Pok .

Naslov sporočila: Pok . Tor Nov 12, 2013 2:17 am

Vzela si mi ... tako naj bi se začelo pismo človeka ki je ostal praznih rok v igri ki jo pozna vsak od nas - igri življenja ... Ni čisto tako saj lahko stopimo korak iz kroga in spremenimo potek dogodkov preden je prepozno a nam zato vedno zmanjka poguma.

Takrat opaziš da si izgubil dejansko vse - da si odpel iz življenja vagon nesreče razočaranja pomenov ki jih ima nekdo z katerim si prekinil svoj dialog odmev besed - trenutke pričakovanj, smešne male napake z katerimi si mažemo oči polnemo ušesa samo da ne bi rabili videti na koncu v luči svoj pravi obraz .

Imam te svojo muzo - piješ mi kri kakor da sva poročena ... čeprav se vidiva mogoče dvakrat v obdobju osmih let - brez bolečin in brez obljub brez laži le hrepenenje po neizpolnjenem dejanju ... Nisva si napolnila ušes z praznimi obljubami - nisva si rabila dajati mask da bi skrila prezir ki ga življenje privleče iz nas . Nisva se čakala brez veze v parku nisva se zalezovala a sem ševedno tu še vedno iščem kaj je tisto kar si mi vzela da sestavim mozaik in dokončam svojo suro ... Ne ne želim te iskati v sebi - že daleč nazaj si postala ideal ki z resnico nima nobene povezave - odlepila si se iz fizičnega sveta in nastopaš kakor senca na katero polagam svoje upe in 'prevračam čas ko sem v krizah ko me tišči da bi se odpeljal do tebe. Vem prenašaš me le še ker nisem nasilen in ne vdiram v tvoj svet , ker le prosjaččim kakor potepuški pes za posladek ... JBG ne moreš bit povsod borec.

Z življenjem sem izgubil že zdavnaj in ne vem kaj narediti - v meni je vihar in ne morem se premakniti ... povsod je ta epileptična duša ki pokriva vse moje dobre in slabe strani vse namene in njihove poosledice -povsem in čisto brez veze ... Umrl sem že davno čeprav se še vedno skozi mene vali življenje - udih - potegne skozi nos v grlo sapnik skozi v pljuča kjer alveole posesajo svež zrak v kri in iz nje oddajo ogljikov dioksid in vse tiste smrdljive ostanke izločkov telesa ki jih imaš polna usta ko ti nekdo razbije nos in zlomi kost ko se ti slankast okus krvi meša z tem ogabnim smradom ko se zaveš svoje krhkosti in te objame strah ko si nebogljen kakor otok sredi sveta kot otrok ki išče obupano mamin pogled da ga umiri ...

V sunkih burje se zaletavajo veje po zraku in grabijo za oprijemom medtem ko jih veter lasa in tolče z njimi po vsem kar lahko doseže ... prav tako je z menoj ko mi misli bežijo povsod samo ne tja kamor bi morale - ko sem potopljen v mrak hladne sobe z napol polnim kozarcem vodke in iščem ... kaj iščem ?

Roko položim nanj in začutim mir. Iz njega veje moč ... vsi se ga bojijo . pogledam ga skozi edino oko in zagledam tistega ki bo preživel na drugi strani odprtine medtem ko bova jaz in njegov sosed v zadnjem kriku združila usodi in se poslovila v močnem blisku plamenu in poku ... 357 magnum ... ne oprošča ne pušča invalidov za seboj ... pomirja dokončno ...