Puščavski cvet

Naslov sporočila: Puščavski cvet Pon Maj 03, 2010 10:51 pm

Miji v zahvalo za čudovito prijateljstvo!

Puščavski cvet
1.del

Russel je z odprtimi usti nejeverno strmel v svojega gostitelja Gerarda Lingstona Kanadskega veleposlanika v Južno Afriški Republiki »si prepričan, mislim, verjameš svojemu viru« je le uspel izdaviti. » Seveda verjamem, drugače se zdaj ne bi pogovarjali o tem« mu je odvrnil Gerard, ki se je sprehajal po prostranem salonu sem ter tja. Obstal je pred mlajšim prijateljem in mu tiho dejal » glej že prej sem sumil, da Rotenberg nekaj naklepa saj je spraševal o tebi in zdaj so mi povedali, da se pripravlja, da te bo poročil s svojo hčerko. Če si Rotenberg nekaj zapiči v glavo to tudi dobi. Če se je odločil, da boš njegov zet lahko nastane samo dvoje. Ali se poročiš z njegovo ljubljenko ali pa bo odjeknil velik politični škandal. Vsi na čelu z Rotenbergom pa vemo, da si Kanada trenutno tukaj ne more privoščiti škandala in ti kot agent obveščevalne službe sigurno veš več kot mi vsi skupaj« je vzdihnil in vdan v brezizhoden položaj sedel na usnjeno oblazinjeno sedežno. Zdaj je Russel vstal in začel hoditi po sobi gor in dol. »Nikakor se ne bom poročil s tisto neprivlačno kačo. Sploh pa ne zdaj, ko je to moja zadnja naloga pred upokojitvijo. Dovolj imam politike in spletk rad bi živel mirno življenje. Odločil sem se, da bom odprl fitnes studio, kupil sem že stavbo v Torontu in obstoječi studio v njej« je bentil in mrzlično premišljeval kako bi se izmotal iz dane situacije. Najraje bi sedel na letalo in odletel nazaj domov ali kamor koli drugam čim dlje od Afrike a to ni mogel, prav tako ni mogel zaigrati bolezen in se opravičiti z nocojšnjega banketa v rezidenci lokalnega mogotca in političnega veljaka JARa Alexa Rotenberga. »Na banketu se moraš pojaviti z ženo, tako te ne bo mogel poročiti in tudi osnove za škandal ne bo imel« se je zdaj prvič v pogovor vmešal John Tomerwille. Oba moška sta ga začudeno pogledala nato pa je Russel le vprašal »a kje naj jo dobim do zvečer in tam bomo celo prenočili in se odpravili še za dva dni v njegovo počitniško hišo« kot, da dvomi v uspeh te krinke je zmajeval z glavo in nemočno gledal zdaj enega zdaj drugega. »No sigurno ima Gerard tukaj kakšno žensko zaposleno, ki je patriot in bo rade volje pomagala« je bil sam s seboj zadovoljen John. »Žal niti ene primerne trenutno ni, edina mlajša od štirideset je črnka, ki jo Rotenberg pozna kot pomočnico tajnice « je razočarano rekel Gerard in si z dlanjo šel čez utrujen obraz. V sobi je nastala tišina. »Seveda je tukaj tudi Vivian, nihče je osebno ne pozna, če se potrudi zna biti ljubezniva in prijetna sogovornica in najverjetneje je pot nikdar več ne bo pripeljala sem« je odločno sklenil John. Pozvonil je strežniku in se udobno namestil v svoj fotelj ter prižgal novo cigareto. Russel je pomislil na Johnovo najmlajšo hčerko, ki je sicer ni poznal a vedel je dovolj, da mu je bilo zelo nenavadno, da ona spremlja očeta na takem potovanju. Toda kot dober obveščevalec se ni poglabljal v tuje krinke in John je za tokratni obisk potreboval dobro krinko. A le zakaj si je izbral svojo najmlajšo, ki je bila nekakšna črna ovca v družini mu je ponovno šlo skozi možgane. John je bil dober politik in aktiven obveščevalec kljub svojim letom. Vedel je, da je v njegovi družini za razliko od večine družin kjer je najmlajši otrok ljubljenček vseh še posebej če je za celo desetletje mlajši od ostalih otrok, vse drugače. Johnove tri starejše hčerke so bile pravi vzor, vse dobro izobražene in poročene z uglednimi politiki, medtem, ko se o najmlajši skoraj ni smelo govoriti. Vedel je da je do pred kratkim, ko je bil še stari Tomerwille živ on skrbel in financiral vnukinjo, ki se ni hotela podrediti očetovim željam. Sumil je, da je Vivian tukaj zaradi grožnje in izsiljevanja s strani očeta in dejstvo, da ji bo oče naložil še nalogo, da igra njegovo ženo mu je pognalo srh po telesu. Ko je vstopil strežnik ga je John avtoritativno ogovoril » si kje videl mojo hčerko nujno moramo govoriti z njo, najdi jo in naj takoj pride sem.« »Gospodična Vivian je še v svoji postelji, takoj jo bom poslal k vam« je ustrežljivo rekel strežnik in ne da bi se zmenil za Johnovo zgražanje, da je njegova hči ob enajstih dopoldne še v postelji zapustil prostor. Russel se je pri sebi nasmehnil, ko se je spomnil kuharičinih besed, da je osebje v salonu do zgodnjih jutranjih ur igralo karte in da jim je gospodična dala nekaj vetra in dobrih lekcij. Celo malo prikrajšanega se je počutil, ker ga ni bilo poleg saj je šele to jutro prispel. Premišljeval je o dekletu na katerega so čakali. Vedel je da mora biti kakšnih deset let mlajša od njega torej jih ima okoli 28 in vse tri starejše sestre so bile čisto normalne, nevpadljive rjavolaske z temnimi očmi in družbeno sprejemljivim obnašanjem. Priznati si je moral da je pričakoval, da bo vstopila pankovsko oblečena frkljica z roza lasmi in kakšno tetovažo na vidnem mestu ter nepogrešljivo tono uhanov in drugih unikatnih kosov nakita. Kljub vsemu je bil presenečen, ko so se vrata počasi odprla in je pred njimi obstala postavna ženska okusno oblečena v temno modre lanene hlače in svetlomoder top, z kostanjevimi lasmi spetimi v figo. Le velika sončna očala, čisto blede skoraj modre ustnice in polomljen » dober dan, želeli ste me videti« so kazali na to, da se ženska nič kaj dobro ne počuti in Russelu se je kar malo smilila saj je delovala kot bi imela res hudega mačka. »Pokaži malo spoštovanja in si snemi ta smešna očala« je zarohnel John proti njej. »Moti me svetloba, torej se boš moral sprijazniti z mojimi očali in res se ne počutim najbolje zato prosim povej zakaj si me želel videti in pri tem govori malo tiše« je rekla odločno. » Tvoj maček me nič ne briga celo ponižujoči je« je John začel pridigo in ne da bi kar koli več rekla ali ga poslušala se je obrnila in hotela oditi iz sobe. » Hej kam pa misliš da greš gospodična« je zdaj že zavpil razjarjeni oče. Počasi se je obrnila »nazaj v posteljo grem. Prisil si me da pridem sem in v opisu mojih dolžnosti je da te spremljam in ti dam alibi da mi razkazuješ lepote dežele, preostali čas in to kako ga bom porabila pa je samo odvisen od mene dokler ne umažem tvojega čistega imena. Zato mi res ni treba poslušati tvojih pridig.« Spet je hotela oditi, ko je za seboj zaslišala hladno resen a umirjen glas, ki je vsakemu, ki je vsaj malo poznal Johna Tomerwilla pognal strah v kosti »tukaj imamo resno politično situacijo zato boš ubogala.« Počasi se je obrnila in zaprla vrata, ki si jih je prej odprla z namenom, da odide. »Poslušam« je bila naveličano kratka. »Od tega trenutka naprej pa naslednjih nekaj dni boš Ann Somerhust soproga agenta Russela Somerhusta« je zadovoljno rekel John. »Niti slučajno ne bom« se je zdrznila in besno nadaljevala »nobenega namena se nimam igrat v vaših zarotah in tudi nobene žene ne bom igrala in Somerhust ima dovolj priležnic naj eno od njih vzame« se je še obrnila proti Russelu, ki si je lahko le predstavljal jezno ledeni pogled za velikimi temnimi stekli, ko ji je umirjeno odgovoril »žal nobene ni tukaj in res imamo zelo kočljivo politično situacijo, ki zahteva določene žrtve.« »Politika me nikdar ni zanimala« je tiho pripomnila in se obrnila k očetu »ne, ne mešaj me v vaše spletke.« »Niso naše spletke le mogotec Rotenberg se je odločil, da se dokoplje do Russela in prek njega do tajnih informacij. Mož je pokvarjen in podel, če mu ne uspe Russela poročiti s svojo hčerko in iz njega narediti dvojnega agenta bo zakuhal malo vojno in prizadel veliko mednarodno škodo naši deželi. Ne smemo ga izzivati, zato se na banketu mora Russel pojaviti z ženo in oba se morata vesti sila primerno« ji je skušal nastalo situacijo pojasniti Gerard, ki je za razliko od njenega očeta Johna vedel, da se dekle prav dobro spozna na politiko in spletke in da ne gre podcenjevati njeno inteligenco. Ker je tiho stala in gledala v Gerarda je ta nadaljeval »res ni druge možnosti, prosim pomagaj.« Globoko je vdahnila in prikimala z glavo »kaj se pričakuje od mene« je vprašanje obrnila k Russelu kateremu ni ušla njena nejevolja. »Ob šestih odideva, prenočila bova v njegovi rezidenci potem pa gre izbrana družba še za dva dni v njegovo počitniško hišico. Če se dobiva tukaj ob treh bo dovolj časa, da dorečeva zgodbo o nama« je bil vljuden in razumevajoč, da bo do popoldne že nekoliko prišla k sebi. »Če bo to vse grem v svojo sobo, nasvidenje ob treh« je rekla in odšla iz sobe ne da bi se ozrla na očetovo ledeno pripombo »če boš kaj zamočila ti bom zavil vrat.«

Russel je prišel nekaj minut pred tretjo v dnevno sobo, da bi počakal na svojo namišljeno soprogo. V glavi je premlel celo zgodbo, ki so si jo zamislili po tistem, ko je Vivian zapustila prostor. Vsekakor dejstvo, da je Tomerwillova ne sme priti v javnost in obisk Afrike je začetek njunega poročnega potovanja. Neko ogrodje imata zdaj pa bosta dorekla še finese. Ravno ko je pogledal na uro in se prepričal, da še ni odbila polne ure in da je ne more kritizirati za zamudo je vstopila. Russel je doživel nov šok. Strmel je v elegantno žensko v oprijeti rdeči mini obleki z nekaj izbranimi kosi nakita in sandali z vrtoglavo peto. Dolgi kodrasti kostanjevi lasje so ji padali po ramenih in hrbtu ter okvirjali lep obraz na katerem so gospodovale sivo modre oči. S pomočjo nekaj izbranih odtenkov šminke je iz svojega obraza naredila umetnijo in razen nežno rdečih ustnic bi človek pomislil, da sploh ni naličena. Premikala se je elegantno in aristokratsko. Z negovano roko in ravno urejenimi rdečimi nohti je pokazala proti sedežni »se bova usedla ali naj se še obrnem okoli svoje osi, da boš bolje ocenil?« Russel se je zavedal, da strmi v njo »ne kar sedi« je rekel in se spustil na dvosed nasproti njej. »Priznam, da je tole sprememba od zjutraj. Se počutiš bolje?« »Seveda, hvala, torej bo takole dovolj dobro za tvojo soprogo« mu je odgovorila s sarkastičnim vprašanjem. »Fantastična si in moram ti priznati, preden sem te prvič videl, da sem ti se predstavljal kot pankerico z roza lasmi« se je iskreno nasmehnil. »Sigurno si slišal, da sem črna ovca v družini in od tod predstava a moram te razočarati sem čisto normalna ženska, ki se ne podreja očetovim predstavam, kaj je zame najbolje in ki se ne vidi poročeno s starim debelim politikom, ki ga oče ceni« mu je vrnila nasmešek. »Torej kakšno zgodbo ste si omislili« je bila zdaj spet direktna. V grobem ji je razložil osnovo in dodal »s čim se pa ukvarjaš v življenju, mislim kaj znaš in kateri poklic ti lahko pripiševa?« Zdaj se je Vivian zasmejala »grem stavit, da ti oče ni znal čisto točno povedati in tudi najbrž ni hotel izdati tistega kar ve.« Zabavala se je ko je na njegovem obrazu prebrala da je uganila zadevo, medtem, ko je skušal opravičiti njenega očeta. »Režiserka sem in če se ne motim si bil prejšnji mesec na premieri Plehnatega leva, ki je v celoti moja igra. Napisala sem scenarij in režirala. Seveda pa se ne podpisujem s svojim imenom saj bi očeta pobralo od sramote.« »Ann Tome« je Russel tiho zažvižgal »vse čestitke res je dobra igra in izbira igralcev je bila pika na i« jo je pogledal z ne skritim občudovanjem. »Seveda lahko rečeva, da sem profesorica francoščine v drugi gimnaziji v Torontu, kar bo tudi res« se je smehljala nad njegovim presenečenim izrazom. Ne da bi mu pustila priti do sape je nadaljevala »spoznala sva se pa v fitnes studiu kamor oba zahajava in katerega si ti odkupil in je v neposredni soseščini mojega stanovanja ali pa ste si izmislili kaj bolj pikantnega« pri tem pa opazovala njegov odločni obraz. Z roko si je šel skozi lepo pristrižene črne lase in jo opazoval skozi priprte temne oči »In ti nisi obveščevalka in se ne zanimaš za politiko in ljudi vpletene v politiko?« ni mogel iz svoje kože »pa saj veš o meni več kot jaz sam, vseeno mislim, da se gresta z očetom kakšno igro na moj račun in ja domislili smo si bolj pikantno zgodbo« se je nasmehnil. »Zagotavljam ti, da nimam veze z obveščevalno in če vprašaš mojega očeta me politika ne zanima res pa, da to, da me ne zanima ne pomeni da nič ne vem. To moj oče zelo rad pozabi in se vede do mene kot do ilegalnega priseljenca, ki ne zna jezika zemlje kamor je pribežal« mu je rekla rahlo razočarano. Da bi prikrila svojo nejevoljo in vdanost v neprijetno situacijo je vprašala »so že nabavili poročna prstana?« »Seveda, skoraj sem pozabil na njiju« hitro se je potrepljal po žepih moderno krojenega suknjiča, ki se je prilegal njegovi visoki in čvrsti postavi in ko je zatipal kar je iskal je dodal »velikost bo prava na videz pa ne moreva vplivati, pač zaupati morava v kuharičin dober okus« je rekel napeto in iz žepa izvlekel škatlico manjše zlatarne z drugega konca mesta.

Z limuzino so se pripeljali do prelepega arhitekturno dovršenega Rotenbergovega domovanja obdanega z bujnim zelenjem. Vsa osvetljava in blišč v sprejemnici je samo poudaril Vivianino lepoto. »Dragi Alex naj vam predstavim svojo ljubljeno ženo Ann« se je ponosno režal Russel in pod roko držal samozavestno in prelepo Vivian. Gospodična Lisa Rotenberg, ki je stala poleg svojega očeta in sprejemala goste ni skrivala sovražnosti in ljubosumja »Ženo? Nisem vedela, da ste poročeni Russel.« »Pred kratkim sva se poročila v ožjem družinskem krogu in takoj po odhodu iz JARa bova začela prave medene tedne, žal je prvi teden najinega zakona nujno poslovno obarvan, zato sva prišla sem, da začneva počasi z medenimi tedni« ljubeče je pogledal svojo namišljeno ženo saj se je zavedal, da je veliko stvari odvisno od njune prepričljivosti. »Iskrene čestitke« je malo razočarano dejal Alex Rotenberg in nežno poljubil roko novopečeni nevesti. Še preden sta se Russel in Vivian oddaljila od gostitelja je pristopila starejša gospa vpadljivo oblečena in ovešena z dragimi kamni, že od daleč je cvilila »kakšno prijetno presenečenje, draga Vivian Tomerwille, res ste vi. Ko ste vstopili najprej nisem verjela gospodu Brisbonu, ko je rekel, da ste to vi. Oh res lepo presenečenje je tudi vaš oče prišel?« je vrelo iz ženske. »Gospa Sadova res vas je lepo ponovno videti« se je vljudno nasmehnila Vivian in žensko rahlo objela in z njo izmenjala zračni poljub. »Vivian Tomerwille hčerka Johna Tomerwilla« je previdno vprašal gostitelj. »Ja, samo zdaj sem gospa Vivian Somerhust za prijatelje pa še vedno Ann« se je prisrčno nasmehnila. »Gospa Somerhust« je bila presenečena gospa Sadova. »Kako vznemirljivo, žal nismo nič slišali o poroki, vsekakor iskrene čestitke« se je zdaj pogovoru pridružil gospod Brisbon. »Pred kratkim sva se poročila v ožjem družinskem krogu in poroke nisva obešala na velik zvon. Saj razumete, ko sva začela načrtovati poroko sva hotela nekaj skromnega in romantičnega, ko pa smo prišli do vabil se je malo zataknilo. Saj razumete dragi Russel ima velik krog prijateljev in ljudi, ki bi se jih spodobilo povabiti, potem je bil moj krog prijateljev zelo obsežen in če poudarim še očetove želje« malo je pomolčala in jih dramatično pogledala v upanju, da bodo razumeli obseg naštetega. »Skratka na koncu sta mi moška mojega življenja popustila in smo vse izpeljali skromno in romantično v ozkem družinskem krogu. Pomembno je da sva si izmenjala obljube in potrdila ljubezen« je zaključila in se ljubeče privila ob Russela. »Seveda draga moja obsežne poroke so tako neosebne in stresne prav sta naredila, ko sta to izpeljal tiho« se je smehljaja gospa Sadova »Vsekakor moramo nazdraviti« je rekel gostitelj in pomahal natakarju, ki se je približal s pladnjem pijače. »Vodo ali sok« je zašepetala Vivian Russelu na uho, ko se je stegnil proti dvema kozarcema šampanjca. Brez besed je odložil en kozarec in vzel tistega z vodo, ko ji ga je podal jo je samo vprašujoče pogledal. Tiho je zašepetala »ne pijem alkohola« na kar se je on le cinično nasmehnil saj se je spomnil njenega jutranjega počutja. Doumela je kaj mu gre po glavi zato je še zašepetala »tisto ni bil maček pač pa migrena.« Ne da bi se več zmenila zanj se je obrnila in nazdravila z gostiteljem, ki jo je takoj za zdravico povabil na plesišče. Vsekakor igra se je začela, zdaj, ko je Rotenberg vedel čigava hči je sta z Russelom hodila po zelo tenkem ledu.

Kaj kmalu so se prikazali tudi fotografi in novinarji. Vsekakor Rotenbergov banket je bil večji družabni dogodek in zbrana je bila vsa gospodarsko politična scena. Nečakinja gospe Sadove, ki je trenutno bila pri teti na obisku je bila novinarka, ki je delala za Torontsko novinarsko hišo in je bila prava lovka na zgodbe in škandale je bila v svojem elementu. Vsa pozornost medijev je bila usmerjena na Russela in Vivian. Prvič, ko sta ostala za trenutek sama je Vivian zašepetala »v 24ih urah bo cela Kanada izvedela za najino poroko, vključno z Matom moškim s katerim živim in s katerim sva hotela objaviti zaroko po moji vrnitvi domov. Super in hvala za tole.« »Oh saj bo razumel« jo je skušal pomiriti Russel, ko mu je vskočila v besedo »močno dvomim, kako naj on razume, če še ti ne« je jezno prhnila. Začudeno jo je pogledal zato je nadaljevala »tvoj ded in tvoj oče sta uspešna politika, tvoj najstarejši brat je uspešen politik , tvoj mlajši brat je mednarodno priznan športnik, ne pozabi na mojega očeta in moje sestre in njihove uspešne može. Vsi oni živijo pod budnim očesom javnosti. Jaz imam svoje življenje, ki ni tako neznano in ti si na listi najbolj zaželenih ženinov na petem mestu.« Russel je globoko vdihnil, res ga je spoznanje o pravem stanju situacije dohitelo med njenim govorjenjem. Tiho je pripomnil »res se morava tiho in takoj poročiti ter ostati kar lep čas poročena pri tem pa ne smeva dovoliti govoric, škandalov in afer.« »O si končno dojel« je rekla zajedljivo in iz oči ji je velo sovraštvo in prezir, kot prava profesionalka pa je na obrazu zadržala sladek in zaljubljen nasmeh. »Ne bodi no takšna tako kot ti si tudi jaz ne želim tega. Zdaj sem šele nameraval začeti živeti in toliko lepotic se mi mota okoli nog in nameraval sem kar se jih da več izkoristiti preden bi se ustalil. Trenutno definitivno ne potrebujem žene sploh pa ne take kot si ti. Mislim ne razumi me narobe, absolutno si med najlepšimi in najbolj poželjivimi ženskami kar sem jih kdaj srečal a zame imaš premočan karakter in definitivno preveč inteligence.« »Vem, da nisem tvoj tip ženske in tudi ti nisi tip moškega s katerim bi se jaz zapletla, da nič ne vem o tebi bi lahko trdila, da si greha vreden moški a še preveč dobro te poznam zato bi najraje nekoga ubila. In da ne pozabim dragi moj mož res, da nisem še čisto prepričana ampak, da ne boš preveč presenečen če boš kmalu očka.« Ni več zdržala pritiska in si je z roko šla skozi lase, da bi prikrila lesk solz v očeh. Tiho je vprašal »pa on ve?« » Ne saj nisem še čisto prepričana in tudi nikoli ne sme izvedeti upam, da se tega zavedaš. Zdaj me pa pelji plesat, če ne se bom zjokala kar tukaj« je zlomljeno pripomnila.

Rotenberg je pripovedoval neko anekdoto in moški zbrani okoli njega so ga zbrano poslušali. Russel se nikakor ni mogel vživeti v dogodivščine z lova, ko pa so mu misli in pogledi uhajali k njegovi kmalu čisto pravi ženi. Z Gerardom je plesala valček po veliki sprejemnici medtem, ko so oni sloneli ob eni od bogato obloženih miz s kozarčki v rokah. V njemu je vrelo od mešanih občutkov. Res je kar ji je rekel, da je ena najlepših in najbolj poželjivih žensk kar jih je kdaj spoznal in tudi res je da je intelektualno precejšnji izziv. On se je družil in zapeljeval le puhloglave lepotice, ki so se topile ob njegovih komplimentih in katerim je bilo samo pomembno, da z njim zlezejo med rjuhe. Šele zdaj se je dodobra začenjal zavedati kaj pomeni biti poročen in med zakonom poleg žene ne smeti imeti nobene ljubice za katero bi javnost takoj zvedela. Si bosta samozadostna ali se bosta pobila prvi dan skupnega življenja pod eno streho. Ta preklemanska ženska, ki je bila občudovanja in spoštovanja vredna mu je prekrižala vse načrte. V prah je spremenila vse njegove želje po samskem in uživaškem življenju. Za povrh vsega pa je tudi on njej pokvaril vso prihodnost in njenega nerojenega otroka prikrajšal za očeta. Upravičeno jo sovraži in upravičeno ona sovraži njega. A zdaj ni več poti nazaj. Mu bo lahko kdaj oprostila se je spraševal in pri sebi obljubil, da se bo potrudil in ji bil dober mož ter skrbni oče, ter da se bo nadvse potrudil, da javnost ne bo zvedela za njegove ljubice. Enkrat je že živel s sostanovalcem in kar dobro sta se ujela mogoče bo lahko tudi z njo vzpostavil podoben odnos. Opazoval jo je kako se lahkotno giba po plesišču in poskusil si jo je predstavljati kakšna bo čez nekaj mesecev. Bo zelo debela ali bo dobila samo trebušček? Njegova sestrična je pred kratkim rodila in dobršen del njene nosečnosti sta preživela skupaj in v tistem času se mu je njen mož kar precej smilil, saj je imela nešteto zahtev in vse tiste spremembe razpoloženja so bile prav naporne. Le kakšna bo Vivian se je spraševal in si jo v mislih predstavljal. Bo venomer nekaj sitnarila in ali bo moral sred noči skakati v bližnjo trgovino po sladkarije ali sladoled. Ne si je rekel Vivian sigurno ne bo taka, držala se bo zase in poskusila ga bo izključiti iz vsega. Vsekakor bo jedla samo sadje in zelenjavo in v najboljšem primeru ga bo prosila za pomoč pri zavezovanju soperg, ko se bo odpravila na dolg sprehod in če bo dovolj vztrajen ji bo lahko po vrnitvi zmasiral stopala. Odločil se je, da če sta že porinjena v to bo naredil vse, da ga ne izloči iz svojega življenja. Prepričal jo bo, da je za vse bolje če sta res prijatelja in da bo lažje sprejel otroka, če bo že med nosečnostjo skrbel zanj in s tem za njo. Kdo ve mogoče pa, ko se spoznata ugotovita, da bo njuno življenje prav prijetno pod pogojem, da si pustita dovolj prostora in svobode. Iz globokega premišljevanja ga je predramil Rotenbergov smeh »no takole pa zgleda zaljubljeni mladoporočenec, ko z zasanjanim pogledom opazuje svojo nevesto« rahlo ga je lopnil po hrbtu in očetovsko dejal »saj bosta kmalu sama.« Russel, ki se ni zavedal svoje zasanjanosti se je nelagodno prestopil in pobalinsko zasmejal »no ja priznam, da sem občudoval prelepo Ann in še zdaj ne verjamem čisto, da me je res sprejela za moža.« Vsi so se zasmejali saj je bil Russelov sloves ženskarja vsem znan.

Vivian je vsa nasmejana pristopila k družbi in ljubeče pogledala Russela »od vsega mi je kar malo vroče, bi me pospremil malo ven na balkon na sveži zrak dragi?« »Seveda ljubljena« se ji je široko zasmejal in ji ponudil svoj komolec, kot gentelman iz kakšnega starega filma. Hitro je spremenila pozo rok in njuni prsti so se prepletli. Russel je čutil, da mu je v pest stisnila košček papirja in v njenih očeh prebral grozo in nemoč. Tiho je zašepetala »oprosti ampak jaz tega ne morem, oprosti.« Čutil je da njena roka v njegovi drhti in preden jo je lahko potolažil in ugotovil kaj se pravzaprav dogaja je k njima pristopila gospa Sadova z bujico besed o tem, da že cel večer ni imela priložnosti poklepetati z Vivian. Pristopil je tudi Rotenberg saj je opazil gospo Sadovo in vedel je, da stara gospa zelo rada opravlja in jo zanimajo vse čenče ter, da bo od Vivian hotela slišati vse o njej in Russelu to pa je bila idealna priložnost, da preveri Russelovo zgodbo. Izmenjali so si nekaj besed potem pa je Vivian zašepetala Russelu »ti kar pojdi na stranišče jaz sem v dobrih rokah« namerno ga je poslal stran, da prebere sporočilce, ki mu ga je dala in namerno je rekla pol glasno, da so prisotni lahko slišali. Russel se jim je opravičil in Rotenberga zadolžil, da popazi na Vivian ter se lenobno oddaljil. Gospa Sadova ni zgubljala časa in je kar takoj pozvala Vivian, da jim pove kako sta se z Russelom spoznala in kako je sploh prišlo do poroke saj se nikakor ni mogla spomniti, da bi kdajkoli karkoli slišala o njima. »Oh to je pa dolga in nerodna zgodba« je sramežljivo rekla Vivian in z zaigrano nelagodnostjo pogledala gospo Sadovo. »No pa saj se jo bosta na stara leta rada spominjala« se ni pustila odpraviti radovedna opravljivka. »Joj pa se ne bosta smejala moji neumnosti in nerodnosti« je skozi smeh vprašala Vivian in pogledala zdaj enega zdaj drugega. »Seveda ne, še veste ne kaj se vse živemu človeku lahko zgodi dragi otrok« jo je skušal potolažiti gostitelj ter jo pripraviti da pove svojo zgodbo. Vivian je takoj zaslutila, da jima Rotenberg ne verjame čisto in to da je bil zdaj v družbi enega zdaj v družbi drugega ji je dalo vedeti da posluša in ju hoče uloviti na neskladnostih. Toda tokrat se je uštel, naletel je na profesionalnega spletkarja in lažnivca ter režiserko z bujno domišljijo, ki sta se na zasliševanje pripravila. Če hoče poslušati naj posluša dobil bo dve plati iste zgodbe, eno iz moške perspektive in drugo iz ženske perspektive. Oči so ji zažarele ko je začela svojo pripoved. Od nekdaj je uživala v interpretaciji teksta in nič kolikokrat se je vprašala, če ni zgrešila poklica saj bi bila odlična igralka. Sprva je začela bolj tiho in bojazljivo nato pa se je razvnela, saj se je še predobro zavedala da sam nastop, glasnost in višina glasu zelo pripomorejo k zanimivosti in dramatičnosti. Pogledala je gospo Sadovo in začela »pred dobrimi šestimi leti sem se odločila da grem med počitnicami v New York in tam preživim dober teden z bratrancem Bobom. Seveda mi je oče pokvaril načrte in sem potovanje preložila za dva dni in šla z njim in sestro, ki je takrat bila tik pred poroko. Skupaj smo najeli apartma v hotelu. Oče in Sarah sta bila tam poslovno in sta imela svoj urnik jaz pa svojega. Tako sem za drugi dan popoldne bila zmenjena z bratrancem, da pride v hotel pome« za trenutek je utihnila in si postregla s kozarcem soka, ki ga je vzela z pladnja ko je natakar stopil mimo. Rotenberg se je nehote spomnil Russelove zgodbe, da se je s Tomerwillom in njegovo hčerko Sarah domenil, da se najdejo v njegovem hotelu in ko je prišel na recepcijo z namenom, da pokličejo Johna Tomerwilla in mu sporočijo, da ga on čaka v baru ga je receptor poslal gor v apartma, saj je gospodična Tomerwille tako naročila. In Russel nič hudega sluteč in ne vedoč, da je John v New Yorku z dvema hčerama je odšel za postreščkom kateremu je bilo naročeno, da mu odklene vrata apartmaja kjer naj bi on počakal v salonu na gospodično Tomerwille, ki je morala nujno pod prho. Gospoda Tomerwilla pa je receptor opravičil, da je imel poslovno kosilo in se še ni vrnil. Vivian je spet tiho in z zadrego pa kljub temu vedro in s smehom nadaljevala svojo zgodbo »dopoldne sem letala po trgovinah in kar precej prepešačila zato sem bila čisto prepotena in rahlo utrujena. Edina stvar na katero sem mislila je bil tuš. Vedela sem, da sem prav pozna in da je mogoče Bob že prišel. Na recepciji sem zvedela, da Boba še ni zato sem naročila naj ga kar pošljejo gor in mu odklenejo saj grem pod prho. Ravno ko sem se začela brisati sem slišala da je nekdo glasno pozdravil. Nisem razločila besed zato sem bila prepričana da je Bob zavpila sem nazaj naj si nalije pijačo ter da pridem takoj. Samo ovita v brisačo sem stopila iz svoje sobe v salon pri tem pa si brisala lase in vmes veselo razlagala kako sem vesela da je prišel in da sem ga pogrešala ter podobno. Ko sem končno uspela brisačo oviti okoli glave in že skoraj stekla moškemu v objem sem ugotovila da pred mano stoji čisto neznan sila postaven moški široko odprtih oči in rahlo odprtih ust ukrivljenih v nasmeh.« Rotenberg se je spomnil Russelovega opisa postavne mladenke z neskončno dolgimi svilnatim nogami, ki so kukale pod nežno modro brisačo in kasneje velikih presenečenih sivo modrih očk, ki so strmele vanj. » Še preden sem prišla do sape in besede so se odprla vrata« je napeto pripovedovala Vivian naprej »vstopili so oče, Sarah in Bob in še preden sem uspela kar koli reči je že Russel veselo razlagal kako so ga kar poslali gor in mu naročili naj počaka na gospodično Tomerwille v salonu. Veselo se je pozdravil z očetom. Oče se je končno obrnil k meni ki sem še vedno stala tam v tisti veliki kopalni brisači in tokrat že pošteno razburjena zaradi Russelovega vzvišenega in mačo obnašanja zato sem samo zasikala, da sem naročila Boba naj pošljejo gor in spustijo v salon ter se obrnila na peti in odšla v svojo sobo. Ko sem bila oblečena sem samo poklicala Boba in sva šla. Russel mi je šel s tistim svojim nasmeškom tako na živce da sem se komaj krotila, da mu nisem kaj zlila v obraz, trudila sem se, da ga ne bi niti pogledala. Zunaj sem se pomirila in se sprostila ter odločila da na Russela pozabim saj ga do sedaj še nikdar nisem videla in mislila sem si, da ga tudi nikdar več ne bom. Res si nisem hotela pokvariti počitnic zaradi njega pa če je bil še tako privlačen mi je bil odbijajoč.« Vsi so se nasmejali in Vivian je lahko nadaljevala »no zvečer smo bili povabljeni na neko poslovno zabavo in morala sem poleg. Popoldne je bilo čudovito in hitro sem pozabila na Russela in pripetljaj. Zvečer sem se na zabavi dolgočasila in v nekem trenutku sem začutila, da nekdo strmi vame, zato sem ga pogledala in kmalu bi izpustila kozarec z vodo iz rok, ko sem spoznala da je to Russel, ki se mi je veselo smehljal. Okoli njega je bilo kar nekaj lepotic in upala sem da se zabava ter, da se bo na tem končalo. A pri Russelu ne smeš delati računa brez krčmarja saj je naslednji trenutek že bil ob meni in me ogovarjal« je rekla prizadeto, kot bi se to ravnokar dogajalo in vedela je da ju je z načinom interpretacije zgodbe popeljala v tisti večer in da sta se počutila kot bi stala poleg nje. Zdaj je zgodbo nadaljevala skoraj jezno, tako kot naj bi se takrat počutila »proti svoji volji sem se morala zaplesti z njim v pogovor na srečo pripetljaja sploh ni omenjal ali kakor koli drugače namigoval nanj zato sem pomislil, da je že vse pozabil in se počasi spustila v pogovor z njim. Ravno ko sem se čisto sprostila in začela uživati v njegovi družbi me je sestra poklicala, da je čas da greva in kaj ti on naredi« je z velikimi očmi vprašujoče pogledala gospo Sadovo in ko je ta odkimala je tiho odgovorila sama »v uho mi zašepeta, da mu je bilo nadvse prijetno kramljati z menoj in da je moja obleka čudovita le škoda, ker preveč zakriva moje prečudovite noge in da če lahko izbira bi me raje imel v brisači. Nato se je priklonil in mi poljubil roko se pobalinsko nasmehnil in odšel, brez da bi mu lahko povedala kaj si mislim o njegovi predrznosti.« Tokrat se je Rotenberg glasno zakrohotal »čisto podobno Russelu, no okus za lepe ženske pa je imel že od nekdaj.« »In kako sta kasneje prišla skupaj« je zanimalo gospo Sadovo. »Čez pol leta sem letela v Evropo, seveda moj skrbni očka je skrbel in ni hotel, da bi se mi kaj zgodilo zato je predlagal, da letim skupaj z enim od agentov, ki naj bi mi pomagal tudi prvih nekaj dni, da se navadim na Pariz. Ker se ni imelo smisla prepirati sem pač pustila očetu, da izpelje priprave na pot. Na letališču pa sem odkrila, da bo moja varuška nihče drug kot Russel. Sprva sem bila šokirana in jezna, toda on je gladko prezrl mojo trmo in jezo in se obnašal kot, da sva dobra stara znanca in ker sva bila obkrožena s samimi nezanimivimi in starimi ljudmi sem se pač vdala in takrat sva se spoprijateljila. Kasneje sva se nekajkrat dobila na kosilu ali pijači odvisno kdaj in kje sva se lahko srečala in vsakič sva oba uživala. Po enem od takih prijetnih prijateljskih zmenkov sem ga povabila v svoje stanovanje na kavo in tako sva se zapletla, postala sva ljubimca. V tistem trenutku sem si še najmanj želela, da bi oče zvedel za naju, bala sem se da bo proti. Pa tudi še nekaj drugih razlogov sem imela zakaj sem raje videla, da najina zveza ostane skrita in samo najina. Tudi Russelu je tako bolje odgovarjalo. Tri leta sva bila ljubimca, pač živela sva vsak svoje življenje in se naskrivaj dobivala in uživala v svoji svobodi. Potem je pa naneslo, da smo imeli družinsko srečanje in da sem morala domov. Tik pred tem pa je Russel omenil, da se mora nujno dobiti z mojim očetom. Kar izletelo je iz mene, ko sem ga povabila naj gre z menoj domov. Imela sem službo. Živela sem svoje življenje, nisem se več bala očetovega nasprotovanja in želela sem jim povedati kdo je moj moški. Tudi Russel je brez oklevanja pristal na to povabilo. In tako sva šla in tudi javno postala par, toda ker sva predolgo uživala v svobodi in najini skrivnosti sem omenila družini, da vseeno nočem da bi o nama javno razpravljali dokler to ne bo res nujno. Vsi so spoštovali najino željo in kmalu po tistem me je Russel zasnubil. Ostalo pa že veste« se je prijazno in zaljubljeno nasmehnila in zaključila svojo zgodbo.

Russel se je zaklenil v stranišče in šele nato previdno segel v žep kamor je spravil sporočilce, ki mu ga je Vivian stisnila v roko. Počasi je razgrnil papir in se zagledal v kratko na hitro napisano opozorilo. Spomnil se je groze in obupa v Vivianinih očeh in zdaj je razumel vso njeno zadrego. S črnim kemičnim svinčnikom je kratko pisalo »pazita, vajina spalnica je pod video nadzorom in mikrofoni so postavljeni povsod.« Russel je strmel v papir medtem pa so mu možgani delovali s polno paro. Hitro je naredil načrt kako bo dal Rotenbergu vedeti, da sta srečno zaljubljen poročen par in Vivian potolažil, da ji ne bo treba igrati mlade neveste v njegovi postelji. Papir je raztrgal na drobne koščke in jih vrgel v školjko, šele ko se je prepričal, da je odplaknilo čisto vse delčke sporočila je počasi stopil ven.

»Mislim, da bi si lahko privoščili nekaj sladkega ali mogoče kavo« je vljudno predlagal gostitelj in z roko poklical natakarja. »Oh čudovito meni bi res prijala kavica s smetano in košček slastne torte mogoče kokosove po kateri slovite« se je prijazno dobrikala gospa Sadova. »No jaz sem bolj čokoladna« se je nasmehnila Vivian »kave pa zvečer ne pijem« je še pristavila. »Potem mogoče kos čokoladne torte in kepico sladoleda za gospo Somerhust« je naročil Rotenberg natakarju in se vljudno priklonil Vivian »Mmm to bo fantastično, prefinjen okus imate gospod Rotenberg, le kje ste bili prej predeno sem spoznala Russela« se mu je igrivo nasmehnila in ga zapeljivo pogledala. Vsi so razumeli igro in so se veselo zasmejali. »Ali naj isto prinese tudi za Russela« je vprašal Rotenberg čeprav je vedel, da Russel obožuje kislo sadje in ne preveč sladke zadeve saj je izrecno zanj naročil limonino pito. »Nikakor ne, Russel ne mara čokolade, veste on je bolj nagnjen kislim zadevam, kakšen limonin sladoled bi bil pravšnji zanj« je rekla zdaj skoraj zgrožena ob misli, da bi Russel poskusil čokolado. »Mogoče limonino pito in kepico limoninega sladoleda za gospoda Somerhusta« je vljudno predlagal natakar. »Absolutno, to bo pravo zanj« je zatrdila Vivian in srknila svojo pijačo.

Russel se jim je ležerno približal in Vivian nežno objel od zadaj, pritisnil ji je nežni poljub na lice in tiho zašepetal »imam načrt, zaupaj mi« nato jo je ponovno poljubil in svojo roko zaščitniško in pomenljivo položil na njen trebuh ter zaskrbljeno ugotovil »utrujena se mi zdiš.« Takoj je dojela njegovo igro in oba čeprav sta delovala kot bi se brigala samo zase sta opazila Rotenbergov pomenljivi nasmešek na ustnicah, dojel je sporočilo, ki mu ga je Russel namenil. Vedela sta da je sprejel, da sta Russel in Vivian pravi par in da se zelo dobro poznata ter še več, da pričakujeta otroka. Dokončno je ovrgel misel, da so si ga sposodili in da uspešno igrata, zato se je prijazno nasmehnil in prisluhnil navidez zgroženi in užaljeni Vivian »jaz pa utrujena, daj no kako ti lahko kaj takega sploh pade na misel? Če odmislim zadnja dva tedna in vse priprave na poroko, pa dekliščino in samo poroko ter kasneje vse službene obveznosti, ki sem jih naredila, da bi si lahko privoščila en mesec počitnic. In če pozabim na Mishelino rojstno dnevno zabavo, ki se je potegnila do zgodnjih jutranjih ur tistega dne ko sem morala biti že ob 7 na letališču za polet sem in dejstva da na poletu niti minutke nisem spala kaj od vzburjenja ker grem prvič v Afriko, kaj od vznemirjenja ker te bom po treh dneh videla in če pozabim na zabavo ob dobrodošlici, ki jo je priredil ambasador in dejstva, da smo nekateri sedeli do pozno v noč in tvojega prihoda to jutro ter nadvse zanimivega dneva ter tega čudovitega večera, ki sem ga preplesala. Ti pa sumiš, da bi bila utrujena« se je veselo zasmejala in zarotniško pogledala gospo Sadovo »bojim se da bom medene tedne prespala.« »Če je tvoja želja, da medene tedne preživiva v spalnici ti moram povedati, da kot vsak dober mož spoštujem ženine želje in ti bom z veseljem ustregel« je resno in navidez vdan v usodo rekel Russel in vsi so se veselo zasmejali. Smeh je prekinil natakar, ki jim je prinesel sladico in vsi so lahko videli Russelov hvaležni nasmeh namenjen njegovi ženi, ko je odkril, kaj so mu prinesli.

»Dragi Alex« se je Russel prijazno obrnil k gostitelju »bi mi zamerili, če ženo odpeljem dol do obale. Gospodična Lisa me je enkrat po večerji popeljala do tiste klopi na robu previsa« z roko je pokazal proti oddaljeni klopi, ki je samevala pod nežno lučjo na koncu steze. »Zvok in vonj morja prepleten z drobnimi zvoki noči so se mi za vedno vtisnili v spomin. Rad bi da Ann tudi to enkrat čuti.« »Vem o čem govoriš« se je nasmehnil Rotenberg »seveda kar pojdita dokler komu drugemu to ni padlo na misel.« »Hvala, bi se nama mogoče pridružili« je vljudno vprašal in pogledal družbico okoli. »Ne kar pojdita in uživajta« je veselo rekla gospa Sadova. Russel je objel Vivian čez hrbet in počasi sta se odpravila čez vrt. Ko sta bila dovolj daleč je Russel zašepetal v francoščini, kadar sta se pogovarjala med seboj sta uporabljala francoščino saj sta vedela, da tukaj le redki, če sploh kdo zna francosko »vse bo še dobro verjemi mi.« Prišla sta do klopi in Russel je sedel, ter jo povlekel v svoje naročje, ker očitno ni želela je tiho rekel »veš da naju opazujejo.« Vivian se je tudi sama tega zavedala zato je ubogala in mu sedla v naročje ter glavo naslonila na njegovo ramo. Počasi ji je šepetaje razložil svoj načrt in na koncu je uspela le ganjeno reči »hvala« malo je pomolčala nato pa nadaljevala »dobro si se spomnil in samo da veš jaz sem nudistka zato me res ne moti razkazovanje telesa zato ne skrbi, da bi mi bilo pred teboj nerodno in Rotenberg če hoče predstavo jo bo dobil.« »Saj bo šlo, uspela bova« je rekel in jo podzavestno pobožal po obrazu. Hitro se je zavedal svojega dejanja in umaknil roko pri tem pa opazil, da je res utrujena in da njegovega božanja ona sama ni dojela. Naenkrat se je vprašal kdaj je spremenil svoje mnenje o njej. Čutil je da ji je naklonjen in da bi jo rad zaščitil. Ko je spoznal, da se bo moral poročiti z njo je bil strašansko jezen in bi najraje razkril njuno krinko. Nekaj trenutkov jo je globoko sovražil zdaj pa je to sovraštvo nekam izpuhtelo. Še vedno se ni veselil poroke z njo a vsaj sovražil je ni. Počasi se je zbral in ji tiho predlagal »imam varen mobilnik, ali bi poklicala Meta in mu vsaj delno razložila.« »Ne, hvala na ponudbi a ni potrebno« globoko je vdihnila vdana v usodo. Zasmilila se mu je zato je poskusil ponovno »mogoče pa uspemo kaj rešiti mogoče nama bo verjel in nekako bomo uredili stvari.« Nemo je odkimala potem pa tiho razložila »Zjutraj sem dobila njegovo sporočilo. Zapustil me je, pravzaprav je odločitev o najini zvezi prepustil izključno meni« spet je žalostno vdihnila in nato nadaljevala »oče je prišel predvčerajšnjem k nama domov. Met je slikal v svojem ateljeju toda lahko je slišal vsako besedo, ki sva si jo izrekla. Oče je začel tako kot vedno z grajami nad mojim življenjem končala sva pa tako, da sva se grozno skregala in zabrusila sem mu če mi ne bo dovolil imeti svojega življenja se bom preselila v Ameriko, spremenila ime in si priskrbela novo identiteto. Seveda je oče računal na kaj takega zato je predlagal kupčijo, če ga tokrat spremljam sem mi bo dal mir in upošteval moje želje. Ko sem sprejela mi je povedal da me zjutraj pričakuje na letališču. Ko je odšel sva se tudi z Metom skregala. Ni verjel, da bo oče upošteval svojo obljubo in obtožil me je, da se nikoli ne bom osamosvojila in delala tisto kar si res želim, ker mu bom vedno nasedla. Tudi sama vem, da se oče ne bo držal obljube, še nikoli se je ni zato sem ves najin pogovor posnela. Imela sem načrt, da svoj del pogodbe izpolnim in potem naslednjič izsilim svoj mir. Tega Met ni hotel verjeti in sprejeti. Danes mi je sporočil, da se je odselil nazaj domov, na ranč v Ameriko, ki ga je podedoval po starih starših. Če ga dovolj ljubim in če lahko opustim svoje življenje v Kanadi in zapustim družino me z ljubeznijo pričakuje in obljublja, da bo dober mož, če pa tega nisem zmožna bo prizadet in izdan toda razumel bo in mi ne bo tega zameril saj se zaveda s čim me pravzaprav izsiljuje.« Skomignila je z rameni in se še tesneje privila na njegovo ramo. Russel je zbral ves svoj pogum in tiho vprašal »če ne bi bilo mene kaj bi naredila po vrnitvi v Kanado?« brez premisleka je izstrelila »Isti moment bi brez premišljevanja sedla na letalo in odletela k njemu.« Russelu se je v grlu naredil velik cmok kljub temu je le izdavil »oprosti.«

Russel je počasi zaprl vrata njune spalnice in jo opazoval, ko je lahko kot metulj stopila čez prostor in z zanosom iskreno rekla »kako čudovita soba« počasi si je sezula čevlje in ko je ponovno pogledal to vrtoglavo visoko peto ji je moral priznati vso čast in vztrajnost, da je cel večer lahko hodila in preplesala v čem takem. »Poglej ta razgled« je nežno zacvilila, ko je stopila na mini balkon a v hipu se je obrnila in stopila proti njemu, tudi on je naredil nekaj korakov proti njej z zaljubljenim nasmehom na obrazu ter z rahlo razprtimi rokami. Počasi, mazno in zapeljivo se je privila ob njegove čvrste prsi in mu ponudila svoje ustnice. Zamrmral je »tole sem čakal cel večer« ter se polastil njenih toplih in omamnih ustnic. Vsekakor sta imela v načrtu filmski poljub toda ob dotiku sta oba začutila potrebo po pravem poljubu in željo po mamljivem okušanju drug drugega. Počasi sta se predala pravem poljubu in Russel je le s težavo odmaknil svoje ustnice z njenih. Dovolj blizu sta stala, da je Vivian lahko čutila njegovo vzburjeno telo ob svojem in tudi sama je čutila rahle mravljince po hrbtenici še posebno tam kjer je počivala njegova roka. Tudi njej se je počasi povrnil razum in spomnila se je kdo jo drži v objemu in kdo ljubkuje njen vrat. Vsekakor je bil Russel poželjiv in seksi moški a bil je tudi Russel Somerhust. Počasi se je odmaknila od njega in ga skladno z vlogo, ki jo je tokrat on zrežiral koketno začela zapeljevati in mu odpenjati srajco. Ravno, ko jo je hotel dvigniti v naročje in odnesti do postelje se je navidezno uprla »malo boš še počakal gospod mož, res sem potrebna prhe in tudi tebi ne bi škodila.« nasmehnila se je in začela slačiti obleko, ki ji je nežno zdrsela ob telesu in končala na tleh, s pogledom uprtim v Russela je nežno stopila iz nje in se napotila proti kopalnici. Sledil je njenemu zgledu in se tudi sam slekel. Počasi in lenobno ji je sledil v kopalnico kjer se je naslonil na umivalnik in jo opazoval. »Se mi ne boš pridružil« se je mazno nasmehnila in ga pogledala skozi mokre trepalnice. »Tokrat ne« ji je vrnil nasmeh »rad bi te gledal, tako lepa si in kmalu se bo tvoje telo začelo spreminjati.« Navidez užaljeno ga je pogledala in rahlo pošpricala z vodo. Samo zasmejal se je in nežno dejal »tudi takrat boš lepa in komaj čakam, da te bom lahko razvajal.« Čeprav je bilo vse igra in predstava za Rotenberga je Russel moral sam sebi priznati, da je njegova bodoča žena res prava zapeljiva lepotica. Ogrnila se je v brisačo in mu poslala zračni poljub ter začela brskati po svoji toaletni torbici. Medtem ko si je umivala zobe ga je opazovala v ogledalu. »Ljubica, če ne boš nehala boš občutila udobje in mehkobo kopalniških ploščic« se ji je preteče zasmejal in ji obrnil hrbet. Ko je končal s tuširanjem se je obrnil in jo zagledal kako zdaj ona sloni na umivalniku in ga opazuje, brez besed mu je podala brisačo, ki si jo je ovil okoli pasu. Počasi je stopil do nje ne da bi odvrnil svojih oči z njenih, s prsti ji je nežno pobožal obraz in podrgnil prek ustnic nato pa jo urno dvignil v svoje naročje, hočeš nočeš se je morala glasno zasmejati. Roke mu je ovila okoli vratu in ga mazno gledala izpod trepalnic. »Nič ne bo draga moja« se ji je zarežal »utrujena si in vsa napeta, zato ti moram najprej sprostiti mišice« spustil je glavo in jo na hitro poljubil preden jo je spustil na veliko posteljo. »Ali slutim masažo« je vprašala koketno. »Seveda« se je zasmejal in sedel k njenim nogam. Počasi je začel z masažo stopal najprej eno in kasneje drugo. Vivian je zaprla oči in se prepustila njegovim spretnim rokam, morala si je priznati, če kaj potem je o masažah vedel vse. Ko je končal jo je nežno obrnil na trebuh in nadaljeval z masažo, tokrat je začel pri ramenih. Od udobja je skoraj zapredla in tudi če ne bi bila dogovorjena, da v tej fazi zaspi jo je počasi zmanjkalo. Russel je po njenem dihanju vedel kdaj je zaspala, še nekaj časa jo je nežno masiral, nato pa legel poleg nje, zadovoljen, da ji je lahko vsaj s tem delno povrnil za vse nevšečnosti, ki ji je prinesel v življenje.

»Končno sta se vrnila« je veselo pozdravil John Tomerwille, »pridita čakamo vaju v salonu, Gerard mi je vse povedal in moram priznati, da sem kar zadovoljen z vajino odločitvijo, da se takoj zdaj poročita. Pridita že« je zdaj že malo nestrpno pokazal proti vratom salona. Vstopili so v salon poln rož. Vivian je opazila, da so se prav lepo potrudili in iz salona naredili prav romantično poročno dvorano. Seveda je vse skupaj moralo biti na skrivaj opravljeno zato sta bila poleg Gerarda, ki ima kot ambasador pooblastilo, da sklepa poroke prisotna še njegova soproga Rihana in John Tomerwille, kot priči. Domenili so se in v poročni list in knjige vnesli nekoliko starejši datum. Po papirjih sta se poročila tisti dan, ko sta se odpravila na banket. Sam obred je bil lep, kratek in če bi si zvestobo in ljubezen obljubljala zaljubljena človeka, bi lahko rekli, da tudi nadvse romantičen. Takoj po obredu so nazdravili s šampanjcem in se nato odpravili na večerjo. John ni skrival svojega zadovoljstva, Vivian pa ne svojega razočaranja. Hrane se ni niti dotaknila in oče jo je opomnil naj nekaj poje, saj so bili po večerji namenjeni še v gledališče. Vivian je s težko muko krotila bes in solze, ki so pretile, da se ulijejo po njenih licih. »Žal nimam apetita, saj je vsa resničnost sedla na moja ramena in v gledališče ne grem« skesano je pogledala Russela »oprosti nimam moči za gledališče in za še nekaj ur pretvarjanja.« »V gledališče moraš iti, Russel ima nalogo, ki jo mora dokončat in ti ga ne smeš ovirati, poleg tega pa se morata zahvaliti Rotenbergu za vso gostoljubje« je zarohnel John. »Ne ni ji treba iti v gledališče. Svojo nalogo sem zaključil že zjutraj, poleg tega pa sta Alex in njegova hči povabljena jutri na kosilo, takrat se bova zahvalila, popoldne pa letiva v Pariz in potem naprej na medene tedne« je odločno rekel Russel in pri tem sočutno gledal svojo ženo. »Opravičite naju, da je Vivian preveč utrujena in je res potrebovala počitek« je še pripomnil proti Gerardu. Starejši možakar je samo prikimal, medtem ko je John še nekaj godrnjal. Vivian se je opravičila in odšla v svojo spalnico, kamor so prenesli tudi Russelove stvari.

Gerard s soprogo in John so se odpeljali v gledališče, Russel pa se je s kozarcem konjaka namestil v fotelj. Če ne bi bilo Vivian bi on zdaj šel v mesto in v igralnico. Naročil bi si pijačo in našel lepo mladenko, ki bi ji pihal na dušo in katera bi se potrudila in zadovoljila vse njegove trenutno precej nepotešene potrebe. Toda zdaj je bil poročen moški in to znan mož znane ženske in kaj takega mu ne sme pasti niti na misel kaj šele, da bi to tudi naredil. Jezno je vrtel prazen kozarček med prsti, potem pa si je natočil še eno pijačo, steklenico pa položil poleg na mizico. Bes v njem je naraščal in kriva za vse njegove težave je bila ona. Lepa in uspešna ženska, s katero sta se prezirala in s katero si je izmenjal besede ljubezni in večne vdanosti. Nič več se mu ni smilila in nič več ni imel razumevanja za njeno jezo nanj. Naj trpi si je mislil, če mora on trpeti naj še ona trpi. Trdno se je odločil, da bo stanovanje nad svojim fitnes klubom preuredil v prijetno ljubezensko gnezdo in tja bo vodil voljne ženske, ki bodo pripravljene ustreči njegovim spolnim fantazijam. Če bo previden, nihče razen Vivian ne bo vedel za to, za njo mu je pa itak bilo vseeno. Nekaj časa je še sedel in se utapljal v svojem besu nato pa je odšel v spalnico. Vedel je, da se bo druščina vsak čas vrnila iz gledališča in prav nobenega namena ni imel ponovno soočiti se z njimi.

Počasi je vstopil v sobo. Opazil je luč v kopalnici in takoj nato zagledal spečo Vivian v postelji. Bes mu je počasi izpuhtel. Pustila mu je luč, da se bo lažje znašel. Kljub vsej svoji nesreči in nejevolji je pomislila nanj. Bila je zvita v klobčič in pokrita čez glavo. Takoj je posumil, da je zaspala jokajoč. Njegovega besa ni bilo nikjer več, spremenil se je v sočutje do navidez močne in odločne ženske, ki je v svojem bistvu bila nežna in krhka. Res mu je bilo hudo in počutil se je kot podlež, a poti nazaj ni bilo. Bila sta poročena in vsi so to vedeli. Počasi se je slekel in legel v posteljo. Nekaj trenutkov se je še obračal z namenom najti tisti pravi položaj, da bi lažje zaspal. Nemočno se je premetaval in zaman upal, da bi utrujenost in tistih nekaj kozarčkov alkohola vseeno premagali njegovo nespečnost. V nekem trenutku se je obrnila in se stisnila k njemu. Svojo roko je položila čez njegov trebuh in tiho zašepetala. Ledeni meč se je zaril v njegovo srce, stiskala se je k njemu tako mehka in dišeča, topla in poželjiva toda na njenih ustnicah je bilo ime drugega moškega, tistega katerega ji je on odvzel. Dolgo je še ležal buden. Strmel je v strop in podzavestno božal njeno roko, ki je še vedno počivala na njegovem trebuhu, z drugo jo je varno stiskal ob svojo ramo. Prebudil ga je njen premik. Ne da bi odprl oči je vedel, da sta se v snu obrnila. Zdaj sta spala na boku in on jo je čvrsto držal v objemu. V nosu je čutil vonj njenih las in zaznal je njen napor, da premakne njegovo roko s svojega trebuha ne da bi ga pri tem prebudila. Odmaknil je roko in se prevalil na hrbet »dobro jutro« je tiho izdavil »oprosti, navadil sem se da spiš ob meni tako kot tri noči poprej in v snu sem se moral stisniti k tebi« se je poskusil opravičiti, ko je zaznal njeno nelagodje zaradi položaja v katerem sta se zbudila. Ni ji želel priznati, da se je pravzaprav ona stisnila prva k njemu. Bolje da ne ve. Zamrmrala je »dobro jutro« in izginila v kopalnico.

Juliete Pete je nervozno pogledovala proti okencu za prijavo potnikov njihove letalske družbe. Bila je postavna in odločna stevardesa. Pri svojih 30-ih se je držala nekaterih svojih pravil in eno med njimi je bilo, da se nikdar ne zapleta s sodelavci in svojimi potniki. Celo svojo kariero stevardese ji je to čudovito uspevalo, do pred kratkim, ko je na letu iz Pariza v južno Afriko srečala Russela Somerhusta. Bil je drugačen od drugih in na prefinjeni način, ki ji je ugajal ji je pihal na dušo in jo na koncu prepričal, da je sprejela njegovo vabilo za kosilo po povratnem letu v Pariz. To jutro se je skrbno naličila in nekaj več energije porabila za svojo pričesko. Takoj ko so dobili seznam potnikov je preverila ali se Russel res vrača z njimi in ko je zagledala njegovo ime ji je kri hitreje zakrožila po telesu. Pričakovala je da se bo vkrcal med zadnjimi pa kljub temu je nervozno pogledovala če ga bo kje zagledala. Velika večina potnikov se je res že prijavila in napotila proti svojim sedežem, ko ga je zagledala. Stal je pred okencem in gledal v papirje v svoji roki. Pred njim je stala starejša ženska s smešnim klobukom. Upala je da bo dvignil glavo in pogledal proti njej a ko je dvignil glavo in se nežno nasmehnil ženski, ki je stala pol koraka za njim je Juliete doživela pravo mrzlo prho. Še vedno je strmela vanj, ko je z zaščitniško gesto prijel žensko za nadlaket in ji pomagal stopiti do njihove uslužbenke, kateri je potem pomolil dva potna lista in dve karti. Takoj ji je bilo jasno da pravzaprav potujeta skupaj. Preblisnila se ji je opravičujoča misel »mogoče pa samo spremlja to postavno mladenko« in hitro je pogledala v seznam, da se prepriča. Takoj ji je v oči podlo tisto kar je pri prvem preletu seznama očitno spregledala. Seznam je bil popravljan gospoda Browna, ki je imel poleg sebe prost sedež so dali na prvotno Russelovo mesto in Russela in njegovo spremljevalko na mesto gospoda Browna. Zdaj je pogledala še njeno ime in ledeni meč ji je presekal srce, ko je prebrala da je ona gospa Vivian Tomerwille Somerhust in poleg je opazila še opombo zakonca. Kot v transu je sprejela in napotila gospo s smešnim klobukom proti letalu, kjer ji bo njena kolegica pokazala pot do sedeža. Sama sebe je oštela, da je trapa in da si je sama kriva, kaj je pa hotela spreminjati svoja lastna pravila. Toda morala je opraviti svojo službo tako kot se za gre in ni bilo časa, da bi se zdaj prepuščala vsem slabim občutkom, ki so jo obhajali. Ko sta do nje stopila Russel in Vivian je že bila čisto zbrana in ju je vljudno sprejela. Na njeno veliko presenečenje jo je Russel za katerega je sumila, da se je niti ne spomni, takoj ogovoril »pozdravljeni Juliete me veseli, da se vračava z vami. Rad bi se vam opravičil za svoje obnašanje zadnjič in za vse ostalo, bojim se, da sem si privoščil preveč« jo je iskreno in skesano pogledal. Kot prava profesionalka se mu je nasmehnila in prijazno rekla »nič ne skrbite gospod Somerhust vse je bilo v redu in nimate se za kaj opravičevati.« Potem ju je pospremila proti letalu. Ko je gledala za njima se je vseeno nasmehnila »kakšen moški, postaven, vljuden in predvsem pogumen in odločen, da tako pred svojo ženo sploh hoče govoriti o čem takem. Res da ni povedal za kaj se opravičuje to sta vedela samo onadva pa vseeno je cenila pogum, da je sploh priznal, da je bil nespodoben. In če je ob taki ženski pogledal njo potem tudi ona res ni slaba in si je to dogodivščino, ki je ni bilo lahko štela v čast.« Vivian je čutila Russelovo nelagodje in rahlo razočaranje ob srečanju s stevardeso in takoj ji je postalo jasno, da je ona tista, ki je nekaj pokvarila in povzročila nelagodno situacijo. Prvi trenutek se mu je hotela opravičiti a si je hitro premislila. Russel je bil ženskar in v resnici mu nobena ni pomenila nič drugega kot trenutno potešitev in kratko avanturo. Pač dekle je predčasno spoznalo kruto resnico, da ne more upati na kaj več pri njem, kar pomeni eno strto srce manj. Vseeno je poškilila k možu in mu s pogledom poslala sporočilo v stilu "kaj hočeš tako je zdaj najino življenje." Spoznal je, da je vse dobro razumela in priznati si je moral, da je bil malo razočaran ker v njenih očeh ni bil žrtev in se mu ni opravičila, še bolje ga je zadelo spoznanje da ji je pravzaprav bilo vseeno kako se on počuti. Bil je nekdo, ki si ga ni želela ob sebi, nekdo, ki ji je ukradel življenje.

Naslov sporočila: Re: Puščavski cvet Pon Maj 03, 2010 10:56 pm

Puščavski cvet
2. del

Po desetdnevnih počitnicah na Karibih sta le prispela nazaj v Toronto. Bila sta na medenih tednih, tako sta se prijavila in tako so ravnali z njima. Vest o njuni poroki kakor tudi informacija kam sta šla na počitnice se je hitro razširila in že v Parizu so ju pričakali novinarji in paparaci. Čeprav sta v glavnem imela mir pred njimi, se nikakor v javnosti nista pustila videti drugače kot srečno poročena in zelo zaljubljena človeka. Za štirimi stenami njunega hotelskega apartmaja pa sta snela maske in se počasi spoznavala. Imela sta obilo časa zato sta si povedala svoji življenjski zgodbi do najmanjše podrobnosti. Da bi res oba uživala sta se odločila, da bosta izmenično vsak po en dan odločala kaj se bo tisti dan delalo, jedlo ali ogledalo. Kmalu sta opazila, da sta si sila podobna in da ju veselijo iste stvari. Njun načrt vodenja počitnic je neopazno padel v vodo in sta skupaj ter predvsem sproti delala načrte. Sproščeno sta uživala v počitnicah in počasi postajala prijatelja. Nehala sta kriviti drug drugega za vse nevšečnosti in led med njima se je začel topiti. Res, da sta si delila veliko zakonsko posteljo v kateri sta spala vsak na svojem koncu in je med njima bil prostor še za vsaj eno osebo. Na samem se nista veliko dotikala ali ljubkovala z izjemo, da je Russel nekajkrat dobro zmasiral Vivianine podplate in ji s tem sprostil celo telo, ter da ji je enkrat položil mokro brisačo na čelo, ko je zaradi jutranje slabosti bruhala. Počasi sta se sprijaznila z dejstvom, da zdaj živita skupaj in da bosta še kar nekaj časa skupaj.

Vstopila sta v blok, kjer je imela Vivian kupljeno dvonadstropno stanovanje. Še preden sta vstopila v dvigalo je pritekla Sophy Vivianina najboljša prijateljica in soseda iz nadstropja. »Vivian« je veselo zacvilila in močno objela svojo pravkar prispelo prijateljico. »Pogrešala sem te in nič mi ni jasno« je rekla v eni sapi. »Vem in vse ti bom razložila, najprej pa spoznaj mojega moža Russela« se je zasmejala Vivian. Russel in Sophy sta se vljudno pozdravila in ko so se ustavili v njihovem nadstropju se je Sophy obrnila k Russelu in mu sramežljivo rekla »se opravičujem ampak moram vedeti« nato se je vnesla v Vivian in tiho rekla »videla sem tvojega očeta ko je prišel in Meta, ko se je odselil« Ta se ji je nasmehnila in tiho odgovorila »Danes sem res utrujena jutri pridi na kavo in dobila boš celo zgodbo z vsemi podrobnostmi. Za začetek pa samo grob oris. Res je bil moj oče tukaj in najin spor se je rešil tako, da mi je ponudil kupčijo, če grem z njim za nekaj dni v Afriko me bo pustil pri miru in se ne bo več vmešaval v moje življenje. Ko je odšel sva se z Metom skregala, res skregala. Jaz sem zjutraj odletela, Met se je zvečer odselil. Poslal mi je sporočilo v katerem mi je napisal pogoje in postavil ultimat. Veš da se z Metom pravzaprav nikoli nisva globoko ljubila, pač sva bila dva, ki se dobro ujemata in ki sta zmožno živet en z drugim in pri tem ostati samosvoja. Zahteval je preveč. No v Afriki sem ponovno naletela na Russela, najina zgodba za časopise je malo napihnjena. Pač poznava se in ni kaj velikega za povedat, če bi bilo bi ti to vedela in bi če ne drugače že iz zgodb poznala Russela. Pač zaradi očeta in vsega sva pristala na malo osladne publicitete. Nekaj dni sva se družila potem pa me je Russel zaprosil za roko in jaz sem pristala. Ker pa očetu ni bilo čisto prav in ker bi družina zganjala cirkus okoli poroke sva se odločila, da se kar hitro poročiva brez velikega pompa. To je to« se je ponovno nasmehnila Vivian svoji prijateljici, ki je nejeverno strmela v njo. »Poročila si se z njim ker si ti tako hotela in želela in ne zaradi očeta« je Sophy vseeno izrekla na glas svoje misli. »Ja Sophy poročena sva, ker sva tako midva hotela in jutri dobiš podrobnosti. Lahko noč« se je Vivian pokroviteljsko dotaknila prijateljičine roke in se ji vzpodbudno nasmehnila. »Potem pa obema čestitam« je rekla veselo in stopila v svoje stanovanje ter jima pomahala preden je zaprla vrata.

Vivian je iz torbice izbrskala svoj ključ in odklenila. A še preden je lahko naredila korak jo je že Russel prijel in dvignil v svoje naročje »spodobi se, da mož prenese ženo preko praga njunega bodočega doma« se ji je zasmejal in jo nalahno poljubil, nato jo je spustil nazaj dol. Prižgala je luči in Russel si je zdaj lahko v živo ogledal svoj bodoči dom. Že prej mu je vse opisala, tako da je že vedel kaj lahko pričakuje. Toda kljub temu je bil pozitivno presenečen in ni mogel skriti svojega navdušenja. Iz vsakega kotička sta vela samozavest in dober okus opremljevalca. Vedel je, da je sama opremila svoj dom in moral ji je priznati vso čast za spretnost in dobro oko za malenkosti, ki so prostoru dali tisto pravo noto. Pohištvo je bilo novo s pridihom starih časov. Prostor je bil svetel in domač. Nikjer ni bilo nepotrebne navlake ali odvečnih okraskov. Začutil je dobrodošlico in domačnost ter se veselil, da bo lahko živel tukaj in bo to njegov dom. V teh zadnjih desetih dneh se je že navadil, da si posteljo delita in zdaj ga je zaskrbelo ali bo zahtevala, da spita v ločenih spalnicah. Priznati si je moral, da bo zelo razočaran, če bo to zahtevala. Prav tako pa mu je godilo spoznanje, da tudi Sophy, ki je bila njena najboljša prijateljica ni povedala resnice temveč jo je priredila. Iz zgodbe je vedel kdo je Sophy in kakšno vlogo igra v Vivianinem življenju. Še bolj pa ga je presenetila izjava, da se Vivian in Met pravzaprav sploh nista zares ljubila. In s to izjavo sta se strinjali obe ženski kar je samo dokazovalo, kar je že sam zaslutil in sicer da Vivian ne verjame v pravo ljubezen ter, da je še nikdar ni doživela. Iz razmišljanja ga je predramila Vivian, ki mu je predlagala, da odnese njuna kovčka v spalnico potem pa mu bo razkazala stanovanje. Kamen se mu je odvalil s srca, ker je to bilo povabilo, da spi z njo v spalnici. Lepo sta se ujela in dopolnjevala in res ga je privlačila zato je upal, da bosta lahko razvila tudi ta del odnosa. Saj ni nujno da se ljubita, za seks je dovolj, da se privlačita in želita en drugega. On si jo je vsekakor želel. Kaj hitro je spoznal, da bi lahko spal edino še v dnevni sobi na sedežni kar bi bilo precej neudobno. Ostalo je samo to da upa, da ne bosta prehitro uredila bivšega Metovega ateljeja v drugo spalnico.

Ko sta se odpravila spat je vprašal »kaj boš točno povedala Sophy?« »Saj sem ti povedala, da je ona moja najboljša prijateljica in od vseh ve ona največ o meni zato ji ne morem lagati pa tudi resnice ji ne morem povedati. Vse ji bom opisala do zadnje pike samo da sva se poročila pred banketom in zamolčala bom da je bila igra vse bom opisala kot prava čustva. In zaupala ji bom, da sumim da sem noseča in vsekakor si ti oče. Tudi pred njo morava igrati zaljubljen par in živeti pravo zakonsko življenje. Saj sem ti omenila, da ima ključ mojega, mislim zdaj najinega stanovanje in da je dnevni gost tukaj« vdana v kruto usodo se je rahlo nasmehnila in prijelo ga je da bi jo objel in potolažil ji zaupal, da si on želi, da bi bila srečna in da bo naredil vse, da bi dobro shajala. Že res, da mu je v tem času malo prirasla k srcu in da se je delno sprijaznil z izgubo svoje svobode, vseeno pa se je zavedal da je ne ljubi in da ona ne ljubi njega. Vprašal se je ali bosta lahko vsak dan igrala idilo in kdaj bo počilo in bo resnica prišla na dan. »Kakšen je bil Met« je tiho in nepričakovano vprašal. »Kako kakšen je bil Met, mislim kaj te pravzaprav zanima« mu je vrnila z nejevernim vprašanjem saj se ji ni niti sanjalo o čem premišljuje moški na katerega je vezana za kar lep čas svojega življenja, na srečo ji ni bil odvraten a vseeno ne glede na to da jo je enkrat zaneslo pri poljubu z njim, se je ob njem počutila ujeto. »Spraševal sem se« malo je pomolčal in jo iskreno zaskrbljujoče pogledal »kaj če bo otrok podoben Metu in Sophy, ki ga je poznala ugotovi prevaro, še posebno ker se bo otrok rodil prezgodaj, da bi bil sad najine ljubezni.« Nekaj časa je strmela v njega potem pa tiho rekla »s tem se bova ukvarjala kasneje, v principu pa sta si vidva z Metom precej podobna.« Opazil je senco žalosti, ki je poblisnila v njenih očeh medtem ko se je ulegla na svojo stran postelje.

Russel se je zbudil in počasi vstal. Pokukal je na spečo žensko na drugi strani postelje. Nežno ji je povlekel pokrivalo do ramen in se tiho od tihotapil v spodnje nadstropje. Pristavil je vodo za kavo in pogledal po prostoru. Misel, da bi kavo pil sam mu je bila malo zoprna, Vivian ni hotel buditi. Spomnil se je vsega kar mu je pripovedovala o svojem življenju in svojih prijateljih. Tiho je potrkal po kuhinjskem zidu in kaj hitro dobil trkajoči odgovor. Nasmehnil se je in pripravil dve skodelici za kavo. Čez nekaj trenutkov je v kuhinjo vstopila Sophy in malo v zadregi pozdravila »dobro jutro, pričakovala sem Vivian.« »Vivian še spi, jaz pa nisem hotel kave piti sam, spomnil sem se, da mi je povedala, da je to vajin znak, pa sem poskusil. Saj nisi huda?« »Ne, nisem, samo malo mi je nelagodno to je vse« je iskreno priznala. Russel se je zasmejal s tistim svojim pobalinsko zapeljivim nasmehom »naj ti ne bo, zdaj sem tudi jaz del vajinega življenja in prav je da se spoznava.« Sophy je samo pokimala in sedla na svoje običajno mesto za pultom. »Veš malo sem bila presenečena, ko sem prebrala o vajini poroki. No pravzaprav sem bila besna, saj sem verjela, da je to maslo gospoda Tomerwilla« je priznala. »Verjamem, Vivian me je opozorila, da si boš kaj takega mislila. Veš zelo te ima rada in te spoštuje. Zato ti moram zatrditi, da so moji nameni z Vivian resni, nikdar je ne bom prizadel in ljubim jo, drugače se nikdar ne bi poročil z njo« je rekel z najbolj resnim in zaupanja vrednim glasom, kar jih je premogel. Sophy se je samo nasmehnila in molče sprejela skodelico dišeče kave.

Oba sta obnemela, ko sta pogledala proti stopnicam po katerih se je počasi spuščala Vivian. Bila je rahlo nestvarna, oblečena v lahko poletno pisano mini oblekico in s spuščenimi lasmi, ki so ji veselo poskakovali ob vsakem njenem koraku. »Prelepa si« je dahnila Sophy in Russel se ni mogel upreti skušnjavi, da jo močno in strastno poljubi. Med poljubom ji je zašepetal »sem ti rekel, da je pravšnja zate.« »Hej vidva, nikar mi zdaj ne laskajta in si ne skušajta oprati slabe vesti, da tukaj sama pijeta kavo« se je navidez jezno izvila iz moževega prijema ter se usedla na drugi stol za pultom. »Ljubosumna« jo je izzival Russel medtem, ko ji je nalival kavo. Veselo se je zasmejala »na vaju pa res ne, toda nikoli se ne ve.«

Sedeli so ob pultu, pili kavo in se veselo pogovarjali. Russel je vstal in odložil svojo skodelico v lijak nato pa pobožal Vivian po laseh in nežno rekel »kar pogovorita se v miru, jaz skočim do fitnes studia da vidim kako in kaj.« »Kaj pa zajtrk« je zaskrbljeno vprašala Vivian. »Pojedel sem krof, ki ga je prinesla Sophy« je rekel čez ramo in odšel proti izhodnim vratom. »Počakaj« je za njim stekla Vivian »vzemi ključ, že res, da bom doma toda vseeno to je zdaj tudi tvoj dom.« Odprla je predalček v predsobi in mu pomolila šop ključev, ki so nekoč pripadali nekomu drugemu. »Pogrešala te bom« je rekla in ga poljubila pri tem pa rahlo zardela saj sta se oba zavedala da je vse bilo le del igre namenjene Sophy katero bo najtežje prepričati, da se res ljubita. Nasmehnil se ji je in odšel skozi vrata. Vsa zasanjana se je vrnila v kuhinjo in začela pripravljati zajtrk »oh Sophy ne vem kaj naj ti rečem« je bila iskrena. »Nič ne reci, pomembno je, da si srečna in za razliko od tebe jaz verjamem v ljubezen na prvi pogled, no pri vama bo to torej na drugi pogled« se je zasmejala Sophy in pričela pospravljati skodelice od kave.

Ko sta pojedli in pospravili se je Vivian zahihitala s svojim značilnim smehom, kar je pomenilo, da je prišla na idejo. »Pridi« je zaklicala čez ramo in že hitela v svoj ustvarjalni kotiček, kakor je poimenovala majhen kabinet z ogromno omaro in pisalno mizo, kjer se je trlo gledaliških pripomočkov in kostumov, ki jih je sama oblikovala. Sedla je za pisalno mizo in začela brskati. Ko je našla kar je iskala je z nasmehom pogledala Sophy, ki je potrpežljivo čakala, da vidi kaj je tokrat pičilo prijateljico. »Rada bi presenetila Russela« je rekla veselo »na vrata in spodaj na poštni nabiralnik bom zalepila njegov priimek, ne nadomestila bom svoj in pustila samo njegov« je bila zadovoljna sama s seboj. Sophy jo je opazovala ko je z vnemo in svojo natančnostjo vrezala črke njegovega priimka v lično leseno tablico. Ko je končala je urno skočila in se napotila proti vhodnim vratom »pridi že in mi pomagaj« je priganjala počasno prijateljico. »Res si zaljubljena« je ugotavljala Sophy na glas. »Ja in še nekaj je« je skrivnostno povedala Vivian medtem ko je poskušala odstraniti staro ploščico s svojim imenom. Sophy jo je samo začudeno opazovala. Vivian se je nasmehnila »zdi se mi da bova imela otroka.« »Otroka« je vzkliknila Sophy in prijateljico močno objela »to je čudovito« potem pa je obmolknila. Vivian je vedela o čem premišljuje njena prijateljica »če sem res noseča, kar se bo pokazalo za kakšen dan, bo to sigurno Russelov otrok« se je nasmehnila in se posvetila obešanju tablice.

Russel je vstopil v blok in vratar ga je veselo pozdravil. V časopisu je videl njuno sliko in videl je Vivian, ko je prišla dodati nalepko na poštni nabiralnik. Russel je bolj iz navade pogledal proti poštnim nabiralnikom in na svoje presenečenje je odkril svoj priimek poleg ženinega priimka, še večje presenečenje pa ga je čakalo na vhodnih vratih, saj tam je stal samo njegov priimek. Z mešanimi občutki je vstopil v stanovanje in že z vrat pozdravil. Vivian mu je odgovorila in sledil je njenemu glasu, ki ga je pripeljal v kuhinjo kjer je pripravljala kosilo. Bežno ga je pogledala in vljudno vprašala »si bil uspešen v studiu?« »Ja res sem bil, že jutri pridejo mojstri in počasi bom začel preurejat studio, no najprej pisarno in kasneje vse ostalo. Tudi nekaj nove opreme sem naročil in zelo sem zadovoljen z novo receptorko, izkazala se je za sposobno žensko. Zdaj se bom moral še malo bolje poglobiti v svoje finance, da ne bo kakšnih presenečenj.« Vzel je košček kumare, ki jo je rezala za solato in se naslonil na pult ter jo nežno pogledal. »In Vivian hvala.« Samo začudeno ga je pogledala. »Ja videl sem, da si na poštni nabiralnik nalepila moj priimek in tudi na vhodnih vratih si zamenjala ploščico« je odgovoril na njeno neizrečeno vprašanje. »Oh to« je skomignila z rameni »tukaj živiš in prav je, da te poštar lahko najde in seveda Sophy bo najtežje prepričati, da se ljubiva torej treba si je pomagati z vsemi drobnimi zvijačami zato si ne laskaj preveč.«

Russel je sedel za pisalno mizo v svoji pisarni in gledal v načrt. Misli je preusmeril v načrte za preureditev bivšega slikarskega ateljeja v svoj kabinet. Vivian mu je svetlo sobico kar vsilila. Seveda ni bilo govora, da bi se moral izseliti iz spalnice, sama je začela premišljevati o ureditvi druge manjše spalnice v otroško sobico. Ko je domislil vse za domači kabinet se je ponovno posvetil načrtom za svoj studio. Že zdavnaj je sklenil, da bo najprej opremil in usposobil manjše stanovanje nad studiom, toda zdaj ga ta zamisel ni več privlačila. Enostavno ni imel potrebe po svojem skrivnem ljubezenskem gnezdecu. To ga je begalo. Saj ne da bi zgubil zanimanje za ženske, sploh ne, toda vse je nehote primerjal z Vivian in nobena se mu ni zdela bolj poželjiva od nje. Od prvega trenutka, ko je vstopil v svoj studio so ga oblegala in zapeljevale vse ženske, tako njegove zaposlene, kot tudi stranke. Izbor je bil več kot pester in v nekem drugem času bi se počutil kot bog. Končno si je moral priznati, da si želi samo eno. Čeprav vsako noč spi ob njej se je ne sme dotakniti. Čeprav je zakonsko njegova je pravzaprav nedosegljiva. Želja po njej in potreba po njenem telesu je zanj pravo trpljenje od prvega dne, ko jo je videl. Čeprav je izkoristil prav vsak trenutek, da ji je izkazoval naklonjenost je bilo zanj to premalo, hotel je več. Hotel je njo in spoznal je, da je potreboval njeno ljubezen. Bila je idealen sostanovalec a to ni zapolnilo njegovega srca. Nasmehnil se je sam sebi. Nikdar v življenju ni bil zaljubljen in spraševal ali je to kar čuti do Vivian ljubezen ali samo strast in neizpolnjeno poželenje. Hitro se je oštel, da preveč sanjari in da premišljevanje o ljubezni ali zvestobi do ene ženske ni njegov stil. Ne, ne da bi to ne bil njegov stil, to enostavno ni bil on. Pravzaprav bilo mu je vseeno in začel je kovati načrt kako naj jo odpelje v posteljo in kako naj jo prepriča, da se mu v celoti preda. Ko jo bo enkrat okusil potem bo šele vedel ali je to kar čuti ljubezen ali strast. Če bo še vedno čutil potrebo samo po njej jo ljubi, če pa bo poželel še katero je to samo trenutno poželenje do nedotakljive ženske in lahko se bo vrnil v svoje tirnice spolnega življenja. Njegov tok misli je zmotilo glasno trkanje kateremu je sledila visoka postavna učiteljica aerobike, ki ga je z zapeljivim glasom vprašala, če si mogoče želi kavo, ko jo že kuha. »Ne hvala sem že spil svojo dozo« jo je vljudno zavrnil. Ko je razočarano odšla se je v njem porodila boleča potreba po tem, da bi videl Vivian. Pogledal je na uro in se pobalinsko nasmehnil. Vedel je, da je še doma in da ima še dobro uro časa pred vajo v gledališču. Zavrtel je njeno številko in ko se je oglasila je z opravičujočim glasom vprašal »si še doma?« »Seveda, kaj je?« »Oh, veš, malo mi je nerodno, toda mislil sem, če imaš slučajno kaj časa preden greš, da se ustaviš tukaj v studiu, rad bi ti pokazal načrte in zanima me tvoje mnenje, spotoma bi mi pa prinesla še moj rokovnik, ki ga nujno potrebujem. Saj če se ti mudi bom sam prišel ponj« je skoraj jecljal in upal, da bo v njej vzbudil vsaj malo sočutja. »Imam še nekaj časa tako, da ni problema, prinesem, samo povej kje ga imaš« je živahno odgovorila saj ni čutila njegove pasti. »V predalu v nočni omarici in hvala« je rekel vidno olajšan. »Ni za kaj, vidiva se čez pet minut« je odgovorila in odložila slušalko. Tudi Russel je odložil slušalko in se zadovoljno nasmehnil. Ne samo, da jo bo videl, hkrati bo tudi vsem ženskam v studiu dal vedeti, da je srečno poročen in za njih nedosegljiv in mogoče ga bodo nehale toliko oblegati. Naslonil se je v svoj stol in noge stegnil pod mizo ter se zagledal skozi zatemnjeno okno svoje pisarne v recepcijo pod seboj. Od tukaj bo videl Vivian, ko bo vstopila in vpričo dveh najbolj opravljivih delavk studia bo lahko pokazal, kaj čuti do nje. Ni dolgo čakal, ko je vstopila, tako mila in graciozna, mu je srce nehote hitreje udarjalo, v spodnjem delu trebuha je čutil napetost in noge so mu postale mehke toda moral je stopiti v recepcijo in jo prikladno pozdraviti, če bo sama prišla gor bo njegov načrt splaval po vodi. Ravno se je spuščal po stopnicah, ko je pristopila k receptorki. »Dober dan, prišla sem k gospodu Somerhustu« Receptorka jo je premerila od glave do pete a še preden bi jo lahko kar koli vprašala je že slišala Russelov glas »Vivian ljubljena« hitro a strastno jo je poljubil in zaščitniško objel ter z ljubeznijo na obrazu rekel »dobrodošla v studiu« pogledal je proti svojim delavkam, ki so si ravno vzele čas za kavo zato so bile kar štiri za pultom »naj vam predstavim svojo ženo Vivian Somerhust« obrnil se je proti Vivian, ki se je trudila zadržati smeh »draga moja to so moje vaditeljice« potem jo je počasi objeto prek ramen usmeril proti stopnicam in gor v svojo pisarno. Ko so se zaprla vrata za njima je Vivian z roko pokrila usta, da bi utišala glasen smeh, ki se jo je polotil. Russel jo je samo nemo in začudeno opazoval. Ko je malo prišla k sebi ga je nagajivo vprašala »zanima me ali res potrebuješ ta rokovnik ali je to bil samo izgovor, da te rešim pred kopico vate zagledanih žensk?« Naredil se je nedolžnega »ne vem kaj me sprašuješ in res potrebujem rokovnik« se je debelo zlagal. »Ah nehaj no, saj nisi neumen. In tudi pred Rotenbergom nisi bil tako zaljubljen in nežen, kot si bil prejle« se je še vedno smejala in brisala drobne solze, ki so se ji nabrale v kotičkih oči od silnega smeha. »Dobro. Dobro, priznam, res potrebujem rokovnik in potem, ko sva nehala govorit sem pomisli, da bi tvoj obisk lahko izkoristil in vsem ženskam tukaj na vljuden in preprost način povedal, da me ne zanimajo.« Njegove besede so samo sprožile še en naval smeha in dokler se je ona zvijala od smeha jo je on samo jezno opazoval »lepo, da se zabavaš žena.« »Joj dragi mož pa poglej skozi moje oči« je izdavila skozi smeh in se nato malo zresnila »vsemogočni Russel Somerhust največji lover boy tega časa potrebuje krinko in zaščito od lažne žene, daj priznaj, res je hecno.« »Ne pa ni« je trmasto vztrajal pri svojem. Ker se je še vedno smejala je stopil bliže in ji z dlanmi objel obraz ter tiho pripomnil »skupaj sva že 25 dni in ker moram misliti na najino dobro ime se ves ta čas nisem niti približal kakšni ženski in trudim se spoštovati svojo pravo ženo, ki pa bi lahko premislila o tem, da mi dovoli tudi ostale zakonske radosti.« »Meni pa res ni potrebno lagati, dobro vem kako sva prišla skupaj zato imaš glede svojega spolnega življenja proste roke« je tiho zašepetala nazaj. »Saj ne lažem« jo je nejeverno in užaljeno pogledal pri tem pa še vedno ni odmaknil dlani od njenega obraza. »Ah daj no, včeraj si prišel domov precej dobre volje in pri tem zelo omamno dišal na ženski parfum, ki ga ni moč najti med mojimi stekleničkami« je rekla nežno. Najprej se je zastrmel v njene oči potem pa se nelagodno prestavil »ni to kar misliš, res ni. Prav imaš, nimaš pravice biti ljubosumna toda vseeno res nisem bil z drugo.« Opazila je nelagodje in iskrenost v njegovih očeh. Nežno se mu je nasmehnila »Glej to je tvoja stvar in ni se ti treba opravičevati. Res je vse v redu.« Žalostno jo je pogledal »mislim, da moraš vedeti. Včeraj se je tukaj oglasila ena od mojih bivših intimnih prijateljic. Prišla mi je čestitat k poroki in mi je v navalu navdušenja planila v objem in se prisesala name. Če bi samo namignil, bi z veseljem naredila še kaj več kot me samo poljubila, toda jaz sem jo zelo hitro pospremil ven. Mogoče sva bila v pisarni minutko, dve, to lahko potrdijo moje punce spodaj, ki neutrudno spremljajo vsak moj korak.« Skesano se je naslonil na rob mize in opazoval njen nasmejani obraz »in če se ne motim sva za zvečer zmenjena, da pridem v gledališče, da me predstaviš svoji ekipi. Mogoče ti bom pa lahko vrnil uslugo in odgnal nekaj pohotnežev stran« je poskusil omiliti svojo zadrego. »Hvala, ampak pohotneže znam tudi sama odgnati stran« je rekla mazno in se zagledala v papirje na njegovi mizi »kaj si mi hotel pokazati?«

Russel je tiho vstopil v napol osvetljeno dvorano na odru je zagledal dva igralca, ostali so sedeli na robu in v prvi vrsti je videl dve postavil in za eno je bil prepričan, da je njegova Vivian. Vaja je potekala profesionalno in iz tistega kar je videl je lahko slutil, da bo predstava nadvse uspešna. V nekem trenutku je slišal odločen ženin glas »ne, ne in ne, pozabljata se vživeti v karakter osebe. Mimi prosim v vsakem trenutku se zavedaj, da si ti nadvse razvajena mrha, ki ji vsi jejo iz roke in ker se on ne zmeni zate na tak način si razjarjena. Ljubiš ga in besna si nanj. Zdaj pa ponovimo ta del, ko vstopiš v njegovo knjižnico.« Nekdo je predlagal »pokaži ji« in Vivian je v treh urnih korakih po stopničkah prišla na oder. Russel je globoko vdahnil od mešanih občutkov, ki so ga preplavili. Bila je tako gibčna in tako umetniško razmršena. Čeprav je bila elegantno oblečena v hlače in srajco je imela lase spete v čop iz katerega je ušlo nekaj pramenov. Petke njenih sandalov so odzvanjale po odru, ko je besno koračila proti fotelju v katerem je sedel igralec. Moral je priznati, da je njena igra bila čisto nekaj drugega kot je prej videl Mimi. Kotički ustnic so se mu zavihali v rahel nasmešek, ko je občudoval njeno energijo in strast. Nehote je pomislil, kako bo, ko jo bo prepričal, da se prepustita telesnim užitkom in strasti, za katero je vedel, da jo prežema. Ko je Vivian sedla na svoje mesto, ji je pomočnica Rihana tiho zašepetala »imamo gledalca tam sedi v predzadnji vrsti pri vratih, sicer ne vem kako je prišel noter, toda ob pogledu na njegovo čudovito telo oprostim hišniku spodrsljaj. Upam, da se ga bo dalo prepričati, da se nam pridruži na eni pijači.« Vivian je urno pogledala čez ramo in se komaj zaznavno nasmehnila »mislim, da pijača ne bo problem.« »Upam, da res ne, že dolgo nisem videla tako postavnega primerka nasprotnega spola« se je hihitala Rihana. »Res je postaven, toda opozarjam te ne pričakuj preveč, tip je že oddan« je zatopljena v igro na odru odgovorila Vivian. »Ali misliš da je samo oddan ali resno oddan« se ni dala mlajša postavna blondinka. »Zelo oddan« je samo zašepetala v odgovor in se posvetila igri. »To je to, super je bilo. In mislim, da bo to za danes vse. Vsekakor pa vas zdaj z možem Russelom vse vabiva čez cesto k Pjeru na pijačo in prigrizek« je rekla odločno in se obrnila k moškemu v predzadnji vrsti in z roko pokazala nanj. Medtem, ko je vstal in se počasi odpravil proti njej in je z odra odmevalo odobravanje in aplavz je Rihana samo zašepetala »uh nisem vedela, da je ta lepotec tvoj, oprosti in nič ne skrbi prste bom držala stran. Kaj čem, ko ne prebiram rumenih strani in tudi vajinih slik nisem videla, ko so se časopisi razpisali o vajini poroki. Res oprosti.« Obe sta se zahihitali in Vivian ji je stisnila roko »to je pohvalno, da tudi druge občudujejo mojega moža in ne skrbi vem, da mi ga ne boš ukradla.«

Večer je hitro minil in družba se je počasi poslovila. »Bi imel kaj proti, če se sprehodiva domov, večer je tako lep« je vljudno vprašala Vivian. »Tudi sam sem ti hotel predlagati kratek sprehod« se je nasmehnil Russel in jo objel okoli ramen, ter zaščitniško stisnil k sebi, v lase pa ji je prislonil nežen poljub. Tako objeta sta počasi stopala proti domu. Ko sta zavila v bližnji park, ki je bil bližnjica do njunega doma je Vivian zadovoljno vdihnila »hvala, res je bil čudovit večer, ti kot mož si bil čudovit.« Že ji je hotel ponoviti, da bi res rad bil v vseh pogledih njen mož a se je premislil in jo raje tesneje stisnil k sebi in počasi stopal naprej. Ni hotel pokvariti čudovitega večera. Pomislil je, da je edino prav, da začne počasi osvajati in dvoriti svoji ženi. Kljub temu, da je bil zatopljen v svoje misli, je čutil, ko je Vivian v njegovem objemu klecnila in nič damsko zaklela. »Stopila sem na kamen in ta presneta petka je zdrsnila. Zvila sem si nogo. Počakaj malo, da neha bolet« je vrelo opravičilo iz njenih ust. A še preden je lahko povedala do konca jo je dvignil v svoje naročje. »Saj ni tako hudo, spusti me dol« se je upirala Vivian. Nežno jo je pogledal »samo do klopce te nesem, potem pa bova videla kako je res s tvojo nogo.« Nasmehnil se je, ko je opazil, da se je predala in ga močneje objela okoli vratu. Tako lepo je dišala in njene ustnice so bila tako blizu. Spomnil se je njunega poljuba, tistega iskrenega poljuba v ozvočeni spalnici Rotenbergove rezidence in tega kako ga je takrat razvnela s svojo zapeljivo mehkobo ustnic. Mesečina je osvetljevala nebo in v njenih očeh je zaznal droben lesk poželenja. Brez premišljevanja je spustil svoje ustnice na njene in jo še močneje stisnil ob svoje prsi. Poljub mu je vrnila z isto vnemo s katero jo je on zasul. Iz s strastjo prepojenih višav ju je predramil pasji lajež. Velik štirinožec, ki je tekel za žogo, ki mu jo je vrgel lastnik, se sprva ni zmenil za njiju in je ko je prišel do žoge glasno zalajal ter se nato ponosno postavil pred njiju čakajoč pohvalo. »Pameten in priden kuža« mu je skozi smeh rekel Russel in mehko vabljivo telo svoje žene počasi in previdno postavil v sedeči položaj na bližnjo klopco. Takoj je počepnil in v svoje roke vzel njen poškodovan gleženj »mislim, da ne bo hudega« je rekel in svoj pogled še vedno zadržal na njeni nogi, ki mu je burila domišljijo. Pravzaprav je ni hotel pogledati, saj ni vedel kaj bi videl na njenem obrazu in kaj v njenih očeh. Ni bil pripravljen na zavrnitev, kljub temu se je zavedal, da je čarobnost trenutka izginila. »Oooo, gospa profesorica, lepo vas je videti tudi izven šolskih zidov« je z nasmehom povedal lastnik psa in eden Vivianinih učencev zaključnega letnika. »Gabriel, pozdravljen torej je ta pametni kuža tvoj« mu je veselo odgovorila. »Ja in očitno vaju je zmotil. Tako romantično je bilo« se je zarežal fant in ji pomežiknil nato pa se obrnil k Russelu »se opravičujem nisem vedel, da bo Ben stekel k vama.« Russel mu je samo pokimal in mu s tem dal vedeti da je opravičilo sprejel. Opogumljen fant se je spet obrnil k Vivian »Hm, torej gospa profesorica čestitam, ker ste si ujeli dobrega moža in tudi vi ste lahko ponosni na našo profesorico« je rekel in jima pomahal ter nato samo z besedico adijo na ustnicah stekel nazaj k svoji družbi nedaleč stran. Russel je najprej gledal za njim in na obrazu mu je igral droben muzajoči nasmeh, nato se je obrnil k ženi »ali naj pokličem taxi, nisva daleč od ceste« je vljudno vprašal. »Ne saj bo dobro, samo trenutna bolečina je bila, pridi greva počasi naprej« je rekla medtem, ko se je skušala postaviti na svoje noge. Ni ji ugovarjal, močno jo je naslonil na svoje telo in ji s tem pomagal hoditi. Brez velikih besed sta prehodila pot do doma. Zavedala sta se bližine drug drugega in vsak je pri sebi premleval njun poljub. Vsekakor oba sta si ga želela in oba sta se zavedala vse večje privlačnosti med njima. Vivian je bila zatopljena v svoja čustva, do tega večera se je trudila, da Russela sploh ne bi obravnavala kaj več kot sostanovalca in prijatelja. Spoznanje, da je precej dovzetna nanj jo je pošteno pretreslo, zato ni čutila kljuvajoče bolečine v gležnju. Russel, ki se je boril s svojim poželenjem in se prepričeval kako jo mora najprej pripraviti do tega, da bi ji on kaj pomenil preden se bosta ljubila, je zaznal njeno rahlo šepanje in se zavedal bolečine, ki jo je hromila. Ko sta prispela do stopnic pred vhodom v njun blok jo je ponovno dvignil v svoje naročje in jo privil na svoje prsi. »Hej spusti me dol, kaj pa počneš saj ni tako hudo, lahko hodim. Le kaj si bo mislil vratar« je vrelo iz nje. Russel se je samo nasmehnil »na stopnicah bi te bolj bolelo in vsi vedo, da sva razigrana mladoporočenca, poleg vsega pa tam prihaja Sophy.« »Hej golobčka ali uživata« se je zasmejala Sophy, ko je pridržala vrata, da je Russel z Vivian v naročju lahko vstopil. »Aha« je zamrmral Russel skozi smeh. »Mm…, upam, da ne bosta jezna name. Namreč uro nazaj, ko sem prišla domov sem tukaj pri vratarju naletela na tvojega brata Setha in … mm … sem si drznila in ga spustila v vajino stanovanje« je negotovo iztisnila vso negotovost, ki se je prebudila v njenih prsih. »Seveda, nisva jezna, pravilno si storila« se je na prijateljičino stisko odzvala Vivian in se potem nasmehnila možu »bi me zdaj spustil dol.« Russel jo je previdno postavil na noge in resno namignil Sophy »petka se ji je spodmaknila in mislim, da ima zvit gleženj samo tako je trmasta, da ne prizna kako močno jo boli.« »Avč« je zamrmrala Vivian in se močno oklenila Russelove roke in ta ni okleval niti trenutka in jo je ponovno vzel v naročje »vidiš« jo je pokaral kot bi bila majhen neposlušen otrok. Odnesel jo je proti dvigalu in se zahvalil Sophy za pomoč. Ko so se vrata dvigala zaprla je tiho rekel »mislim, da je tole izvidnica, moja družina dvomi, da sem se poročil iz ljubezni in zato hočejo vedeti resnico še preden jutri vstopiva v družinsko hišo. Hočejo te takoj postaviti na pravo mesto, sovražijo če jih kdo vleče za nos.« »Vem« je tiho odgovorila in pri sebi pomislila, če si je Seth ogledal njuno stanovanje, potem je moral priti do zaključka, da sta čisto prava zakonca. Vseeno pa bo treba spet igrati ljubečo ženo in nenadoma je spoznala, da jo tokrat to sploh ne moti.

»Hej, doma sva« je že z vrat zavpil Russel in z Vivian v naročju vstopil v dnevno sobo. »Premakni se in daj tisti tabure bližje« je odločno rekel bratu, ki je počasi vstal s sedežne. »Zdravo tudi vama« je veselo iztisnil skozi zobe in naredil kar mu je bilo naročeno. »Gleženj sem si zvila in Russel dela celo dramo iz tega« mu je hitela razlagat Vivian , medtem ko je Russel izginil v kuhinjo in se v trenutku vrnil z hladno blazinico za poškodbe, ki jo je spretno ovil okoli ženinega gležnja, nato pa brata močno stisnil v objem. »Vesel sem, da si se oglasil, boš šel jutri z nama domov« je bil direkten in iskren. »Seveda, če me bosta hotela vzeti s seboj in upam, da ne motim, ko sem se takole nepričakovano pojavil. Saj ne bosta zamerila sosedi Sophy ker me je spustila noter« je kar vrelo iz njega. »Vesela sva, da si se oglasil in Sophy sva prejle srečala in ve, da je vse v redu. Dobrodošel« je bila vljudna Vivian in mu ponudila roko v pozdrav. Tako sta se rokovala in se hitro oba zavedala, da sta si všeč, tako kot si morata biti sorodnika všeč. Telefon je rezko zazvonil in Russel je dvignil slušalko »Somerhustovi prosim.« Na drugi strani je za kratek trenutek nastala tišina nato pa je cvileč glas rekel »Vivian hočem.« Russel je nejeverno pogledal v ženo in ji izročil telefon ter odkorakal nazaj v kuhinjo po pijačo. »Prosim« je bila kratka Vivian. »Kaj hudiča pa je to, kako si drzne dvigovati telefon in tako govoriti« je besnela ženska na drugem koncu. »Rajchel prosim, da nehaš zganjati cirkus« je rekla umirjeno in opravičujoče pogledala v moža »Russel je moj mož in piševa se Somerhust, tukaj je doma in z vso pravico dviguje najin telefon.« »To je tvoje stanovanje in tvoj telefon in ta ničvrednež, ki ga kličeš mož te bo samo razočaral. Sploh ne vem kaj ti je bilo, da si se poročila z nekom kot je on« se ni pustila Vivianina sestra. »To je moje življenje in to je moj mož in opozarjam te, da pazi na besede« je bila zdaj ostra tudi Vivian. »O, a me opozarjaš, ti opozarjaš mene« se je režala Rajchel. »Ne draga sestra ne opozarjam te, grozim ti« je zadržala hladnost v glasu. »Ti meni groziš, ali sploh veš kako se grozi ljudem« se je Rajchel še vedno krohotala. »Ne izzivaj saj nočeš, da začnem govorit in na pravem kraju, pravim ljudem povem kaj o tebi« je bila zdaj Vivian sladka. »Kaj pa bi ti lahko govorila o meni« se je še vedno zabavala ženska na drugi strani. »Na primer o tem na kakšno aerobiko hodiš ob sredah. Ali naj raje začnem z dogodki s tvoje poroke in povem kaj se je dogajalo v tvoji kopalnici in s kom deset minut pred tem, ko si dahnila svoj da moškemu, ki ga niti ne spoštuješ kaj šele ljubiš ali morda zakaj tvoj najmlajši sin ni podoben ne tebi in ne tvojemu možu temveč tvojemu inštruktorju fitnesa. Kaj je Rajchel si ostala brez smeha. Veš vedno si me podcenjevala in ker sem bila tiho si res mislila, da sem nevedna trapa. Tokrat pa si šla predaleč, če sem dovolila, da hodiš po meni je to moj problem toda, če se boš spravila na moškega, ki ga ljubim bo to tvoj problem in verjemi mi, da bo ogromen. Jasno?« »Jasno« je po premolku in jecljajoče odgovorila Rajchel. »Dobro, zdaj pa povej zakaj si klicala, verjamem, da Russel ni bil glavni vzrok« je bila spet vljudna Vivian. »No veš, pravzaprav sem te hotela prositi, da se pomeniš z Bello, hoče postati igralka in midva sva proti. Poskusi jo prepričati, da to ni dober poklic« je bila vsa ponižna. »Joj Rajchel ti pa res obvladaš diplomacijo« se je zasmejala Vivian. »Najprej me napadeš in potem prosiš za uslugo, da naj govorim nekaj kar pravzaprav ne verjamem« globoko je vdihnila »glej pogovorila se bom z njo, ampak bo ona prva prišla k meni in vprašala za mnenje in potem ji bom razložila vse v zvezi s tem poklicem, edino kar ti obljubim je to, da bom poudarila vse slabe strani poklica, potem pa naj se punca sama odloči.« »Zakaj naj ona pride k tebi« je nejeverno vprašala Rajchel. Vivian je globoko vdahnila, da ne bi zakričala na najstarejšo sestro »Zato ker ne sme vedeti, da sva se pogovarjale o tem, v nasprotnem bo mislila, da jo po tvojih navodilih odvračam od igralstva. In če bo tako mislila bo iz čiste trme šla točno po tej poti, pa čeprav bi si drugače premislila. Kot črna ovca v družini vem kaj govorim in ubogaj me enkrat za spremembo.« »Mm …, seveda, ja prav … in … hvala … in oprosti zaradi Russela« je še rekla in odložila slušalko. Tudi Vivian je odložila slušalko poleg sebe na sedežno in zaprla oči, čutila je rahel glavobol in dobra volja celotnega dne je izginila. Kar naenkrat se je počutila tako zamorjeno in najraje bi se razjokala. Seveda sta oba moška lahko jasno in glasno slišala vsako besedo, ki sta si jo sestri izmenjali in Russel je hitro dojel kako je Vivian pravzaprav prizadeta z odnosom med družinskimi člani. Ko mu je pripovedovala o tem, da se z družino ne razume najbolje si ni niti predstavljal kako jo to razjeda. Ni vedel kaj bi rekel ali naredil, da bi jo lahko potolažil, za povrh pa je vsemu skupaj bil prisoten še njegov brat. Odločil se je da jo bo spravil v smeh. »Hej ljubica ali mora poklicati tvoja sestra, da izvem, da me ljubiš« jo je izzival. Odprla je eno oko in se nežno nasmehnila »kdo se ti je zlagal, da te ljubim« mu je vrnila z vprašanjem. Vedel je, da je zagrabila za igro in postal je boljše volje »ja prejle si sestri priznala« se ni vdal. »Mogoče sem pa lagala« se je smejala in pri tem pomežiknila Sethu, ki je dojel njuno zbadanje kot pristen odnos med dvema ljubečima zakoncema. »Ja zakaj si se pa potem poročila z menoj« je navidez užaljeno vprašal Russel. »Kaj pa vem, mogoče ker si nadvse izkušen ljubimec, saj si dolgo in intenzivno vadil in seveda pripraviti znaš popolno kavo« se je trudila spomniti razlogov in zadržati resen izraz na obrazu medtem, ko so se ji oči smejale. Potem pa ni več zdržala in vsi trije so prasnili v glasen smeh. »Naporen dan je bil in vidva bi se najverjetneje tudi rada malo pomenila, zato bom izkoristila še en izgovor zakaj sem se poročila s tabo dragi in to je, da me z lahkoto prenašaš okoli. Zato prosim smer spalnica« je rekla veselo in stegnila roki k njemu. »Kakor ukažete gospa« je bil ustrežljiv Russel in je ženo nežno dvignil v naročje in zakorakal proti stopnicam. »Rezervna posteljnina je v omari pod stopnicami« je Vivian čez Russelovo ramo rekla Sethu in se mu nasmehnila, potem se je obrnila proti možu. Njun pogled se je srečal in droben plamen poželenja je spekel oba. Russel si je mislil, da jo bo nežno poljubil samo zaradi predstave in je počasi sklonil glavo in se nežno dotaknil njenih ustnic. Ob dotiku ga je tako prevzelo, da se je ustavil na stopnici in čisto pozabil, da je bil to poljub namenjen njegovemu bratu. Vse o čemer je mislil je bilo toplo, dišeče telo privito na njegove prsi. Poljub je poglobil in Vivian nezadržno vlekel v strast, ki ga je obsedla. Nemočno je še močneje ovila roke okoli njegovega vratu in se mu prepustila z vsem žarom. Seth je zakašljal v znak, da malo pretiravata in Vivian se je uspela odmakniti njegovim ustnicam »pozabljaš, da nisva sama« je nežno rekla. »Oh ta mladina vedno vse pokvari« je tiho bolj zarenčal kot rekel a vseeno dovolj glasno, da ga je Seth slišal in se glasno zarežal.

»Živčna« je s smehom vprašal Seth. »Ti ne bi bil« mu je vrnila z vprašanjem. »Ne skrbi vse bo še dobro, poleg tega imaš naju, čeprav si nihče v družini ne upa izzivati Russela in s tem, da bi se grdo vedli do tebe, bi ga sigurno izzivali. Videla boš, da smo čisto prijetna družina, malo glasna in številčna, ter firbčna a v vsakem primeru prijetna.« »Hvala za tolažbo Seth« se je nasmehnila in njegovo dlan, ki je počivala na njenem sedežnem naslonjalu pokrila s svojo. »Bi prosim nehal pihati na dušo moji ženi« je navidez razdraženo rekel Russel in bolj veselo nadaljeval »ona bi morala tolažiti tebe.« »Zakaj« sta rekla oba hkrati in se spogledala in nasmehnila, Russel pa je veselo nadaljeval »zakaj? Kakšno neumno vprašanje Seth. Zdaj sem poročen, kar pomeni, da si ti na vrsti in glede na to, da bo zbrana cela družina stavim, da bo že do večera prvi spregovoril o tvoji samskosti.« »Joj, kaj pa če bi ti tukaj ustavil in jim povedal, da sem nujno moral na pot« je z grozo v glasu rekel Seth. »In da bi mojo ženo pustil samo in nezaščiteno, to pa ne, saj veš, da je ne bom mogel imeti ves čas pod okriljem, potrebuje te« se je zabaval Russel medtem, ko se je na Sethovem obrazu zamenjala paleta čustev. Moral si je priznati, da ima Russel prav in družina bo hotela vedeti vse o njegovem ljubezenskem življenju oziroma trenutnem ne življenju, a to jim vsekakor ne bo priznal. Odločil se je, da bo improviziral, tako kot že nemalokrat doslej. Toda tokrat je njegovo namišljeno dekle imelo pravi obraz in pravo ime. »Ti Vivian eno vprašanje« je nerodno začel Seth. »Reci« je bila ustrežljiva. »Tista tvoja prijateljica Sophy« malo je pomolčal in ko ga je Vivian vprašujoče pogledala je negotovo nadaljeval »ima koga, veš punca mi je bila res všeč na prvi pogled, mislim, bi imel kaj uspeha pri njej« Vivian ga je nagajivo pogledala »ne nima nikogar in lahko jo vprašam.« »Bi res to naredila zame« je z ne skritim upanjem v glasu vprašal. »Seveda in če sem dojela, boš ti zdaj doma vsem povedal, da imaš punco, ki pa ni mogla tokrat z nami« se je režala. »No ja tak je bil moj načrt, samo če bi bil Sophy kaj všeč potem bi to bilo še bolje, tako pa če ji nisem bom pač naslednjič omenil, da me je dala na čevelj« je bil iskren in vsi trije so se zasmejali. »Kako resen si v tej stvari« je vprašala in ga neizprosno gledala v oči. »Zelo resen, ljubezen na prvi pogled, zato tudi nisem takoj stopil v akcijo, ko je danes prišla na kavo« je odgovoril iskreno in Russel ji je pokimal, da je res to kar ji je povedal, saj je brata zelo dobro poznal. Vivian je vzela v roke telefon in obema pomignila naj bosta tiho, medtem pa je zavrtela znano številko svoje najboljše prijateljice. Med pogovorom njen obraz ni odkrival Sophijinih odgovorov zato je bil Seth ves na trnih. Kar nerodno mu je bilo ob Vivianinih vprašanjih in zaključkih. Nekajkrat je zavil z očmi medtem, ko se mu je smehljala in istočasno poskušala resno govoriti s Sophy. Kmalu je zaključila in ljubeče pogledala moža, nato pa se obrnila k nervoznemu moškemu zadaj in mu resno rekla »lahko se vrneš z nama in ne bo ti treba spati na najinem kavču, lahko boš pri Sophy« potem pa se je zarežala in Seth je skoraj zavriskal od sreče. Vso nadaljnjo pot se je smejal in na vsak način hotel zvedeti prav vse o Sophy vmes pa je zvok smsov, ki so kar deževali paral Russelove živce. Seth se ni hotel s Sophy pogovarjati vpričo brata in svakinje zato se je raje dopisoval.

Družina Somerhust je bila res prijetna družina in kljub številčnosti, glasnosti in radovednosti so ji bili takoj všeč, tako kot je bila tudi ona všeč njim. Gleženj jo je še malo bolel in vsi so se trudili, da bi ji olajšali bolečine. Čeprav je veliko vedela o družini in Russelovem otroštvu je vseeno rada prisluhnila družinskim pripovedim in anekdotam in zvedela še kakšno stvar na novo. Tudi ob pregledovanju starih fotografij se je dobro nasmejala. Čeprav sta oba vedela, da morata igrati zaljubljen par, sta ne da bi se zavedala počasi zdrsnila v prava čustva. Bila sta sproščena in spontana in to je bilo več kot je družina potrebovala, da verjame, da sta res zakonca in to ni le ena od Russelovih krink ali potegavščin. Odločila sta se, da bosta pri Somerhustovih ostala čez cel vikend in se vrnila domov šele v ponedeljek zvečer, ravno toliko, da si nabereta moči za petkovo srečanje pri Tomerwillovih.

V nedeljo je posijalo sonce s tako močjo, da je obljubljalo najtoplejši dan v tem poletju. Seth je razposajeno stopal sem ter tja in nato butnil ven s predlogom »pojdimo na bazen.« Najstarejši od bratov Somerhust, Jacuas ga je samo zgroženo pogledal »že pogrešaš plavanje, mislim dva dni ne greš na trening in že te vleče v vodo« pri tem pa je zmajal z glavo, da on že ne gre in njegova žena Emma z dvomesečno dojenčico v naročju se je milo nasmehnila in odkimala, da na njo tudi ne morejo računati. »Že dolgo nisva plavala« je pripomnil Russel in z zanimanjem pogledal svojo ljubko ženo, ki je urejala šopek rož, ki jim je prejle zamenjala vodo »zakaj pa ne« je veselo odgovorila. S pogledom je poiskala Jacuasovega sedemletnega sina Ethana in v njegovih očeh prebrala navdušenje nad plavanjem in strah, da ne bo smel z njimi. »Grem, če me bo lahko spremljal Ethan in bo obljubil, da bo v bazenu pazil name« se je namuznila proti Jacuasu. »Če si to res želiš izvoli« je navdušeno rekel moški in jo pogledal s hvaležnostjo. Emma pa je rekla samo »hvala« ostalo je lahko Vivian prebrala v njenih očeh. Babica Alley je skomignila z rameni in navidez užaljeno rekla »nihče me ni opozoril na to možnost, zato nisem prinesla kopalk« in vsi so se zasmejali saj so bili prav vsi člani Somerhustove družine ljudje z zdravim smislom za humor. Kot bi trenil že so sedeli v avtu in se peljali proti hotelu, ki je slovel z najlepšim bazenom v okolici. Russel je prvi prišel iz bazena in preden se je sklonil, da bi z ležalnika pobral brisačo in si obrisal obraz ga je v objem stisnila postavna blondinka »Russel dragi lepo te je spet videti, pogrešala sem te« je cvilila pri tem pa mu ponujala svoje ustnice in se z obilnim oprsjem naslonila na njegove mokre prsi. Russel jo je prijel za nadlahti in jo porinil stran ter zadržal na razdalji svojih stegnjenih rok. Ob njenem čebljanju sploh ni prišel do besede. Seth in Vivian sta se spogledala in začela smejati. Seth se je bal, da bo Vivian ljubosumna ali prizadeta pa ni bila in edini, ki mu je bilo tukaj neprijetno je bil Russel in to je oba zabavalo. Vivian je počasi prišla iz bazena in z nezanimanjem stopila proti njima. Napotila se je na sosednji ležalnik v nameri, da se bo ulegla in opazovala Russelovo mučenje. »Poslušaj, ta ležalnik je zaseden, pojdi in si najdi drugega« je bila ostra blondinka, ki se je še vedno trudila priti v Russelov objem. Vivian jo je samo začudeno pogledala in blondinka je ponovno vzkipela »kaj ne vidiš, da sva skupaj« pomignila je proti Russelu »zato pokaj.« »Prav« je rekla Vivian zdolgočaseno in vstala z ležalnika pri tem pa Russelu pomežiknila »samo svojo lastnino poberem« je še rekla, ko si je na nos natikala sončna očala in brisačo vrgla preko torbe. Blondinka je zdaj stala samo korak stran od Russela in ga mazno gledala, ter čivkala nekaj o tem, kako je vesela, da je ponovno doma in kaj vse bosta počela zdaj ko je tukaj. Potem pa je na njeno presenečenje Vivian stopila do Russela in ga nežno prijela pod roko »pridi dragi, tvoja bivša prijateljica nama je rekla da se ji umakneva.« »Hej kaj pa misliš da počneš, kdo pa misliš, da si« je jezno bruhnilo iz razjarjene ženske. Vivian jo je začudeno pogledala »pobiram svoje stvari in kot gospa Somerhust imam vso pravico na svojega moža.« Blondinka je samo odprla usta in strmela v Vivian. Zdaj se je tudi Vivian odločno postavila pred njo »do sedaj sem se igrala po tvojih neumnih pravilih in priznam, da mi ni več do igre, zato raje izgini.« »Jaz se ne bi igral z njeno potrpežljivostjo« je skozi smeh rekel Seth, ki je vse opazoval z roba bazena in pri tem držal Ethana, ki je z odprtimi ustil gledal enkrat blondinko, drugič Russela in tretjič Vivian, ter spet v krog. Ko je blondinka razjarjeno odkorakala proč je Russel osramočeno pogledal Vivian in ji nežno rekel »oprosti.« »Ni ti kaj oprostiti, vedela sem s kom sem se poročila in mislim, da to ni ne prva in ne zadnja scena. Ne obremenjuj se« nežno ga je poljubila na lice in ponovno legla na ležalnik pri tem pa pomahala proti Ethanu naj se ji pridruži. »Pa se obremenjujem« je neslišno zašepetal Russel.

»Kako je bilo na bazenu« je radovedno vprašala Sarah Russelova mama in z zanimanjem opazovala vnuka, ki je z vso naglico komaj dočakal, da pove kaj se je zgodilo ob bazenu. »Veš k stricu Russelu je prišla grozna ženska in ga začela objemati, da se je sploh ni mogel obraniti« je povedal v eni sapi. »Kako misliš grozna« je zdaj zanimalo njegovega dedka Leona. »Ja imela je dolge razmršene blond lase in velike joške, ki jih je komaj skrila za tisto premajhno majico« je ves zgrožen hitel razlagati fantič. Ker ga nihče ni nič več vprašal je hitel pripovedovati naprej »na vsak način je hotela objeti strica Russela ta pa se je trudil, da bi jo odrinil proč. Potem je iz bazena prišla teta Vivian, midva sva ostala ob robu in iz vode opazovala kako je tista grdoba hotela napoditi teto Vivian stran. Toda teta ji je dala vetra in se je ona hitro pobrala stran. Stric Seth in teta Vivian sta se ob vsem tem zabavala in smejala, stricu Russelu pa je bilo grozno nerodno« je ponosno zaključil fantiček in se stisnil k očetu v naročje. »Si predstavljam, da mu je bilo nerodno« je muzajoče komentiral Leon in z zanimanjem opazoval sina, kateri je ponovno preživljal muke. »Jah, kaj češ Russel to ti je minulo delo« je resno rekla babica Alley in vsi so se zasmejali. Vivian je nežno poljubila moža in oznanila, da se gre preobleč. Tudi pametni Seth je raje ostal tiho in se takoj za Vivian izmuznil v svojo sobo. Russel pa je ostal na zasluženih litanijah o svojem preteklem obnašanju. Vivian se je že napotila v spodnje nadstropje, ko je Russel vstopil v njuno sobo, ki je včasih bila samo njegova. Nemočno jo je pogledal. Čutila je njegovo napetost in žalost in za trenutek se ji je zasmilil. Brez premišljevanja in vodena s čustvi je stegnila roki in ga močno objela. Nekaj časa sta stala tiho in prižeta en ob drugega. Russel jo je narahlo zibal in pri tem svoj obraz zakopal v njene lase. Nalahno jo je poljubil vrh glave in šepnil »hvala« nato pa malenkostno popustil svoj objem, saj jo je hotel videti. Bil je ganjen njenim dejanjem, saj dejansko si ni zaslužil njene tolažbe in razumevanja. Babica je imela prav to je bila posledica njegovih preteklih dejanj in šele zdaj, ko so mu povedali kaj si mislijo, je dojel kako so njegova dejanja pravzaprav prizadela njegove domače, ki so ga resnično in iskreno ljubili. Bil je potrt nad svojimi dejanji in vznesen od ljubezni do Vivian. Gledal je njeno iskreno skrb zanj, ki se je odražala na njenem obrazu in poželel si jo je tako močno, kot še nikoli poprej. Nekajkrat je že pripeljal katero od svojih trenutnih ljubic domov na kosilo ali večerjo, toda nobena še nikoli ni spala v njegovi sobi in njegovi postelji. In naenkrat ga je preplavila hvaležnost, da ni nikdar nobeni dovolil vstopiti v njegovo sobo, tako, da je to edina stvar, ki lahko ponudi svoji ženi in bo to samo njeno. Ona je prva, ki je videla njegovo sobo tako kot je že vrsto let vse od časa, ko je prvič odšel iz domačega gnezda. In ona bo prva in edina s katero se bo ljubil v svoji postelji. Nov navala poželenja ga je preplavil, ko se je zavedal, da si želi, da bi prvič okusil slasti svoje žene ravno v svoji sobi in svoji postelji. Vivian se je premaknila in tiho zašepetala »jaz grem dol, ti pa si potreben prhe« ne da bi počakala na njegov odgovor je stopila skozi vrata in jih za seboj zaprla. Nekaj časa je še stal in strmel v vrata ter delal načrte, kako zapeljati to prečudovito žensko s katero je poročen.

Po prijetnem popoldnevu ob žaru na dvorišču zadaj za hišo je Jacuasova družinica omagala in se napotila v svoje sobane v zgornjem nadstropju. Babica se je opravičila, da je zdaj čas za njeno nadaljevanko in se gospodovalno namestila pred televizijski sprejemnik v veliki družinski dnevni sobi. Sarah in Leon sta ostanke piknika odnesla v kuhinjo medtem, ko je Russel na gugalniku v senci zibal svojo zdaj že precej utrujeno ženo. Glava ji je počivala na njegovi rami, noge pa je imela spodvite pod telesom. Močno jo je držal v objemu in počasi vdihaval vonj njenih las. Oba sta mižala in se prepuščala prijetnim občutkom bližine. Tudi Seth se je počasi odpravil v hišo in ostala sta sama. Nocoj jo bo zapeljal si je obljubil Russel in jo močneje stisnil v svoj objem. A kaj hitro je spoznal, da njegova žena mirno spi. "Ah spet nič" je zamrmral ob spoznanju, da je preutrujena in da bo najverjetneje spala do jutra. Nežno jo je vzel v naročje in jo odnesel v njuno spalnico. Seth je vstopil v kuhinjo in se nagajivo nasmehnil "kaj šepetata", ko je zagledal svoja starša, ki sta stiskala glavi nad lijakom, kjer je mama splakovala krožnike in nekaj šepetala očetu. Mama se mu je veselo nasmehnila "nič." "Ja pa kaj še, predvidevam, da sta tudi vidva opazila Russelovo zaljubljenost v Vivian" se je Seth smejal naprej. "No ja priznam, da si nisem predstavljal, da bom Russela kdaj videl zaljubljenega in mislim, da res ljubi svojo ženo, hvala bogu in tudi ona ni ravno ravnodušna do njega. Upam lahko le, da ne bo naš Russel zavozi to prečudovito zvezo" je bil iskren oče. Vsi trije so se spogledali in zadovoljno nasmehnili.

Naslov sporočila: Re: Puščavski cvet Pon Maj 03, 2010 10:59 pm

Puščavski cvet
3. zadnji del

Pozno popoldne so se Seth, Vivian in Russel vrnili v mesto. Seth je komaj dočakal, da je lahko vstopil v stanovanjsko hišo v kateri ga je pričakovala Sophy. No pričakala je vse tri in to z slastno večerjo. V zameno za okusno jed so ji morali poročati prav vse kar so doživeli na obisku pri Somerhustovi družini. Takoj, ko so pojedli je Russel skoraj odvlekel Vivian čez hodnik v njuno stanovanje, saj je videl strast in poželenje pri novo nastalem paru "pridi mladina bi bila rada sama" je rekel skozi smeh, ko sta zapuščala Sophijino stanovanje. "Mladina pa taka oba sta starejša od mene" se je veselo smejala Vivian in ubogljivo sledila možu. Samo postrani jo je pogledal in se zahihital "vseeno tudi pri tridesetih je Seth še vedno moj mlajši bratec." Pomislil je kako lepo je biti v krogu ljudi, ki ti nekaj pomenijo in imeti brata blizu je bilo nekaj kar mu je ogrelo srce. Že na začetku sezone je oznanil, da je to njegova zadnja sezona aktivnega vaterpolista in v novi sezoni se bo iz bazena preselil na njegov rob in prevzel skrb za mlade fante in jih naučil vsega kar zna in kar ga je naredilo nadvse uspešnega športnika. Seth je sicer imel svoje stanovanje v Torontu, toda na drugem koncu mesta in čeprav sta s Sophy komaj začenjala zvezo, se je Russelu zdelo, kot bi bila ustvarjena en za drugega. Upal je, da bosta našla skupno srečo in da bo Seth pameten in se počasi preselil sem k Sophy.

Čez nekaj dni se Russelu ideja imeti Setha venomer v bližini nič kaj ni več zdela tako idealna. Res, da je bil vesel, da sta se Sophy in Seth zares ujela in rad je bil v njuni družbi a moral je priznati, da ga ravno njuna vsako večerna družba ovira pri tem, da bi zapeljal svojo ženo. Kar koli reče ali naredi v njuni bližini si Vivian razlaga kot igro. Le kako naj ji pokaže, da so njegova čustva pristna? V četrtek zvečer je Sophy spet pripravila večerjo, saj je toliko poznala Vivian in hotela ji je ublažiti stres pred obiskom pri Tomerwillovih. Čeprav je bil večer sproščen in poln smeha je bila Vivian vseeno rahlo napeta. Le Setha je uspela prelisičiti, ker je pač ni dovolj dobro poznal. Ko sta se vrnila v svoje stanovanje je Russel tiho vprašal "kaj lahko naredim zate, preveč si živčna. Te kaj posebnega skrbi? Kako naj se obnašam?" Kar zasul jo je z vprašanji in nemočno se je usedla v fotelj. Russel ji je stopil za hrbet in ji začel masirati ramena. Nekaj časa sta bila tiho nato pa je Vivian tiho rekla "pravzaprav me nič ne skrbi. Samo ne maram kreganja, ne dovolim, da se vmešavajo v moje življenje in po drugi strani rada jim kontriram in dvigam pritisk s stvarmi, ki mi pravzaprav nič ne pomenijo. Od nekdaj sem jim nespametno vračala, saj veš tisto, oko za oko." Globoko je vdahnila "mama me je prosila, da tokrat prenočiva v veliki hiši. Veš že deset let nisem prespala v veliki hiši, vedno sem se nastanila v dedkovi brunarici, katero mi je še v času življenja prepisal. Edino kar ti polagam na srce in te res prosim, nikar in pod nobenimi pogoji se ne zapletaj z mojo sestrično Evelyn. Že od malega me posnema in hoče imeti vse moje, sigurno te bo zapeljevala. Prosim samo njo zavrni." Nekaj časa jo je nemočno gledal saj je ostal brez besed. Toliko žalosti in ponižnosti je bilo v njeni prošnji. "Seveda nikar ne skrbi, nič ne bom imel z njo" in z nobeno drugo je v sebi dodal. "Hvala" je šepnila in se sprostila pod njegovimi prsti, ki so še vedo nežno gnetli njene ramenske mišice. "ko sva že pri Evelyn te moram opozoriti, da bo najverjetneje prišla s svojim trenutnim fantom Rayom, s katerim sva bila pred časom par in to slabih 6 let, toda ostala sva prijatelja in nič več" je še dodala in naprej mižala. "Bova šla s tvojim avtom ali naj grem v garažo po ferarrija" je vprašal še vedno ne vedoč točno kako naj se obnaša. "V eno roko, bi raje videla, da greva z mojim avtom, ker hočem čim več stvari o tebi in nama zadržat za naju, po drugi strani se še nikdar nisem peljala v ferarriju" se je zahihitala "boš dovolil en krog?" "Kaj misliš, ko bi ti peljala ferarrija v eno smer, na primer tja grede in jaz v drugo smer, nazaj" se je trudil ostati resen, ko je videl veselje in vznemirjenje, ki ji je prinesla omemba prestižnega avta. Samo zacvilila je in mu skočila v objem ter ga glasno cmoknila "bom res smela?" Zdaj se je glasno zasmejal "seveda boš smela." Deležen je bil še enega poljuba, prijateljskega poljuba ali še slabše poljuba, ki bi ga sestra namenila svojemu starejšemu bratu. Le kako naj zapelje žensko, ki ga gleda kot starejšega brata.

Če bi načrtovala ne bi mogla ujeti boljšega trenutka za prihod na dvorišče pred Tomerwillovo hišo. Skoraj vso sorodstvo je bilo pred vhodom. Vse je kazalo, da sta se dva avta ravnokar pripeljala in tisti, ki so že prej prišli so jih prišli pozdraviti, ravno, ko je Vivian zapeljala na dovoz bleščeče rdečega lepotca. Vsi so obstali z odprtimi usti, ko sta z Russelom istočasno izstopila. Kaj kmalu se je začelo razlegati cviljenje in smeh. Očitno so vsi otroci bili navdušeni tako nad avtom kot nad svojo teto. Russel je bil presenečen nad številčnostjo Tomerwillovega klana in tudi nad organizacijo tega družinskega skupa. Hitro se je zapletel v pogovor tako s tetami, kot z Vivianinimi svaki. Evelyn je prišla v slogu in s pompom. Čeprav je ob sebi imela svojega fanta Roya se je očitno spogledovala z njim, tako kot ga je Vivivan opozorila, da bo. Edino kar mu ni bilo jasno, zakaj je Vivivan sploh pomislila, da bi nasedel ali se sploh hotel zapletati z Evelyn. Ženska je bila preveč načičkana in umetna, preveč glasna in pravzaprav neinteligentna. Kaj hitro se je spomnil, da bi to vsekakor bil njegov izbor za eno noč, toda kljub temu se je vedno držal lepotic, kar Evelyn žal ni bila. Skoraj bi se glasno zasmejal ob spoznanju, kako ga je Vivian pravzaprav nehote spremenila iz lahkoživca v zvesto copato, ki bi ženi sklatil zvezde z neba. Med drugim je tudi opazil pomenljiv pogled med Royom in Vivian in zabolelo ga je pri srcu, val ljubosumja je preplavil njegovo kri. Roy je tiho zapustil veliko dnevno sobo v kateri je bila zbrana večina družine. Opazoval je kaj bo naredila njegova žena. Čez nekaj minut je odložila kozarec in vstala, ter na njegovo presenečenje mu ponudila roko in mu namignila, da gresta. Glasno je rekla "z Russelom greva na sprehod." "Kar po pravici povej pelješ ga do koče" je izletelo njenemu očetu. "Seveda, če sva že tukaj naj jo vsaj vidi, zdaj je toliko njegova kot moja" je hladno odvrnila in odkorakala ven. Ko sta bila na dovozu je tiho zašepetala "Roy je šel naprej, ne bi me presenetilo, da skoči izza kakšnega drevesa in naju prestraši. Omenil je, da bi se rad pogovoril ker potrebuje nasvet. Bog vedi kaj ga je spet obsedlo in kakšne ideje so se mu porodile. Roy je navaden neodrasel in neodgovoren mladenič ujet v telo moškega" je nemočno skomignila z rameni in se nezavedno tesneje privila k možu. Čutil je njeno napetost in utrujenost "oprosti a moram vprašati" je tiho začel in ko je samo zamrmrala odobritev je nadaljeval "opazil sem, da te tete, babica in otroci ter svaki pravzaprav obožujejo, le tvoje sestre so malo zadržane in starša sta neverjetno živčna in hladna v tvoji bližini. John se v Afriki ni tako grobo obnašal do tebe kot danes. Kaj je pravzaprav narobe?" Malo je pomolčala potem pa žalostno začela pripovedovati. "Pred mojim rojstvom so bili srečna družina. Ko je moja mama omenila, da je noseča se je začelo idilično življenje rušiti. Sestre so bile dovolj stare, da so nevšečnosti povezal z dojenčkom. Oče je venomer obtoževal mamo, da nisem njegov otrok. Vse je šlo tako daleč, da so pri mojih 7 ali 8 leti naredili krvni test očetovstva, ki je dokazal, da sem Tomerwillova. A kaj, ko se izrečenih besed ni dalo izbrisati. Nikdar več ni bilo prave sloge in harmonije v družini. Oba starša se ob meni počutita krivo saj sta me od rojstva krivila za razdor med njima." Russel jo je samo tesneje objel in jo lahkoto poljubil vrh glave. Ravno takrat je izza drevesa stopil nasmejani Roy "kar dolgo sem vaju čakal, res bi se rad pomenil s teboj Viv, še preden pridejo ostali." "Ostali" je vprašujoče vprašal Russel. "Ko se naveličamo družine, otrok in vpitja se ponavadi umaknemo v kočo na partijo pokra, tja moj oče ne hodi in tudi druge ženske ne. Prastaro pravilo mojega dedka za kar naj bo hvaljen" se je zarežala Vivian nato pa obrnila proti Royu "kaj si se tokrat spomnil?" Roy jo je užaljeno pogledal "nič se nisem spomnil. V službi so mi ponudili napredovanje in prevzem oddelka. Problem je le ta, da je ta oddelek v Bahrajinu. Nisem prepričan ali sem dorasel vlogi, mislim vodji oddelka sem dorasel, le spremembi kraja bivanja ne vem če sem." "Najprej si naredi seznam stvari, ki te tukaj zadržujejo in ki bi jih pogrešal, naredi pluse in minuse in vse trezno poglej. Še prej pa si odgovori kaj boš z Evelyn" je izstrelila Vivian in čakala njegov odgovor. "Ja z Evelyn ne mislim nič, saj veš, da jo imam zato, da mi greje posteljo, ko si je pa to tako želela. Nimam namena ostati z njo. Tudi oba seznama sem naredil in res me vleče, da bi sprejel. Pravzaprav nič me ne zadržuje tukaj, resnica je, da ne vem kako naj to povem Evelyn" je naposled priznal vso zagato. "Enostavno Evelyn nikar ne povej. Končaj z njo. Ko bosta šla od tu naredi konec. Povej, da nisi več srečen ob njej in da je konec. Nikar pa ji ne omenjaj premestitve. Če bo mislila, da jo zapuščaš zaradi službe in ne zaradi nje bo prišla za tabo in se kar sama vselila k tebi. Še preden boš razumel boš že poročen. Z njo se ne igraj. Pa srečno Roy" je rekla resno. "Se mi je zdelo, da boš to rekla" se je nasmehnil "pravzaprav sem potreboval tvojo potrditev svoje odločitve. Hvala Viv."

Koča je bila odmaknjena dobrih 600m stran od glavne hiše. Obkrožena z gozdom nad obalo jezera. Idiličen kraj. Izraz koča je bil skoraj sramoten za to leseno lepotico je pomislil Russel, ko je videl hišo. Še preden mu je Vivian uspela razkazati vse prostore so prišli ostali. Vivianin svak, stric in bratranec so se počutili prav domače, ko so se namestili v dnevno sobo. Roy je postregel pijačo in prinesel karte. Bratranec Pete je mrko gledal Russela in Vivian je skočila "te kaj moti Pete?" Možakar je samo pomignil proti Russelu in Vivian je besnela naprej "moj mož je in ta koča je njegova, hočem ga ob sebi in rada bi preverila govorice o njegovem znanju pokra." "Hej počasi Vivivan" se je branil Pete "nič slabega nisem mislil. Enostavno že ob tebi nimamo možnosti in mrko sem ga gledal ker jaz verjamem govoricam, da Russel preklemansko dobro igra poker. Kaj ko bi vidva igrala gostitelja mi pa bi igrali poker?" "Misli si, če se bojiš lahko odstopiš" mu je zdaj vrnila Vivivan in se nasmehnila saj je spoznala svojo zmoto. Tudi Russel se je nasmehnil, godilo mu je dejstvo, da ga je žena branila kot tigrica in tudi to, da se bo lahko pomeril z njo v pokru, saj je tudi sam slišal kar nekaj pohval na njen račun.

Zadovoljni z izidom pokra so se skupaj vrnili v hišo. Oba, tako Vivivan kot Russel sta bila presenečena en nad drugim. Ugotovila sta, da sta enakovredna tekmeca. Poker je postal še bolj zanimiva igra, kot je bil. Nekaj družinskih članov je še sedelo in razpravljalo v dnevni sobi, nekateri so gledali televizijo v delovni sobi in najstarejši in najmlajši so že spali. Vivian se je odpravila v kuhinjo po kozarec vode, odločena, da gre potem direktno v svojo sobo, ki sta jo zasedla z Russelom. Russel je omenil, da bo samo zaželel lahko noč njenemu očetu in se ji takoj pridruži. Vivian je natočila kozarec vode in se napotila proti stopnicam v zgornje nadstropje tam pa obstala kot vkopana. Pred njenimi očmi je Evelyn objemala in poljubljala Russela. Samo zasikala je "spokajta v kakšno spalnico" in stopila mimo. "Kaj je Vivian draga a njega si pa ne smeva deliti? Saj veš, da sva vse vedno delile" se je zlobno smejala Evelyn in čvrsto držala Russela, ki se je ves čas poskušal odmakniti od napadalne ženske, ki ga je presenetila in stisnila ob zid. Če bi Vivivan bolje premislila in trezno pogledala na položaj bi opazila, da to ni bila Russelova volja. Užaljena in prizadeta je pohitela po stopnicah navzgor. Russelu se je uspelo otresti nadležne Evelyn in je pohitel za ženo, Evelyn pa se je glasno smejala "Hej Vivian še pogledati me ne moreš. Prav smiliš se mi kakšna reva si" je izzivala. Vivian se je ustavila in obrnila, toda pri vsej jezi, ki jo je zagrabila ni pazila in ji je na stopnici spodrsnilo. Padla je in se skotalila navzdol. Nezavestna je obležala pred Evelyninimi nogami. Pritekli so moški iz dnevne sobe in nejeverno strmeli v prizor. "Če se je Vivian ali otroku kaj zgodilo, ti bo žal dneva ko si pomislila name" je smejoči Evelyn zabrusil Russel v obraz in se sklonil k nezavestni ženi. Od hladu in resnosti grožnje je Evelyn utihnila in prepozno spoznala, da je naredila napako, ko je napadla Russela. "Naj nekdo pokliče rešilni avto, Vivian mora dobiti zdravniško oskrbo" je rekel hladno Russel in nemočno čepel ob negibnem ženinem telesu, saj si je ni drznil premakniti.

Vivian je počasi odprla oči. Slišala je tiho piskanje naprave, na katero je bila priključena. Tudi po vonju je že vedela, da je v bolnišnici. Nekdo jo je držal za roko in jo počasi božal. "Vivian draga" je slišala tihi Russelov šepet. Oči je obrnila proti njemu "samo izgini nočem te ob sebi" je zasikala in neuspešno poskusila iztrgati svojo roko iz njegove. Vsi spomini so jo preplavili. Najprej spomin na Russela v Evelynem objemu in nato pogovor z zdravnikom, ki ji je sporočil, da je izgubila otroka in bolečine in pomirjevala. Zdaj je bila v bolniški sobi in hotela je biti sama. Drobne solze so se ji usule po obrazu. Russel jih je obrisal in tiho zašepetal "res mi je žal, za vse mi je žal. Vivian nisem te izdal, nič nisem imel ali hotel imeti z njo, presenetila me je in poskušal sem jo odriniti, ko si prišla. Nisem te izdal" je ponavljal in se trudil, da bi razumela. "Moja žena si, moram poskrbeti zate in razumi Vivian želim poskrbeti zate in ti pomagati. Res mi je žal in prosim dovoli, da ti pomagam." V sobo je vstopila sestra, da bi preverila Vivian "starša sprašujeta kako je, zdaj jim bom dovolita vstopiti za trenutek" je še povedala in odšla. Vivian ni skrivala solz, ki so kar vrele iz njenih oči, ni bila dovolj močna da bi odrinila Russela stran od svoje postelje in starša je poslušala samo z enim ušesom. Ne da bi se zavedala je popolnoma otopela. ležala je v postelji brez misli ali želja z ogromno praznino v srcu. "Rada bi šla domov" je bilo vse kar je povedala zdravniku, ko je prišel v vizito. Po dolgem pogovoru je zdravnik dovolil, da jo odpeljejo domov a ne v Toronto ker na daljšo pot še ni bila pripravljena. Na koncu si je izborila, da jo Russel odpelje v kočo saj ni hotela radovednih in glasnih sorodnikov okoli ne glede na to koliko so jo imeli radi.

Njen zaprtost vase in nepripravljenost govoriti z njim je Russela pripeljala na rob obupa. Ves čas ji je govoril, skrbel za njo, jo silil s hrano in ne glede kar koli je naredil ni dobil odziva. Kakršen koli odziv bi bil dobrodošel a ona je samo žalostno strmela v prazno. Ko le ne bi bila tako ranljiva bi jo najverjetneje vrgel v jezero, da se predrami a tega zaradi njenega zdravja ni smel narediti. Pomislil je tudi na ledeni tuš, če nič drugega ga bo vsaj nadrla, kar koli samo da pride k sebi. A je tudi to misel opustil. Zdaj v teh nekaj dneh kar je preživljal njen pekel je spoznal, da ni samo poželenje tisto, ki ga čuti do nje, ne res se je zaljubil v njo in vse bi dal, da bi bila spet stara Vivian. Če je bilo njemu hudo zaradi izgubljenega otroka, ki sploh ni bil njegova a se je že privadil misli, da bo njegov, le kako je bilo njen. Odločil se je počakati še dan, dva potem pa bo ukrepal in poiskal strokovno pomoč. Ravno ji je pripravil limonado in ji postregel zadaj na terasi, ko je pozvonil zvonec na vhodnih vratih. Odprl je in se presenečeno zagledal v Evelyn. "Prišla sem pogledat kako je z Vivian" je bila vsa sladka. "Ne prišla si se naslajat nad njeno bolečino. Resno sem te opomnil in ti obljubil, da boš svoje dejanje bridko obžalovala in verjemi mi svoje obljube držim. Res si navadna prasica zdaj se pa poberi stran, ne dovolim, da še dodatno vznemirjaš mojo ljubljeno ženo" je sovražno rekel Russel in zaloputnil vrata zgroženi ženski pred nosom. Ko se je obrnil, bi skoraj podrl Vivian, ki je stala za njim in ga opazovala. "Pozabil si ji povedati, da tukaj še vedno velja dedkovo pravilo, da ne sme hoditi sem v nasprotnem bo dobila policijski opomnik" je rekla glasno saj se je zavedala, da lahko Evelyn vse sliši skozi odprto okno. Nato se je obrnila na peti in odšla nazaj na teraso. Zvečer je sama prišla k mizi, ko je Russel oznanil, da je večerja pripravljena. Celo popoldne se je veselil drobnega premika v njenem razpoloženju, še vedno ni govorila z njim a njen odsoten pogled v daljavo se je počasi brisal in spreminjal v zanimanje za stvari okoli nje. Pri večerji je prvič spregovorila z njim. Bila je kratka in odločna "pojdiva domov."

Po nekaj dneh razvajanja s strani vseh treh Russela, Sophy in Setha je Vivian dovolj okrevala, da se je odločila vrniti v vsakodnevno rutino. Do začetka novega šolskega leta je imela še nekaj dni in v gledališču so dovolj dolgo vadili brez nje. Dopoldne je delala priprave za šolo in spisala že nekaj začetnih preverjanj znanja, popoldne je bila na vajah. Russel jo je pospremil na vaja in vedno prišel po njo ob zaključku. Čeprav je bila do njega hladna in zadržana ga je ubogala in mu pustila, da jo je razvajal. Že tisti dan v koči je premislila in dojela, da je Russel ni izdal, da je za vse kriva Evelyn in ni mu zamerila, samo bila je ujeta v življenju z njim. Še vedno je verjela, da sta oba žrtvi in zavedala se je, da sta oba v enako neugodnem položaju. V vsej tej zmešnjavi ni bila sposobna opaziti Russelovih pravih čustev, vsekakor si je drznila iti tako daleč in sama sebi priznati svoje občutke. Russel ji še zdaleč ni bil tako negativen in prostaški kot je sprva mislila. Še več res ji je postajal všeč. Veliko več čutnosti in inteligence je skrival pod površjem kot je bil pripravljen pokazati. Tisti dan jo je bolela glava in vaje nikakor niso stekle po načrtih zato so končali debelo uro prej. Zunaj je bil še dan zato se je počasi peš odpravila proti domu. Ko je vstopila v stanovanje je ugotovila, da ima Russel obisk. Očitno nič kaj zaželen obisk saj je napetost v zraku lahko občutila na koži. Ko je vstopila je Russel vstal in jo pozdravil, poljubil in rekel "moja nenapovedana gosta odhajata." Vivian je začudeno strmela v svojega očeta in sivolasega moškega, ki ga je tokrat prvič videla a lahko bi stavila, da je tako kot njen oče eden od agentov. Oče ji je samo pokimal in tiho pripomnil "slišim, da si dobro" nato se je obrnil k Russelom "torej smo zmenjeni. Nasvidenje." Brez besed sta odšla. Opazovala je Russela kateri ni mogel skriti jeze in nejevolje. Samo pogledal jo je in se nežno nasmehnil "oprosti za tole, prišla sta nenapovedana." "Kaj sta pa hotela?" "Nič pomembnega, vse sem uredil, ne skrbi" je rekel in odkorakal v kuhinjo. Seveda je bilo pomembno, zdaj je že toliko poznala Russela in tudi svojega očeta, da je vedela da ni vse v redu. Sledila mu je v kuhinjo "mislila sem da si zaupava, kaj sta izsilila od tebe?" Nemočno jo je pogledal in globoko vdihnil "nekaj jim je splavalo po vodi in morajo stopiti v stik z enim od naših ljudi v Rusiji. Žal pa ta kontakt pozna in zaupa samo meni. Jutri letim v Moskvo. Ne skrbi v treh dneh bom nazaj. Enostavno to dolgujem državi in narodu." "Seveda" je rekla in preplavil jo je nemir. Pomislila je kaj, če se mu kaj zgodi.

Pospremila ga je na letališče in obljubil je, da jo bo vsak dan poklical. Odletel je že pred štirimi dnevi in več kot 48 ur se ji ni oglasil. Zadnjič, ko sta govorila je lahko čutila njegovo napetost in nekaj ji je prigovarjalo, da je Russel v nevarnosti, da so ga poslali naravnost v past. Odšla je do očeta in zahtevala pojasnilo. John Tomerwill se je najprej poskusil izgovoriti a se Vivian ni dala. Postregla mu je s kupom informacij za katere se mu še sanjalo ni, da jih njegova uporniška in umetniško usmerjena hči pozna. Na koncu je popustil in ji povedal vse kar je vedel med drugim tudi to, da nimajo nobenih informacij kaj se točno dogaja v Moskvi in še manj kje bi Russel lahko bil. Vivian je bila odločna in ukazovalna"oče z prvim letalom letiva v Moskvo poiskat mojega moža, če mu bo manjkal las z glave bom jaz uprizorila škandal, da si ga boš za vedno zapomnil. Tokrat ste v spletkah šli predaleč." Johnu ni preostalo drugega kot, da poskrbi za zveze in spremstvo še dveh agentov. Že čez nekaj ur so bili v Moskvi. Vsak je uporabil svoje zveze, da bi prišel do informacij. Vivian ni bilo mar za državo in vohunstvo, poklicala je sestro ene od svojih stalnih igralk v ansamblu, ki je zelo prikladno bila agentka KGBja in ji razložila mučno situacijo. Res ni imela slabe vesti, ker se tukaj Kanada ni ubadala z vohunstvom za Rusi temveč je sledila preprodaji orožja in po njene mnenju bi brez pomislekov lahko pri tej operaciji lova za tihotapci sodelovali. Vsekakor je njena taktika bila boljša od očetove saj je hitreje prišla do delnih informacij, medtem, ko se je oče vrtel v začaranem krogu v katerem nihče nič ni vedel. Ob Vivianini vztrajnosti in odločnosti je Tomerwill popustil in začel sodelovati z KGBjem. V zelo kratkem času so po spletu srečnih okoliščin uspeli odkriti kje imajo zaprtega Russela in moškega s katerim se je prišel Russel srečati. Hitra akcija je prinesla rezultat in oba moška sta bila rešena. Čeprav sta bila dokaj pretepena in poškodovana sta bila živa in nekako jim je uspelo oba prepeljati nazaj v Toronto.

Russel se je zbudil. Ležal je v mehki postelji in vsaka koščica ga je bolela. Poskusil je odpreti oči a mu je uspelo odpreti le eno napol, drugo je ostalo zaprto in boleče. Počasi se je spominjal dogodkov in tega, da sta z Mihailom padla v past. Spomnil se je, da so ga rešili in dozdevalo se mu je, da je slišal Vivian. Toda resnici na ljubo ni se veliko spominjal in pravzaprav sploh ni vedel kje je. Poskusil je pogledati po sobi. Takoj ko se je malenkostno hotel premakniti mu je bolečina ohromila telo in tiho je zaječal. To je zdramilo osebo, ki je sedela ob njegovi postelji, da se je nagnila naprej in ga ogovorila "lepo, da si se končno zbudil" je rekel moški glas. Russel je s tistim napol odprtim očesom poškilil proti moškemu in spoznal Johna Tomerwilla. Rahlo si je oddahnil torej je bil na varnem. Vsaj to. Tiho je vprašal "Vivian?" John se je nasmehnil in z glavo pokazal proti velikemu fotelju v kotu "spi, ves čas je bila ob tebi, zdaj, ko si na varnem si je vzela nekaj minut za spanje. Edino njej in njenim zvezam, za katere sploh nisem vedel, da jih ima se lahko zahvalimo za tvojo rešitev. Prisilila me je, da sva šla v Moskvo tebe poiskat." "Torej je res bila v Moskvi?" je nemočno zašepetal. "Seveda, še nikdar se za nikogar ni tako postavila kot tokrat za tebe, še za sebe ne" se je nasmehnil John "vse kaže, da se je moja deklica zaljubila v tebe, res si rojen pod srečno zvezdo." Russel je zaprl oko in se poskusil nasmehniti. Slišal je premikanje in njen tihi glas "se je zbudil" je vprašala očeta. "Ja zbudil se je a bojim se, da potrebuje še veliko počitka" je nežno odgovoril John in prvič občutil pravo naklonjenost do hčerke. Nežno jo je objel "najprej je vprašal po tebi. Vse kaže da vajina poroka ni bila tako slaba stvar. Navsezadnje res se ljubita." "Ja seveda" je sarkastično odvrnila Vivian. "Daj no Viv, boš rekla, da si zagnala tak vik in krik za njegovo rešitev kar tako, seveda ne, če ga ne bi ljubila bi ti bilo prav figo mar, kaj se dogaja z njim. In on, ko si padla po stopnicah bi ubijal, da bi bilo s teboj vse v redu. Tudi če vidva še nista to spoznala ti zagotavljam, da se v resnici ljubita." Nežno je poljubil hčerko na obraz in jo izpustil iz objema "po kavo nama grem" je še rekel in odšel iz sobe. Vivian je sedla na stol ob postelji in nežno prijela Russelovo dlan. Nežno ji je stisnil prste in se mukoma nasmehnil "tvoj oče ima prav, res te ljubim Vivian." "Ja bojim se, da ima res prav. Tudi jaz ljubim tebe Russel." Nežno ga je poljubila na poškodovano ustnico "le glej, da se pozdraviš in če samo pomisliš na še eno tako samomorilsko akcijo te bom jaz ubila." "Ta je bila zadnja, obljubim" ponovno se je poskusil nasmehniti "ne bom imel časa, ker bom ves svoj čas posvetil svoji ženi."