Rdeča stopnja ogroženosti - (cikel)

Cesta

zavita v temačno blesketajoč
odsev zateglih strel

črno sije
v mokrem asfaltu

je privid
grozljive slutnje

spolzko blato
jo cefra
v mrežasto čipko
drobnih razpok

z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažira

proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine

igrivo odpihne oblake

cesta si oddahne

v kovinski svetlobi
zvezd
z nežnim pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino

Deklica

odhajaš mala

srdit boj
bije
ranjena Zemlja

razpoke v steni
za brezobimi nasmehi
skrivajo strahove

starša trepetaje upata
da v režo usode
posije sonce

odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna

tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato

Dom

vračaš se mala

po gluhih poteh
čez razmaknjen asfalt

zapuščaš

mirnost mesta
otroško posteljico
v svetlobi neona

prihajaš domov
v hišo
visoko na raztrgani strmini

Hiša

zgrinja se teža

temni kupola noči

v glasnem molku
drhti vesolje

v mrežo nepredvidljivega
razprta perutnica dežja
podivja
pada kot slap noči

nebo se ruši
pljuska

bobneča streha
pretaka svetlobo bliskov

na spolzki strmini
z nogami globoko v blatu
ječi hiša

v sprano jutro
se dviga burja

upanje
prihaja skozi odsev vode
v rahli slutnji sonca

Jutro

divji vrtinec vetra
vsrka skrbi

bledikavo odseva
v gostem neurju
zdrobljeno
ogledalo miru

burja
odriva oblake

suši

nebo spreminja barvo
se odpira v svit

zora zatrepeta
v nepričakovanih žarkih
jutranjega sonca

ujeta v svetlobo

prinaša
sijaj
na novo zlepljenega
mozaika

Nebo

iz nizko visečih oblakov
sredi težke teme

prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike
razcefranega dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst

potem zajoka
blatna strmina

noč zatrepeta
v jutro

in močna burja
odpihne nasičene oblake
vse do obronkov jasnine

svetloba
rahlo zadiha
v rožnati zori

Noč

nizko spuščeno nebo
se ihtavo zagrinja

v zraku prasketa nemir

za mogočno zaveso naliva
se utaplja dan

bliski
odsevajo od mokrih streh

pod plaščem vlage
ihti strmina

proti jutru počasi polzijo
s strahovi obtežene minute

misli se izgubljajo
na slepih brezpotjih

tonem v privid o najhujšem

obup obvisi na obronkih svita

dviga se burja
prinaša olajšanje

Psička

notranjost noči
stresa naliv

za kulisami groma
plapolajo ognji bliskov
temačno blato
prepredajo z mrežo prikazni

psička zavija
skrita
za prvinsko govorico volkov

zaupljivo pripadnost
odseva
v ogledalu oči

čisto spodaj

skriva bojazni

zacvili

trepetaje
popraska na vrata

Starec

v bobnečem labirintu naliva
postaja dom
samo še drseča past

razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov

starec oddrsa
na nadstropje

vdan v neizbežno

leže k počitku

Ženska

zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer se zlovešče
rišejo bliski

naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni

vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic

obup steguje roke

razliva se
v jezero lepljive teme

v daljavi zalaja pes

noč zaniha

v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva

nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja