Zgodbe, ki jih piše življenje

Naslov sporočila: Zgodbe, ki jih piše življenje Sob Dec 26, 2009 6:13 pm

SPOMINI IZ OTROŠTVA - BLEDA SLIKA IZ LETA 1968

Danes ugibam, da se je moralo pisati leto 68, ko ocenjujem Marjetkino starost in kaj si je najbolj zapomnila. Primerjam jo z mojimi otroci, ko so bili njenih let. Ne smem pozabiti biti do nje bolj prizanesljiva, saj vem da sta z mamo živeli na robu družbe in je to vplivalo na vse. Tako daleč ju je spravil Marjetkin oče, ki mu je alkohol zavladal in vladal dokler ga ni spravil v grob. Hladilnik in omare z oblačili, copati in čevlji ni bilo težko pospraviti, ker je bilo še praznega prostora dovolj. Mama se je trudila po najboljših močeh, a je bila vseeno majhna in drobčkana. Pri meni je danes drugače, boljše, a v poplavi vsega po trgovinah se kar izgubi v premalo.

Marjetka je že znala hoditi in ni vedela kam gresta z mamo, vse dokler nista vstopili skozi vhod v ozko dvorano, z mizicami pogrnjenimi s prti in otroci, spredaj je sedel Dedek mraz. Slišala je morda že zanj, a sedaj ga je prvič videla. S stropa so visele luči z belimi bunkami, ki so prostor napolnile z rumeno bleščečo svetlobo. Ne vem kako ji je uspelo pridrobencljati po vrečko, v kateri so bile rokavičke na en prst v nebesno modri barvi, z belo kosmato obrobo v zapestju. Ne spomni se kako je našla mamo, ko je bilo konec. Se pa toplih rokavičk na rokah, ko sta šli domov.

Danes bi rada vedela, katera dobra vila ji je podarila da je prvič videla Dedka mraza, tiste rokavičke še danes nosi v srcu, in srce še danes sedi na malem stolčku za mizico in plašno iz skodelice pije čaj. Tisto teto ali strica bi želela obiskati in se zahvaliti, da so ji z dobroto odprli veselje v srcu, ki kot zbledela freska na steni v decembru zadiha v barvah spomina. Skrbi jo, če bi razumela ali razumel koliko bi njej pomenilo, v njenih ali njegovih očeh zagledati dobroto in povedati, da jo mama nebi mogla peljati in bi ostala brez spomina na Dedka mraza.

Naslov sporočila: Re: Zgodbe, ki jih piše življenje Pon Dec 28, 2009 5:43 pm

SPOMINI IZ OTROŠTVA - DRAGA JESEN!

Ne zameri, ker ti bom najprej zastavila vprašanje; »kako se ti naj uprem?« in istočasno ti dajem priznanje, da te znova in znova, vsak prihod sprejmem z razprtim srcem in rokama. Tistega dne je bilo nemogoče, ko sem te prvič videla odeto v mavrične barve ljubezni, sonca, zlata, ognja, zemlje, je bilo nepopisno usodno. Še danes se počutim drobna pika v brezčasju tvoje razkošne veličine.

Do danes, štiri desetletja in čez ... Ne, nisem pozabila dne, ko sem prvič videla preprogo tvojih zlatih las ob Ljubljanici, v kateri domuje Prešernov povodni mož. S torbico na rami, katere teža me je zgubala in rumeno rutico okoli vratu, sem stopala v zgodnih jutranjih urah v šolo v jutranje varstvo. Imela sem petnajst minut do šole. Jutra so bila odeta v hladno meglico, a tvoja preproga me je bodrila. S pušeljcem listov v dlani, ki je postala premajhna sem prišla v šolo. Komaj sem čakala, da liste razkažem sošolcem in učiteljici. Veš, te pušljce nosim v srcu.

In naposled si odšla. Gola drevesa so govorila, da ni daleč dan odhoda. In mraz, ki je bil z vsakim dnem bolj vztrajen, je jutro obarval v belo zimsko pravljico.

Tudi tokrat se poslavljaš, da se ponovno snideva.