Se zgodi...

Urejen izgled, še lepših besed, mi mlajši moški, zgodaj zjutraj v trgovini ponudi kavo.Prijazno se narahlo pokloni in reče: Gospa, za dobro jutro spijte reklamno kavico. Jo imam za vesele,osamljene, žalostne pa tudi za jezne, skratka za vse ljudi.Če jo vzamete danes dobite trideset posto gratis. Jaz pa nazaj, aja do blagajne. Ne, ne res dobite pri meni vzamete vrečko kave,pri blagajni ostalo...

Se nasmeji, jaz pa naprej, veste jaz imam že mesarja, ki mi ponuja zastonj do blagajne, spet smeh. Medtem odnese kavo še prodajalkam in reče, pridem takoj nazaj.

Potem še jaz vzamem ponujeno kavo, on pa še kar naprej sklada besede na besedo.Vmes je koval rime, da človeka pritegne, da bi ga poslušal, poslušal... Vpraša: Gospa je moj avtomat skuhal dobro kavico?
Prikimala sem, pa mu rečem: dovolite gospod ali vas lahko nekaj vprašam, me pogleda si verjetno misli, kaj sedaj. Seveda lahko odvrne.

Ali ste morda poet? Se nasmehne in udari iz njega: Sem ja zakaj pa mislite, da sem vas ustavil ravno vas. Vidim sorodno dušo, pa on naprej, čustva poetov se vidijo navzven,prenašajo se s posebno kozmično energijo. Veste gospa, kdor ima rad poezijo in vse kar paše zraven, ne pozna zlobe in hudobije.

Jaz pa sem dodala: Smo pa ranljivi bolj kot drugi ljudje. Zato, ker se nas vse dotakne na poseben način. To pa je zagotovo...pa je še dodal: Z vami je lepo kavo piti, čeprav je ura šele zjutraj sedem in petnjast minut. Razložil je še, da on največ energije za pisanje dobi ponoči ali pa na grobu staršev.

Takrat sem opazila, da se je nabralo še nekaj strank okrog naju, ki so zavzeto poslušale dogajanje. Ko pa sem se obrnila sem dobila občutek, da sva se jim zdela malo tako, tako... no zahojena... pa nič zato, mi pa vemo, ki se radi prepustimo kuliju, da poplesuje po papirju, da temu ni tako. Kako lepo je, se z besedami ne da opisati, ko prebereš svojo stvaritev za sabo, čeprav včasih napisano bolj z okorno roko. Da spravimo v okvir svoje misli, ki nam ležijo na duši ali pa kar tako za veselje.Pa še negujemo lepo slovensko besedo, kolikor se le da.

Zahvalila sem se za kavo in se poslovila. Takrat pa gospod reče: Veste kaj gospa, danes sem jaz vam skuhal kavo, zdaj pridem pa jaz k vam. O to pa že ne, sem rekla, bi prej možu kri zavrela, kot voda za kavo. Potem pa rajši ne, se zasmeje. Nasmejala sem tudi ženske, ki so bile tisti trenutek prisotne.

Kako malo  rabiš, da polepšaš dan sebi ali komu drugemu...
ali kako malo je treba, da koga prizadeneš...
zelo tanka je meja med enim in drugim...

Da se še enkrat povrne otroški smeh in igra z rdečo žogo, so le pobožne želje. Odsotno me zanese v čas z nostalgijo v preteklost  ... v čas otroštva.
Bili so velikonočni prazniki in z  Helenco naj bi nesle košarico dobrot k žegnju. Bila sem radovedna, kako je to, ker mi nismo zahajali v cerkev pa je moja mama dovolila, da lahko grem z njo, da potešim svojo radovednost.

Stala sem na našem dvorišču v čisto novi oblekici,  mama mi jo je zašila na roke iz že  ponošenih oblek in seveda v belih nogavičkah. Samozavestno sem si popravljala svetle kodre ki so mi silili  na oči, pogladila oblekico se nasmehnila  in zadovoljno pomigala s prstki  v novih čeveljcih, preden potrkam pri svoji  sosedi Helenci, da odideva skupaj v cerkev.

Takrat pa kot strela iz jasnega, prileti vame za dve pesti malih ježic. Prijele so se na oblekico, na snežno bele žabe in lase. Pogledam naokrog ... nikjer nikogar. Poskusila sem jih odstraniti. Vse brez uspeha. Pa tako lepa sem bila. Planila sem v jok. Kaj sedaj. Tudi mame sem se bala, tako se je trudila, sedaj pa to.
Ko sem hotela oditi nazaj v hišo, se izza hišnega vogala prikaže glava od zgornjega sosedovega Mihca, ki mi je nesramno kazal osle. Z palcem in kazalcem se je prijel za usta na obeh straneh, jih široko raztegnil do ušes. Jezik je potisnil le toliko ven, da je lahko še jezikal: nja, nja, nja, Neži se pa joka. Pačil se je kot bi ga ose opikale zraven pa je še skakal kot opica. Tedaj pa se moj neutolažljivi jok spremeni v bes. Pograbila sem eno lato, ki je ležala tam za plotom in zdirjala za njim. Najprej ni bežal, potem pa je pospešil korak proti domu. Kar naenkrat obstane, jaz pa za njim. Pred nama sta stali najini mami. Gledali sta kaj se dogaja. On Mihec je mislil, da je sedaj rešen, ker sta tam stali najini mami. Jaz pa ne bodi ga treba, ga v tistem hipu lopnem po hrbtu. Zadonelo je, kot bi lopnila po praznem sodu.Skremžil se je, jokati pa ga je bilo sram. Šok za obe mami. Jasno da bi punca tepla fanta, to je res nezaslišano. Obe sta obstali, kot vkopani.

Nekaj časa se samo nemo gledamo vsi štirje potem pa Mihčeva mama reče: Ja Neži, kaj te ni sram, da se takole pretepaš, to se ja ne spodobi za deklico. Moj jezik pa ni miroval. Postavila sem se pred njo z rokami v pasu in odgovorila. Poglejte kaj mi je naredil Mihec. Obe sta se obrnili in me pogledali. Ah saj to se je samo šalil je odvrnila Mihčeva mama. Te ježke bomo pa že pobrali dol potem pa lahko greš v cerkev. Poskusile so izvleči ježke dol pa niso šli. Če si ga izpulil je zraven potegnilo še nitke od tkanine. Zgledala je oblekica, kot bi bil iz bukleja.

Spet so se mi vlile solze, kot dež. Potem pa mojo mamo razkuri. S sosedo so se tako sporekle, da so prišli še sosedje naslajati firbce. Kako malo je treba, da pride do krega. Ko so se sprle do konca, smo odšli vsak na svojo stran. Za konec je Mihčeva mama še dodala moji mami: Da veš Tinka nič več obiskov in kave in pri tem odločno prikimala. Moja mama pa ji je odvrnila: Meni je čisto prav mi vsaj ne boš odkrivala loncev in firbcala, kaj kuham svojim otrokom.
Z glasnim treskom so se v obeh hišah zaprla vrata, tisti dan vsekakor  nikamor nisem odšla. Helenca pa je odšla v cerkev s svojo starejšo sestro, jaz pa sem žalostno gledala skozi okno za njima.
Moja in Mihčeva mama nista bili dolgo v mulanju. Kaj kmalu sta se pobotali. Mi smo imeli namreč peč za peko kruha, pa je prišla prositi, če lahko zakuri. Pa boš še ti dala zraven hlebce če si za to Tinka. Seveda, saj lakota je pa hujša, kot vse drugo. Kmalu je tudi prišla ne ječmenovo kavo, samo loncev pa ni več odkrivala, moji mami v veselje.
Miha takratni Mihec pa se še danes hudomušno nasmeji, ko se srečava.Še sedaj ga vidim s tistimi razpotegnjenimi usti in mlahavim jezikom. Pa to niso bile edine njegove vragolije, tudi drugim jo je pošteno večkrat zagodel. Samo, da smo potlej obračunali z njim kar tako na samem.
Danes mi je vse to smešno, takrat pa sem bila žalostna, da bi kar umrla. Žal mi je bilo mame in njenega truda. Tu pa se je obnesel pregovor, da je za vsako stvar nekaj dobro. Pri tej stvari je bilo dobro, da soseda ni več škilila v naše lonce.

Da se še enkrat povrne
otroški smeh in igra z rdečo žogo
so le pobožne želje ...

Čeprav skromno in večkrat hudo
pa je bilo moje otroštvo čudovito lepo!


Platana bunkice, ki sem jih dobila na mojo lepo oblekico  

Namišljeni prah z rokava



Otresem si namišljeni prah z rokava. Zardim, kot mak. Pretrgam povrhnjico miru a moje srce je še vedno polno vsega, da kar boli. Fizično. Neznatne uteži me zadržujejo, da odprem vse pore, hlad iz srca. Zavita v dosotjanstvo brskam po besedah a se vse spotikajo druga ob drugo. Pa saj nekje vmes sem že začela verjeti za nanosekundo pozabiti na vse. Potem pa spet vse plane na dan.
Glas se lomi, kot suho listje, lebdi v zraku. Skozi oči ti zrem v naravnost v dušo.  V njenem oklepu se vidi razpoka. Tudi sonce ne bi moglo pregnati mraza z mene, ki se mi je zajedel do kosti. Tedaj pa moja domišlija dobi peruti, morda pa so to samo grde sanje, ki jih moram zakopati v pozabo. A vse je čista realnost.
Tako blizu pa brez dotika, čas ne pomeni ničesar več.Iz ust mi zletijo nericiklirane besede, hitrejše, kot misli. Le kako lahko vse verjameš navadnim zlikovcem. Lažejo ti ker vedo, da so tvoja ušesa željna poslušanja teh laži. So ljudje lahko tako zelo pokvarjeni?
Prikrade se negibnost. Samo poslušaš me, ne rečeš nič. Upognjena do dna obmolknem. Ostanem prazna lupina.
Tišina te je zlomila.Zadrgetal si kot metulj v vetru a tvoja beseda le lebdi v zraku. Edini zvok so govorice tvojih oči. Povedo dovolj: Konec je, čeprav se mi niti slučajno ne sanja zakaj. Iz nekega razloga že. Odideš, za tabo vidim samo neko sled sluzi za polžem. Usoda ali karma vseeno podrediti se bom morala bolečini. Sedaj bo svet zame naslikan v bolj strožjih odtenkih.
Vse se je v trenutku popolnoma spremenilo. Kako se lahko nebesa repenčijo, da je vse tako preprosto, ko pa se v trenutku vse sesuje v prah. Res da je sreča redka dobrina zaprem oči in pustim naj preteklost izpuhti, saj bo mrak vse izbrisal. Tisti brusni papir v grlu pa se bo tudi omehčal. Vse bo le še preteklost tvojega zlaganega objema.[/font]

Svet je postal zelenkasto - bel  od strahu
zaradi pokvarjenih ljudi, kot riba če jo pustiš predolgo na soncu
vse se vleče, kot kurja čreva
le zakaj je tega treba

Uporabila bom tezo filozofa Hobbsa
HITRO - ODURNO - SUROVO

                                                                 
                               

Kadar vas obišče sreča jo hitro povabite k sebi,  kajti ona je prebrisana gospa, kamor ona hoče tam se zakotrlja.

Nimam vsega na tem svetu,
kar si želim,
vendar sem hvaležna mojim staršem,
da živim!