Kislo in sladko

Naslov sporočila: Kislo in sladko Ned Jan 10, 2010 7:07 pm

10. januar

Leto je za nami, ni me potrebno uščipnit, ker notranjost ščiplje. Ne vem, če je tapravšenj čas za levitev. Želja je ampak korajže ni. Superiorne rešitve ni tako, da v velikih upih se ne bom kopala. Glavo oprem z roko, da bi bremena postala lažja.
Zima je prinesla z močjo pokončanja šibkega, željo po toploti, selitvi, levitvi. So govorili naši predniki, da mladiči odletijo z doma, nič pa niso povedali kaj in kako naj storijo starši, da se jim zaradi vreščave mularije svet ne obrne na glavo. Samo velike številke imajo magično moč, dobrodošlo je že, da omilijo.
Brez obotavljanja potrdim vsem, ki so mi govorile o velikih otrocih in velikih skrbeh, da so imele prav. Že takrat so se mi zdele skrivnostne in sem jim pokimala, ker nisem hotela da bi dvomile vame. Moteče mi je, ker so bile premalo konkretne in se zaradi tega počutim, da sem bila premalo pripravljena.

Naslov sporočila: Re: Kislo in sladko Pon Jan 11, 2010 3:14 am

Noč je, jaz pa preganjam speče duhove za tipkovnico. Prejšnja leta me je za roko držala pozitivna misel. Danes pa imam občutek, ko sem si to govorila, da je bilo nič drugega kot natikanje na nos sončna očala. Drugi so me naučili, jaz pa sem si prostovoljno metala pesek v oči, ko me je zvilo. Morala je šla gor, to pa je bil tudi vzrok, da sem pod nametan pesek nehala brskat in gledat do naslednjega črvičenja.
Pa to ni edini problem, dozdeva se mi, da sem z razdajanjem sebe mladičem, si naredila neponovljivo škodo. Zdi se mi, da si mame zadiramo trnje, ko svoje dete dokler ne odleti z gnezda obsipavamo z ljubeznijo. Za nameček pa se trnje vname, ko pričakujemo za vse kar smo naredile drobno hvaležnost, ki jo ni od nikoder.
Da mi v postelji ne zbeži spanec zapiram platnice.

Naslov sporočila: Re: Kislo in sladko Sre Jan 13, 2010 2:22 am

12.1.10
Včeraj navsezgodaj, še v polovičnem spancu so pričele pronicati sanje. Zmečkala sem čelo, da bi dobila čimveč informacij in pogledala samo na en uč, ker me je pošlatala bojazen, da jih utegnem izgubiti. Ob hiši, katere samo delček stene sem videla, je bil asvalt in takoj kletno okno skozi katerega sem lezla iz prostora ven in spet nazaj. V kleti je bilo precej temno, edina svetloba je prihajala skozi okno. Lesen okvir okna je bil prebarvan z belo barv, ta pa se je luščila in šipe so bile počene. Edina moja skrb je bila sprva deklico 2-3 let nekam peljati, kasneje se je nama pridružila še moja mama. Dala sem si precej opraviti, da sem kar nekajkrat šla na ulico in spet nazaj, dokler niso sanje potonile v spanec. A glejga zlomka od nekod se pojavijo ustnice in jaz se na veliko poljubljam. Prepoznam jih, da so od moža. Dolgo ni trajalo, ker jih je pohrustal spanec.

Nedelja ni bila drugače nič posebnega. Monotonost na vsake toliko časa prepara napetost mladičev. Ko so bili siti želodci sem zložila in pospravila posušeno žehto. Pralni in pomivalni stroj sta dobila vsak svojo porcijo, eden perilo in drugi posodo, da sta vsak v svojem koncu hiše mrmrala svojo pesem. Na posteljo sem si prinesla blazine in se zleknila k branju Zbornika Šipek, vrtnica jeseni. Ko se mi je od toplega ugodja pričelo spati sem vstala, da pospravim s pomivalnika posodo in obesim žehto. V letošnjem letu sem ponovno pričela uveljavljati večernae sprehode in prav zapasalo je iti od doma. Malo mi je neprijetno sama špancirati, ampak sem si rekla, da moram to premagat. Pravšen čas da sem poklicala blogerko A. in sva malo poklepetali.