Ne povej



ne povej vsega
tem svetu
niti najbližjemu

kaj se ti je zgodilo

ko se te bodo zlikovci lotili
zijočih čeljusti
bodo vse, kar boš rekla
uporabili proti tebi

najprej
en
šepet
nato
drugi
spet
dodan
tretjemu

na koncu pa
rohnenje grdih besed
ki so kot uteži v kosteh

nikoli res nikoli jim
ne povej vsega

V sozvočju



V sozvočju sama s seboj
odhajam v vonju
jutranjega zraka

zapiram
vrata
preteklosti

s sebe bom
postrgala še tistih
nekaj centimetrov tebe,
ki se je prilepil name

ujeta
sem v
čudovito tišino

KATARZIČNO



Prikradena zamišljenost
prilepljena na obraz
se zajeda v moj zloščen razum

vidim nekaj,
kar ne vidijo drugi

čutim odmeve starih duš,
ki so se v preteklosti
katarzično dotaknile
moje katedrale ...

duše mojega telesa

skozi tančico skrivnosti
čutim v zraku popoln mir
in tišino, da bi jo lahko tipal

to je december
ki skozi špranjo časa
riše po koži spomine

Z bršljanom v dlani




Z bršljanom v dlani
utrujena stopam v jutranjo roso
trepetaje travne bilke
za vsakim mojim korakom brišejo sled

zdruzasto boleče odteka
plamen strasti iz lic
ko čakam, neizrečene misli ...
priznanje konca

oči so mi zakrile meglice žalosti
stopinje pa kot mehki puding
še včeraj venček bršljana v laseh
danes pa ... ne znam več širiti sreče okrog sebe

Bela zmrzal




Z očmi drsim
po pajčolanu beline
kjer veter vztrajno poskuša
dvigniti starčevo brado


v čipke ledenih snežink
ovito drevo pokončno kljubuje
zmrzali, ki je posrkala
vso barvo z neba

narava pa ...

preprosto molči
in pusti svetu,
da živi po svoje

Preveliki čevlji



Težave, kaj hitro
zaidejo v naša življenja

zato ni dobro,
če si obujemo
prevelike čevlje,
ki jih potem ne moreš nositi

najti moramo
neko srednjo pot,
da niso kasneje
poteptane naše
pajčevinaste sanje,
ki smo si jih spredli

če ne ...

posledično preveč boli,
ko s srcem
udarimo ob realna tla

Temelj mojega življenja



Nemirni dimasti pogled
se z okrutno počasnim ritmom
prilepi po ostankih stare hiše,
ki ji s svojimi umazanimi jeziki
liže smrdljiva megla

vse diši tako zemeljsko
v meni pa zeva velikanska luknja
v temelju mojega življenja

rada bi ga uredila
ga spravila v srebrno škatlo
z robovi obrnjenimi navznoter

ujeta v čudno tišino
in v odtenke mojih občutkov
vem, da je prepozno za vse

moja rojstna hiša pa se dela,
kot da uživa v plašču dežja
in mirno sanja čas večnosti

IZMISLEK



Pustim peresu,
da teče
po papirju

besede so razmetane
kar tako v
nadstropjih
brez pomena

kot mehurjaste nabuhline,
ki se bodo vsak čas
rapočile in lepobesednik bo prekrit
z zavozlanim  branjem

tokrat narišem poteze na papir
spet brez pomena
.
.
.
še enkrat
.
.
.
sedaj se misli preselijo
besede precedim skozi zobe
zardim kakor mak

pod kopreno tišine
mi zrak zašepeta

okrušila si okus po čisti duši
verjemi že enkrat
poveži lepe besede med sabo
pa boš videla...
svet je res lep

Oluščeni glasovi



Oči spokojno počivajo
na megli, ki se leno
pase nad močvirjem

misli pa udarjajo
druga ob drugo
in poslušajo
oluščene glasove
spet so se nitke čustev
dotaknile srca
in češejo dogodke
posejane s tvojo
kosmato dušo

posmejem se
kako malo je treba,
da mi dan prinese vonj po jasminu

Nezavedno



Takrat je nezavedno razumelo
česar razum ni
zakaj so barve tako goste,
tako žive, da so še ptice
prenehale peti

čas ne pomeni ničesar več

sem pač ženska,
kot jantar, čutna, ki skriva svoj vonj
dokler ga ne dotakneš

a narava začrta
stvari čisto po svoje

napoljnjena s spomini se ustavljam
na vsaki gubi telesa

gosta skoraj otipljiva tišina
pa šepeta
ne pusti se preteklosti objema

Deklica



Edinstveno bitje,
angela sta jo
vzela pod svoja krila


zaenkrat je sonca dovolj,
raztegnil se je še naprej
da počeše s svojimi žarki
puhaste oblake, poboža cvetje ...


vse je tako lepo zemeljsko
a še na prostem
ima svoboda jasne meje


tanka skorja časa,
kot gube plašča
že objema deklico
s tegobami tega sveta


ljubkuj sonce, naše stvarstvo
ljubkuj vse, kar je lepega
ljubkuj vse, kar je nedolžnega