Spet nekje tam

v mešičkih
razjarjenja
nisem jezna
v njih se le nabira
ljubezen
ki jo vztrajno
zavračam in skrivam
pred sabo
spet nekje tam
si zasadil
trnje hotenja
in poželenja
kot bi zasadil zobe
v jabolko brez sočnosti
v meso brez okusa
spet nekje tam
si s svojimi rokami
razpotegnil mrežo
čez senco

SPET NEKJE TAM II.

spet si tam nekje
kjer nočem da si
v nekem trenutku
si me preplavil
mravljinčiš se po nogah
metuljčiš v trebuhu
boliš v prsih
in v glavi
v glavi
odzvanjaš
ob vdihu
in izdihu
nasmehnem se
in jokam istočasno
spet te čutim
povsod

in ljubiš
in boliš

Je dan lep?

Pa saj veš, popačene besede in njihovi smisli.
Še zmeraj bereš med vrsticami?
Še vidiš v modrini neba odsev svojih oči?
In v dežnih kapljah pot mojih solz?
V prasketanju ognja prežgane rise na srčni mišici?
Še vidiš kaj želim?

Če na polju cveti mak in veter raznaša črna semena
in valovite trave plešejo valček …
Je dan lep?
Če sonce obsije moj obraz in se nasmehnem …

Še ločiš kremženje od pravega smeha?
Je nasmeh na obrazu enak tistemu v očeh?
Moje oči lažejo.
Pa saj veš, a ne?

SONČNA

ne vem
sonce baje sije
bo že držalo
imam sončna očala

in ti nočeš da vidim
razjasnjeno nebo

POT SONCA

danes je petek
in meni sploh ne gre v glavo
da se že teden poslavlja
in da je sonce spet
malo bolj zavilo na desno
če bi mi narisal
diagram sončne poti
bi mi bilo morda
tudi malo bolj jasno
kje potujejo tvoje sanje

Pot usode

zakleni svojo zgodbo
globoko v srcu
naj požene
svoje korenine
ne skušaj
pokoriti si usode
redko gre tja
kamor sanje
si želijo

Umetnik

kot sliko
postavljam te v okvir
ogledujem si svojo stvaritev

si kot picassojeva
ali monetova upodobitev

te bežno ošvrknem
s pogledom
spet malo popravim
ti dvignem obrv
rišem te sebi primerno

potem se za dolgo
v oči ti zazrem
narišem še zadnjo potezo
nasmeh na obrazu
popolnoma mi zamre

so tvoje poteze
kot angela misel
in tvoje oči so
kot morski odmev
usne so mehke
kot sončeva pesem
v laseh zrcali
se vetrni spev

pogledam spet sliko
na njej tvoj obraz
mrtev
brez prave sinjine
v očeh ni življenja
ne žaru vedrine
je slika le senca
tvoje miline

Neskončna

izbrala sva trenutek zaodrja
trenutek ko v vesolju se izgubljava
v neskončnost in čez
ko iz sten silno se razlega vpitje
in tišina je le v najinih očeh
trenutek ko popolnost je izkrivljena
včasih se zavem

le kako naj tiho skrijem te v srce
če duša skozi pore širi svoj kipeči glas
ukradla tvoje sem besede veš

Neznanka

danes bom sejala besede
jih razmetavala naokrog
res sovražim vse
kar je lepo
in ljubko
ne bo nebo se skrilo vame
čeprav ga ljubim
njegovo preprogo
sivo modrih celic
ki jih skozi mene
izliva v dno
ubila bi rože
ki zoprno dehtijo

saj lahko me zložiš v lističe
in zapreš v knjigo
lahko me prelistaš
morda boš našel vsebino