skupna zgodba

Naslov sporočila: skupna zgodba Tor Jul 19, 2011 1:36 am

Ste za nov prozni izziv?

Nadaljujemo "nadaljuj zgodbo"?

nov odlomek:

Lisa Kleypas: Moj zaščitnik

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Tor Jul 19, 2011 12:06 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet."

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Čet Jul 21, 2011 9:48 am

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet."
Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkrja, ali obstaja del resnice v vsemu temu!

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Pet Jul 22, 2011 12:49 am

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkrja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekal vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Čet Sep 15, 2011 12:37 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Pon Sep 19, 2011 7:40 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
_________________
~ Rikine Besede ~

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Tor Sep 20, 2011 12:16 am

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Sre Sep 21, 2011 11:38 am

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Pet Sep 23, 2011 11:41 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledal v tla.
_________________
~ Rikine Besede ~

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Ned Sep 25, 2011 5:45 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledal v tla.
On pa je samo zavzdihnil, da so se skoraj zamajale veje na drevesu. Vedel je, da se ne bo mogel ogniti zoprnega razgovora.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Ned Sep 25, 2011 6:21 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledal v tla.
On pa je samo zavzdihnil, da so se skoraj zamajale veje na drevesu. Vedel je, da se ne bo mogel ogniti zoprnega razgovora.
Hočeš ali nočeš se bo moral spopasti s njenimi odkritji, utemeljiti bo moral prenekatero Vivienino izjavo, se predat pogovoru, kakor da je to edino pomembno ta trenutek.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Sre Avg 08, 2012 5:08 pm

----
Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledala v tla.
On pa je samo zavzdihnil, da so se skoraj zamajale veje na drevesu. Vedel je, da se ne bo mogel ogniti zoprnega razgovora.
Hočeš ali nočeš se bo moral spopasti s njenimi odkritji, utemeljiti bo moral prenekatero Vivienino izjavo, se predat pogovoru, kakor da je to edino pomembno ta trenutek.
Stopil je bližje, s prsti je počasi drsel po njenem mehkem obrazu. Nežno se ji je nasmehnil. Z drugo roko jo je prijel za pas in jo povlekel bližje sebi. Zdaj ji je božal hrbet in ji s prstom zaokrožil po vročih usticah. Nežno se je sklonil in svoje trde ustnice prižel k njenim. Počasi je z jezikom ljubkoval njeno spodnjo ustnico, nato jo je bežno poljubil in se malenkostno umaknil: "povej mi, kaj si izvedela."

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Tor Avg 14, 2012 11:37 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledala v tla.
On pa je samo zavzdihnil, da so se skoraj zamajale veje na drevesu. Vedel je, da se ne bo mogel ogniti zoprnega razgovora.
Hočeš ali nočeš se bo moral spopasti s njenimi odkritji, utemeljiti bo moral prenekatero Vivienino izjavo, se predat pogovoru, kakor da je to edino pomembno ta trenutek.
Stopil je bližje, s prsti je počasi drsel po njenem mehkem obrazu. Nežno se ji je nasmehnil. Z drugo roko jo je prijel za pas in jo povlekel bližje sebi. Zdaj ji je božal hrbet in ji s prstom zaokrožil po vročih usticah. Nežno se je sklonil in svoje trde ustnice prižel k njenim. Počasi je z jezikom ljubkoval njeno spodnjo ustnico, nato jo je bežno poljubil in se malenkostno umaknil: "povej mi, kaj si izvedela."
S takim početjem je nastopal junaško in zmagovalno, zavedal se je veličine svojega vpliva na Vivienin(e/a?) čustva.
Tako je, milo rečeno, igral šah mat!
Viven je prepoznala njegovo ukano, vedela na katero struno igra.
Prvič, od pričetka njune romance, si drznila uporabiti preprosto laž; Nič takega kar bi spremenilo nadaljne načrte!
Zavedala se je svojega položaja, ali Morgana hočeš, nočeš ni hotela izgubiti.
Kljub temu se je izmikala soočanju z demoni, kateri so prevevali njeno notranjost.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Tor Feb 11, 2014 12:09 am

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledala v tla.
On pa je samo zavzdihnil, da so se skoraj zamajale veje na drevesu. Vedel je, da se ne bo mogel ogniti zoprnega razgovora.
Hočeš ali nočeš se bo moral spopasti s njenimi odkritji, utemeljiti bo moral prenekatero Vivienino izjavo, se predat pogovoru, kakor da je to edino pomembno ta trenutek.
Stopil je bližje, s prsti je počasi drsel po njenem mehkem obrazu. Nežno se ji je nasmehnil. Z drugo roko jo je prijel za pas in jo povlekel bližje sebi. Zdaj ji je božal hrbet in ji s prstom zaokrožil po vročih ustnicah. Nežno se je sklonil in svoje trde ustnice prižel k njenim. Počasi je z jezikom ljubkoval njeno spodnjo ustnico, nato jo je bežno poljubil in se malenkostno umaknil: "povej mi, kaj si izvedela."
S takim početjem je nastopal junaško in zmagovalno, zavedal se je veličine svojega vpliva na Vivienin(e/a?) čustva.
Tako je, milo rečeno, igral šah mat!
Vivien je prepoznala njegovo ukano, vedela na katero struno igra.
Prvič, od pričetka njune romance, si drznila uporabiti preprosto laž; Nič takega kar bi spremenilo nadaljne načrte!
Zavedala se je svojega položaja, ali Morgana hočeš, nočeš ni hotela izgubiti.
Kljub temu se je izmikala soočanju z demoni, kateri so prevevali njeno notranjost.
Veš, dragi Morgan:"Violeta je prikupno dekle, verjamem, njen sloves sega daleč!"
Niti zavedala se ni globine svoje izjave. Morgana je teža teh besed neverjetno močno bremenila. Bal se je svoje preteklosti, tiste,
za katero Vivien, se niti sanjalo ni.
Violeta je bila njegova ljubica, to je mila oblika poimenovanja njene vloge, v njegovem življenju.
Bila sta veliko več: Morgan je bil tisti čas, noro zaljubljen v Violeto, punca ni bila od muh!
Romanca je trajala le kratek čas. Ko je nekega spomladanskega jutra Violeta odkrila kruto resničnost, je bilo romantike konec.
Morgan se ni strinjal z njeno odločitvijo, toda punca ni hotela slišati o poroki in otroku.
To da je sama sprejela odločitev, in se spretno izognila odgovornosti nad novim življenjem, tega Morgan ni prenesel.
Svojo zamero do nje ni mogel preboleti, kakor jekleni suknjič je nosil s seboj to grenčico.
Skrbno je skrival to pred Vivien, toda danes so ga njene besede zarezale kot nož.
Zbodla ga je njena trditev, v njegovi glavi so misli s supersonično hitrostjo iskale odgovore; kaj če ve, kako bom izpeljal to svojo skrivnost?
Za nobeno ceno ni hotel načeti te boleče teme, tega ni oddelal pri sebi, kaj šele da bi to delil z njo, z Vivien.

Naslov sporočila: Re: skupna zgodba Čet Nov 27, 2014 7:01 pm

Vivien se je zavrtela in med vrati zagledala Morgana, čigar ustnice so bile od utrujenosti močno stisnjene, da so mu v kotičkih trzale, kot bi se nasmihal. Temno sive hlače in telovnik je poživil površnik barve mahu, ob katerem so postale njegove oči še bolj zelene. Razburjeno se je opotekla naprej, željna, da bi z njim delila svoje odkritje.
"Ali že veš?" je začela z rahlim pridihom skrivnosti v glasu, "meni je davi zaupala Violet. "Nisem povsem prepričana v resničnost svojega odkritja, ali obstaja del resnice v vsemu temu! "Sploh ne vem kaj naj si mislim" je rekla vdano v usodo in stopila korak bližje k Morganu, ki jo je nemo opazoval.
Povej; jo je tiho ogovoril Morgan, s tem je skušal omiliti njeno zaskrbljenost, katera se je videla v obrazni mimiki.
Kako je sovražila ta njegov 'povej'. Kaj naj ti povem? Toliko stvari bi ... In toliko ti jih ne smem.
Vedno znova jo je spravljal ob potrpljenje, ko se z zvijačo je skušal izogniti napetosti, katera je napajala njeno razpoloženje.
Vedela je, ta moški se ne premakne, ni področja v njegovem življenju o katerem bi se reklo: to mu ne gre od rok, ali ob delitvi trenutne zaskrbljenosti, ga nikakor ne more dohajati.
Enostavno me prezira, lovi neizrečene besede, uganja norčije iz moje preobčutljivosti.
Kako da mu dokažem, prepričam ga; tukaj nimaš povsem vseh adutov, tu ti ne uspeva.
Tako ničvredno se počuti ob takih trenutkih, ko jo izpod čela opazuje, kaže svoje prelepe z nasmeškom okrašene zobe in istočasno je odsoten, milje daleč od njenega začaranega kroga skrbi.
"Ne veš kako malo je potrebno ..." je šepnila in pogledala v tla.
On pa je samo zavzdihnil, da so se skoraj zamajale veje na drevesu. Vedel je, da se ne bo mogel ogniti zoprnega razgovora.
Hočeš ali nočeš se bo moral spopasti s njenimi odkritji, utemeljiti bo moral prenekatero Vivienino izjavo, se predat pogovoru, kakor da je to edino pomembno ta trenutek.
Stopil je bližje, s prsti je počasi drsel po njenem mehkem obrazu. Nežno se ji je nasmehnil. Z drugo roko jo je prijel za pas in jo povlekel bližje sebi. Zdaj ji je božal hrbet in ji s prstom zaokrožil po vročih ustnicah. Nežno se je sklonil in svoje trde ustnice prižel k njenim. Počasi je z jezikom ljubkoval njeno spodnjo ustnico, nato jo je bežno poljubil in se malenkostno umaknil: "povej mi, kaj si izvedela."
S takim početjem je nastopal junaško in zmagovalno, zavedal se je veličine svojega vpliva na Vivienin(e/a?) čustva.
Tako je, milo rečeno, igral šah mat!
Vivien je prepoznala njegovo ukano, vedela na katero struno igra.
Prvič, od pričetka njune romance, si drznila uporabiti preprosto laž; Nič takega kar bi spremenilo nadaljne načrte!
Zavedala se je svojega položaja, ali Morgana hočeš, nočeš ni hotela izgubiti.
Kljub temu se je izmikala soočanju z demoni, kateri so prevevali njeno notranjost.
Veš, dragi Morgan:"Violeta je prikupno dekle, verjamem, njen sloves sega daleč!"
Niti zavedala se ni globine svoje izjave. Morgana je teža teh besed neverjetno močno bremenila. Bal se je svoje preteklosti, tiste,
za katero Vivien, se niti sanjalo ni.
Violeta je bila njegova ljubica, to je mila oblika poimenovanja njene vloge, v njegovem življenju.
Bila sta veliko več: Morgan je bil tisti čas, noro zaljubljen v Violeto, punca ni bila od muh!
Romanca je trajala le kratek čas. Ko je nekega spomladanskega jutra Violeta odkrila kruto resničnost, je bilo romantike konec.
Morgan se ni strinjal z njeno odločitvijo, toda punca ni hotela slišati o poroki in otroku.
To da je sama sprejela odločitev, in se spretno izognila odgovornosti nad novim življenjem, tega Morgan ni prenesel.
Svojo zamero do nje ni mogel preboleti, kakor jekleni suknjič je nosil s seboj to grenčico.
Skrbno je skrival to pred Vivien, toda danes so ga njene besede zarezale kot nož.
Zbodla ga je njena trditev, v njegovi glavi so misli s supersonično hitrostjo iskale odgovore; kaj če ve, kako bom izpeljal to svojo skrivnost?
Za nobeno ceno ni hotel načeti te boleče teme, tega ni oddelal pri sebi, kaj šele da bi to delil z njo, z Vivien.
Le čas bo lahko predelal to obremenjujočo težo. Morgan je bil zelo trmasto bitje, pri sebi je to vedel, le da tega ni želel na glas deliti z drugimi.
Vivien je bila njegova družica, toda v svoja čustva do nje ni bil ravno zadostno seznanjen.
Na trenutke so se v njegovo notranjost prikradli dvomi, boleča preteklost je privrela na površje.
Še sam ni poznal teh čustev, ni vedel kako naj se s tem spopada, kam naj se obrne, koga naj povpraša, katero roko naj odpre.
O svoji ranljivosti je težko govoril, breme je postajalo iz dneva v dan težje.