Nasmej se še ti

Naslov sporočila: Nasmej se še ti Tor Jul 29, 2008 8:58 am

Kaj je na cesti?

Nasmej se še ti Veverica

slika/internet

Radovednost je ena izmed dobrih ženskih lastnosti in ker sem ženska, ni nič čudnega, da sem včeraj bulila skozi okno na cesto. Tam se sicer ni nič dogajalo, glede na to da živim v odmaknjenem delu vasi, bi lahko avtomobile, ki pripeljejo mimo preštela na prste ene roke.
Torej bulim skozi okno in zagledam veverico, ki mirno koraka po cesti.Je pa nekoliko čudna, predvsem njen rep, ki je stegnjen.
"Po cesti gre veverica, pa tako čuden iztegnjen rep ima",pravim možu.
On , pa ne da bi se premaknil s kavča:"Ja in tudi nekoliko velika je".
Pogledam še enkrat, da bi se prepričala, če ima prav in ne boste verjeli imel je prav.
Postalo mi je jasno, da sem brez očal. Saj veste, kako je to, ko imate nenadoma prekratke roke, sem pa ugotovila, da se roke čudežno podaljšajo, če snamem očala.
Poiskala sem očala, ki so tokrat samevala na mizi, si jih hitro potisnila na nos in glej ga zlomka, po cesti se je sprehajala kuna, o veverici ni bilo sledu.

Nasmej se še ti Kuna

slika/internet

Naslov sporočila: Re: Nasmej se še ti Čet Avg 07, 2008 6:20 pm

Čudovito srečanje

V naši okolici je veliko gričev in pobočij, katere radodarno greje sonce. Zato skoraj ni hiše, pri kateri ne bi imeli vina, lastnega pridelka, no ne velikih količin, samo za lastne potrebe, zares dobro domačo kapljico.
Ljudje v naših krajih so gostoljubni in radodarni, posebno sedaj poleti, te ne pustijo radi žejnega, velja pa, če si žejen piješ vino, voda še za v čevlje ni dobra. Vodo bi ti ponudili. če bi bil umazan, torej ti je ne ponudijo, saj so tankočutni in te ne želijo užaliti, ti s tem pokazati, da si umazan ali celo Bog ne daj, da zaudarjaš po potu.
V tej vročini opraviti nekaj obiskov, zna biti zelo nevarno, posebno za moške, ki so tako olikani, da si ne upajo odkloniti pijače, pa tudi naslednjega kozarčka navadno ne odklonijo, saj bi potem, kdo mislil, da vino ni dobro.
No in težave so že tu, začnejo se najprej v kolenih, postanejo nekam mehka, korak negotov. Jezik se razveže, še tak molčečnež, dobi dar govora. Potem so tu še možgani, ki delujejo z nadpovprečno zmogljivostjo, tako postane človek ob pomoči vinca vseved.
Ko se tak vseved primaja domov, je njegova boljša polovica vse prej kot očarana, če se že ne bliska in grmi, se hiša ovije v molk. Dialog, ki se v takih primerih odvija, je lahko le enožložnica, običajno je to "NE".
Naslednji dan, pestujeta oba nesrečna zakonca vsak svojega mačka, on alkoholnega, ona pa moralnega. Kljub slabemu počutju, sta oba sladka, oba skušata drug drugemu v vsem ustreč. Naenkrat ugotovita kako imata drug drugega rada. V soboto se je to zgodilo tudi nama. V znak sprave sva se odpravila na celodnevni izlet, ki je bil prijeten, daleč največ užitka nama je prinesel naslednji droben dogodek:
Pot naju je vodila skozi gost bukov gozd, na obeh straneh ceste, so se uspenjala visoka drevesa in ustvarjala prijetno senco. Skozi mrežo vej, med zelenilom listov, je kukal sonček in zlatil podrast.

Nasmej se še ti Lisici

slika/internet

Čisto ob cesti, sta se igrali dve mladi lisički, njuna igra je bila nežna in neverjetno elegantna. Ustavila sva se in ju kar nekaj časa očarana opazovala, mož je počasi brez odvečnih sunkovitih gibov izstopil. Približal se jima je, ju klical, oni dve sta ga radovedno opazovali, šele ko se jima je približal na dober meter, sta se za korak ali dva umaknili in naju ponovno ogledovali.
Obžalovala sva, da nimava fotoaparata, tako fotografijo lahko narediš, le enkrat v življenju, to je bila najina prilika, ki se ne bo več vrnila.
Odšla sva naprej, lisički pa sta nadaljevali z igro.

Naslov sporočila: Re: Nasmej se še ti Čet Sep 25, 2008 12:05 pm

Nasmej se še ti:
Tri resnične zgodbice

Nasmej se še ti Selo

slika/internet

Sredi strmega pobočja je stal majhen zaselek, cerkvica in par hiš, najmogočnejša med njimi je bila Polakova domačija. Polak je bil bogat, tršat, samosvoj, na trenutke aroganten, neverjetno trmast človek, ki ga je odlikovala zdrava kmečka pamet.
Nekega dne je odšel, po opravkih v le nekaj kilometrov odaljeno vas Selo, tam so bili v tistem času, nastanjeni vojni ujetniki, to naj bi bili Rusi, Poljaki in še nekateri, ki so bili drugih narodnosti.
Pa pristopi k Polaku, razcapan ujetnik in ga vpraša:
»Poljak, kako' se zove ovo selo?«
Odgovor je sledil kot iz topa:
»Du hudič ti je povidou, da sm jest Polak in d je tu Sjelo?«

Nasmej se še ti Fizol

slika/internet

Na Primorskem smo že od nekdaj pomešani Slovenci, Italijani,Furlani in tudi kakšen Nemec se najde med nami. Živimo v sožitju, vse do tedaj, ko se začne v naše življenje začne umešavati politika, potem je zelo hudo. Pa ne bi danes pisala o tem, ker potem ne bo nobenemu do smeha.
Zgodilo se je, da je šel na žrnado(dnino) Slovenec, k bogatejšemu sosedu, ki je bil Furlan, lepo sta se razumela in pridno delala, zalomilo se je, ko je gospodinja prinesla južino, skledo kislega fižola.
Gospodar je začer priganjati:
»Manjej, manjej!«
Delavec, ki je do tedaj zajemal polno žlico, začel nositi v usta manjše količine hrane, upal je da bo tako ustregel gospodarju.
Ta pa ga je spet priganjal:
»Manjej, manjej!«
Sedaj že prestrašen dninar, je začel zajemati po en fižol, mogoče bo tako, le ustregel gospodarju, si je mislil.
Gospodar, pa je gonil svojo:
»Manjej, manjej!«
Sedaj, pa je bilo nesrečnemu delavcu dovolj, jezen je odvrgel žlico in dejal:
»Po pol fižola, pa ne bom zajemal.«
To pa je bila tista kaplja preko roba, ki jima je odprla oči in sta složna ugotovila, da se do tedaj zaradi različnih jezikov, sploh nista razumela.

Nasmej se še ti Vatican-5lire-1953

slika/internet

Do nesporazumov, pa je prihajalo, tudi ker revni ljudje niso imeli možnosti hoditi v šolo, marsikdo je bil nepismen.
Preden je šel Tone na dnino, se je posvetoval z ženo, ki je bila v računanju nekoliko bolj doma,
Zabičala mu je:
»V nobenem primeru, ne smeš pristati na manj kot 5 lir na dan!«
Kmet mu je glede plačila dejal:
»Dam ti 8 lir in tobak.«
Tone se je temu odločno uprl:
»Ne 5 lir in nič tobaka.«
Ne bom zgubljala besed in opisovala, kako zelo je bil s tem predlogom zadovoljen kmet.

Naslov sporočila: Re: Nasmej se še ti Sre Okt 08, 2008 11:16 am

Nasmej se še ti:

Še tri resnične zgodbe in še ena o jeziku

V času med obema vojnama, so bili za primorske slovence, zelo težki časi. Možnosti zaposlitve ni bilo, kmetije so bile majhne, družine pa številne. Ljudje so garali za golo preživetje,ob tem so bili večkrat lačni kot siti. Vsaka lira, ki je kanila v družinski mošnjiček, je pomenila neizmerno srečo. Nekaj lir se je dalo zaslužiti s prodajo drv.

Nekega mrzlega jutra sta se gospodar in dninar odpravila v gozd po drva, gospodar se je odločil, da jih bo prodal v Gorici, Tržiču ali celo v Trstu.

V gozdu sta nameravala delati cel dan, zato jima je gospodinja pripravila malico, to je bil kisel fižol. Mož je kanglico obesil na voz in odrinila sta v hrib.

Cesta je bila slaba, voz je poskakoval s kamna na kamen, iz luknje v luknjo. Oddahnila sta si, ko sta prispela na cilj. Vendar njuna dobra volja ni trajala dolgo, skoraj istočasno sta ugotovila, da sta izgubila malico.

Gospodar je začel tarnati:

»Kj je kengula?«

Dninar, ki ga je skrbelo le to, da bo spet lačen, pa mu je odgovarjal:

»Kaj kengula, fžu, fžu....«

Nasmej se še ti Priprava-drv

priprava drv-slika/internet

Marička in Tonče sta tolkla revščino na krpici zemlje, velikokrat sta tudi šla na dnino, tako jima je nekako uspelo prehraniti številne otroke, katere jima je Bog dal.

V nedeljo je imel Tonče navado stopiti v gostilno in ob kvartinu skušal pozabiti na nadloge in skrbi, ki so ga pestile. Po par rundah je vse pozabil, bil je židane volje, denarja mu je zmanjkalo, to pa ni bilo nič hudega, saj je gostilničar dal na kredo.

Precej slabše volje je iz ure v uro postajala Marička, ko ji je bilo čakanja dovolj, je zbrala ves svoj pogum in odšla iskat moža. Seveda je Tonče ni bil vesel, pograbila ga je sveta jeza, ženo je zmerjal in rabil je kar nekaj časa, da je popustil in odšel domov.

Neke nedelje je bilo njegovo obnašanje popolnoma drugačno, Maričko je pričakal nasmejan, do nje je bil ves sladek. Naročil ji je kvartin, ki ga je bila vesela, prisedla je k mizi in počasi pila dobro kapljico. Čez nekaj časa je ugotovila, da je Tonče nekam izginil, pohitela je domov, tam so jo čakala zaklenjena vrata.Moža za katerega je vedela, da je na toplem v hiši, je prosila naj ji odpre, mledovala je približno tako:

»Uopri Tuonče, jest sm tuoja, ti si muj.«

Odgovor, ki je prišel z druge strani, je bil dokončen:

»Ma nje za ncuj.«

Nasmej se še ti V-vaski-gostilni

v vaški gostilni-slika/internet

Pa ostanimo v vaški gostilni, v družbi nedeljskih pivcev, tudi tisto nedeljo so pili svoje kvartine in se pomenkovali o tem in onem. Najbolj zgovoren med njimi je začel:

»Ste slišali, da Marička zna pisat, brat pa ne?«

»To ne more biti res,«se je oglasilo iz kar nekaj ust.

»Pa je!« je trdil, človek ki je pogovor začel.

To je vzpodbudilo stave, seveda je večina stavila, da to ne more biti res.

Potem je prišel odgovor, ki je potrdil, da je vse res:

»Marička zna pisat, njen brat Pepč pa ne.«

Nasmej se še ti -stara-gostilnahrvatini

stara gostilna-Hrvatini-slika/internet

Zofka je po končani šoli odšla v Milan, tam ji je teta našla mesto služkinje pri bogati italijanski družini. Dekle je bilo očarano nad mestom, lepo palačo in dobro hrano, ko je po dolgih mesecih prišla na obisk k staršem, je govorila italijansko. Staršema to ni bilo niti malo všeč, Zofka se je izgovarjala, da je pozabila materin jezik.

Nekega poletnega dne, je pomagala staršem spravljati seno, ker je bila nerodna je stopila na grablje, te so jo z vso silo treščile po čelu. Dekle je zastokalo in ob tem izpustilo stavek, ki je zvenel še kako domače:

»O, te preklete grablje!«

Mati, ki je grabila v bližini, se je veselo namuznila, vesela da njeno dekle zna slovensko.

Nasmej se še ti Grablje

te nesrečne grablje-slika/internet

Naslov sporočila: Re: Nasmej se še ti Pet Apr 24, 2009 10:00 am

Obisk pri » luštkanem« specialistu

Rojeno je bilo sončno jutro v vsej svoji lepoti, mene je zvijalo v trebuhu, od sreče ... to je bil dan, ko sem imela zmenek s svojim » luštanim« specialistom. Tega sem se zelo veselila. Na uho vam bom zašepetala: »Skoraj me je pobralo od strahu.«
Torej že od jutra je pri meni vladalo izzredno stanje. Kakšna sreča zame, da grem v tako čudovitem vremenu, sedet v siv, mrzel hodnik, ki še okna ne premore. Malo so se mi cedile sline, po sprehodu skozi sončen dan, užitkih ob mirnem zavžitju kosila, poslušanju moje najljubše oddaje in ne nazadnje sredinemu druženju z mojima najmlajšima vnukoma. Vsemu temu sem se z veseljem odpovedala, saj me je tam čakal moj »luštkan« specialist, ki mi že eno leto obljublja užitke ob punktiranju: »Brrrr, kako se tega veselim.«
Torej bila sem v evforičnem stanju, ko sem se odpravila od doma.
Avto sem imela nekaj sto metrov niže, ker pri nas popravljajo cesto, no dela naj bi končali do Novega leta, jaz ki sem nekoliko naivne sorte sem mislila, da se bo to zgodilo do prejšnjega Novega leta. No pustimo to, saj spuščanje po strmini je sila prijetno, pa še sprehoda si nisem uspela prej privoščiti. Torej sedla sem v avto in hotela odpeljati ... vendar me je nekaj motilo ...kaj le? Groza na očala sem pozabila. Na mojem vozniškem dovoljenju, pa črno na roza piše: »Vozi z očali.« Torej hitro v strmino in to čim hitreje, saj vendar ne morem zamuditi, zmenka z tako » luštkanim« specialistom, ki je tako oblegan, da bi na ponovni zmenek čakala vsaj šest mesecev. Zmogla sem, vsa potna sem se z očali na nosu vrnila v avto in veselo pritisnila na plin.
Pravočasno sem prispela v bolnišnico, se prijavila na pultu in odšla sedet v hodnik, kjer je čakalnica. Tam sta že čakala moški in ženska, vprašala sem ju če sta že oddala dokumente in povedala sta, da sestre še ni. »Nič hudega,«sem si mislila, saj je še zgodaj. Pacijenti so prihajali, nabrala se nas je že mala množica, o sestri, pa ne duha ne sluha; o zdravniku pa še manj. Očitno mu nisem všeč tako zelo, kot je on meni. Sedeli smo tam v tistem hodniku, moški ob meni je godrnjal, ženska malo naprej je spala, glava ji je vsake toliko padla na prsi, ob tem se je za trenutek zdramila, se popravila in spet zaspala, upam da je kaj lepega sanjala. Nekateri so se spraševali, kaj se dogaja, drugi obupavali, češ: » Zastonj smo prišli, zdravnika ne bo.« Sama sem se odločala, kako naj uporabim čas, ki sem ga imela nenadoma na pretek, v moji torbici je bila knjiga, sudoku in nekaj papirja. Odločila sem se za pisanje, izvlekla list in nanj kracala, nastajala je prava umetnost, ena izmed mojih zelo branih pesmi. Čas mi je hitro mineval in pozabila sem na strah, morda tudi zato, ker sem v skritem kotičku srca upala, da pregled odpade.
Potem je po hodniku pritekel zdravnik, pritisnil na kljuko prvih vrat in ostal zunaj, vrata so bila zaklenjena, poskušal je pri drugih vratih in rezultat je bil isti. Stekel je par metrov po hodniku, odložil paket, ki ga je držal v rokah in poiskal kjuče. Šlo mi je na smeh in mislila sem si, kako rada bi mu podržala paket, če bi me le vprašal in prihranjenih bi imel tistih nekaj korkov. Ob vsem tem sem se počutila prijetno, njegove žareče oči in pozitivna energija energija so storili svoje. Prišla je tudi sestra in me takoj poklicala. Pregled je potekal z bliskovito naglico, strah je ni uspel dohajati, anemeza je bila opravljena v trenutku, ultrazvok še prej. Uspelo mi je s kotičkom očesa ošvrkniti posnetek, nikakor pa videti kaj je na njem. Vprašala sem nekaj, kar me je zanimalo in prijazen odgovor mi je sledil med potjo iz ordinacije. Sestra mi je dala še napotnico za preiskavo krvi in mi povedala: »Izvide vam pošljemo po pošti.«
Preživela sem.Strah? Do nadaljnjega je izklopljen. V moji naravi je da rešujem probleme šele, ko jih imam.