Onkraj sanj

Naslov sporočila: Onkraj sanj Pon Feb 22, 2010 11:13 pm

Onkraj sanj

Hladen in deževen dan, ves turoben in siv jemlje energijo in zatira dobro voljo. Naj bo tam kjer ga hočejo, naj kaže svojo voljo tam kjer mu to dovolijo, toda ne pri meni, ne danes. Prižgem dišečo svečo in v cd player vstavim svoj najljubši cd, ki sedaj tiho polni prostor z nežnimi toni. S knjigo v eni roki in skodelico kadečega čaja v drugi se udobno namestim v svoj najljubši fotelj.Noge obute v termo nogavice dvignem na mizico in za trenutek zaprem oči. Čutim energijo in toploto, ki se vračata v moje premraženo telo. Uživam v trenutku in na mojem obrazu se zrcalita sreča in veselje. Kotička mojih ustnic se počasi oblikujeta v smehljaj in še vedno mižim in uživam v svojem trenutku sreče. Toplota me zaziba v užitek. Obkrožena z ugodjem in obdana z valom zadovoljstva zakoračim po čudoviti jasi. Pod bosimi podplati čutim mehkobo trave, nežne bilke božajo moja gležnja. Tam na robu žubori potoček in drobna ptička polni jaso s svojim petjem. V nosu čutim vonj poljskega cvetja in na koži dotik ljubezni. Zaprem oči in se zavrtim okoli svoje osi. Razprem roki in se vrtim in vrtim in vrtim. Pijana od vrtenja in veselja se odločim pasti vznak med drobne Marjetice. Padam in padam in namesto objema narave čutim močne, varne roke, ki me objamejo okoli pasu in moj hrbet naslonijo na čvrste prsi. Glava mi pristane na dobro znani rami in topla sapa z boleče znanim vonjem boža moj vrat. Počasi kot dotik metulja se njegove ustnice spustijo na moje. Nestvarno in ljubeče. Tiho šepetaje s tistim zanj značilnim žametnim glasom reče "Ljubim te, saj to veš" in neslišno dahnem "vem". Nasmehne se s tistim nasmehom, ki omehča kolena in ohromi razum, nato spusti svoje vroče in zahtevne ustnice na moje. S poljubom potrdi svoje besede ljubezni in me ponese na krilih poželenja v višave. Visoko nad bele Marjetice, visoko nad jaso in gozd vse tja nad oblake. Z roko drsim po puhastem oblaku in v uho mi zašepeta "nikdar ne pozabi, da te ljubim, vedno sem te ljubil in vedno te bom". Srce mi poskoči kot, da ne bi že prej hitreje bilo. Obda me zlata svetloba in občutek miru. Spet se prebuja moj razum in srce umirja svoje hitre udarce in ponovno čutim svoje noge. Tiste noge, ki so stegnjene na mizici poleg zdaj že hladnega čaja. Knjiga mi počiva v naročju in počasi odprem oči. Sedim v svojem najljubšem fotelju, tiha glasba me ziba v sedanjost. Očitno sem zaspala. Nasmehnem se prijetnim sanjam in počasi dvignem roko z namenom, da si popravim pramen las,ki mi nagajivo sili v oči. In tam jo najdem, tisto drobno Marjetico, za ušesom v laseh, točna tam kamor jo je zataknil.

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Tor Mar 16, 2010 1:37 am

Valovi

Na skali sedim, noge mi bingljajo nad pečino. Globoko pod menoj valovi butajo v skalo. Danes se mi zdijo prav jezni, z vso močjo prihrumijo in se nato trdo zaletijo, da kapljice letijo daleč navzgor. A jaz sem visoko, le domišljam si lahko ledeno svežino, ki bi mi prineslo pršenje valov. Kaj hitro pozabim na valove in njihovo jezo, nič več ne opazujem kapljic ki letijo navzgor. Ne moje oči so zaprte ne zanima me modrina morja in ne zaslepljujoča svetloba nad menoj. Danes sonce močno greje in se veličastno blešči. Tudi vso zelenje, ki me obkroža mi ne pritegne oči. Z zaprtimi očmi sedim nad prepadom, noge mi skoraj bingljajo nad skalo, ki sprejema udarce jazjarjenih valov, čutim toploto na svoji koži in v nosu me ščemi vonj trave. V ušesih mi buči zvok morja, ki me vabi. Z lahkoto vstanem, glavo dvignem proti soncu in z razširjenimi rokami se vzravnam. Morje me še vedno vabi, tiho prigovarja "pridi, potopi se vame, začuti sprostitev, prepusti se." Nasmehnem se in globoko vdihnem. Kot pero lahka se odrinem in poženem v prepad. Letim, letim, letim, tako dober občutek je to. Veter se vpleta v moje lase in me pozibava sem ter tja. Nič več ne slišim šumenja morja, nič več ne čutim žgočega sonca in vonj je zdaj drugačen. Prav prijetno diši. Ponovno vdihnem, da se prepričam in res to je vonj neskončnega vrta rož. Veter me še vedno ziba sem ter tja in počasi zaznavam zvok ptičjega petja. Odprem oči. Nasmehnem se. Zdaj sem v velikem cvetličnem vrtu in zanimivo, sedim na gugalnici in se gugam. Moram se nasmehniti, saj vse kliče k nasmehu in sreči. Spet zadovoljna zaprem oči in se počasi poskusim osredotočiti na sebe in na čudovito energijo, ki se žgečkljivo pretaka po mojem telesu.
Počasi spet odprem oči, ustnice se še vedno smehljao in ptičje petje se prepleta s šumenjem valov. Ozrem se po sobi. Prijeten vonj prihaja od dišeče svečke in ptičje petje iz cd predvajalnika. Pogledanm skozi okno, tam je še vedno siv deževen dan. Vseeno se nasmehnem saj sem dobro voljo prinesla nazaj s seboj, tako kot tudi vso srečo, ko jo občutim. Počasi vstanem in se prav nežno in rahlo raztegnem. Globoko diham in vem, da so meditacije prava stvar.

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Sob Maj 15, 2010 12:42 am

Spomini

Prebrana kjniga v meni zbudi nemir. Zgodba boleče obudi spomin. Drobne nehotne podobnosti ponesejo me v tisti čas, ko nekoč bil si ti. Ta spomin v meni povzroči bolečino srca. Le zakaj se vračajo samo lepi spomini? Kam so se izgubili takratni probelmi? Kje so zdaj tvoje napake? Kje so moje napake? Negativnih podrobnosti ni, kot bi nikdar ne bilo težav, prepirov in zamer. Le kje so tiste solze, ki so se prelivale v dolgih nočeh? Izpuhtelo vse to je. Tukaj in zdaj si ostal samo ljubljeni Ti.

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Tor Jun 22, 2010 12:47 am

Srčna želja

Glava misli trezno in preračunljivo, vse lepo omisli in si nariše navidezno pot. Vsa srečna v svoji nameri se odpravi po svoji začrtani poti. Vse lepo in prav a ta popolna glava pogosto pozabi, da v paketu z njo hodi tudi srce. Srce misli po svoje in najpgosteje so te misli v celoti drugačne od pretkanih načrtov glave. Tako hodita po poti in ko prideta do križišča, ko srce opazi, da od tu ne bo več možnosti vrnitve na srčno pot, takrat se upre in ne glede na glavino glasno ugovarjanje naredi po svoje. Draga glava prihrani si nevšečnosti in že od začetka začni poslušati srce. Ne glede na preračunljivost in tvoje želje je prava pot samo ena. Pot SRCA.

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Ned Jul 18, 2010 10:04 pm

Minljivost

V objemu noči, pod budnim očesom svetle lune sloniva skupaj. Z eno roko me močno privijaš na svoje močne prsi. Čutim hitre utripe tvojega srca medtem, ko se s prsti druge roke igraš z mojimi lasmi. Tvoje ustnice slonijo na mojih sencah. Čutim toploto tvojega diha. Vem o čem premišljuješ in veš o čem premišljujem. Tiho sloniva in samo obstajava. Počasi me odmakneš od sebe, ravno toliko, da se mi lahko zazreš v oči. Tvoja roka še vedno počiva na mojem hrbtu, z drugo me primeš pod brado. Tvoj pogled se počasi premakne z mojih oči na moje ustnice in nato spet nazaj. Poznam ta pogled poln strasti in poželenja. Tokrat je nekaj drugače. Tokrat v tvojih očeh preberem bolečino tvoje duše. Hrepeniš po nedosegljivem. S prstom pobožaš mojo ustnico in nato nadaljuješ božanje po mojem obrazu. Roka ti pride do mojih oči in v njih vidiš isto bolečino. Nemočno se mi nasmehneš in se za trenutek z ustnicami rahlo dotakneš mojih ustnic. Zaprem oči in čakam. A čakam zaman. Tebe več ni.

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Pon Okt 04, 2010 1:43 pm

Sanje

Počasi se prebujam, lenobno odprem oči in se nasmehnem v nov dan. Danes je nedelja. Danes te bom videla. Vstanem iz postelje in najprej pristavim vodo za kavo, šele nato odidem v kopalnico. Vročo, dišečo in omamno tekočino vzamem s seboj in se ponovno vrnem v kopalnico. Vzela si bom čas in se lepo uredila. Zate hočem biti lepa. Lase posušim in razčešem, tokrat jih bom pustila, da prosto padajo po mojem hrbtu. Tako kot je to všeč tebi. Tudi samo nežno se našminkam, poudarim svoje dolge trepalnice, saj vem, da ti premočne barve niso všeč. Postavim se pred odprto omaro in se s pogledom sprehajam po svojih oblekah. V hipu se odločim. Oblekla bom tisto oprijeto krilo, ki mi sega malo nad koleni in vzorčaste svilene nogavice. Obula bom čeveljčke z visoko peto in tako poudarila svoje noge, ki jih ti imaš za najzapeljivejšo stvar na meni. Tudi srajčka v kontrastni barvi bo opravila svoj namen in ti požgečkala domišljijo. Tako pa sem pripravljena. Še kapljico najljubšega parfuma, zadnji pogled v ogledalo in lahko grem. Vzamem torbico in ključe, ko se oglasi moj telefon. Čutim, da si ti zato se vrnem in dvignem slušalko. »Zdravo srčica« slišim tvoj očarljivi glas na drugi strani in vem, da se smehljaš. »Zdravo« ti odgovorim in se še sama nasmehnem. »Lepa si« nadaljuješ in vzkliknem »to pa ne moreš vedeti, saj me ne vidiš.« Takrat se glasno zasmejiš in tvoj nalezljivi smeh mi požgečka srce, ki tako ali tako že hitreje bije. »Seveda te vidim, prav tako pa vem, da si vedno lepa. Pa pustiva to srčica veš lepo te je videti in lepo te je slišati« mi pihaš na srce. »K tebi sem namenjena« rečem in takrat se zresniš, tvoj smeh izgine in zaznam žalost »vem. Toda srčica k meni ne moreš. Ne danes. Ko bo prišel pravi čas, takrat te bom čakal.« Vsa presenečena ti poskušam ugovarjati a preden mi iz grla sploh pride kak glas te slišim kako me miriš »šššš srčica, zdaj se moraš zbuditi, … zbudi se, zbudi se, … zbudi se, …« Odprem oči v sobi je še temno. Prijetno toplo mi je pod odejo. Spomnim se, da je danes nedelja in da mi ni treba še vstati. Obrnem se na drugo stran in zadovoljno zamrmram. Odejo si povlečem do brade in počasi tonem nazaj v spanec. V kotičku zavesti se mi porodi vprašanje »se mi zdi, da si se prikradel v moje sanje ali je to spet igra moje podzavesti, ki te tam želi?«

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Sre Nov 10, 2010 12:25 am

Ljubezensko pismo

Počasi odprem oči in se nasmehnem v nov dan, ki se prebuja skupaj z menoj. Z vsemi svojimi čuti občutim spokojnost in lepoto novega dne. V zvokih jutra me pozdravi ptičje petje in oddaljeno lajanje nekega psa. Všeč so mi ti zvoki. Všeč mi je sonce, ki kuka izza zavese in obljublja topel dan. Srečo zatemni le občutek osamljenosti in to, da tebe ni ob meni. Pogrešam te. Pogrešam občutek varnosti, ki mi jo ponujaš s svojo visoko in mišičasto postavo kakor tudi občutek pripadnosti. Iz vsakega tvojega giba in iz vsake tvoje besede in dejanja žari tvoj ponos, da sem ob tebi. Vsakemu, ki naju ne pozna pa sporoča, da sva midva par, dve ujemajoči se duši združeni tukaj in zdaj. Hrepenim po tvojem nežnem dotiku. Nikdar si nisem razjasnila kako znajo tvoje velike in utrjene dlani tako nežno in zapeljivo drseti po moji mehki koži, jo z božanjem razvneti in me obnoreti. Sprašujem se, kje je zdaj tvoj iskrivi lesk v najlepših očeh, kar sem jih kdaj videla. O kako se znaš z njimi spogledovati in s pogledom povedati več kot si kdaj koli povedal z besedami. Zaželela sem si mehkobe tvojih polnih ustnic, ki v kotičkih najraje skrivajo nasmeh. In kako strasten zna biti tvoj jezik, ko se lenobno sprehodi po mojih ustnicah. V mislih občutim tvoj dotik in sanjam tvoj vonj na svoji koži. Zvečer, ko ležem v mehko posteljo me spomin na tvoj objem zaziba v spanec. V vsakem trenutku se zavedam edine resnice s katero že nekaj časa živim. Pogrešam te. Ljubim te z vsakim delčkom svoje bit. Polasti se me nemir, porodi se želja, da bi ti vse to povedala. A težko je z besedami opisati čustva. Nočem z nekaj obrabljenimi besedami in besednimi zvezami opisati svojo ljubezen. Za kaj takega se je treba malo bolje potruditi. Narediti nekaj posebnega, nekaj kar bo pustilo sledi, nekaj kar ti bo razkrilo vse. Počasi se pretegnem kot mačka in rahel nasmeh se mi nariše na obraz. Misli mi veselo izbirajo besede s katerimi ti bom povedala zame najpomembnejšo stvar na svetu. Že vidim lepo oblikovane črke napisane na prav posebnem papirju. A le kje naj dobim lep pisemski papir, ki bo poudaril in olepšal mojo izpoved? Žalostna globoko vdihnem. Bojim se, da tudi v knjigarni nimajo takega papirja, kaj šele, da bi ga sama imela. Kmalu se mi porodi ideja, da bi uporabila sodobno tehnologijo in kaj poiskala na internetu in oblikovala prav prisrčno elektronsko pismo. Tudi ta ideja mi hitro postane neprivlačna in napačna, saj so elektronska pisma tako neosebna in v resnici zgubiš občutek povezanosti saj bereš neke natipkane črke na ekranu, poleg tega pa obstaja možnost, da ti kdo kuka čez ramo. Vsekakor je sms sporočilo bolj osebno in hkrati namenjeno nepomembnim sporočilcem. Nočem, da bi se moja izpoved skrila med poplavo drugih kratkih besed. Počasi vstanem in se zazrem v ogledalo. Nasmehnem se ob pogledu na svoja še vedno rahlo rdeča lička, na nepočesane in dodatno skodrane lase, ki prosto padajo čez moje rame. Opazim tudi iskrice v svojih očeh in v hipu se odločim. Urno povlečem rjuho s postelje in se ovijem v njo. Po prstih se prikradem v kuhinjo. Na vratih še malo postojim. Rjuho si tesneje ovijem okoli telesa. Oba konca trdno držim v pesti, še bosi stopali eno ob drugo podrgnem in se zapeljivo nasmehnem. Odločitev, da ti vse osebno povem, je bila najboljša odločitev do sedaj. Ko dvigneš svoj pogled dobim plačilo za svoj trud. Vstaneš ter istočasno odložiš skodelico kave in roki razpreš v pričakujoči objem. Brez premišljevanja stečem proti tebi. Močno me objameš in strastno poljubiš. Ni mi treba uporabljati besed, saj iz mojega poljuba veš kaj čutim. Le zakaj bi se s pismom mudila in s tem zamudila dragocene trenutke s teboj?

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Sre Maj 04, 2011 6:37 pm

Moje misli za te

Kakšna noč. Kakšne sanje. Saj veš, da so bile o tebi. Ja bile so lepe, žive in vesele. Sanje po navadi nimajo velikega vpliva na moje razpoloženje, a tokrat priznam res so mi polepšale jutro. Dan se je še toliko bolje začel, ker je zunaj že sijalo sonce in obljubljalo pravo pomladno idilo.
Pogrešala sem te. Vse je bilo čudovito, le majhen delček v meni je bil prazen, pust. Nekaj mi je manjkalo. Odločila sem se za majhen sprehod. Brez veliko priprav in premišljevanja sem obula soperge in iz omare vzele flis jakno. Noge so kar same začrtale pot in ne da bi se zares zavedala že sem stopala po najini poti. Sončni žarki so me božali po hrbtu in laseh, ter me spominjali na tvoje nežne objeme. Kolikokrat sva prehodila to pot z roko v roki, včasih objeta, včasih glasna in včasih molčeča. Najina rutina je dvorezen meč. Tako domača in varno ljubeča, tako prazna in srhljivo boleča. Dan je preveč lep, da bi si dovolila, da mi temne misli in grenka osamljenost pokvarita mir in lepoto veselja. Stopam po poti in se vstavim ob najini klopi. Prazna je. Veje mogočnega drevesa se za enkrat še gole sklanjajo nad klopjo in tiho obljubljajo senco v dolgih prihajajočih poletnih dneh. Sedem. Vse je tako domače. Voda žubori pred menoj in na stezi za mojim hrbtom slišim tiho pogovarjanje dveh prijateljic, ki sta izkoristili dan za sprehod in klepet. Njuna glasova se tiho oddaljita in spet sem prepuščena sebi, zvenu drobnih valov, ki se kotalijo čez skale. Sonce počiva na mojem obrazu. Nekaj me zmotim, nekdo me opazuje. Počasi odprem oči a ni nikogar. No sprva tako mislim, nato ju opazim. Se spomniš tiste male račke z dolgim zelenim vratom. No priplavala je bližje in ni sama. Ob njej je velik samček, gleda me z rahlim nezaupanjem. Njo varuje. Nasmehnem se in že iz navade pobrskam po žepih. Okregam se v mislih, da se nisem spomnila prej in s seboj vzela nekaj posušenega kruha. A sreča je na moji strani, v žepu najdem keks, tistega, ki sem ga včeraj dobila ob kavi in še sama ne vem zakaj spravila v žep. Odvijem papir in keks prelomim na pol. S počasnimi gibi vstanem in z nežnim glasom jima povem, da imam malenkost za njiju. Vseeno se malo oddaljita in me opazujeta. V vodo vržem obe polovici in sedem nazaj na klop. Hitro se približata in vzameta vsak svoj del. Ostaneta blizu obale, zaupata mi. Nasmehnem se in naslonim nazaj. Kar presenečena sem, da pod svojim hrbtom čutim trdo stranico. Pričakovala sem tvojo mehko telo. Tvojo varno ramo in ljubeč objem. No danes se bom sprijaznila s soncem in prebujajočo naravo, naslednjič pa se bom razvajala ob tebi.[b]

Naslov sporočila: Re: Onkraj sanj Pet Avg 24, 2012 11:59 am

Jutro

Jutranja zarja se je počasi plazila po temnih kotičkih zaspanega sveta. Droben žarek bleščečega žarka je ožaril vrh visoke skale, počasi kot megla se je plazil navzdol po trdi kamnini in na svoji poti osvetljeval prebujajočo naravo. Tema se je vse hitreje in hitreje odmikala svetlobi. Bo svetloba prinesla tudi srečo? Bo nov dan uspel prebuditi otopela čustva? Bo toplota sončnih žarkov pregnala hlad? Bo krvaveče srce spet celo?

Jutro je pregnalo noč. Svetloba je odgnala temo. Spoznanje se je priplazilo v možgane. Trebe je živeti. Ni dovolj samo poskušati prebiti se skozi dan. Ne, treba je zares živeti. Treba je sprejeti radost življenja in si ustvariti vesele trenutke. Srečo je treba najti v drobnih stvareh. Veseliti se malenkosti. Poiskati misel, ki požene kri po telesu in nariše nasmeh na obraz. Izkoristiti čas, ki ti je dan. Pogled nazaj naj bo le spomin. Nekaj ob čem postaneš močnejši, boljši. Treba je biti hvaležen za dogodke in ljudi v svojem življenju. Zaradi njih smo to, kar smo. Vsak nov dan je nov izziv.

Upaj si ustvariti svojo pravljico.