zagodrnja. Ja kaj pa že sredi noči rogoviliš naokrog pogledam na uro pol sedmih to ni noč dragi, sonček je že vstal tudi petelini že vsi pójejo samo ti si še v postelji. Pa kaj zato ne moremo vsi naenkrat pokonci butniti, pa tudi zdravo ni preveč, potem pa cel dan glava boli

Čez dan novice... spet trije mrtvi na cesti... mladi 18 let stari...nepravilno prehitevanje...groza...mladost je pa res norost...žalostno...ubogi starši...

16.04.

Lep je bil dan, prijetna vožnja v Ljubljano. Nakup nekaj malenkosti, kar ne dobimo v domačem kraju. Bile so trgovine tudi s tem artiklom,( za računalnik) pa so se na žalost morale zapreti, ker ni bilo rentabilno.
Take male trgovinice se počasi, kar zapirajo, škoda, vse se seli v velike centre, kar pa za malo starejše ljudi, ki niso več mobilni in nimajo nikogar za prevoz problem.
Ja kaj moremo takšni so časi...

Samo še tole:
Jaz bi predlagala tv-jem da bi nam zraven položnic dajali recepte za apaurin.Pa to ne moreš verjeti vsak dan kaj novega...šok na šok...samo ne vem, kam naj se obrnem...ima kdo kakšen predlog?

17.04.

Danes sem uživala sto na uro. Dopoldan mi je kar počasi pretekel, kosilo sem mislila narediti že ob 11 uri, da bi ja bila ura hitro 5 popoldne. Namreč odšla sem na srečanje šivilj, ki smo se 4 desetletja nazaj skupaj učile prvih šivov...
Srečanje je bilo ganljivo, nekatere še starejše šivilje se niso videle, kar 15 - 18 let. Nekaj pa jih je žal, tudi že pokojnih. Skoraj vse smo razen 3 malo pridobile na teži. Pa saj to niti ni tako važno, vse smo ohranile tisto iskrenost in pripadnost ena drugi, kar se je videlo iz objemov in solz. Kar 52 delavk se je udeležilo vključno z direktorjem srečanja.Po pozdravnem govoru kolegice, sem prebrala sestavljeno hudomušno pesem, ki je vsebovala nekaj resnih in veliko smešnih prigod iz našega življenja ter poimensko poklicala vsako udeleženko in udeleženca posebej.Vsakemu smo namenili aplavz. Ko sem končala s svojim programom sem kar malo zrasla, tudi jaz sem bila deležna aplavza in pohvale za prebrano
Obujale smo spomine, dobre in slabe. Ugotovile smo, da kljub že takratnim nemškim normam, ki smo jih imele in kratkim rokom izdelave, ni bilo slabo. Takrat je bila plača... čistilka - direktor...1 proti 3... največ 1 proti 5. Tudi beseda delavca kadar smo se pobunili na proizvodnih sestankih je zalegla.Skrivoma smo praznovale rojstne dni,novo leto in osmi marec pa je bil tradicionalen. Za maškare pa smo nekaj zašile doma nekaj v šivalnici. Se spomnim, sem zašila tako široke hlače za klovna seveda, da smo šle kar dve notri. To je bilo smeha, dve v enih hlačah na obrazih maske in lasulja od klovna, kako smo se lomile in štele 1-2 leva desna, da smo obe enako prestavljale noge, da nismo padle, pa naju je direktor zasačil na hodniku, pa pravi hihihi, kdo pa ste vidve? Me pa nazaj, ja a nas ne poznate maškare, ravno k vam smo hotele it zbiramo prispevke za pogreb za pusta.Ja pa je zluščil tudi on cvenka,tako da smo nakupile kremšnite in sok za celo izmeno bilo nas je takrat 89 z režijo vred.Tudi ta slika je romala iz rok v roke, to je bilo smeha. Direktor pa pravi, ja, ja se spominjam. No potem pa nisem bil tako grozen, pa pravi kolegica grozen ne, saj ste bil, kar dober za pogledati...siten pa siten ko hudič...spet smeh.
Kako lepo je videti, da po tolikih letih še vedno ostaja prijateljstvo, pa saj ni čudno, skupaj smo preživeli 35 -38 let. Šiht pa nam je bil drugi dom.

Pri dobro obloženi mizi, soku, šampanjčku z jagodo in pecivu smo se nasmejale, gledale stare slike iz mladosti, kar ne moreš verjeti, kaj leta naredijo s človekom. Nič ne čutiš pa se vizualna podoba spreminja, ne da bi človek hotel. Dejstvo pa je, ko si še otrok si želiš, da bi čimprej odrastel in osamosvojil, ko pa pride do tega, pa leta kar bežijo.Tudi zapele smo, samo glasovi niso bili tako ubrani kot nekoč.Pele smo tako, kot da bi vadile. Bo pa drugič bolje smo se vsi strinjali. Se mi je pa čudno zdelo, vrata v sosednjo sobo so pa zaprli hecam se prepiiiiiiiiiiiiih je billllllll.
Kako hitro so minile urice, kar 4 smo jih zapravili. Pa saj ni čudno, če nekoga tako dolgo ne vidiš si imaš veliko za povedati.Smo se zmenili, da se sedaj srečamo prej, ker potem imaš toliko dela s pripovedovanjem, da vsi ne pridemo na vrsto... Upam, da bo res tako...

Bil je čudovit dan...

18.04.

S hčerko smo šle kupovati, barvo za les. Vmes smo si še napasle firbce na skodelicah, na katere smo obe mahnjene. Strinjamo se obe z obliko samo barve imamo pa rade različno.
Klepetale smo, kako ji je uspela igrica z otroci,( o knapih) ki jo je imela včeraj v našem kulturnem domu, ob obisku šolskega ministra.Ob pomoči še drugih učiteljic je bila zadovoljna z doseženim... bučen aplavz...
Veselim se z njo, kajti ni večjega veselja za mamo, če vidiš, da so otroci srečni...

Spet je bil lep dan, naj se kar nadaljuje tako... uhh sedaj sem pa že zahtevna; to ni dobro se moram malo prizemljiti........

19.04.

Nedelja dežek cel dan, kuhanje kosila, malo pospravljanja, računalnik, popoldan za lenarjenje. Kako paše včasih, da sem tako na izi, čeprav sem natempirana na brzino. Ta pa vsaj tako pravijo ni prevečkrat dobra. Zato bom danes upoštevala ta nasvet
Poskusila sem že reševati nagradno križanko, pa ne gre in ne gre. Pa jutri saj mi ne bo ušla.
Uhhhh sonček se kaže, hitro, da se ga malo naužijem...

Jaaaaaaah sem prišla nazaj, me je dal na limance sonce, samo malo se je pokazal pa spet dežek. Samo čevlje sem zmočila, takole sonce

20.04.

Ponedeljek...eno samo tekanje cel dan.Pa kuhanje, pa striženje las možu,pa pomivanje.( monolog) Le zakaj še nimam pomivalnega stroja? Povem si nazaj, zato Neži, ker ni tako veliko posode, da ne bi mogla na roke pomiti, tako zdaj veš. ( konec monologa)
Ko pa je prišla vnukinja, se mi je malo ustavil čas. Postregla sem ji s kosilom seveda malo crkljanja. Čeprav je že velika se še vedno rada stisne, kot mala punčka. Lepi trenutki, upam, da bodo še dolgo trajali...

21.04.

Sem čakala pri okulistu dve uri, da si nabavim nova očala. Kmalu bo čas za na morje, pa si moram nabaviti očala za na daleč, da mi približa vse lepote narave in kar je ustvaril človek.

Kosilo sem že včeraj skuhala, če ne sem potem tako nestrpna, če ni postorjeno vse ob svojem času, pa še vnukinja pride iz šole. Pa vem da je čisto vseeno pol ure gor ali dol. Ampak ne morem iz svoje kože.
Drugače je vse po starem oziroma tako,kot vsak dan.

Čas bo že, da posadim rožice na balkon. Za jutri imam na sporedu šivanje, no bom videla...mogoče pa...

22.04.

A veš dnevnik, sem mislila včeraj, da bom zbolela, pa sem bila samo tako leeeena . Nič ni narobe z mano. Joj kako so ubogi tisti ljudje, ki so vedno tako utrujeni. Me je menda ena kozmična sila okol nosila. Skratka cel dan sem si domišljala, da sem bolana popoldan sem se celo tudi ulegla, za kar mi ni bilo nič žal časa, ki sem ga prelenarila
Danes je pa čisto druga muzika. Vse je O.K. energija se mi je povrnila. To je življenje , da zjutraj skočiš iz postelje kot tiger, gibčen kot kuna, nasmejan kot klovn, priden kot mravljica...

Po zajtrku sem si postavila cilje in se zakopala v delo.Vse mi je šlo po žnurci.
Danes je pa bil lep dan

23.04.

Dežek cel dan. Le kje se toliko vode vzame? Pa kar naj gre, je vsak dan vse bolj zeleno, tudi divje češnje so že zacvetele. Kako lepo je pogledati v gozd, vsepovsod zelenje, cvetoče češnje vmes pa so kakor beli šopki...

Dan mi je minil mirno, samo malo sem se razburila, za čisto nepomembno stvar ampak sem se hitro v red spravila. Sem izmenjala nekaj besed, pa je bila stvar urejena.
Dostikrat pa premišljujem le zakaj bi človek moral molčati, če ti nekdo zasoli dan. Včasih sem bila lepo tiho pa požrla vse. Danes pa si dovolim tudi jaz povedati stvari podkrepljene z dejstvi, pa me žolč ne matra več toliko kot me je...

Ja, ja prepozno prikaplja kakšna poguntavščina, bolje pa je da sploh, kot pa nikoli...Življenje prehitro teče, da bi nam ga še kdo iz dneva v dan popral...

Pa mi je vseeno lep dan, grem brati nove prispevke, potem bo še lepši...

24.04.

Oooo danes pa kmalu ne bi imela časa za računalnik. Ja to bi bil pa taplav, neupravičeno odsotna. Me je kar malo čas povozil.
Dopoldne po opravkih po Ljubljani. Domov ob 16 uri, potem pa pozno kosilo. Tako da je popoldan mimogrede mimo . Ne vem kako in zakaj, ampak se mi zdi, da pa le nisem več tako urna Je pa še ena druga opcija ura gre hitreje naprej to bo ja, ja sem našla pametno rešitev...

Se mi je dozdevalo, da je v trgovinah že predpraznična mrzlica, toliko ljudi vsepovsod. Pa vsi so tako nekam zamišljeni.
Jaz nisem veliko kupovala, sem se nakako navadila, da kupim samo tisto kar rabim za sproti. Tudi reklame me ne prepričajo v nasprotno.

Včeraj sem si na računalniku ogledala film Valkyra posnet po resničnih dogodkih. Verjetno vsem poznan, neuspel poskus atentata na Hitlerja. Pa sem razmišljala, če bi se še danes zgodil en tak človek bolnega razuma. Verjetno da svet ne bi več obstajal. Groza...pa koliko ljudi je imel za sabo... Vsi eni sami obsedenci in fanatiki... Ja na žalost tudi to je del naše zgodovine...

Čeprav svet danes drvi, ne vem kam, upam pa, da se take stvari ne bodo več dogajale, čeprav pravijo: zgodovina se ponavlja...Težka tematika bom raje bom končala

25.04.

Izobesili smo na bloku zastavo. Negujemo zavest in pripadnost prazniku dnevu upora proti okupatorju , prvemu maju in slovenskemu narodu.
Kljub vsemu, kar se zadnje čase dogaja okrog nas, pa imam še vendarle upanje na boljše čase...morda živim preveč v iluzijah in naivno...ne vem mogoče pa...

Kupila sem tudi rožice za v lončke, jutri bo dan za cvet, pa bom dan posvetila rožicam. Letos bom nasadila nageljne stoječe, ne viseče. Do letos sem imela vedno begonije, pa mi jih je siva plesen vsako leto pomorila. Malce spremembe pa tudi paše.

Drugače pa je sobota čisto v redu. Obiskala sem tudi pokopališče, zamenjala vodo cvetju ( mama in svakinja sta imeli rojstni dan, pa sem jima kupila cvetja) in prižgala svečke. Vedno se spomnim pomembnih dnevov, vseh naših dragih, ki že mirno počivajo v svojih grobovih. Včasih jim tudi kaj povem, tako malo pogledam okrog sebe, potem pa rečem. A veš...in tako naprej...me boste imeli za odštekano, ampak meni je to v nekakšno olajšanje...

Čisto mimogrede, glede obletnic. Pred tremi leti, ko sem bila na obisku v Nemčiji pri teti, je njena prijateljica poklicala po telefonu. Pripravite se, pridem po vas, ker gremo praznovati. Aha... je rekla moja teta. Čez kakšne pol ure se res pripelje frau Rezi z tojoto vse na gumbe. Napokamo se v avtomobil in se odpeljemo. Pripeljale smo se k nekemu hotelu, kjer so nas čakali že njeni sorodniki. Še njena mama, dva sinova z družinama in še nekaj prijateljic. Vsi tako nasmejani in dobre volje. Pa le začnem spraševati. Ja Ana kaj pa praznuje frau Rezi ? Nič darila nimamo zanjo.Pa se začne smejati na ves glas. A ti še nisem povedala je rekla. Ne sem dejala. Se še bolj gromko zasmeje in pravi: Dan ločitve praznuje, vsako leto. Pravi, oba bi bila nesrečna, tako pa je njej lepo , njemu pa kakor si je postlal.Takrat je bilo hudo, ko je ostala sama z otrokoma,( dva sinova) sedaj pa vedno bolj spoznava pozitivno plat ločitve.
Pojedli smo kosilo pred hotelom na travniku in uživali skupaj z njenimi sorodniki. Tudi takšne stvari se dogajajo, kaj vse človek doživi...

26, 27, 28,29, 30. 04

Uf dnevi mi bežijo, kot kafre. Šivanje,malo sajenja, malo potepanja, malo pospravljanja, ja skoraj se jutro z mrakom spaja...
Pa dež vmes, pa še prašičja gripa, ja še dobro, da sonček tudi posije...
Ja jutri je pa že 1. maj
Slabi prazniki, za vse odpuščene delavce, ubogi , ki nimajo drugega za preživljati, kot zgolj plačo, ki pa so jo požrli menenžerji z nepravilnimi odločitvami...ali pa tudi ne... za v svoj žep ravno prav...
Pa kaj bi, saj ne morem nič, kakor tudi drugi pošteni delavci in direktorji ne, vem pa, da jim je lepo pri duši, če lahko svojim delavcem vsak mesec izplačajo zaslužene evre...

Pri nas grmi in se bliska
država na Kramarja pritiska
on pa se na vse poserje
Čeferina bo dobil, prikazal vse legalne bo papirje...


No ja že mora tako bit...

01. 05.

Prvi maj, praznik dela ( ja včasih je to bilo ) vreme dopoldne še sončno, zato smo se odpravili na krajši izlet. Vsepovsod dosti ljudi. Pa ni tako kot je bilo včasih. Vriskanja. Videla sem samo veselega fanta, ki je verjetno še sinoči od kresa bil nakresan, s sabo pa je nosil plastično 5 litrsko flašo skoraj prazno. Potem so šli še trije, za njimi pa še tri dekleta. Premišljevala sem zakaj ne gredo skupaj. Pa mi je šele sedaj potegnilo...če vince govori se marsikaj zgodi

Ja brez dežja pa prvi maj pač ne gre, prav tako kresovanje.

Aja pa še to, moja muza je spet pobegnila, naj se sam javi pri kom je, če ne ga bom sama določila

No pa glavno, da je mimo ta direndaj. Sočustvujem z vsem, ki so ostali brez dela...

02. 03. 04. 05. 06. 05

Jej, jej, jej, kako mi čas beži. Ne znam se več orientirati po času samo sonce pogledam, kako visoko je pa je že dan okoli.
Včeraj me je na TV Danica Lovenjak nahecala, da naj zvečer zvezde gledam. Češ da bodo utrinki zvezd zelo pogosti. Ker pa imam nekaj želja za uresničiti ( dve, tri ) in ker rada gledam v nebo sem res zvečer buljila gor pa so mi oblaki zakrili zvezde. Sedaj ne vem, ali bo kaj iz tega ali nič. Vedno izvisim, če bi morala dobiti, kakšno stvar, kar tako na izi.

Drugače je z mano vse v redu, samo se mi zdi, da imam v glavi rešeto:010: ( sito) nekako mi stvari iz glave pobegnejo. Pa sem se domislila, česen bom jedla vsak dan pa se bo vsaj upam zadeva uredila. Tudi muza je odkorakala, ne vem kje je sedaj. Je pa tako, če imam druge misli v glavi mi tudi muza ne more pomagati. "Saj bo" je rekel naš noodles jaz pa se tega njegovega reka držim... Vzeti se moram v roke bolj na trdo

07.05

Sedmico imam rada, zato mi je bil lep dan. Ima človek, kar nekaj energije, ko sonček tako lepo sije. Dobra volja se naleze še v kosti, tako da je res lepo. Upajmo da bo še dolgo tako.
Spet je jutri že petek tukaj.
Danes sem pekla pizzo in burek njami...samo ne sme biti prevečkrat na jedilniku...v potuho pa sem si prepisala osem receptov vse samo iz bučk...tudi te so zelo dobre, seveda po dobri recepturi...

Se pa danes odločam, ali bi še gledala poročila ali ne več. Kajti, če ne gledam ne vem nič, če pa gledam se pa jezim zraven, da sem penasta... Ja kakšne klamfe sekajo naši vrli politiki, da dol padeš...

Aja dobila sem nova očala za na daleč. Dobro mi služijo, tako, da ne bo problema na morju za ogled kakšnega kita ali delfina

08. 05

Fuj, fej pa nikamor ne morem pljuniti, ko sem za volanom v avtomobilu. Vprašate zakaj... jaaaaa črni maček mi je stekel čez cesto in to tam nekje za Savo proti litiji, nikjer nobene hiše tam, kjer ga človek sploh ne bi mogel pričakovati. Zbrisal je iz brega čez cesto proti Savi, kot bi ga izstrelil.
Pa ravno meni, ko sem čisto malo vraževerna ostala sem tiho za volanom se popolnoma skoncentrirala na cesto, vozila točno po predpisih, parkirala lepo v boks pred trgovino, ko pa ugasnem avto pa pravi mož: sem mislil, da boš kar obnila pa nazaj domov peljala. Ja a veš, da sem tuhtala ali pa da bi ti nazaj peljal. O to pa ne, če si sem pripeljala boš pa še domov in se režal kot bi skirco najdel ( tako pri nas pravimo, če se komu kaj smešno zdi in se reži na vsa usta). Ja potem je pa hotel, da se peljeva še nekam pa sem se uprla, ne domov greva pa basta.

Pospravila in pometla sem še garažo, skuhala kosilo, danes samo za dva, potem pa dobila obisk soseda,( ki je star toliko kot moj sin ). Z možem sva se zapletla z njim v zelo zanimiv pogovor. Ti mladi so res prijetni govorniki. Hitro je minil tudi popoldan.
Ahhhh kljub črnemu mačku se mi je dan , kar dobro iztekel, no ja ni ga pa še konec...

A ja pa plin sem tudi nabavila in nesla bombo, mislim plinsko, reci in piši v peti štuk. O mater božja je težka...

09. 05.

Sobota, dan čisto v redu. Bila sva z možem na obisku pri kolegih. Dobila sem solato, ki je pridelana na bio način. Samo v kompostu.Kako je dobra, hrustljava, vem da imam neizmerno srečo, ker v trgovini pač ne dobiš takšne. Kako ima gospodinja lepo urejene gredice, kot bi jih narisal, solate v vrsti kot vojaki. Sedaj ima že posajene paradižnike in še čudo vsega. Pa rožice vsepovsod okrog hiše,res je lepo.
Oba gospodar in gospodinja, imata zlate roke in srce. Kljub skrbi za bolno 87 let staro mamo in vnuka si vzameta še čas za klepet, kar pa mi je še najbolj všeč zelo rad se gospodar tudi heca. Mimogrede me kaj naheca, potem pa
Popoldne likanjeeeeee uf kako je vroče pri likanju. Teče mi po hrbtu dol do grabna potem pa do khm.... ja pa tudi to mora biti narejeno.