Jože - Moje pesmi

Naslov sporočila: Jože - Moje pesmi Sre Jan 06, 2010 9:54 pm

Orion

Moje telo
bo nekoč spet prah
in bo pepel
in moj izgubljeni duh
bo nekoč našel
svojo ugasnjeno zvezdo
za mano bo ostalo
vse utrujeno človeštvo
kot plankton lebdeče
v breztežnosti
in črne luknje bodo
srkale
neka druga
neka druga
upepeljena telesa
in na nebu bodo
čarobne meglice
pobarvale Orion
v čarobne barve raja
kot da se ni zgodilo nič.

Naslov sporočila: Sled Sob Jan 09, 2010 1:37 pm

Sled

Ne vem kdo si
v velikem mestu
tavaš sama
v podzemni železnici
podobna si mi
podobna svojemu
skrivnemu oboževalcu
s pištolo v torbici
ubijaš poglede

ne slišim te
v zvonenju telefona
ne slišim v recitiranju
pesnitve
nisi še zapisana
v notesu z imeni
in vendar
moji prsti
božajo tipke
na tvojem klavirju

Ana
čas se je ustavil
na postaji
številka tri.

Naslov sporočila: Klic Tor Jan 26, 2010 10:34 pm

Klic

Moji prsti
nežno plujejo
po mehki usnjeni koži
ženskega telesa
v sebi
slišim krik samca
ki v ljubezenski ekstazi
zove samico
naj se mu pridruži
v paritvenem ritualu
in to odmeva
odmeva
odmeva
je to glas tišine
ki je zarjula
od ekstaze
je to klic
ki je glasnejši
od najglasnejšega
živalskega krika
je to zvok
Amorjeve puščice
ki je udarila v srce
in to odmeva
odmeva
odmeva.

Naslov sporočila: Včasih Pet Jan 29, 2010 1:50 am

Včasih

Včasih
poslušam svoje srce
kako bije
kako potiska misli
na zbledel papir
včasih si
postavljam vprašanja
in dajem odgovore
včasih
iščem smisel
svojega bivanja
in me prime
da bi kar zaklenil
vrata svojega igluja
včasih si vzamem
žarek sonca
da me poboža po obrazu
včasih si sposodim
malo sreče
pri ljudeh
malo le za ščepec
da ugodje
ne zaspi
pred vrati.

Naslov sporočila: S svinčnikom Sob Jan 30, 2010 9:52 pm

S svinčnikom

Še vedno stojiš tam
pod ulično svetilko
avtobus številka petnajst
ob tej uri ne vozi več
s svinčnikom rišeš
svoje sence
tja pod robove
stolpnic
žarnice
v betonskih katakombah
ugašajo
ena za drugo
skoraj na ukaz
in snežinke tiho
pletejo jopico
asfaltnim pokopališčem

Ana
osamljenost
pušča
na tebi
svoje
prstne odtise.

Kjer ljudje ne poznajo uličnih svetilk

S knjigami spiš
v sobi
daleč stran od ljudi
pisalni stroj udarja
v ritmu besede
in pepelnik je vedno poln
cigaretnih ogorkov
in le še slika na steni
te spomni
na ljubljeno osebo
včasih
včasih
posodiš brezdomcu
svojo najljubšo rjuho
za dan ali dva
na sprehodu
po dopoldanskih ulicah
New Yorka
tam na vogalu
ene od Brooklynskih četrti
srečaš vonj
po tobačni nasladi
ki te odpelje
v neznane
četrti mesta
kjer ljudje
ne poznajo
uličnih svetilk

Auggie bo že vedel
kje je to.

Naslov sporočila: Spomin Pet Feb 05, 2010 1:14 am

Spomin

Se spomniš
židovsko dekle
ki v bisernih očeh
nosila si življenje
in strah
na vlaku
ki je vozil v smrt
in vse ostalo
po smrti je dišalo
v pepel zgorele so
družinske slike
igrišča prazna
so še zdaj
te oči
te oči
so videle
krvnike
nekdo nekoč
omenjal delo je
in raj
v rokah
so vtisnjene številke
ki so šivale
medlo kožo
ostale so grozljive slike
in pisma pisana
skrivaj.

Naslov sporočila: Krvaveče srce Tor Mar 16, 2010 11:22 pm

Krvaveče srce

Obiskuješ galebe
v pristanišču
šteješ ladje
in flirtaš
z mornarji
zdaj z drugimi barvami
barvaš
samotne noči
zdaj pločniki
niso več
tvoja zadnja postaja
in tudi luč
si kupila
svojo lastno luč
ki sveti
po vseh prostorih
tvojega življenja
v dvigalu si narisala
svoje krvaveče srce

Ana
ljubezen
je šla peš
po stopnicah
v neko drugo
stanovanje.

Naslov sporočila: Obred Sre Mar 17, 2010 11:55 pm

Obred

Sedeli smo
pod brajdo
in prvi sončni žarki
so točili
v naše čaše vino
Zeleni Jurij
se je zbujal
ob naših zdravicah
veter je prinesel
prve lastovke
z juga
sedeli smo
pod brajdo
in klicali
staroslovanske bogove
da se nam pridružijo
v molitvi
ki bo odprla zemljo
zvečer so
po gričih
zagoreli kresovi
in pogreli
naša premražena
srca.

Naslov sporočila: Izpoved stare jablane Čet Mar 25, 2010 7:40 pm

Izpoved stare jablane

Sem trhla stara jablana
otroci so me posadili
oh, dolgo je že tega
in zdaj ko so že odrasli
ne zaidejo več tod mimo
sem namreč le še trhla stara jablana
nekoč so ljudje z veseljem brali
moje sočne plodove
zdaj jih pobirajo drugje
sem namreč le še trhla stara jablana
nekoč so črvi glodali
moja slastna jabolka
zdaj tudi oni ne prilezejo več
sem namreč le trhla stara jablana
nekoč so v moji košati krošnji
gnezdile ptice
zdaj gnezdijo drugje
sem namreč le še trhla stara jablana
pred leti je zaljubljeni mladenič
v mojo skorjo vrezal srce
zdaj ima ženo, odrasle otroke in skrbi
in je pozabil name
saj sem namreč le trhla stara jablana
tukaj, kjer je nekdaj raslo mnogo jablan
zdaj sameva moje izsušeno deblo
saj sem namreč le še trhla stara jablana
kmetje me bodo podrli,
me razžagali na kose,
me razsekali,
si zakurili z mano,
in se greli ob mrzlih zimskih večerih
in ko bodo šli zopet tod mimo,
se bodo spominjali,
tu je nekoč rasla trhla stara jablana.

Naslov sporočila: Ceste Čet Apr 01, 2010 10:10 pm

Ceste

Hodil sem po cestah
ki so dišale
po dežju
kot razgrnjene preproge
so vijugale
pod nogami
kot deroče reke
so tekle
proti morju

hodil sem po cestah
ki so obraščene
s hišami
gradile mesta
ki so s svojo ostrino
rezale ravnico
na pol

hodil sem po cestah
ki so speče
v senci
drevoredov
tiho sanjale
stoletni
sen.

Naslov sporočila: Se spomniš Sob Apr 10, 2010 5:28 pm

Se spomniš

Se spomniš sin moj
kako sva
v brazde
najinega življenja
zakopala ljubezen
in to tako globoko
da je ne bi našel nihče
razen naju
kako sva jokala
ko sem odhajal
in kako ko si prihajal
k meni
kako sva
v bolnišnični sobi
reševala križanke
in se smejala
šalam z dolgo brado
se spomniš
kako sva v prtljagi
nosila več obrazov
za žalost
za veselje
za ljubezen
za pripovedovanje zgodb
se spomniš
kako so nama
v parku golobi
sedeli na ramenih
in jedli z roke
se spomniš
kako sva nekoč
prijateljstvu
rešila življenje
se spomniš sin moj.

Naslov sporočila: Karavana Ned Apr 11, 2010 5:26 pm

Karavana

Karavana besed
potuje z mano
in jaz sem beduin
ki na dvogrbi kameli
vodim
to neskončno množico
do prve oaze
potujemo
in besede niso nikoli
v enakem
vrstnem redu
potujemo
in puščavsko sonce
strelja
svoje ostre žarke
v naša razbeljena čela
kot romarji smo
ki v slepi veri
iščemo nekakšen
sveti predmet
da bi ga malikovali
kot šakali smo
ki v transu
sledimo svojemu
živalskemu nagonu
romantiki smo
ki s svojimi
fatamorganami
krasimo pročelja
svojih šotorov.

Naslov sporočila: V rdeči četrti Tor Apr 13, 2010 9:35 pm

V rdeči četrti

Vsa bleda stojiš
v skoraj
prazni ulici
in bes zvodnikov
buta vate
v valovih
jemlje ti še tiste
zadnje bankovce
ki si jih skrila
v torbico
rdeča četrt
ugaša z jutrom
in še zadnji preživeli
si snamejo maske
taksiji
počasi vozijo
ostarele pohotneže
nazaj v njihove kletke
in spanec
tiho premaguje
tvoje izsesano telo

saj vem Ana
vsaj za trenutek
si želiš slišati
ljubezensko pesem.

Naslov sporočila: Preprosto Ned Maj 02, 2010 7:27 pm

Preprosto

Od življenja
ne zahtevaš dosti
le kupček preprostih stvari
ki si jih brez problema
zložiš v kovček
in jih nosiš s sabo
na vse strani neba
za vse letne čase
od življenja
ne zahtevaš dosti
le da ljubiš
in si ljubljen
da lahko z metaforami
zabeliš
tisto malo poezije
ki ti švigne
v možgane
in majhno kolibo
kjer lahko obesiš
svoj klobuk
in zložiš svoje
shojene čevlje
od življenja
ne zahtevaš dosti
le da ti pritisne
poljub na čelo
kakšen krvav žulj
na roko
da ti podari
kakšen kovanec
za skorjico kruha
skodelico kave
ali škatlico tobaka
od življenja
ne zahtevaš dosti.

Naslov sporočila: Olje na platno Pon Maj 03, 2010 5:16 pm

Olje na platno

Posedli so te
v prostor
kjer strast kar kipi
iz barvnih odtenkov
in tihožitje
pušča senco
na ročno obtesani mizi
rdeči lasje
ti razmršeni padajo
na mehka ramena
tako ženstvena s
in tako ranljiva
tako zasanjana
in poželjiva
tako resnična si
in tako živa
a vendar sediš
tako negibno
kot da je olje na platno
narisano
pred stopetdesetimi leti.

Naslov sporočila: Kot pesem Pet Okt 08, 2010 12:03 am

Kot pesem

Pustil se bom
izpiti po kapljicah
ki bodo kot besede
kapljale v usta
z vso ostrino
z vso milino
kot košček kruha
za ugodje
ki odžeja dušo
pustil se bom
izpiti po kapljicah
ki bodo kot pesmi
šepetale muzam
ki bodo nežno
umivale
moj deški obraz
ki bodo cinično
prebadale
moj želvji oklep
ki bodo kot branjevke
prodajale moje
lectovo srce
ki bodo
kot rujno vino
polnile čaše
ljudem

pustil se bom
izpiti po kapljicah.

Naslov sporočila: Nisva sama Pet Okt 08, 2010 12:04 am

Nisva sama

V istem hotelu živiva
pod istim nebesnim svodom
ti pod Orientom
jaz nekje na poti
med Budimpešto in Parizom
nikoli nisva sama
različni vodiči
nama razkazujejo svet
bereva različne knjige
fotografirava različne stavbe
obiskujeva različne muzeje
srečujeva različne ljudi
nikoli nisva sama
godca sva
igrava
različne inštrumente
jaz harmoniko
ti baglamo
različne melodije
v različnih mošejah
različnim ulicam
različnim popotnikom
različnim ljubicam
mehčava dušo
nikoli nisva sama.

Naslov sporočila: Vedno znova Pet Okt 08, 2010 12:05 am

Vedno znova

Vračal se boš nazaj
vedno znova
kot križar
s prebodenim srcem
na ladjo
vse tja do Messine
se boril s Saraceni
z mečem
in jedrskim orožjem
od Jeruzalema
preko Damaska
v Teheran
in nazaj
zavit v krvavi plašč
nekoč kot vitez
danes kot puščavski lisjak
tavajoč med trupli
ki jih je izvrglo
Rdeče morje
vračal se boš nazaj
kot sel velikega brata
ob potoku krvi
kjer se umivajo mutanti
ki so zrasli
iz kontaminiranega
puščavskega peska
kot da devetsto let
še ni bilo dovolj.

Naslov sporočila: Balada Pet Okt 08, 2010 12:06 am

Balada

Šli smo čez polje
iz bližnje vasi
se je slišala pesem
v lepem pojočem narečju.
Čutili smo nekakšno toplino,
ki je božala
naše utrujene noge.

»Cindra ima res magičen zvok,«
sem rekel.
Nihče ni odgovoril.

Šli smo čez polje,
naše stopinje so srečevale
stopinje pastirjev,
ki so stoletja iskali pašo
tod okoli.

»Te vasi so redkeje poseljene
kot nekoč
in hiše so večinoma prazne,«
sem razmišljal sam pri sebi.

Šli smo čez polje
kot od cesarja pozabljeni
avstroogrski vojaki;
iz nekih preteklih vojn
smo se vračali k zemlji,
ki nas je rodila.
Šli smo čez polje.

Naslov sporočila: Ugasnila sva noč Tor Nov 09, 2010 6:15 pm

Vprašala si me,
koliko je ura
in prisedla.
Rekel sem, da dve
in da je zadnji vlak
za Celje
odpeljal ob pol enih.
Posedala sva
na ljubljanski železniški postaji
in si izmenjevala poglede,
ki so naju greli
v mrzli jesenski noči.
Mimoidočih je bilo malo,
le dve čistilki in nekaj železničarjev
v nočni izmeni.
Rekel sem,
kako brezbrižno
se noč poigrava z nama.
Rekla si, da je vse
za nekaj dobro
in da se drugače verjetno
ne bi nikoli srečala
in si prižgala cigaret.
Vlak je končno pripeljal,
vstopila sva
skozi vrata
praznega kupeja
in ugasnila noč za sabo.

Naslov sporočila: Po mračnih ulicah Tor Nov 09, 2010 11:37 pm

Dvojina
kot da zate ne obstaja več
vsa osamljena postopaš
po mračnih ulicah
daleč od oči
voajerjev
ki bi te slačili
s pogledi
s svojimi
aristokratskimi koraki
še vedno
graciozno tiktakaš
po mokrem asfaltu
vonj zakajenih barov
te ne premami več
nočeš biti več
poželjiva barska plesalka
kot nekoč
dežne kaplje
ti spirajo šminko
in senčilo
z obraza
in v sen pogrezajoče se mesto
nemo posluša
tvoj srčni utrip

veš Ana
ti pozni jesenski dnevi
so lahko tako prekleto
temačni.

Naslov sporočila: Zgodba Sob Nov 27, 2010 11:21 pm

Povabila si me
da pridem
da si spleteva gnezdo
za prihodnje rodove
z očetovim blagoslovom
seveda
kjer bodo stanovale
besede
zložene v smiselne povedi
se ljubile
in imele potomce
povabila si me
da pridem
da skupaj ustvariva
atmosfero
kjer bodo odprta
vrata raja
za vsakogar
za vsako misel
ki se ti utrne
za vsak pozabljeni trenutek
ki se ne vrne
za vsak prazen strah
ki se poraja
za pravkar zapisano zgodbo
ki se še dogaja
povabila si me
da pridem.

Naslov sporočila: Za zmeraj Sre Jan 12, 2011 12:03 am

Vlak me je pripeljal
kot ponavadi
točno ob petnajstih.
Oče si je prižgal cigareto
in si priznal,
da sina ne pozna prav dobro,
da se ni dovolj potrudil
in si vzel čas.
In vendar mi ni tega nikoli priznal,
šele kasneje sem izvedel.
Potrkal sem
in vstopil.
Oče je povprašal po materi;
kako živi,
kako služba
in podobne nepomembne stvari.
Njegova druga žena
je pestovala v naročju dojenčka,
jokal je in se privijal
k materi
v iskanju toplega zavetja.
Rekel sem,
da je zdaj tako vseeno,
da je prepozno
in da nima smisla
odpirati stari ran -
in da sem se v bistvu
prišel samo poslovit,
ker grem v vojsko.
Oče se je popraskal
po glavi s svojo
pločevinasto roko
in dahnil:
»Pa zbogom
in piši kaj.«
Zidani most.
Vlak je odpeljal
točno ob devetnajstih
s kolodvora
za zmeraj.