Moja luč

ni treba zadihati mojih besed
da me začutiš
in ne razumeti mojih misli
le poglej skozi moje oči
da vidiš sonca večera
in jutra brezmejnosti

Želja za pobeg

kot bosa noga stopi

v mehak travnati svet

neslišno

zapustila sem

tvoj žametni smeh

žvenketanje v zraku

kotaljenje bisernih krogel

izvablja v drugih nasmeh

a mene radira

želja za pobeg

PREPLET IZDIHA

iztrgan vzdih
*
*
glasno odjekajoč
v tišino jutra
prežetega s pohoto
tvojega diha
vrtinčasto
povlečeš me
v svoje slo
dotik
razlezen
čez telo
še nikoli čuten
s tolikšno močjo
razbija v prsih
valovanje
ognja in miru
*
*
preplet izdiha

V skrivališču

v tišini
se prepleta
misel
žalost
usidrala se je
v spomin
še žarki
ki so vztrajno
rezali oblake
v sramu
skrili so se
pred očmi
misel
je nadvladala
veselje
solza v joku
nič ne zaboli
tiho tiho
kregajo se želje
jaz sem tu
kje za vraga ti

Gradovi v oblakih

Kako dolgo
bi grebel,
če moja roka
ne dvignila bi
bele zastave?

Bi sesekljal
moje srce,
ga zmlel
v zmes
sipkega peska
in vode?

Kaj z njim bi počel?
Gradil bi gradove?

Kdo v njih bi živel?
Če v njih utripajoče
bi kašljala gnev?

Oči ne lažejo

ne glej me

ne glej me

ne glej me v oči

besna bom grizla

in vpila laži

ko obležala bom

v travi

me s soncem oblij

s cvetjem rumenim

blaznost izmij

preberi vso zgodbo

z obraza in s kože

vse črke spraskane

pod nohti poišči

verjemi besedam

ne glej me v oči

Kako dolgo bom tebi namišljen poet

pokoril je

neznanke naivne

da sanjajo slapove

in njihov trepet

da mečejo

v jezera cvetove



in spet

in spet



topile so že

nešteto tolmunov

iztrgale s stropa

pretirano zvezd

narisale luknje

na repe metuljev



in ni še

in ni še

in ni še izpet

kje živimo?

živimo..

kjer veljaki mastijo popečene krvavice
in jih device zarivajo vase
v želji po večni ljubezni
kjer je sprijenost ljudi že tako daleč
da se ljubljenje s psom zdi normalno
če ne že erotična...naslada

kako naj sosedu pogledam v oči
in molim pri sebi in bogu
komu še naj sploh sežem v roko
če so še tisti brezmadežni krvavi pod kožo
in umazanih rok
zatisni oči in poglej stran....živimo v raju?

Tujca sva si

prekletstva

vstala so

izbrisala obrise

njegovih ustnic

zdaj drgnem kožo

do krvi

jo spraskam

jo ranim

in ne boli

in zakrila bi

tvoje poljube

uroke

laži

zavila bi sebe

v belo zaveso

v megleni oblak

in ne videl bi

sebe v meni

in mene v meni

obšel bi me

kot tujca



kot tujca

ki sem ti

Izgubljena v temi

bol v duši

kopni

naslonim se

na steno

mrazi

hlad kamna

ki se lepi name

morda je odšel

umrl

in oživel

v svojem svetu

prazna sem

le odsev

nekega zvoka

v temi

to nisem več jaz

ne tista ki živi

Ker ne veš

ne veš kako je

biti vgnezden

ker še zmeraj nisi našel

svojega gnezda

kako toplo je v zavetrju

še zmeraj tavaš

med orkani

hurikani

in burjami

ne veš kje stopaš

in kakšen je občutek

bosonogosti

ker obut v visoke škornje

mlatiš prazno slamo

ne moreš užiti

raztelešenja

ker ne znaš sprejeti

razdevičenja

in ne moreš razumeti tega

besedičenja

v niču ne najdeš ničesar

vse kar hočem

je skok

preko roba

tvoje biti

ko oči

več ne prenesejo

zaslepljenosti

sonca

svetloba ubija

natakni očala

da boš videl

svoj klecajoči korak

prisluhni utripu

aritmija razgalja

tvoj razrušen obstoj

Pravi in nepravi odsev

tudi ti vidiš
bele cvetove
sončnic
v odsevu oči
in slišiš
udarjanje
nog
odgrni
moje misli
kot tančico
z obraza
in videl boš
še tisoče kapljic
ki plešejo tango

Skrito Odkrito

v poeziji so besede

skrito odkrite

in srce je zmeraj dano

iz sebe

na vpogled očem

ki razumejo

in skrito tistim

ki ne vidijo

če pogledaš preko zidu

v življenje

v utrip

v dihanje

v vdihe in izdihe

in vsrkaš

vse kar je

in kar misliš da je

občutiš srce

moje

dano tebi

kot darilo

zavito v lepi papir

in okrašeno z rožami



še veš prebrati moje misli

iz oči

brez besed

še veš

Ne trudi se

Pokrita sem z odejo.
Ne moreš me odgrnit.
Prešita …
Ne, všita sem vanjo!
Le skozi niti pronicajo
mozaiki svetlobe,
da se z njimi igram.
Ko mi je dolgčas.
Ko pogrešam tebe.