Romanje

Naslov sporočila: Romanje Tor Dec 22, 2009 3:12 am

Sprehajal sem se po Piranu in obujal spomine na pretekle čase – sukal sem se med spomini na ladjo in tistimi, ko smo kakor srednješolci letali po bližnjih lokalih in se zabavali.
Še vedno mi skozi ušesa vlečejo ZZ Top, Jefferson's Airplane in Blue Oyster Cult, ki smo jih takrat z prvimi ploščami prinešenimi z ladje presnemavali in vrteli kjerkoli smo se gibali …
Spomini na Piran, ko smo lačni hodili iz lokala v lokal in se zapijali z ukradenim Cezarjem kje v zavetju na pomolu – žicali sošolce za cigarete in drobiž ter vztrajali v tem opojnem brezdelju prvih dni življenja … kdo je vedel, kaj vse še pride kasneje !

Piran .

Gledam ga skozi zasnežen vetrobran – burja se podi skozenj in lovi ljudi v hiše . redki ljudje po ulicah – je kakor napol odmrlo mesto .
Potegnem skozi trg na staro tržnico – nikjer vrveža, ki je bil svoje dni tako pester in zanimiv tudi v zimskih jutrih – stara trgovina kjer smo včasih kupovali sendviče in pivo ali Ribiča …
Spomini so zmrznili z burjo počasi me odvrača od romantičnih misli in potiska nazaj na toplo . Vsedem se v avto in zapeljem nazaj … gor proti domu – Koper…

– stari spomini kakor duhovi izginjajo - medtem ko nizam med menoj in mestom adolescence kilometre … kakor v sanjah, ki so se stopile – izginile neznano-kam.
Svet je tako hladen tako brezoseben in skop – ni več tistega dialoga, ki si ga včasih potegnil z popolnim neznancem in diskutiral kakor, da bi se že od nekdaj poznala – kakor stara vojna tovariša.

Ljudje – gledam jih sive utrujene kakor sohe – brezbarvni pajaci kakor črno beli spomini na celuloidnem traku … živeči duhovi …

Kje so časi Primorke , starega Jordana , Sašo ki sedi v kotu kakor kip … Fiš, ki govori o kamnih v Delfih, ki da so ga naučili igrati orglice … kje je Zlata kje vsi ti ljudje - ki so me poznali se družili z menoj in se zabavali … Nataša pa Samson , Robi, Piflek … šit.
Le kam je izginilo moje življenje ?

Moral bom res na en doolg potep – romanje nazaj … da v sebi – v globini svoje duše poiščem vse tiste stare slike sveta in spomine na ljudi, ki jih ni več … na stvari, ki smo jih izgubili v sebi in so za večno izginile v pozabo !

Življenje beži in nas počasi zasipa z peskom pozabe kakor Egipčanske sfinge …