27.10.

Ja vem, 26.10. me ni bilo na portalu. Mi je ponedeljek minil, skoraj cel dan pri šivanju. Tako, da se nisem imela časa dlje zadržati na forumu. Ja pokukala pa sem malo, toliko, da sčekiram roza srčke.
Danes pa spet delo, samo ne šivanje. Delala sem aranžmaje za na grobe. Imamo namreč, kar tri grobove, ki jih je treba urejati in oskrbovati. Tako,da sem danes malo ustvarjala. Luštno je delati, če imaš kaj v roke vzeti. Ja mislim, da mi je poratalo. Zelenje mi je prinesla sorodnica , rožice sem kupila pa je.
Sem pa danes zjutraj na tržnici videla, narejeno ikebano isto, kot včeraj samo včeraj je bila cena 18 evr, danes pa 21 evr. Čez noč se je podražila za tri evre.
Jaz sem kupila samo mnogocvetne nageljne rdeče in rumene. Rada imam to barvno kombinacijo, drobni cvetki pa kot male raketke kukajo, izpod zelenja. Pa storžke sem tudi nanizala vmes.
Dan mi je lepo minil, brez nikakršnih pretresov. Želim, da bi vreme služilo še v naprej. Škoda je namreč samo za par dni toliko truda. Če pa slana pade je pa tako vse fuč. Tudi najbolj odporne krizanteme klonejo.

Do jutri dnevnik

28.10.

Četrtek ... kljub opozorilu, da kradejo na pokopališču kot srake sem danes nesla cvetje na grob, saj je temu tudi namen.To ne moreš verjeti, sem rekla uslužbenki na pokopališču. Ja res je vse kradejo, ikebane, šopke, sveče. Poklicali smo policijo pa so rekli, kaj naj storimo, naj gremo iskati, kje so vaši šopki. Mi ne moremo tukaj stati in vahtati ( paziti), kaj kdo in od kje kdo nosi. Med samim pogrebom vlomijo v avtomobil, ko nikogar ni tam in odnesejo, kar se odnesti da. Zakaj puščajo ženske torbice na vidnem mestu, zakaj radia ne snamete in daste v predal. Sami obiskovalci ste največ krivi, se je še naprej razburjal policaj ... je še povedala uslužbenka.

Pa to skoraj ni mogoče. Da pa še na pokopališču kradeš, moraš biti pa res pokvarjen, do obisti. Tak človek po mojem mnenju, nima spoštovanja do ničesar, še najmanj pa do sebe. Je res tako močno udarila recesija, ali pa jim tako hudo primankuje opojnih substanc, žalostno res žalostno.

Se pa samo od sebe ponuja čisto retorično vprašanje, kdo bo vodil, čez nekaj let našo državo. Toliko mladih je na raznovrstnih substancah, po arestih itd. ti enostavno nimajo šans, da bi priplezali kam do vodilnih mest, tisti, ki pa so ambiciozni, se pa po štiri leta učijo ali pa še več, kako opetnajstiti in izluščiti, kar se da od ljudi ( menedžerji, bankirji, zavarovalnice ).
Vem, dobro vem, niso vsi enaki, so še dobri mladi med njimi. Samo na žalost vedno je še bilo tako, da je slabo prevladalo nad dobrim. Upajmo na vse dobro, mogoče sem danes preveč črnogleda. Sem pa tudi optimist in zaupam in računam na tisto peščico dobrih.

Za danes bodi dovolj, jutri pa spet nasnidenje dnevnik

29.10.

Četrtek, čudovit dan. Na obisku sem imela dva moja bivša varovanca. Kar nekaj let je že minilo, odkar sta se čuvala pri meni,( 10 in 8 let sta sedaj stara ) pa še vedno redno vzdržujemo stike. Pridružila pa se je tudi hčerka in vnukinja.
Lepo smo se imeli. Obujali smo spomine na tiste drobne stvari, ki so se nam takrat dogajale. Kako smo se nasmejali.
Kar prehitro je minilo, ko so se po kosilu poslovili. Mi je pa v zadovoljstvo, da lahko tudi jaz komu polepšam dan. Tako sta namreč dejala, ko so se poslovili in se priporočili še za drugič. Tudi hčerka in vnukinja so se poslovili, tako da je kar naenkrat postalo v stanovanju prazno.
Takšno je pač življenje. Otroci odraščajo se osamosvojijo, na vso srečo pa se še vedno radi vračajo. In tako je tudi prav, da vsi čutimo tisto pripadnost, če se komu kaj zgodi, da najde zavetišče, kamor se lahko zatečemo.

Za danes dovolj do jutri

31.10.

Sobota, petek 30.10. sem izpustila. Ravno ko sem se vsedla za računalnik, sem dobila obisk. Zato imam včeraj plavega. Tako so rekli včasih, če kdo ni prišel na šiht in to brez opravičila.

Danes pa obisk na pokopališču. Kako lepo je pogledati po grobovih, rožice in lučke vse barv. Stiski rok znancev, ki se največkrat vidimo vsakega toliko časa prav na pokopališču. V vlogi svojca umrlega ali pa prijatelja, ki mu je kdo umrl.
Sem pa slišala, da bodo na pokopališču prodajali, namesto cvetja in svečk, ljudje neke stranke priponke v korist onkološkega inštituta. Ker bi s tem bilo manj onesnaževanja okolja, pa še za zdravila, za bolnike bi se nekaj nabralo.
Vse lepo in prav. Samo mene težko kdo prepriča, da bi dala priponko na spomenik namesto rožic in sveč. Mogoče sem malo staromodna, samo tako je. Raje bi zraven cvetja in sveč, kupila še priponko za onkološki inštitut. Danes teh ljudi nisem zasledila na pokopališču oziroma pred pokopališčem.
Je pa spet vprašanje, kaj če ti ljudje ne izkoriščajo to za v svoj žep. Dandanes je toliko goljufije, da težko zaupaš, kar nekomu, ki ti ponuja karkoli, pa četudi je napisano iz UKNC. Sama mislim, da bi pa že nekje moralo biti to bolj objavljeno, kot pa samo tako ustna izročila.

Drugače pa prav lep dan. Sonček je lepo opravljal svojo funkcijo. Grel nas je cel dan. Sedaj je pa že moj ljubi mesec na nebu. Joj kako je lepo

Do jutri mogoče pa

Nedelja 01.11.

Spet na pokopališču. Ta teden skoraj vsak dan. Sinoči me je skrbelo, če bo slana. Ja pa ni bila vsaj pri nas ne. Vse je bilo kot je treba. Tudi kraje ni bilo zaslediti, vsaj po pogovoru poznanih ne. Lepo, naj tako tudi v bodoče ostane.
Sem pa danes videla na enem grobu, ne priponko ampak zastavico, na kateri je pisalo: Manj sveč na grobu, manj onesnaževanja okolja. Ja pa je zraven te zastavice vseeno gorelo še veliko sveč.
Ne vem zakaj ne potuhtajo plastike za sveče, ki bi se dala po uporabi še predelati. Verjetno to ni tako zahtevna procedura za nekoga, ki se s tem ukvarja
Mi sicer imamo dve stekleni, ( na dveh grobovih) za dolivanje tekočega voska. Ampak takole ob praznikih se pa res nabere, veliko odpada.

Dan je bil prav lep, sonce je že dosti zgodaj obsijalo vrvež na pokopališču. Ja odšli smo že ob 8 uri zjutraj, da se z avtom lahko brez problemov pripelješ do tja. Kajti pozneje to ni mogoče. Parkirni prostor se natrpa, do konca. Potem pa puščajo avtomobile vsepovsod. Saj na rame ga ne morejo nadeti in nesti s sabo to so dejstva.
Zato pa tukaj še kako prav pride tisti pregovor: Rana ura zlata ura. Še toliko bolj, ker smo potem odšli še na drugo pokopališče, kjer imamo grob prijatelja.

Mesec je pa tako lep, sem vsa raznežena ko ga pogledam

Do jutri dnevnik

03.11.

Že torek ... joj bežijo dnevi.
Sneg pada, kot za stavo, ja pa sem vseeno šla ven. Rada imam sneg. Oblečem se toplo pa je.
Bolj se mi smilijo, reveži, ki morajo zjutraj v službe.
Zaenkrat me še ni ulovil prehlad ali kaj drugega, zaenkrat , upam da bo tako tudi ostalo.

Do jutri dnevnik

Sreda 04.11.

Žalostni dnevi, ki so odeti v oblake, ampak sedaj je na žalost tak čas.

Imela sem nekaj opravkov, tako da mi je dopoldan kar hitro minil. Samo nekaj me revma daje ali ne vem kaj je to. Cuka kar na treh krajih. Tako da ne vem, kaj bi vzela, da bi pomagalo za vse sem pa že dostikrat tuhtala, kako tableta ve kam mora iti, da določena zadeva preneha boleti . Je smešno a ne, no ja, če pa vse pojemo ( vse ravno ne, nekaj se lahko tudi namaže, nekaj pa se uporabi v drugih odprtinah. A kaj, ja nos, ušesa itd.) in gre vse skozi želodec. Pa je vseeno ali te boli glava ali grlo ali če te revma daje. No bo že treba kakšnega dohtarja porufati, da malo razloži. Jok ali pa tudi ne, takoj zaračunajo bo ceneje na internetu.

Drugače pa kar lep dan danes.

Toliko do jutri dnevnik

05.11.

Četrtek ... spet žalosten dan. Spet smo imeli pogreb. Tokrat teto od moža.

Doživela je lepo starost skoraj 97 let. Lepa leta, glede na to, da je do pred štirinajstmi dnevi še brala jutranji časopis in reševala križanke. Potem pa kar na hitro, odpoved srca. Zaspala je mirno spanje. Najlepše, kar si človek lahko le želi, če bi že lahko izbiral smrt, ironično pa vendarle. Naj ji bo lahka rodna zemlja.

Dan je minil spet pretežno na pokopališču. Še sreča, da ni deževalo, da se z dežniki drenjaš. Kaj hočemo takšno je življenje.

Za danes toliko jutri pa se spet piševa

06.11.

Petek moj dan. Prežet je z pozitivno energijo. Kljub dežju in odeta v črno, mi je lepo.

Predajam se ob delu lepim mislim. Idejo pa sem dobila včeraj na poslovilni zakuski, ki jo je priredila hčerka pokojne oziroma sestrična mojega moža. Ob klepetu sorodnikov smo ugotovili, kako hitro se desetka naš priimek. Skorajda se naši otroci to so bratranci in sestrične ne poznajo dosti med sabo. Je kar žalostno za videt, kako se gledajo na pogrebih med sabo.
Tudi včeraj sem opazila, kako se vsedejo za mizo. Po priimku ena žlahta skupaj druga ( že poročeni otroci ) spet skupaj. Pa sem pomislila, kako bi bilo lepo, če bi se pomešali med sabo in si malo izmenjali mnenja, tako pa ... no ja saj vem, da ni samo pri nas tako, da pač jaz ne morem spreobrniti ljudi in sveta.

Pa da nimamo časa, eden za drugega me še bolj jezi. Zakaj se moramo srečevati samo na pogrebih, ker porok je itak malo. Saj je včasih dosti le telefonski klic, ( pa ne na dve leti ) da vprašaš : Kako si kaj ? Pa lahko s tem komu polepšaš dan ali izveš, če je kdo bolan, da ga obiščeš. Tako pa, saj pravim, do pogreba potem pa ves začuden rečeš: Joj pa nisem vedel, kako je z njim ali z njo.
Bolanemu je pač nerodno poklicati in povedati, kot bi se hvalil z boleznijo.

Da smo premalo pozorni, se zavedamo ostikrat prepozno, to so dejstva. Ampak to stvari posameznika, ki mu nekdo drugi ne more vsiliti, kaj mora kdo storiti. Je pa tudi vprašanje, kakšni so sorodniki s tabo ali do tebe. to pa je že druga zgodba.

Jaz osebno imam s to stvarjo pri sebi počiščeno, ker zelo spoštujem družinske vrednote.
Malo bolj težka tema za dnevnik, ampak tudi to piše življenje.

Do jutri dnevnik

07.11.

Sobota ... joj kako lepa so meni jutra, čeprav je mrzlo, sem že pred 7 uro, odšla v trgovino. Malce je še mračno, tako, da je luštno gledati, kako se prižigajo luči na oknih. Trudim se, da bi hodila počasi ampak preprosto tega ne znam. Nekaj korakov še nadzorujem, potem pa hajd na hitro. Na koncu se zalotim, da skoraj tečem ( hitra hoja ). Spet upočasnim korak, potem pa spet znova, kot bi bila navita. Kaj hočem sem pač tak človek, je pa tudi res, da naglica ni nikoli preveč dobra.

Lep dan je bil, še nekaj sončka se je prikazalo, kar za jutri Robi Erjavec ne napoveduje. No ja recimo, da se je malo zmotil

Za danes toliko dnevnik, jutri pa spet na pisanje

08.11.

Nedelja dež pada, kot za stavo. Ne ni se Robi zmotil včeraj pri vremenski napovedi
Pa je bil vseeno lep dan.
Spet sem zgodaj vstala. Megle so se vlekle vsepovsod, kamor sem pogledala. Si pa skuham neskafe, da si popestrim turoben dan. Počasi srebam kavo z mlekom in mislim zraven. Ja pa saj ne more biti drugače, saj je november, mesec ko se vse pripravlja na zimo.

Na sosednji stavbi, visi črna zastava. Brrrr zmrazi me, kajti zadnje čase imam dosti opravka s smrtjo.
Ženska stara 54 let je umrla. Smili se mi revica. Ni imela lepega življenja že v otroštvu ne. Kasneje pa se ni znala postaviti po robu usodi, ki jo je pahnila v poln kozarec, bednega življenja. Kropiti jo bom šla in nesla svečko, da se poslovim od nje. Kljub vsemu, bila je prijazna, kadar sem jo srečala. Upoštevala sem jo kakršna je pač bila.
Kako deliti nekomu pamet ? To je težko, še manj pa pravično, da se vmešavaš v življenje nekoga, ki ima svoj način razmišljanja.

Tole za danes, do jutri dnevnik

09.11.

Ponedeljek ... danes sem bila pa zapečkarica. Ni se mi ljubilo da bi šla ven. Nekako se mi ni dalo. Pa sem se že, namenila ... potem pa samo do smetnjaka, da sem oddala smeti v kontejner.
Mogoče pa je za nekaj dobro, da je bilo tako. Sem pa nekaj stvari postorila doma. Pa še malo sem pokukala na forum že dopoldan, samo za kratek čas.
Sem pa dobila obisk,da smo malo poklepetali. Tudi to je luštno, za dušo taboljše.
Dan je minil brez kakršnih pretresov, vsaj do sedaj. Če pa upoštevam stari rek : Ne hvali dneva pred nočjo : pa tudi nikoli ne veš.
Sedaj pa uživam, poslušam glasbo in pišem meni zelo ljub dnevnik.

Do jutri dnevnik

10.11.

Torek, poln dogajanj. Zgodaj zjutraj po nakupu. Grem samo po tri stvari, pa naberem, da bi rabila koš. Ja pa vse, kar nakupim tudi rabim, da ne bo pomote. Če ne danes pa jutri. Le kako so včasih gospodinje vse urejale, ko šle nabavljati samo enkrat na mesec. Jaz sama sebe malo kontroliram pri izdatkih, tako da mislim pa par dni ne bom šla v trgovino. Jok brate pa potem naslednjič nakupim tisto, kar mi manjka.

Potem pa še enkrat, peški na zrak. Kropiti in svečko sem nesla umrli iz sosednje stavbe, kot sem zadnjič omenila, da je umrla. Postala sem ob njeni sliki in žari. Sem mislila, da ima samo enega otroka, pa so bili trije venci in različna imena na njih: Mami v slovo. Nikjer ni pisalo : Ljubi mami v slovo. Kako usoda zaznamuje dotične ljudi. Še otroci se skorajda sramujejo svoje matere. Ne ve pa nihče, kaj ga v življenju lahko doleti, tudi pijača zaradi razočaranja ali pa kar tako.
Tudi moja soseda se je odzvala z isto gesto, kot jaz. Tudi ona je prinesla svečko. Saj ni bogve kaj. Storile pa smo pač, kar nama je narekovalo srce.


Lističi živordečih vrtnic
ti žaro krasi
trnja ni zraven
a duša tvoja še nemo kriči

počivaj v miru Magdalena
v svojem spokojnem snu
saj življenje te je večkrat
neupravičeno našlo na dnu



Ja življenje je res ena sama borba. In če že od otroštva nima človek pomoč staršev, ki bi ti znali pomagati in svetovati da bi te pospremili na pot odraščanja in kasneje na pravo pot, je kasneje težko najti smer kako se izvleči iz vsega.

Ja pa sonček je tudi bil danes. Kako malo nam sedaj nameni svoje žarke. Tudi on se gre recesijo. Pa saj ne more biti drugače, komaj se pokonci na nebo skobaca že je tema. Pa saj bo bolje. Po novem letu je dan takoj daljši. Do takrat bomo pa lepo čakali naše tri dobre možičke, če nam bodo, kaj lepega prinesli

Do jutri dnevnik

11.11.

Sreda ... kao lepe cifre same enke. Imam namreč rada neparna števila.
Bolj monoton dan je bil danes. Nič nisem šla ven. Pa vseeno nisem ležala. Vedno nekaj najdem da mi potem časa zmanjka Pa sem si že tolikokrat rekla, danes bom pa na izi. No ja saj je tudi tako dobro.

Pogledujem ven, kdaj bodo ( joooj moram potiho povedati ) snežinke padale, ( da ne bo kaj po meni padalo ) namreč sedaj poslušam pesem na Yutube iz risanega filma Sneženi mož Walking in the air poje jo famozni Joseph McManners, nič za njim pa ne zaostaja Connie Talbot, da o treh dečkih ne govorim The Choirboys. Ne vem so lahko otroci s takšnim talentom lahko srečni ali ne. Otroštva praktično skorajda nimajo, to je dejstvo. Nastopi in nastopi, kar naprej. Mislim, da so bolj srečni njihovi starši, ker tržijo na njihov račun. Kakorkoli že, lepo pa jih je poslušati.

Do jutri dnevnik

12.11.

Četrtek ... a veš dnevnik, sem danes bolj sitna. Pa ne vem zakaj. Kaj bi vplivalo name nimam pojma. Lune ni, tudi če bi bila, ona pozitivno vpliva name. Mogoče bo jutri bolje, ko je moj dan petek. Samo cifra je spet 13. Ja pa se ne bom dala zmesti. Zastavila sem si načrt za jutri, pa bom pozabila na sitnobo. Pa saj nikomur nič nočem, samo govoriti se mi ne da, to pa je tudi vse.

Me prav zanima, kako moji shajajo z mano

Tako da za danes samo toliko

Petek ...

Sitnoba se je stopnjevala ( kar sodi verjetno k trinajstici ). Danes pa me je še nekaj zelo razkurilo. Pa nisem dobra prej da se izkašljam, da odložim prtljago v sebi in na pukli, ki jo nosim s sabo še od drugih. Ne vem, še vedno grem na limanice, pa to od meni dragih ljudi. A jaz ne bom nikoli velika, ne bom nikoli zrasla v miselnem pomenu besede, če sem jaz dobra, da bi morali biti tudi drugi dobri z mano. Sama na sebe sem jezna, da sem tako naivna, da me sučejo okrog prsta, kdor ima le pet minut časa.

Mi je sedaj malo bolje, ko sem poln rukzag preložila na drugo puklo.

Drugače pa sem jaz kar vraževerna. Samo črnega mačka bi morala še danes srečati sem pa sivega ampak ta ne šteje, pa tudi poti mi ni prekrižal pa bi bilo vse na kupu. Trinajsti, petek, maček, črna ženska z negativno energijo doma tišina ... ja pa še kaj bi se našlo.

Pa saj je jutri še en dan, samo da bo sonček pa bo vse v redu, sem pač optimist

Za danes toliko dnevnik, do jutri

15.11.

Nedelja ... moj osebni praznik. Obiski skoraj cel dan. Kako je luštno, ko se vsedemo klepetamo, pijemo kavico. Moj zet je tako hecen. Na vsako besedo ima hudomušno, tako da uživa, ko ve da se jaz rada smejem. Tudi če me kaj mori v hipu pozabim.
Samo prehitro minejo urice, ko nam je lepo. Prišla je tudi svakinja, pa soseda. Bila je polna dnevna. Postregla sem vse, se vsedla zraven in uživala.
Pa saj bo še, bliža se namreč veseli december.

Za danes toliko dnevnik, sem kar malo utrujena, do jutri

16.11.

Ponedeljek ... je minil, kot bi mignil. Dopoldan samo dve urici na obisku, potem kosilo, potem pa še danes popoldne obiski doma. Spet sem se nasmejala, imam zelo luštno sosedo ( nosi mi poleti jurčke ) . Čeprav smo doma v bloku je lepo stanovati tukaj, z vsemi se lepo razumemo ( 15 družin ) . Da bi le tako tudi ostalo, v kar sploh ne dvomim.

Dan se počasi poslavlja, zdaj bom šla pogledati Benčita, Žužo, Silviko in Ivota. Tako so mi hecni, da jih ne zamudim rada.

Do jutri

18.11.

Je že sreda ... spustila sem torek ven, zaradi nujnih del. Cel dan sem šivala, ja pa sem vse uredila do večera. Dobro mi je šlo.
Sicer pa se ni nič takega zgodilo, da bi morala arhivirati zadevo.

Je bil pa danes bolj pester dan. Kar nekaj obiskov smo imeli. Spet imamo namreč v družini praznovanje. Lepo je bilo.

Sem se pa v ponedeljek, malo nehote zlagala, ko sem napisala da se z vsemi razumemo v bloku. Ne ni res. Samo z eno stranko se samo pozdravimo, ker smo imeli že vsi stanovalci z njo konflikte. Od preglasne muzike do dveh zjutraj, do razgrajanja itd. Pa če bi opisala družino, bi bila nestrpna do njih, tako pa je bolje, da pri tem tudi ostane.

Do jutri

20.11.

Ja je že petek, včeraj 19.11. ti nisem nič napisala, čeprav sem imela zelo, zelo dobro izkušnjo z mladim obrtnikom ( klesal mi je na spomenik napis ). Vem ne smem delati reklame čeprav bi rada, ampak resnično vreden je samo pohvale. Če pa bo kdo rabil informacijo mu jo rade volje posredujem.
Potem opravki, obiski pa je šel dan. No saj bo bolje, da gredo rojstni dnevi mimo. Potem za nekaj časa izbruhne tišina, potem pa spet veseli december.

Danes sem vstala kmalu namreč, pekla sem pecivo in potičko za jutri. Dobimo se s sorodniki in prijatelji, da proslavimo dva rojstna dneva. To se pa že izplača.
Ker sem utrujena sem si v kopeli naredila aromaterapijo. Joj kako paše, ko voda objame telo in tiste dišave, te kar nekam zapelje .....

Vse mi je šlo lepo po maslu

Do spet dnevnik

23.11.

Ponedeljek ... soboto 21. in nedeljo 22.11. sem izpustila. A zakaj ? Ker preprosto nisem imela časa.

Kot sem že omenila, smo v soboto praznovali dva roj. dneva. Bilo je zelo lepo. Po moji zamisli, se nas je zbralo malo več sorodnikov, kakor ponavadi. Idejo sem dobila ob nedavni izgubi dveh sorodnic.
Pa sem pomislila, zakaj bi se srečevali samo v žalostnih dogodkih. V veliko zadovoljstvo mi je uspelo združiti sorodnike, ki so malce bolj oddaljeni od nas. Prisotni so bili tudi naši prijatelji. Kmalu po poslanici glavnemu slavljencu, zdravici in predstavitvi vseh povabljencev smo se vsi, kot stari znanci zaklepetali.
Ob dobri hrani in pijači seveda nealkoholne ( no ja, malo pa že alkohola, pod zagotovilom, da kdor pije ne vozi, veljal je kompromis, danes sem jaz na vrsti, jutri pa ti ) smo zdržali, kar 7 ur. Minilo je kot bi mignil, saj je znano dejstvo, da čas dosti hitreje teče, kadar nam je lepo. Zadovoljni in veselih obrazov smo se poslovili in si obljubili, da se spet kmalu vidimo. Upam, da bo res tako. Meni družinske vrednote veliko pomenijo.
Lep vikend je bil.
Sedaj pa, kot po navadi, bolj rutinski dnevi naprej. Kar nekaj šivanja bo ta teden ... potem pa že čiščenje prostorov stanovanja. Čez par dni že mine november, potem pa v decembru malo potepanja, kar tako malo naokrog in imam rada doma skomandirano, tako kot je treba.

Tudi danes je bil lep dan, do spet dnevnik

24.11.

Torek tudi lep dan. Že zgodaj zjutraj je sonček neumorno, kljuboval megli. Žarki so silili iza drevesnih vej, tako da je pričarala sipana svetloba nekakšne silhuete po ozračju. Je lepo opazovti naravo. Pričara nam prečudovite slike, če pa je človek še malce zasanjane sorte, pa tu sploh ni dileme.

Izkoristiti je bilo treba lepo vreme, bila sem na sprehodu. Z možem sva srečevala naključe sprehajalce. Pa sem si sprehod, kar malo zagrenila. Vsi govorijo samo od nove gripe. Strah dobiš od vseh teh informacij. Po mailu dobivam sporočila, kako da je cepivo neučinkovito skratka z zelo negativnimi stranskimi učinki. Da so ta virus sprožile farmacevtcke firme samo zaradi zaslužka.Eni pravijo cepi se, drugi spet ne se cepiti. Tamiflu, da ima baje ravno takšne sestavine, kot lekadol, da tudi če ga zmanjka, ni nič narobe.
Ne vem komu naj verjamem. Bojim se pa sedaj naokrog hoditi, ( v večjo gručo ljudi na kakšne koncerte itd.) če je res tako nalezljivo
Je že tako, vem ne more biti vse na svojem mestu in pošlihtano. Če so pa res ta virus farmacije ven spravle pa naj gredo v tri krasne. Tako se pa res ne dela dobiček, za svoje debele denarnice, na račun navadnih smrtnikov ... jebemti ...

Sem se danes malo razpištolila a dnevnik
Do spet