Prazno-poln dnevnik.

Naslov sporočila: Prazno-poln dnevnik. Sre Maj 27, 2009 10:39 pm

27.maj, sreda

Hm. Danes sem šla v naše malo mesto. Skoraj vas. Dogovorila sem se za kavo z Anjo, sej veš. Dolgo se že nisva videli, pa ... Morem malo. Ampak ni Anja najvažnejše danes. Srečala sem Marka. Ja, tistega, ki mi je pomagal prepričati mamo za mojo ljubo sredjo šolo. Ja, tistega Marka. Mudilo se mu je. Prvo kar sem slišala od njega je bilo, da dobro izgledam. Tega mi že dolgo ni nihče rekel, logično, saj kakšna sem zadnje čase, niti ni čudno. Potem je moral naprej in žal mi je, da mu nisem rekla za kavo. Veselilo me je, da sem ga videla. Pomislila sem, kaj bi mi rekel glede na moje ljubezensko stanje. Navijal bi za to, kar sem naredila, saj vem, saj vem. Tako malokrat se spomnim na Marka. Pa si zasluži večkrat! ... Nekoč mi je bil všeč. A prestar.

Razmišljala sem danes o sebi, mojih zvezah, o Aleksandru, ki me je tako razočaral, itn. Vem, kaj bi Marko rekel glede tega. Rekel bi: "Česa se bojiš? Bojiš se nove, ne toliko nove, kakor resne zveze. Že kot mlado te je razočaral Aleksander in zdaj si drugi - zaradi njega - na zaslužijo priložnosti." Ja, Marko je pameten. To bi rekel. Pa vem, da je res, to vem že tako ali tako. Ja, Marko je človek, ki ... Ki ... Hm. Nič.

Z Anjo je bilo v redu, videla sem Tilna in Vanjo, itn. Skratka, smejalne mišice na obrazu me bolijo od prenapenjanja. Bbbb. Idiotsko, škoda, da sem morala toliko ljudi srečat - ki jih ne maram. Drugače sem socialen tip, ok?

Skratka. Marko. Ja. Aleksander. Hm.
Marko je pameten.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Čet Maj 28, 2009 6:58 pm

28. maj, četrtek

Kje sploh sem, kaj delam tu? Mar nisem samo še ena izgubljena duša, brez ... doma, ljubezni in družine? Kdo sploh sem? Kje se skrivajo odgovori? Zakaj se počutim tako neizpolnjeno in nekoristno? ... Spet se zatekam v sanjarjenja, čeprav vem, da mi ne pomagajo. Sanjarim o Aleksandru, o moji pravi družini, o domu, kamor bi se lahko zatekla... Kako sem se počutila polno življenja in koliko strasti, volje in moče sem imela za življenje pred borimi 6 mesecemi. Zaradi njega, danes sem se po dolgem času spet spomnila smeha! Kako ... kako je lahko vse kar naenkrat izginlo? Kako lahko izgine nekaj tako stalnega kot je bil on..? Če dobro premislim je neustaljen. Tudi jaz nisem. Letam od tu do tja, a sem brez obstanka. Neustaljena, boječa ustalitve. A ob njemu bi se, sem se že. Ali pa se nisem, ne vem, ne vem, bog, kako sem zmedena! Ta trenutek se mi zdi vse tako krhko, še sama sem tako krhka. Kaj sploh sem?

Danes ni moj dan! ..

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pet Maj 29, 2009 9:14 pm

29.maj, petek

Samo ... Tiho. Strašna tišina povsod okoli mene. Srhljivo. Skoraj me je malo strah. Tako zatišje pred nevihto. Ne, ni me strah. Mene? Jaz sem močna - sem. Ooooh. Naj se že vsuje dež, toča, kar se že ima... Samo, da ni te tišine... Ne spet te tišine ... O, bog, kako sovražim zatišja pred nevihto.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Sob Jun 06, 2009 1:24 pm

6. junij, sobota

Mislim, da preveč pričakujem od ljudi. Vsaj to, da me nekako ne izdajo ali da ne pritiskajo na moje šibke točke, če jih poznajo. Vendar po 2 letih "rit&srajca" stil jo seveda poznajo. Moja šibka točka je Aleksander, pri njemu sem najbolj šibka... In ... Oooh. Očitno res preveč pričakujem od t.i. prijateljev. Kaj sploh pomeni prijatelj? Osebno, nekdo, ki mi je lahko enakovreden, vreden zaupanja itn. Vse kar smo že tolikokrat slišali. Toda, kje je point, če navsezadnje ugotovim - vedno znova - da ni vredno zaupati? Sem res tako naivna ali takšen optimist, da zaupam v ljudi in njihovo dobro stran? Ali sem res tako naivna? Tako zelo? Sovražim občutek breztalnosti ... Sovražim občutek nezaupanja do sebe - in drugih ... Sovražim občutek, da je vse tako prekleto zapleteno ... Pa saj smo se sami zapletli! Kako lahko bi bilo, če ne bi imeli srca ... In hkrati bi bil svet tako gnusen brez src ... Kakšna čudna nasprotovanja življenja.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Ned Jun 07, 2009 10:59 am

7. junij, nedelja

Kako sovražim dejstvo pripadnosti nekomu. "Nočem te ob sebi, a pripadaš mi." Ne srci, a telesi. Jaz mu pripadam s srcem in telesom, a tako prekleto sovražim to dejstvo! Mar ne more biti vse skupaj manj, manj ... Zapleteno? Ne? Zakaj? Kako preprosto bi bilo - lahko. Ampak seveda ni. Včasih se sprašujem, če jaz zapletam vse skupaj ali on? O, bog, kako ga ne razumem! Nikoli ga ne bom. In pika.

Življenje je tako sarkastično.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Jun 08, 2009 10:58 am

8. junij, ponedeljek

Ja, danes je moj dan. Šla sem čez razočaranja in vse ... Seveda nisem prebolela, a sem sprejela. Kar sicer sovražim, da moram vse sprejeti, kakor da je v redu, ampak če se ne bom sprijaznila bom težje živela. Sicer nimam navade hoditi po bližnjicah, a tokrat bi me lahko pokopalo, če ne bi sprejela. Zavedam se dejstva, da sem se uklonila, da sem pokleknila pred svetom in se mu še poklonila. A pravijo, da preden začšneš delati proti sistemu, se mu moraš najprej ukloniti. Sistemi so zanič. Saj se bodo kmalu podrli. Ljudje se sprijaznijo s sistemom. Pa saj sem se jaz tudi, a samo navidezno.

Ja, danes je moj dan. Dan sleposti.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Tor Jun 16, 2009 10:21 pm

16. junij, torek

Kako sem bila naivna. Bila sem trofeja. Samo še ena izmed mnogih. In delala sem vse, da ne bi verjela. Tokrat ne morem. Nisi me imel rad in bila sem le tvoja igračka. Poigral si se z mano za zabavo. Trpela sem, razmišljala o ... času. Pustil si mi, da se navežem nate, še več, spustil si me do družine, do največje intime! ... Družina mi pomeni veliko. Ker imam sama stanje tu, kakor pač je. In trpela sem. Ko si me spustil do družine, sem te spoznala celega. Povej mi, je bila res vse samo potreba? Saj si ne morem več zatsikati oči. Izkoriščeval si me in pustila sem se. Nisem se imela za naivno. Vsa tvoja dejanja, ki sem jim verjela, so bila le plod "KakoJoOsvojitiInPustiti?" ... Heh. Pljunila bi ti v obraz če bi te videla. Ponižal si me! .. In ne bom ti ostala dolžna. Sem maščevalna? Pa čeprav mogoče sem... Tu se gre za moj ponos. Ki sem ga izgubila, ker te imam rada in verjela sem ti, da imaš prav tako ti mene. Da sem ti vseeno pustila nek pečat. Nek odtis. Vsaj medel obris. Pa ti nisem. Bogve, če se me spominjaš. A vrnila ti bom. Bolelo me bo, ker te ... navkljub vsemu ... Imam rada. A poteptal si me, v blato si me porinil in samo ti mi lahko pomagaš priti nazaj. Samo tebe potrebujem, samo tvoj ranjen ponos.

Moje srce si vzel s sabo. Sprašujem se, kaj neki je postalo? ... Vrni mi ga. In moj ponos. Potem zbeži, zbeži, odidi, daleč proč od mene, samo, da izgineš. Boli me. A bom prenesla. Le moje srce ne bo. Bo umrlo? ...

Ne pusti ga umreti. Zanikaj. Vse.
Ne bom ti verjela.
Upam, da ne.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Čet Jun 18, 2009 3:01 pm

Aah, kako smešno, da ljudje upamo dokler živimo .. Bežimo od smrti ... Moj beg je moj up ... Ljubila bi beg, če bi bila strahopetna ... Preveč se spopadam in toliko ran je na mojem obrazu. Ljudje me ne prepoznajo več. Modra, rdeča, bela, vse je isto zame. Sivina. Barve so izgubile pomen in ostala je samo siviina. Samo besede so mi ostale, samo besede od toliko dejanj! Bila so zlagana ... Sovražim laži. In toliko ljudi je trpelo. Zaradi enega samega izrečenga stavka meni .. Od njega .. Toiko ljudi .. Za nič .. Za pozornost .

Nisem verjela, da se srca med zvezdami radirajo.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Sob Jun 20, 2009 6:55 pm

Dnevnik, danes je bila komična situacija. Zares, od srca nasmejala na koncu.

Babica je danes spet imela te svoje samopomilovalne: "Kako sem uboga in bla bla." Nasmehnila sem se ji in povedala pač, kar ji gre in kar si o njej mislim... Da ni ona tista, ki je najbolj uboga pri naši družini, temveč je to moj dedek. In seveda je bil ogenj v strehi (kar ni v bistvu nič čudnega). "Nisem pričakovala česa takšnega od tebe!" Mi je rekla nazadnje. Nisem vedla ali naj se začnem krohotat ali naj se začnem jezit. Nazadnje je bilo nekje vmes. Skozi smeh sem ji rekla: "Ne seri! Nisi me želela, še danes me zaničuješ." Seveda to ni samo moj izpad besa. Dejansko mi je to tudi sama povedala, spet, nedolgo nazaj. Kako neki naj bi jo potem razočarala? Niti ni nikoli upala vame in že celo življenje pravi, da sem eno samo veliko razočaranje zanjo. Ko sem bila majhna še ne, saj sem bila mala lutkica.

Koga sem razočarala? Njo? .. Ah, ja. Izbira šole, "nehvaležnost", mnenja, ... Vse to so zanjo na meni razočaranja. Že od stila in pričeske naprej, jasno, tega ne smem izpustiti.

Nikoli je nisem za nič prosila. Niti je nikoli za nič ne bom.
Niit za cent. Čeprav bi bilo to najmanj, za kar bi jo lahko prosila.
Kje je še ljubezen ... In spoštovanje ...

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Ned Jun 21, 2009 2:59 pm

Spet si me pretresel do kosti. Spominjala sem se, čisto nezavedno ... Brala sem napise iz zvezkov, ki sem narisala, ko sem te imela. Oh, kako sem bila neumna! Vedela sem, da sem bila le trofeja ... In nisem hotela verjeti. Nisem hotela! ... Verjela sem, da je v tebi nekaj dobrega, nekaj kar vidim samo jaz. Haha, bila sem slepa in sem si risala pred očmi tvojo "dobroto". Vedno so govorili, da sem ena izmed redkih, ki naredi vse po svoje. Pri nama sem delala po tvoje. Bila sem lutka in usmerjal si jo kakor si želel. Nikoli več! Nikoli več!

Spet bom stara jaz.
Brez tebe.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Jun 29, 2009 11:14 am

Dnevnik, dejansko mi je Rusija dobro dela.

.. Oh, bilo je lepo, a sama sem izredno malo razmišljala o skrbeh in njemu in onemu in vsemu na splošno. V sredo sem se nenadoma zavedela, da je del mojega srca - prazen! Prazen, votel ... Razočaran. Brez upanja je tako votel. To je tisti Aleksandrov del ... Seveda ve, da ko ga bom videla, se bo del znova zapolnil, a zmeraj se bo hip zatem izpraznil. Bilo je preveč ... Takega občutka še nisem imela. Kot da mi nekaj manjka. In tako prazna sem, tako zelo ...

Bolj mi je tuj kot tujci, ki sem jih srečevala v Rusiji.
Kako sva lahko postala tujca?
Ah, seveda. Vedno sva bila tujca.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Avg 17, 2009 12:12 pm

Ne bom lagala, da ne mislim nanj. Da ne mislim na najino preteklost. Zmešana bi bila, če se ne bi spomnila nanj. A zdaj se spominjam nanj z veseljem in gledam nanj le kot na izkušnjo več. Ostal bo le lep spomin v mojem srcu. Saj nekje globoko v sebi ga bom imela rada. Če ga bi še kdaj videla, bi mu povedala... Da sem mu hvaležna. Brez njega mi je veliko bolje kot z njim. Kam le bi me pripeljala bolečina in trpljenje, vedno znova postavljeni ultimati, vedno znova odpuščanje in prevare... Njegova trava in alkohol, ostale ženske... Ne. Ni mi treba trpeti. Spoznala sem, da si mi dobro naredil, ko je omenil najin konec. Da, pravzaprav je bilo to vrhunska poteza. Ne bom se slepila, da je to naredil zame, ker je to vedel in ker ti je toliko do mene. Zdaj to dejstvo sprejemam popolnoma normalno. Narkoman boš postal, na dobrem začetku si. Tega ne potrebujem. Alkoholik si že.

Dva tedna sem bila v Oxfordu. Stran od prijateljev, družine in vsega znanega. Denejo mi takšne stvari. Rada potujem, to mi dene, sprošča me.

Vendar pa mi nekaj ne gre iz glave. Prvi dan, ko sem se zavedela vseh dejstev, ki sem ti jih prej omenila.. sem preživela s fantom, ki mi na videz ne bi nikoli ugajal, mislim, njegov stil. Sicer ne izbiram po stilu, le nagonsko si izberem ... Vendar pa sem z njim preživela cel dan, se smejala. Prvič po dolgem času tako iskreno in tako od srca! Njegovi dotiki in smeh, oči, vse me je prežemalo. Pa tudi videl je skozme. Ve, kaj si mislim, pa se poznava šele mesec. Prvič sem preživela dan ob nekem moškem brez da bi pomislila na Aleksandra. In tega sem zavedela šele, ko mi naslednji dan Nina omenila Aleksandra. Nisem si mogla verjeti. Vendar pa ne upam nanj kot osebo, ki bi bil poleg mene. Vem, da to ni možno. Predvsem zaradi razdalje... Ki je krepka. Ne delam si utvar, prvič v življenju. Seveda gledam nanj kot fanta, ki me je odnesel in prevzel, oba veva, kaj sva začutila in kaj bi čutila, če bi se najino druženje nadaljevalo. Zato se ne bova.

A ne obžalujem. Vem, da tudi ne on. Mislim nanj, rada se spomnim nanj - na mojega rešitelja, kakor sem poimenovala v svojih mislih. Ne morem reči, da sem se zaljubila vanj - ogromno rek bo preteklo, ogromno neviht previhralo, preden se bom spet nespametno zaljubila. Vendar pa tudi prijatelj ni - kakor mi je tudi sam odkrito povedal. Ne daje nama lažnega upanja, prav tako ga nama ne dajem jaz. Mogoče bi si ljudje mislili, da sva se sprijaznila, toda... Druge rešitve ni. Zmeraj pa pomislilva na.. "Mogoče, čez nekaj let..."

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Tor Avg 18, 2009 10:28 am

Danes sem se zbudila v lep sončen dan. Sonce sije po zelenih travah pred hišami. Na naši trati se igrata moja sestrična in bratranec. Nekako od daleč ju opazuje triletna soseda.

In potem sem se spomnila bureka.
In nato sem odprla "darilo" na fb in podarili so mi ... Rubikovo kocko.

Čudovito.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Avg 24, 2009 11:43 am

Čudno! Spet se počutim ljubko. Ne, ko se pogledam v ogledalo - ki je navsezadnje le obraten odsev, kar te je.. Temveč nekako se počutim kot metulj. Zletela bom! Poslala mu zadnji poljub in izginila v svobodi! Nekdo me drži, varno je in toplo.. Skupaj letiva v svobodo. Ne poznam ga! Nočem ga poznati! Vseeno mi je, kdo je. Vem pa, da sem varna. Ko gledava, se smejiva konjem, ki hitijo ksozi srebrn metež.. Ljudem, ki veselo zrejo v izložbe, polne daril.

Vendar dolgo nazaj, nekoč.. Sem sama bila takšna. Prazna. Srce me je spomnilo - pesem, ki me je dala, pesem, ki sem se ji dala.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pet Avg 28, 2009 2:32 pm

Danes živim v tej pesmi. (:

https://www.youtube.com/watch?v=cKlxLJPYNXY

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Sob Avg 29, 2009 9:23 am

Saj... se nočem pogabljati v svoj odnos z mojim očetom. Niti v moj odnos z mačeho. Vendar.. Pa kar naenkrat pride za mano. Oče je še edino zaradi česar jočem. Ker si želim, da ne bi bil takšna copata... Spominjam se ga, včasih, ni bil.. Zdaj pa je. Le eno besedo bi hotela od njega, samo nekaj spodbudnega. Športnik, kurbir, če sem iskrena.. In kaj potem? .. Rada ga imam. Zato me pogostokrat prizadane.

Še preden je prebral mojo poezijo, ve da je zanič. Tako je rekel. Tega stavka ne bom pozabila. Ker je ravno poezija tisto, kar mi pusti vsak dan umreti in znova zaživeti.

"Father is a person who hurts you easily even if doesn't want to."

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Avg 31, 2009 9:17 am

Moj oče. Kako bi si ga želela še vedno spoštovati. Pa ga ne morem, ne na tak način. Copata moje mačehe, oziroma, njenega sina. In to vedno večja. Otopelo se počutim, dnevnik. Le tople solze čutim na licu in sol, ko se mi raztopijo na ustnicah. Nimam več moči za vedno ponovno ponavljanje, kaj si mislim.. Medtem, ko oče išče pri meni potrditev, da je še vedno on glava družine. Ne, ni. Ko je živel še pri nama z mamo, ga je bilo več v hlačah. Saj ne zahtevam, da je mačo! Sploh ne zahtevam... Nič! Naj dela, kakor ve. A zmeraj manj ga spoštujem in vedno bolj se mi smili.

Medtem, ko mi mama vedno pogosteje pove, da se me sramuje. Vendar ne jočem več. Ne zaradi tega. Preslišim, gre mimo mene. Le dotakne se me, rahlo, toliko da sem jezna! Tedaj se razbesnim.

Vendar pa... Nima smisla. Saj kmalu bom odšla, sama, brez njiju...
Ničesar nočem od njiju in vendar drugače ne morem..
Sovražim biti odvisna.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pet Sep 11, 2009 5:38 pm

Danes sem bila na veliki preizkušnji. Na dvorišču, domskem, sem zagledala Aleksandra. Prvi trenutek sem pomislila: "Kaj za vraga pa ti še delaš tukaj?" In nato sem šla mimo njega, z zavedanjem, da sem mirna, da me ne briga več najina preteklost, kar je bilo, je odšlo.. Šla sem mimo njega, ne da bi moje srce hlepelo po njemu in ne da bi moj razum besnel! Šla sem mimo njega popolnoma hladna.

Seveda vem nekaj - še vedno me spreleti, ko ga vidim. Vendar vem, da z ničemer ne bo zbrisal bolečine, ki mi jo je zadal. In vem, da moje srce se spominja velike, strašnje ljubezni, ki je bila tako usodna. A se še vedno samo spominja.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Sep 14, 2009 4:02 pm

Nikoli ne bomm pozabila očetovega sovražnega pogleda, ko je govoril o tebi. Pretiravam s sovražnim? Ne. Sovraži takšne .. kot si ti. In jaz te imam rada. Trenutek, ko sem izvedela, kako rad me imaš. Sama v to nisem prepričana. Navsezadnje ne kažeš čustev. In vendar pravijo, da ne znava skrivati. Da vedi, usi, kaj čutiva. Počasi bom obupala in se prepustila toku. Ne zmorem več ti ne gledati v globoke, žalostne, sive oči .. ne zmoreom ti ne odgovoriti .. Predolgo je od tega, kar si se odločil, da bom tvoja.. Predolgo. Nekaj let. Kako trpiš? Koliko trpiš? Ogromno trpiš? Vsega sem kriva jaz, ta moja šibkost - prijatelji .. In pridobitev družine. Ne morem ti reči, da te nimam rada. Lagala bi, če bi to dejala. Vendar sem sita kratkih, bežnih zvez .. Ko bi le bila sama na svetu..

Dobro veš, da sem v petek sem zagledala Aleksandra. Vem trpel si, ko sem ti povedala. A kako naj ti povem, da ko ga vidim čutim praznino? Kaj drugega bi lahko..? Trpela sem! Zaradi njega! Kdo ve, kako bi bilo, ko ne bi nikoli izvedela .. Ko bi pustila pri miru ..

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pet Sep 18, 2009 3:38 pm

Želela bi si, da oba slišita pesem, ki jo recitiram že dve leti - skoraj neprenehoma. Želim si, da bi me slišala. Ker glas in obraz izdajata pesem, kaj čutim ..

"Vsak človek je zase svet.
Čuden.
Svetal.
In..
Lep.
Kot zvezda na nebu.

Vsak tiho zori.
Počasi.
In z leti.
A kamor že greš -
vse poti je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba...
Samo nas druži.
Kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti.
Da roka v roko ne seže.
A včasih, preblizu so si,
da lahko z nohti srce
kdo doseže.

Od tega menda...
Človek umre...
Od tega z neba,
se zvezda ospe."

Kako je možno, da se te danes tako spominjam? Tebe, Aleksander. Ljubila bi te, če bi mi pustil! Zakaj mi nisi pustil? Je zate res tako težko verjeti, da ljubezen obstaja? Danes je eno leto. Odkar si me vzel za svojo. A ti nisi nikoli bil moj. Bila sem naivna, zaljubljena in neumna.

Ti pa si bil, kar je današnji človek. Zver.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Sep 21, 2009 9:03 pm

Bojim se te pogledati. Resnično, zbala sem se, kaj bom videla. Priznam, ni mi vseeno, ko slišim, da si zaradi trave shujšal, da je tvoj pogled postal pogled norca, da so tvoje oči motne in steklene, takšne, ki bi spregledale svet, če bi lahko. (Ljubezen so že.) Vendar te ne ljubim. Ne začutim tistega, kar sem nekoč. Ne preziram te, ne sovražim te, ne ljubim te, ne gnusiš se mi .. Smiliš se mi. Meni, tvoji "veliki ljubezni". In prisežem ti, da je to najbolj grozen občutek, da se ti nekdo smili. Strašno, prevveč strašno čustvo je to za ta svet, preveč .. grozotno, preveč .. Obupno! Smiliš se mi! Kaj bi menil na to, ko bi ti to povedala? Bi se sramoval? Ja, bi se. Ker si nekoč premogel trohico teha čemur pravim radost do življenja.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Sob Okt 10, 2009 8:11 pm

Tako bi napisala, če bi pisala knjigo ..

"Zakaj si se zapletla z mojim bratom?" me je vprašal. Zavzdihnila sem. Nisem verjela, da me bo kadarkoli razumel. Pogledal me je s svojimi sivimi očmi. Zrcalile so kljubovanje. Svetu, bratu, meni, a vendar tudi sebi. Ljubil me je.

"Ne zapletaj še bolj. Pusti vse skupaj z mojim bratom in pojdi čim dlje od njega." V glasu je bilo čutiti hrepenenje. Ko bi vedel, kako težko sem ga jaz krotila!

"Prvič, ko sem vas videla vse tri brate na kupu, sem vedela." sem ognjevito dejala. "Da se bom z enim izmed vas zapletla."

"Zakaj on?" 'Vem, dragi, da hočeš na njegovem mestu sebe!' Takrat so se mi v oči prikradle solze.

"Ker je boljša kopija kot prazen list. In ... Ker bo moj oče ubil njega." Sive oči so se potopile v sinje.

Nič drugega - le poljub.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pet Okt 16, 2009 8:38 pm

"Pjevali smo stare pjesme, radili što se smije, ali nikad nismo varali ... "

Nasmejem se ob tej pesmi, toliko tebe je notri in v tebi mene. Čudno, kako je vse preprosto. Vse treba samo še izreči. A tega se bojiva, ker veva, veva, kaj besede pomenijo in kolikšno težo nosijo! Vsi vemo. Vsi pričakujejo od mene priznanje. Tudi od tebe. Vendar se samo smejeva lahko - zakaj bi jima priznala? Mar ni to samo najina zadeva?

Nikogar se ne tiče in vsi vejo.

Srečna sem, ker te imam.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pon Okt 26, 2009 9:20 pm

Sprašuješ me, če še vedno lovim sence preteklosti. V odogovor ti pojem pesem odpuščanja in pesem pozabljenja. Počasi si prišel do te točke. Si se zbal, da me boš izgubil, ker je enkrat zmolil zame?

Nikoli mi ni rekel "Adijo!" in zdaj lovi sence preteklosti in si želi poljub duha. Odpustila sem mu. Že davno. Zdaj ko me ni, lahko lovi sence.

Pazi name.

On sam je postal senca. Ker nima sposobnosti ljubiti in gledat svet z drugačnimi očmi.

Ti jo imaš.

Ljubiš me. Tako zelo preprosto.

Naslov sporočila: Re: Prazno-poln dnevnik. Pet Nov 06, 2009 8:20 pm

Vrednote se menjajo iz dneva v dan v glavah ljudi in družba postaja hudobna. Ta sistem moramo zrušiti, če hočemo normalno živeti. Ta civilizacija mora nazadovati, da bomo spet dobri.. ... Več

Moda se zamenja in droga postaja močnejša. Avti se razbijejo, človeška življenja polagoma ubijajo. ...

Takšno je .. življenje.

Minljivo je, vse, razen umetnosti je tako prekleto minljivo... In prav v tem je čar - življenja, da mine in umetnosti, da ostane.