Cvetoča pomlad



Čudovita narava,
kot bi jo zgladilo veselje

drsim v udobno rutino
v prozorno čistino
beneškega stekla

zadovoljstvo me ovija
v topel vonj cvetja
ki me omamlja

sanje preprosto
zdrsnejo v resničnost

Spet

Zadovoljstvo visi
okoli mene,
kot topel vonj
po mladi mucki

sledi morečih misli
je odnesel veter

čez svoje srce
sem si nataknila nasmeh

spet dnevna svetloba
umira v miru v noč
na dotiku peres ptice

nič več me ne
motijo razmetane
strehe po mestu

Kako globoko lahko poči srce




košček za koščkom se kruši srce
eksplozivni molk je ovit okoli njega

izpraska si priznanje
vrata v svojo notranjost
odpre samo za las

trudi se da bi se splazila
nazaj v jutranje sanje
a to je le mehurček
ki je počil

posluša tišino in dež
oči pa so prilepljene
na okna

DEŽEVNI DAN




Nizki trebuhi oblakov
lenobno čepijo na strehah hiš

megla se v barvi mokrega žameta
v velikih kodrih predaja
pišu vetra

pač naravni pojav

pa kaj razsipati čas

tam zgoraj je še lonec zlata
ki nam bo kmalu poslal
sladkobo poletja

oblak oblečen v mavrico

Steze mesečine




Na gladini vode
so steze mesečine

čez oči pa nekakšna zavesa,
ki mi ne da miru

zvezde so predaleč
da bi grele ali tolažile

zrak pa hrustljavo slan

ponujam premirje s časom za ta pogled
za to balzamično poletno noč

oči odsevajo dušo
le tako se lahko znebim
vse nepotrebne navlake v svoji glavi

blazna čudovitost sveta

Povrhnjica nemira



Srce bi morala spraviti
nazaj na svoje mesto

kajti, kar pride iz srca
je prava čarovnija

sence drsijo čez obraz
a ko te vidim
je glas obarvan z veseljem

dotakniti se kože kot
žamet ovit v tvoje kosti

plavam v čustvih
pretrgam povrhnjico nemira

preden vesolju uspe potratiti
eno sekundo
bova v objemu

saj je še vedno tako,
kot pri golobih,
sredi belega dne odletijo v nebo
a se vedno vračajo
v svoja gnezda

Odtenki ognjemeta




Oprosti za ta pogled
verjetno bi te ganil
takrat, ko si imel še srce

si le še senca nekdanje sreče
v očeh ni odtenkov rumene, vijolične, oranžne
ni ognjemeta

škoda

od solz umite oči
se pomirjeno lesketajo

samo to te še prosim
poskusi od sedaj naprej  
nežno stopati v mojih sanjah

v sozvočju
sama s seboj
odhajam v vonju
jutranjega zraka

karma in usoda
pa se prerekata
ne me nismo krive,
tej duši vile ob rojstvu
pač niso bile naklonjene

Oropane sanje



Sanje so oropane zavedanja
mrzle črepinje strahu
omrežijo razum,
ki se sprehaja zunaj telesa

sestavim koščke odločnosti

lačna sreče
odkrivam svoj čudež
mir v srcu

Obogaten čas



Lunin sij
je omehčal
poteze narave

vse je črno belo
vmes ni ničesar

le jeza

kdo ljudem tako
zamegli razum,
da ranijo in oskrunijo
okus po sreči

stavim, da ti ljudje
v svojem otroštvu
niso z nikomur
delili svojih igrač

kako bi lahko bil
obogaten čas,
če se um ne bi
tako grdo
poigral z ljudmi

tako pa je vse črno belo
vmes pa ničesar

Katedrala duše




Leta so zapustila
sledi koščkov resničnosti
nekoč mehak obraz
so prekrile gubice
v katerih so potuhnjeni spomini

kar na hitro
se je spustila noč
in s črnim plaščem
v tišini vesolja
prekrila leta


rodijo se
nepotrebni
odtenki čustev
ki jih ljubosumno zaklepam
v zadnji kotiček duše
v otožni prizvok
vsega doživetega

a ti neolika duša
izdati me hočeš
veš, da imajo starejši
prednost pred vsem

zato vedi
moje telo je katedrala
tebe duša

iz sebe bom vse izbruhala takrat
ko se bo meni zahotelo

Zažejalo me je po tem




Vse izgleda tako preprosto
kot dihanje
a tkati čarovnijo
iz črno smolnate barve
ni mogoče

spominja že na nekaj
metuljastega, nadzemskega
a kar me žre ne morem
spraviti iz telesa

zažejalo me je že po tem,
da bi moj pogled
brizgnil kot hladen curek vode
in ubijal brez dotika

pa ne morem

hočem se v miru še sprehajati
skozi življenje brez slabe vesti
in videvati
kako v jutru soncu uspe
meglice dvigniti nad vodo

in če si takrat
čisto tiho
morda celo slišiš
angele, kako se hihitajo

Če že moraš vedeti




Iz zavesti je
nekaj splavalo
na površje


od solz umite oči
se pomirjeno lesketajo


nisem več krušljiva kreda,
vejica suhega dračja,
ki poči ob prvi stopinji

življenje je znova
dobilo okus

vsaka tema
se enkrat
raztopi
v luč

če že moraš vedeti
če hočeš komu reči
oprosti
moraš najprej imeti srce

Sreča



Usoda kar sama
dostikrat premeša karte

noge bi morala
odvleči do vrat
pa kar nekako ne gre
dvignem ramena
do ušes
besede so obvisele v zraku

prostor pod
prsnim košem
se razširi

danes z izjemo
se je vanj sramežljivo
naselila sreča


pritisnem nasmešek v blazino

naj ostane tako
nedotaknjeno, skrito

Hodil je odločno



Čutila sem,
kako mi je srce bilo v prsih
usta niso več povezana z možgani

hodil je odločno
koraki pa so odkrivali
tudi njegovo mehkobo

visoko nad čelom črni lasje,
zobje beli kot jasminovi cvetovi
prelepe poteze obraza,
polne ustnice,
izpod rokavov
pa so kukale mišičaste roke

kot bi ga izklesal
sam Michelangelo
z njim je bilo tako lepo
da ni mogoče ubesediti misli

zbudim se

sanje so naš ključ
po njih potujemo
po tem ali pa po onem svetu