Spogledovanje z romantiko

Naslov sporočila: Spogledovanje z romantiko Pet Apr 30, 2010 1:51 am

Decemberski dan

Katja se je lenobno pretegnila v veliki topli postelji. Poškilila je na uro na svoji nočni omarici in se nasmehnila. Dovolj časa je imela, da se stušira, popije krepko kavo in poje zajtrk. Skozi okno je v sobo pronicala osvežujoča svetloba. Počasi je zlezla iz postelje in pokukala skozi okno. Tako kot so napovedali, bil je prelep sončen zimski dan. Kamor koli je pogledala je vse bilo belo. Tista zima je bila prava zima, zelo hladna in z veliko snega. Zadovoljna se je odpravila v kopalnico. Vesela je bila, da sta se z najboljšo prijateljico Špelo odločili, da to prosto nedeljo preživita skupaj in predvsem v naravi.
Čez slabo uro je Katja z drsalkami v roki zaklenila stanovanje in se odpravila na kratek sprehod do Špele. Ko je odhajala od doma je še telefonirala prijateljici in jo obvestila, da prihaja saj ji je Špela obljubila, da ji bo prišla do pol poti naproti. Zapeta do vratu z velikim šalom in kapo na glavi je urno koračala po zasneženem pločniku in uživala v tišini, ki jo prinese sneg v okolje, ter drobnim škripanjem pod svojimi podplati. Tako zatopljena v svoje misli še čutila ni tisti delček poti predno je zagledala znano postavo prav tako ovito v velik šal in kapo. Špela jo je veselo pozdravila in pot sta nadaljevali v veselem pripovedovanju kot bi se ne videle že celo večnost, čeprav sta še v petek bili skupaj. Za začetek sta se odločili za čaj pri Špeli in medtem, ko sta strumno stopali proti Špelinemu domu sta ves čas govorili o Špelinemu fantu Gašperju, ki ga bo Katja danes prvič spoznala.
Stopali sta po zadnjem kosu poti, ki je v zadnjih nekaj metrih potekala ob gozdu in zatopljeni v pogovor nista slišali prihajajočega avtomobila. V zadnjem trenutku sta odskočili vsaka na svojo stran, ter spustili avto naprej. Na njuno presenečenje se je avto ustavil med njima. Na sovoznikovi strani, kjer je stala Špela so se vrata odprla in izstopil je nasmejan visok fant. Vljudno ju je pozdravil,l Katji namenil kratek pogled z nasmehnom in v naslednjem trenutku je hitro poljubil presenečeno Špelo. Katja je opazovala prizor in se smehljala saj je takoj prepoznala Gašperja. Medtem, ko se je tako zabavala je čutila, da jo nekdo opazuje. Pogledala je proti vozniku a ga iz kota kjer je stala ni mogla videti. Pogled se ji je avtomatično obrnil proti stranskemu ogledalu in tam se je srečala z neverjetnimi rjavimi očmi, ki so jo radovedno opazovale. Moški je kar strmel v njo in se rahlo nasmihal. Slišala je Špelo, ki ji je nekaj govorila in jo je zato pogledala a na sebi je še vedno čutila njegov pogled. "Kaj" je vprašala z nasmehom, da bi prikrila svojo zmedo in dejstvo, da se ji tudi sanjalo ni, kaj ji je prijateljica prejle govorila. Špela se ji je samo nasmehnila in zamahnila z roko v stilu pusti to. Gašper pa se je ponovno zagledal v njo in odločno rekel "zdaj se nama s Petrom mudi se vidimo na bajerju kasneje" nato pa sedel nazaj v avto in že sta se odpeljala. "Torej to je bil Gašper" je veselo začela Katja. "Ja" se je zahihitala Špela in v dobri volji sta nadaljevali svojo pot. Katja je bila v neko mero vesela, da Špela ni opazla kako se je ob Petrovem pogledu zmedla in izgubila, trenutno se ni hotela pogovarjati o njem.
Popili sta čaj in ob preletu vseh tem zadovoljni zaključili, da je zdaj pravi čas, da se odpravita do bajerja na drsanje. Po poti sta še pobrali Anjo in vesela trojica je v kratkem času prispela do lokalnega drsališča na prostem. Zaradi mrzle zime je bila ledena plast zelo debela in zato so se brez strahu lahko drsali po vseh kotičkih bajerja. Ko so prispela je nekaj drsalnih navdušencev že v veliko drsalo, med njimi tudi lokalna amaterska kohejska ekipa. "Glej tisto tam je Gašper" je veselo rekla Špela "uh si videla kakšen gol je dal Peter, to je tisti, ki svaga prej videle v avtu z Gašperjem" je nadaljevala Špela pri tem pa ji je pogled počival na igralcih, ki so zasedli en del ledu. Anja je opazila še nekaj drugih prijateljev in ju na to opozorila in Katja je bila hvaležna, da se je pozornost za trenutek odvrnila od hokejistov. Špela je bila najhitrejša in je že stala na ledu medtem, ko sta si Anja in Katja še obuvali drsalke. "Samo Tomaža pozdravim" je rekla Špela in oddrsala proč. Katja je stopila na led in kramljala z Anjo, ki se je še trudila okoli svojih drsalk. S hrbtom je bila obrnjena proti hjokejistom, ki so kar daleč stran neumorno drsali za ploščkom po namišljenih okvirjih igrišča. Za svojim hrbtom je zaslišala glasove in obrnila se je na pol v smer od koder je žumor prihajal. V zadnjem trenutku je odskočila, da je ni spodnesel hokejist, ki je pristal na tleh tako kot je bil dolg in širok. V strahu in nejeveri je zrla dol proti njemu, medtem ko se ji je on hitel opravičevati. Niti za trenutek ni verjela, da je ta padec bila nesreča, saj je kljub opravičujočemu glasu lahko opazila rahel nagajivi nasmeh v kotičkih njegovih ustnic in iskrenje v rjavih očeh. Nasmehnila se je in mu ponudila roko, da bi mu pomagala vstati. Takoj je prijel njeno orokavičeno roko in se spretno postavil na noge. "Zdravo jaz sem Peter" se je hitel predstavljati "Katja" je bilo vse kar mu je odgovorila. Njeno roko je še nekaj trenutkov zadržal v svoji in moledujoče vprašal "bi mi otresla te delčke ledu s hrbta." Glasno se je zasmejala "seveda, obrni se" tudi on se je zasmejal. Fantje, ki so vse opazovali so ga začeli priganjati naj se vrne v igro. Tudi Anja je že bila na ledu in s Katjo sta oddrsali proti Špeli. Ves čas se je Katja trudila ne gledati v smer hokejistov a kadar ji je pogled le odtaval tja, je vsakič s svojimi očmi ujela pogled rjavih oči. Kmalu se je poslovila in odšla domov.
Ni dolgo minilo, ko je pozvonil njen telefon. "O zdravo Špela" se je nasmehnila in udobno namestila v fotelj. Kmalu je dojela, da Špela ni sama v sobi in takoj je zaslutila kako se bo ta pogovor odvijal in predvsem o kom. "Veš tukaj so me skoraj primorali, da te pokličem in vprašam kaj si misliš o Petru" je bila direktna Špela. "O kom?" se je neumno naredila Katja in pri tem poskusila skriti svoj smeh. "Ja o Petru, saj se ga spomniš Gašperjev najboljši prijatelj, srečala sva jih ža z avtom, pa kasneje na bajerju" je poskušala Špela misleč, da se Katja res ne spomni Petra. "Aha a tisti, kaj je z njim?" se je še vedno delala nevedno pri tem pa pomislila, le kako se vsi obnašajo kot bi bili najstniki in ne napol odrasli ljudje pri petindvajsetih. "Ja veš očitno si ti njemu takoj padla v oko, kaj si pa ti misliš o njem" je bila spet direktna Špela. "Zdaj Katja ni več zdržala in se je začela smejati "vem o kom govoriš, že ko si poklicala se mi je dozdevalo, da bo kaj takega samo malo sem te dražila in ne vem še kaj naj si mislim o njem, no vsekakor je zanimiv." Slišala je, da se na tisti strani nekaj prepričujejo in Špela je samo uspela reči "Gašper bi rad govoril s teboj" ko ji je ta že vzel slušalko. "Živijo Katja, Gašper tukaj, veš Peter je moj najboljši prijatelj in res je super moški in všeč si mu, pravzaprav mi bi samo radi tvoje dovoljenje, da mu damo tvojo telefonsko. Veš Špela nam je ne da brez tvojega privoljenja" je veselo govoril in ji ne pustil do besede. "Kaj misliš, bi lahko Peter imel tvojo telefonsko?" "Kaj pa če bi mi ga dal kar takoj na telefon" je bila dokaj kratka Katja. "Joj ga pa ni tukaj, vsi ostali smo, le on je imel obveznosti in se mu je mudilo" ga je poskusil opravičiti Gašper. "Torej smo spet v puberteti in je treba prijatelju pomagat pri zmenkih" se je veselo zasmejala. "Ah kje pa, Peter je kar sposoben moški, le priznal je da si mu všeč in prosil je da mu prinesem tvojo telefonsko od Špele in ona je vse zakomplicirala ker mi je noče izdati" je razočarano rekel Gašper. "Ja daj mi Špelo, da ji jaz povem, da ti lahko pove mojo telefonsko in ti jo lahko daš Petru" se je še naprej zabavala Katja. "Torej ti je všeč" je bil zdaj navdušen Gašper, ki mu še na misle ni prišlo, da bi res slušalko vrnil Špeli, saj je imel še toliko vprašanj a ga je Katja hitro postavila na realna tla "O temu kdo je komu všeč in zakaj ter podobnih vprašanjih se bova pogovarjala s Petrom sama brez posrednikov. Adijo Gašper in lepo te je bilo spoznati." Zdaj se je tudi on zasmejal "veš mislim, da sta s Petrom ravno pravšnja en za drugega in ja tudi mene je veselilo tebe spoznati Katja in srčno upam, da bova še velikokrat skupaj v družbi. Adijo."
"Živjo Peter tukaj" se je oglasil globok moški glas, ko je Katja naslednji dan dvignila telefonsko slušalko prepričana, da bo klicatelj že prekinil zvezo saj je ravnokar odklenila in vstopila. "Živjo, samo trenutek, da slečem plašč" je rekla zadihano in se že sezuvala in slačila. Pograbila je slušalko in se napotila proti kuhinji. "Ravnokar sem vstopila" je rekla in pristavila vodo za kavo. "Slišim" ji je odvrnil skozi smeh "kako si, so ti včeraj zelo zatežili" se je malenkostno zresnil in v ozadju je slišala glasove, ki so mu prigovarjali. "Vidim, da nisi sam, ista ekipa kakor včeraj pri meni" jo je zanimalo. "Seveda, ponovno jih daje puberteta" je globoko vzdihnil "hočejo biti na tekočem in seveda hočejo imeti zasluge pri tem, če mi te uspe povabiti na zmenek" je rekel resno. "O tem nisem dvomila" mu je odgovorila. "Te lahko povabim na zmenek" je bil direkten a je v njegovem glasu vseeno zaznala negotovost. "Recimo lahko me povabiš ven in na koncu večera se bova odločila ali je to bil zmenek ali ne" je rekla sladko. "Zmenjeno" ji je kratko odgovoril in kljubovalno pogledal svoje kolege, ki so se trudili ujeti vsako njuno besedo. "Bo jutri zvečer v redu. Ob 20 mogoče?" "Ja, čudovito bo" mu je odgovorila in se poslovila. Zasanjeno je strmela v telefon. Roko na srce, Peter ji je bil res všeč in veselila se je njunega srečanja. Čeprav je predvidevala, da bosta cel večer na očeh vseh njegovih prijateljev in tistih nekja njenih prijateljic, ki se je gibalo v tej družbi, kar je ugovtovila šele tisti dan na bajerju. Vsi, ki so poznali Petra in so poznali njo so imeli kaj lepega za povedati o njemu. Počutila se je prav grozno in do vseh je bila dokaj hladna in nobenemu razen Špeli ni priznala, da se ji zdi Peter zanimiv.
Večer je potekal po predvidevanjih in šele, ko jo je Peter zapeljal domov sta bila za nekaj trenutkov sama. "Torej kako bova imenovala ta večer" je nežno vprašal, ko je ustavil pred njenim domom. "Hm, glede na vse ne moreva reči, da je bil ravno zmenek" se je namuznila "vsekakor pa me lahko jutri povabiš na zmenek, če želiš." "Seveda si želim" je rekel hitro in jo prijel za roko "ali poljub za lahko noč vseeno lahko dobim že danes" se ji je sladko nasmehnil. Brez, da bi mu odgovorila se je nagnila bližje in ga poljubila. Sprva je bil njun dotik ustnic čisto nežen in plah, nato pa se je poljub poglobil in razvnel. Počasi se mu je iztrgala iz objema in tiho dahnila "Lahko noč in sladke sanje" nato pa izstopila iz avta in se odpravila proti vratom medtem, ko ji je na obrazu lebdel nežen zaljubljeni nasmeh.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Čet Maj 06, 2010 8:41 pm

Zguba ali princ?

"Ksenija" je radostno cvilila Mateja "lepo, da si spet tukaj, zdaj te pa nisem videla že nekaj mesecev" je Mateja vzhičeno objela prijateljico. "Tudi jaz sem vesela, da te vidim in da imaš čas zame" je bila iskrena Ksenija "saj veš, da študij vzame kar nekaj časa" je hitela opravičevati svojo daljšo odsotnost. Vsi so bili navajeni, da je Ksenija vsak prosti trenutek preživela na obisku pri stricu. Z bratrancem Alešem sta bila približne starosti in vsa njegova družba jo je imela rada. "Hej vidve, če vaju ne bi poznal bi si lahko tole objemanje narobe razlagal" se je zasmejal Rok in razširil roki za velik objem. Kseniji so se samo zasvetile oči, ko je stekla v objem najboljšega prijatelja. Prisrčno je pozdravila še ostale fante iz družbe in potem potegnila Matejo na stran z namenom slišati vse trače zadnjih nekaj mesecev, kar se niso videli. Bili sta že navajeni, da sta edini punci v družbi šestih fantov. Nikoli jih ni zanimalo, kaj si drugi mislijo o njih. Njim je bilo dovolj, da so vsi čutili le prijateljstvo in tak odnos jih je osrečeval. Toda fantje ne bi bili fantje, ko ju ne bi spet začeli zbadati in Kseniji sami začeli razlagati vse svoje dogodivščine in ljubezenske podvige. "Pa ti, si res spet samska" je zanimalo Roka. Ksenija je samo pokimala in se veselo nasmehnila "uživam v svobodi." "Kaj pa če bi jo predstavili Darku" je vprašal Aleš in skrivnostno pogledal druščino. Medtem, ko so oni veselo vzklikali in odobravali predlog je Ksenija nemočno odkimavala, tudi njen ne ni nihče hotel slišati. "Ah daj no Darko je pa res pravi dec, boš videla tako je luštkan in trenutno največji frajer v kraju. Tudi samski pa še tvoj letnik" je hitela razlagati Mateja. Ksenija jo je samo zgroženo pogledala, kajti Mateji so bili vsi moški tako luštni in frajerski "pa ga ti imej" je vseeno poskusila prepričati vsaj njo. "Ah nehaj no, Darko ni moj tip" je prhnila Mateja. Fantje so se zasmejali "ja seveda ni njen tip, zato ker jo sploh ne opazi" je rekel nekdo iz družbe. "Ja kaj pol če me ne opazi, je pač snob in preveč izbirčen, dovolj je drugih fejst fantov, ki me še kako opazijo" se ni dala Mateja. "In kaj če meni snob" je bila še vedno zgrožena Ksenija "za povrh vsega sem vam rekla, da mi res odgovarja moja trenutna svoboda. Pustite tega tipa pojdimo raje na pijačo ali bilijard." "Dobra ideja, povabimo še Darka poleg" je rekel Rok in iz žepa vzel mobilni telefon. Spet so se vsi strinjali in nihče se ni zmenil za Ksenijino zgroženost. "Hej ne kliči ga po telefonu se bo hotel izmuzniti pojdimo raje pod njegovo okno" je nekdo predlagal in spet so vsi veselo tulili. "Kaj so se vam skisali možgani od zadnjič ko smo se videli" je zanimalo Ksenijo. A družba se ji je samo nasmihala in jo vlekla proti blokovskemu naselju. Ustavili so se pod balkoni in vsi pogledali v tretje nadtropje. "Menda ja ne boste vpili pod oknom in to ob petih popoldne, ko so vsi doma." Rok jo je samo začudeno pogledal "ne bomo vpili samo Darka bomo poklicali" in kot bi se zmenili so vsi v en glas zarjoveli njegovo ime. Ksenija je stopila korak nazaj od njih in jih nejeverno opazovala "pa saj to se ne dogaja" si je zamrmrala. Ko so neuglašeno vajo ponovili tretjič je skozi okno pokukala skuštrana črna glava "vi ste zmešani" je zavpil nazaj. "Hej Darko na bilijard gremo, daj pridi z nami" je zavpill Aleš. "Izpit pripravljam in rad bi končal to seminarsko nalogo preden se prepustim kratkim počitnicam, drugič" se je zadrl nazaj Darko. Ksenija je še vedno nejeverno opazovala res luštkano glavo, ki se je sklanjala skozi okno in se v dobi mobilnikov blamirala pred celim naseljem. "Hej z nekom bi te radi spoznali" si je Rok dal duška. "Nimam časa" je takoj ustrelil nazaj Darko in čez sekundo dodal "s kom?" Že pred časom si se zanimal za Aleševo sestrično, zdaj je tukaj" se je spet slišalo rjovenje enega od fantov. Ksenija bi se najraje ugreznila v zemljo. "Res? Je prišla?" se je zdaj hotel veselo pogovarjati Darko in je s pogledom motril gručo ljudi pod svojim oknom. "Res je tukaj" se je zdaj rjovenju pridružila še Mateja. "Ma pejt na ta bilijard in spoznaj žensko nam pa dajte mir" se je zadrl moški iz sosednjega bloka. Takrat se je tudi Ksenija prvič nasmehnila in Darko, ki jo je s pogledom iskal jo je končno zagledal. Stala je malo stran, naslanjala se je na ograjo in vidno ji je bilo nerodno zaradi neotesanih prijateljev. "Prihajam" je še zadnjič zavpil Darko in izginil z okna. A še preden je uspel priti pred blok kjer so ga oni čakali se je usulo ven kup mladostnikov. Vsi so radovedno opazovali Ksenijo in očitno je bilo, da so tudi oni prišli ven spoznati njo in videti kaj se bo zdaj dogajalo. Ksenija je komaj brzdala svoj smeh. Čeprav Darka še ni poznala si je že ustvarila mnenje o njem "popolna zguba res da luštna zguba a vseeno kot njen potencialni fant zguba brez najmanjše možnosti, da bi osvojil njeno srce." Končno je prišel. Opazila je, da se je počesal in preoblekel vsaj majico. Najprej se je z vsemi pozdravil in izmenjal znanje borilnih veščin kar je samo potrdilo njeno mnenje o njem. Še vedno je stala malenkostno stran od njih in naveličano opazovala dogajanje. Kot bi se naenkrat spomnili na njo so jo vsi obkrožili in jo na vsak način hoteli predstaviti Darku z kar se da več podatki in podrobnostmi. "Vi ste nori, vsi po vrsti. Adijo" je rekla in se obrnila proti domu. Darko jim je dal znak naj počakajo in sam stekel za njo. "Hej počakaj, oprosti za tole, saj jih poznaš taki pač so, pridi gremo na eno pijačo" je rekel in jo prijel za nadlakt v nameri, da jo zaustavi. Nekaj časa ga je gledala in na koncu pod pritiskom najlepšega nasmeha kar jih je kdaj videla rekla "prav" in se obrnila ter zakorakala proti prijateljem.

"Torej?" je bil kratek Aleš, ko sta s Ksenijo prišla domov. Čeprav ga je dobro razumela se je naredila neumno "torej kaj?" "Ah daj no Ksenči, Darko. Kaj si misliš o njem a bo kaj z vama?" Ksenija se je udobno namestila v fotelj in nazainteresirana za tak pogovor vzela televizijski daljinski upravljalnik in začela iskati kaj pametnega na programu "Nič si ne mislim o vašem kolegu, še en puhoglavec več. Kaj bo z nama? Kaj pa vem, če bova pridna mogoče naslednje leto diplomirava" je začela resno. Zdaj se je Aleš počil na kavč in jo nejeverno gledal "ne ga srat Ksenči, dobr veš kaj te sprašujem." Morala se mu je nasmejati "glej ne vem kaj naj si mislim o njem in že res da je sila privlačen vseeno ne vem ali me zanima." "Kako ne veš če te zanima saj sta samo dve možnosti ali ti je všeč ali ti ni" se je zresnil Aleš. "Ok všeč mi je a vseeno trenutno ne iščem fanta in ne kratke avanture. Kot sem rekla ne poznam ga in kako to, da ga do sedaj nisem spoznala" je postala radovedna. "Pred nekaj leti so se preselili sem in pač tip je bolj resen in se ni veliko družil z nami, potem pa smo ga počasi privabili v družbo preko sestre Tanje, ki je neločljiva od Rokovega brata Simona. Vedno nas posluša ko govorimo o tebi in je pač izrazil željo, da te enkrat spozna. Mislim, da si mu všeč" je še pristavil Aleš in ji z hitro potezo odvzel daljinski, pobalinsko se ji je nasmehnil "mislim, da bosta super par, prvič sta najstarejša in drugič sta edina, ki sta resna." "Ne nakladaj samo nekaj mesecev si mlajši od mene in ljubezen na daljavo se ne obnese" je rekla in vstala. "Ja mogoče sem res samo nekaj mesec mlajši a ne pozabi, da gledano na letnik rojstva sem eno leto mlaj" se je že krohotal " ljubezen na daljavo se pri dveh piflarskih študentih lahko obnese" a še preden je izgovoril do konca je že dobil blazino v glavo.

Naslednje dopoldne je pozvonilo pri vhodnih vratih. Aleš je lenobno odprl vrata in se začudeno nasmehnil Darku. Ni še uspel gosta povabiti naprej že je mimo njega stopila Ksenija in ga glasno cmoknila na obraz "greva do centra kmalu prideva" in mu pred nosom zaprla vrata. "Nisi mu povedala, da greva danes v center po darilo za mojo sestro?" je bil presenečen Darko. "Ne, sinoči je bil tako radoveden, da mu nisem hotela povedati, da si me prosil za pomoč. Že tako kujejo da bi naju spravili skupaj in poleg tega ne znajo obdržati skrivnost za sebe. Bolje, da nič ne ve, ne Aleš ne ostali" je rekla tiho in se obrnila prek rame ter pomahala Alešu, ki ju je opazoval skozi okno. "Zdaj bodo prepričani, da sva par" se je zarežal Darko. "Te moti?" ga je vprašala. "Seveda ne in raje bi videl, da je res, kot pa da jih takole zavajava" se ji je nasmehnil in jo objel prek rame. Samo gledala ga je in ga objela okoli pasu. "Tako tukaj naju ne vidi več" je rekla in se odmaknila od Darka. "Ksenija jaz sem resno misli, da bi rad videl, da postaneva kaj več kot prijatelja" je rekel z upanjem. "Ne vem še, glej za zdaj se lahko pretvarjava in jih vlečeva za nos potem pa bova videla. Ne pozabi, da sem tukaj samo na obisku in čez pet dni grem domov." "No potem lahko vadiva za vlogo" se je zakrohotal in jo prijel za roko. Tudi ona se je nasmehnila.

Ksenija je stopila v vrsto za blagajno v samopostrežni. Rahlo je bila jezna na Aleša. Le kako se vedno izmaže od vseh možnih opravil. On si je zaželel palačink in obljubila mu je, da jih speče, toda zmanjkalo je jajc in zdaj je ona tukaj v trgovini in ko se vrne mu bo spekla palačinke in na koncu bo še pomila posodo. Uboga teta vedno je bila obkrožena z lenobami in zdaj, ko je tukaj ji bo poskusila vsaj malo pomagati in najboljša pomoč bo, če prime Aleša v roke in ga prisili pomagati. A njene učne ure niso kaj prida, to je zdaj občutila na svoji koži. Iz besnih misli jo je predramil veseli "živijo." Pogledala je punco, ki je stala ob njej in se ji smehljala. Tudi sama se je nasmehnila "živjo" je odgovorila. "Jaz sem Tanja, Darkova sestra" je reklo dekle in ji ponudilo roko. "Ksenija, na videz te poznam, ker se veliko družiš s Simonom" je odgovorila Ksenija in ji segla v roko. "To je moja prijateljica Mojca" je pokazala na dekle poleg "in to je Darkova nova punca Ksenija" je predstavila še njo. Naenkrat je klepet v samopostrežni zamrl in vsi v okolici, ki so lahko slišali so se obrnili in gledali Ksenijo. "O super" si je mislila Ksenija "tole pa je šmoren." Pogledala je Tanjo a ni vedela kaj naj ji reče in predvsem kako. Tanja kot bi ne opazila njene zadrege je veselo čebljala naprej "res me veseli, da sem te spoznala in veš moj Darko je dober fant in res te ima rad, sinoči je samo o tebi govoril, to se mu že dolgno ni zgodilo, mislim, da bi ga katera tako očarala kot ti." Iz še večje zadrege jo je rešila blagajničarka, ki je zaračunala njen nakup. Hitro se je poslovila od deklet in pohitela domov.

"Pohiti" je potrkal Aleš na kopalnična vrata "zadnja bova." Ksenija mu je samo nekaj zamrmrala teta pa je vprašala kam se jima tako mudi. "Zmenjeni smo v parku z družbo, mogoče stopimo do bilijardnice" je razlagal Aleš svoji mami. Ksenija je stopila iz kopalnice in se nasmehnila teti "veš klopca lahko odpelje brez naju." Teta ji ni uspela odgovoriti, saj jo je Aleš že porival skozi vrata na dvorišče. "Zdaj pa povej, kaj sta imele s Tanjo v samopostrežni" se je režal Aleš. Ksenija ga je samo debelo gledala "nič nisva imeli, pozdravili sva se in to je vse." "Ja pa kaj še, Tomi je bil tam in je slišal, ko te je predstavila Mojci kot Darkovo punco, torej ali sta par ali ne." "Kdo Tanja in Mojca ali Mojca in Tomi" se je zabavala Ksenija. Aleš je samo zarenčal "kako si postala nemogoča. Dobro veš da mislim vaju z Darkom." "Sorry ne vem. Vse kaže, da je Darko povedal Tanji, da sva par ampak je pri tem pozabil povedati meni ali pa prav tako nič ne ve o tem tako kot jaz ne" je filozofsko zaključila. "Kam pa sta šla danes dopoldne objeta?" je še vedno vrtal v njo. "Skrivnost in ne morem ti povedati" se je zresnila. "Pa objem'" se ni pustil Aleš. Globoko je vdahnila "gelj tebe sva izzivala. Vse kar počneva je le zato, da vas vlečeva za nos. Tako ste naju napadli, da sva se hotela malo poigrati z vami. Nisva par, res pa, da me je vprašal če bi bila in sem odgovorila da bom še malo premislila. To je vsa resnica zdaj se pa malo ohladi. Prav?" Samo pogledal jo je izpod očesa in tiho nadaljeval po poti proti parku. Res sta prišla med zadnjimi. Na njuno presenečenje je bila zbrana družba številčnejša kot ponavadi. Z Darkom sta se samo spogledala in nasmehnila en drugemu. Nekaj čas so se prijateljsko pogovarjali nato pa so začele padati resnejše besede. Normalno se je vse vrtelo okoli Darka in Ksenije. Družba je na svak način hotela izvedeti ali sta par ali ne. Ksenija je vstala in pogledala Darka. Z glavo mu je nakazala naj ji sledi. Stopila sta nekaj korakov stran, tako da njun pogovor ostali niso mogli slišati. Ves čas sta gledala v zbrano družbo in družba ju je z zanimanjem opazovala. Glasno sta se zasmejala in vrnila v družbo. "Mislim, da sta šla predaleč v vajini igri. Ok saj smo si sami krivi a vseeno med vama se nekaj dogaja in radi bi vedeli kaj" se je opogumil Rok. Ksenija ga je pogledala nato se mu je nasmehnila in stopila k Darku, ki je sedel na betonski škarpi. Počasi mu je sedla v naročje in ovila roki okoli njegovega vratu "Če koga zanima sva se prejle na samem pogovarjala o presenečenju za Tanjin rojstni dan, ki sva ga prirpavila danes dopoldne in sva zato šla skupaj v center in le glejte pa ji sčvekajte. Glede naju pa tudi Darko ne pozna moje odločitve. Zdaj jo bo izvedel" je rekla in ga poljubila.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Pet Maj 28, 2010 12:39 am

Prvinska strast

Tamara je držala Kajo za roko in jo vlekla tesno za svojim hrbtom. V majhni lokalni diskoteki je bilo hrupno in polno veselih mladih ljudi, ki so v ritmu plesali na velikem plesišču ali pa se trudili pogovarjati ob obrobnih mizah. Tamara 20 letna študentka ekonomije je rada zahajala v družbo in se je redno zadrževala v lokalih ali diskoteki. Za razliko od nje je njena dobra prijateljica in soseda Kaja bolj umirjena punca. V družbi sicer zelo priljubljena a kljub temu ji hrup in vrvež nista ravno pri srcu. Tega večera je Tamara uspela prepričati Kajo, da se pridruži njej in nekaj njenim prijateljicam. Ko sta se tako prebijali skozi gručo razposajenih ljudi, se je Tamara, ki je hodila spredaj venomer ustavljala in pozdravljala znance in prijatelje. Tudi Kaji ni preostalo nič drugega kot, da vmes, ko čaka, da se premakneta naprej pozdravi svoje prijatelje. Že nekaj časa sta stali in Kaja se je obrnila proti Tamari, da vidi s kom se je le ta zapletla v tako dolg pogovor. Ko se je obrnila so se njene zelene oči srečale z neverjetno modrimi očmi, ki so jo radovedno opazovale. Slišala je Tamaro reči gosti sok potem pa je neznanec z modrimi očmi in visoko športno izklesano postavo ter božanskim nasmehom ponovil svoje vprašanje »kaj boš pila?« Kaja je slišala samo sebe reči »gosti sok« nato pa jo je Tamara potegnila naprej. Postaven neznanec jo je spremljal s pogledom in tudi sama ni mogla odtegniti svojega pogleda z njega. Ljubi bog le kaj je bilo to si je mislila Kaja a rekla ni nobene, saj tudi ni mogla. Ostala je brez glasu, vse v njej je drgetalo in poskušalo vpiti prvinsko privlačnost in poželenje, ki ga je občutila ob pogledu nanj. Gosti sok ji je šlo skozi možgane, kakšen gosti sok nekaj, saj v življenju ni pila gostega soka. Nog sploh ni čutila in če je Tamara ne bi vlekla se najverjetneje sploh ne bi premaknila. Prisilila se je v zbranost in vprašala prijateljico »Tamara kam greva, najina miza je na drugem konci in kdo je bil ta tip?« Tamara se je za trenutek ustavila in čez ramo pogledala prijateljico »to je Bine, Tomijev prijatelj in s Tomijem sta naju povabila, da sedeva k njima, veš Tomiju sem všeč, čeprav je meni bolj všeč Bine ampak tako redko pride s Tomijem in ponavadi se spogleduje z vsemi puncami a na koncu si nobene ne izbere. Tomi pravi, da je pred kratkim prekinil nekajletno razmerje in je zdaj zelo previden.«

Hitro sta prišle do Tomijeve mize za katero je že sedelo nekaj punc. Tamara jih je vse poznala in jih je veselo pozdravila, čeprav je bilo čutiti njihov prezir in željo, da postavnih prijateljic Tamare in Kaje ne bi bilo tu. Tomi je vstal in naredil prostor za Tamaro poleg sebe. Ravno, ko so ostale hotele poriniti Kajo v kot in čim dlje od Binetovega stola se je le ta vrnil in jim preprečil namero. Na hitro jih je presedel in uredil tako, da je Kaja sedela poleg njega. Od trenutka, ko se je vrnil ni opazil nobene punce več. Oči je imel samo za Kajo. Hotel je izvedeti vse o njej a mu je na vljuden način dala vedeti, da ne bi rada govorila o sebi. Čeprav sta se sproščeno pogovarjala sta se oba zavedal tiste vročine in strasti, ki se je pretakala po njunih žilah. Čeprav besede o tem niso govorile, so oči bile dovolj zgovorne, da so priznale poželenje, ki je zaobjelo oba. Tako kot je bilo čutiti njuno privlačnost, tako je bilo čutiti sovražnost ostalih deklet, vključno s Tamaro. V nekem trenutku je ena od punc namerno prekucnila kozarec s sokom proti Kaji, ki je dobila del tekočine na svoj bel lanen kostim z mini krilom. Od presenečenja je urno vstala in vsi so lahko z zavistjo opazovali Binetov pogled, ki se je sprehajal po njenih dolgih ravno prav zagorelih nogah v sandalih z visoko peto. Tudi on je vstal in ji ponudil roko »pridi odpeljal te bom domov, da se boš lahko preoblekla« nato pa se je obrnil k Tomiju »ne čakaj me, vidiva se jutri. Adijo.«

Tamara je celo jutro nestrpno pogledovala proti sosednji hiši v upanju, da bo videla Kajo. Njen trud je bil končno poplačan. Kaja se je napotila proti Tamari, ki jo je radovedno opazovala a na njej ni opazila nič nenavadnega. »Živijo« je veselo pozdravila Kaja in se usedla poleg Tamare na klop. »Živijo« ji je odgovorila Tamara in nestrpno dodala »in?« »Kaj in« je bila radovedna Kaja. »Ah nehaj no saj nisi tak jagenjček kot se zdaj prodajaš« je rekla nestrpno nato pa z bolj prijaznim glasom dodala »kaj se je zgodilo sinoči, z Binetom se nista več vrnila v diskoteko.« Kaja jo je nekaj časa opazovala nato pa skomignila z rameni »ne nisva se vrnila.« Nekaj trenutkov je vse bilo tiho »torej sta par« je radovedno vprašala Tamara. Kaja se je samo zasmejala »ne nisva par.« »Ja ampak odpeljal te je domov in ne en ne drugi se ni več vrnil v diskoteko« je Tamara nejeverno strmela v prijateljico »ne boš mi rekla, da med vama ni bilo nič saj nisem slepa, vsi smo lahko čutili privlačnost med vama.« »Hej nisem rekla, da se med nama ni nič zgodilo, samo rekla sem, da nisva par, čeprav sva obe zvečer povabljeni na privat žurko z njim in Tomijem« je bila potrpežljiva Kaja in se pri tem trudila skriti smeh ob izrazih, ki so se menjali na Tamarinem obrazu. »Ja kako, čakaj, nič mi ni jasno« je že jecljala Tamara. Kaja jo je sočutno pogledala »glej z Binetom se neverjetno spolno privlačiva a to je tudi vse. Prijeten moški je a nočem biti njegova punca. Čez en teden gre za nekaj mesecev v tujino. To je pa tudi vse kar vem o njem in tudi nič več nočem vedeti, prav tako nočem, da bi on karkoli vedel o meni. Enostavno kratka avantura. En teden nepozabne spolne avanture in to je to.« Kaja se je nasmehnila začudeni prijateljici in dodala »in ne Tamara nimam slabe vesti, da sem ti ga speljala, ker tako kot je on privlačen zame, tako sem tudi jaz privlačna zanj. Vse kar imava je čista, prava in prečudovita strast.«

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sre Jun 16, 2010 11:37 am

SRIVNOSTNA ŽENSKA

»Kdo si Triny, povej mi kaj več o sebi od imena« je rekel Alec tiho med poljubom. Samo nasmehnila se je in se strastno lotila njegovih ustnic. Lačno je sprejel njen poljub medtem, ko jo je imel s telesom ujeto pod svojimi mišicami. Z roko ji je božal svilnato kožo prelepega in golega telesa. Počasi se je odmaknil od nje in ponovil svoje vprašanje. »Ni pomembno Alec, sem samo ženska, ki se nocoj želi ljubiti s teboj« je mazno rekla in ga vabila s svojim zapeljivim pogledom. »Prosim povej mi, pomembno je« jo je skoraj rotil moški. »Ne Alec ni. Imava samo to noč, zato te prosim ljubi se ponovno z menoj. Vidim in čutim, da si me želiš.« Globoko je vdihnil in se ponovno lotil njenih ustnic med poljubom ji je priznal »pomembno je, ker si želim več kot eno noč s teboj Triny.« »Trenutno ti tega ne morem dati, če se kdaj srečava in bova oba samska ter si me boš še vedno želel več kot za eno noč, obljubim, da bom premislila o tem in ti dala možnost« mu je zašepetala nazaj.

Nekaj dni po zabavi v veliki družinski hiši Hortonovih, kjer je Alec srečal Triny se je moški odločil, da naredi vse, da jo najde. Opazil je, da ne more živeti brez nje, saj mu je ženska venomer hodila po glavi. Če se ne bi poznal bi prisegel, da se je v to skrivnostno lepotico zaljubil. Najbolje se bo pozanimati pri viru, zato se je odpravil na obisk k svojemu najboljšemu prijatelju Glenu Hortonu. Vstopil je v veliko delovno sobo in veselo pozdravil prijatelja. »Hej Alec ti si se pa v zemljo ugreznil teh nekaj dni« mu je veselo zaklical prijatelj, ko ga je videl na vratih pri tem pa mu z roko nakazal na sedežno pod oknom. Sam je vstal iz udobnega stola z namenom sebi in prijatelju naliti kozarček žganega čeprav je bila šele ura kosila. Podal je kozarček Alecu in se sam udobno namestil v fotelj »kaj te muči kolega nekam nenaspan se mi zdiš« se je zarežal in odpil požirek. Alec ga je samo opazoval in tudi sam naredil požirek omamne pijače nato pa brez ovinkov povedal po kaj je prišel. »Ne vem Glen, če si opazil a na tvoji zabavi sem spoznal žensko. Vse kar vem o njej je samo njeno ime. Hotela je ostati skrivnostna. Jaz pa si želim kaj več kot tisto eno noč. Pomagaj mi jo najti.« Glen ga je gledal presenečeno in ni mogel verjeti, da obstaja ženska, ki bi lahko njegovemu prijatelju zmešala glavo. Počasi je rekel »če jo poznam vsekakor. Kako ji je ime?« »Triny« je izstrelil Alec. Glen je nekaj časa premišljeval in nato rekel »žal mi je a nobene Triny ne poznam.« »Visoka, vitka, lepa rjavolaska z dolgimi ravnimi lasmi, rjave oči v mini oprijeti črni obleki in visokimi petkami« je poskušal Alec. Glen se je nasmehnil »kot ducat drugih gostij na zabavi.« Prijatelja sta se nekaj časa opazovala nato pa je Glen vzel mobilnik in zavrtel številko »prosim pridi malo v delovno sobo Suzi z Alecom bi te rada nekaj vprašala.« Spodbudno je pogledal prijatelja »mogoče je Suzina prijateljica in jo ona pozna.«

Suzi si je s prsti popravila frizuro in si na obraz nadela vesel in brezbrižen izraz nato pa vstopila. »Pozdravljena« je rekla in glasno cmoknila starejšega brata v obraz. »Lepo te je videti Alec« je rekla iskreno in tudi njega cmoknila ter nato sedla poleg na sedežno. »Proslavljata?« je vprašala in pogledala bratov kozarček. »Pravzaprav ne, samo naporen dan« ji je odgovoril brat in hitro nadaljeval »pravzaprav zanima naju ali poznaš žensko s katero je Alec zadnjič odšel z zabave. Ime ji je Triny postavna rjavolaska« jo je vprašujoče pogledal Glen. Suzi se je delala, da premišljuje nato pa zmajala z glavo »ne nobene Triny ne poznam« se je zlagala. Rekli so še nekaj besed nato se je Suzi poslovila.

Glen je zamišljeno gledal v vrata, ki so se zaprla za njo. Čez nekaj trenutkov je pogledal prijatelja »mislim, da moja sestrica laže. Preveč je bila nezainteresirana in brezbrižna, če je ne bi poznala bi že vrtela telefone in poskušala ugotoviti kdo je.« Nekaj časa je še gledal v prazno nato pa se zarežal »daj Alec privleči stol bližje« in odšel za svojo pisalno mizo in se veselo lotil tipkovnice svojega računalnika. »Bova malo pogledala Suzin profil na facebooku mogoče odkrijeva kaj zanimivega.« Alec je poln upanja prisedel. »Mogoče ne bi bilo slabo, če odpreva zadnji album slik« je rekel Glen veselo in klikal po profilu svoje sestre. Že pri tretji sliki je Alec veselo vzkliknil »to je ona« in pokazal na rjavolasko, ki se je skupaj s Suzi stiskala na enem od ležalnikov poleg bazena pri tem sta se obe brhki mladenki krohotali saj je bilo očitno, da je ležalnik pod njuno težo popustil. »Si prepričan« je zdaj zadržano vprašal Glen. »Oh seveda sem, saj sva pol noči preplesala in drugo polovico sva se strastno ljubila. Nikdar ne bom pozabil tega obraza« je veselo zatrjeval Alec in nato previdno pogledal prijatelja saj mu njegova zadržanost ni bila po godu. »Poznaš jo« je rekel bolj kot ugotovitev kot vprašanje in Glen mu je samo pokimal ter se naslonil nazaj. »Kakšne namene imaš z njo« je resno vprašal Glen. Alec ga je radovedno pogledal »iskrene« je rekel skozi nasmeh. Ker je Glen ostal tiho je nadaljeval »od tiste noči sem obseden z njo, rad bi jo bolje spoznal in rad bi imel resno zvezo z njo. Mogoče sem prvič v življenju res zaljubljen« je priznal. Glen je globoko vdihnil in tiho rekel »ime ji je Lex, pravzaprav Aleksandra in je Suzina najboljša prijateljica. Pravzaprav je edina normalna prijateljica, ki jo Suzi sploh ima. Enkrat sem nekemu moškemu povedal Lexin naslov in to še danes obžalujem. Suzi me je zaradi tega skoraj raztrgala medtem, ko mi je Lex vljudno razložila kaj sem naredil. Lex je prelepa mladenka, pametna a na žalost v ljubezni dokaj nesrečna. Na njo se lepijo samo problematični moški, zato občasno prikrije svojo identiteto. Trenutno je samska, sicer ima probleme z zadnjim fantom, ki se nikakor noče sprijazniti s tem, da je med njima konec in jo zalezuje. Ne vem ali ti smem povedati kaj več o njej, če ti sama ni želela.« Alec ga je skrušeno gledal »poznaš me Glen in res je nimam namena raniti. Obljubila mi je, če se še kdaj srečava in bova oba samska bo premislila o nama. Pomagaj mi jo ponovno srečati.« Glen se je nasmehnil »no tukaj bi se pa dalo kaj pomagati« vzel je telefon in zavrtel številko »pomoč Lexinega brata bi nama koristila.«

Lex je zapeljala svoj avto na majhno parkirišče za družinsko kočo. Stopila je iz avta in globoko vdahnila svež gorski zrak prepreden z vonjem bližnjega jezera. Obraz se ji je razjasnil in nasmeh je napolnil kotičke njenih čutnih ustnic. Kako rada je prihajala sem. Čisto nič težko se ji ni zdelo, ko sta jo starša prosila, da ona ta vikend prevzame vodenje majhnega kompleksa koč, ki so jih v njihovi družini imeli pod okriljem gorskega turističnega centra. Za podaljšani vikend so pričakovali enega gosta v najmanjši koči in ona naj bi mu jo odprla in prevzela obveznosti upravnika. Občasno je rada priskočila staršem na pomoč, še posebej jo je to veselilo zdaj, ko si je želela spremembe upajoč, da bo za trenutek lahko izbrisala misli na postavnega Aleca, ki ji je pred dobrim mesecem zamajal tla pod nogami. Znosila je vse stvari iz avta in se odpravila odpreti najeto kočo. Zvesti družinski volčjak Rex ji je veselo sledil. Gosta gospoda Monroa je pričakovala šele proti večeru. Odločila se je, da pripravi večerjo in svojega gosta povabi nanjo. Zmotno si je predstavljala, da bo gospod Monro starejši moški, saj si je pisatelja, ki potrebuje nekaj dni počitka v naravi predstavljala izključno kot sivolasega in malo okroglega moža z očali. Kako se je uštela. To je spoznala nekaj ur kasneje. Večerja je bila že skoraj pripravljena, ko je zaslišala zvok avtomobila, ki se je ustavil pred kočo. Urno je stopila ven v nameri, da pozdravi svojega gosta in ga povabi na večerjo. Obstala je na vratih z presenečenim izrazom na obrazu, ko je pred seboj zagledala moškega zaradi katerega ni imela spanca. Alec se je potrudil in prikril zadovoljstvo, da jo ponovno vidi, saj so to srečanje zelo dolgo in dobro načrtovali. Namesto tega jo je pogledal presenečeno in tiho izustil »Triny« nato pa se veselo nasmehnil in stopil proti njej. Hitro se je zbrala in ga vljudno povabila na večerjo takoj, ko se nastani v svoji koči, ki mu jo je pokazala z roko in je bila najbližja njeni. »Hvala za dobrodošlico, seveda bom prišel in prinesel bom steklenico vina, medtem, ko me ni te prosim, da premisliš o eni stvari« je rekel in Lex ga je začudeno gledala. »Spomni se svoje obljube. Vedi, da si te želim v trdni, srečni zvezi. Ko pridem bi rad imel odgovor.« Že je mislila, da bo odšel, ko se je obrnil in jo urno ujel v svoj objem in strastno poljubil. Glede na to s kakšno vnemo mu je vrnila poljub je vedel, da bo njen odgovor pozitiven.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sob Jul 10, 2010 7:53 am

Počitnice

»Hej kaj je narobe« je Sandro začudeno in s strahom vprašala Manca in na skrivaj poškilila k Ingrid. »Imam pomisleke, glejta nisem članica kluba in ne vem, če je bila to pametna odločitev, da grem z vami za cel teden na morje« je nejevoljno odgovorila Sandra in še vedno držala svojo torbo v roki. »Seveda je pametna odločitev. Saj ne gredo na priprave in več kot pol nas ni članov smo le njihova družina, partnerji ali prijatelji« je takoj ugovarjala Ingrid in ji izpulila torbo iz rok ter jo zbasala v avto. »Gremo« je še ostro rekla in spodbudno pogledala Manco. Obema je bilo jasno, da Sandra ne ve. Ker je bila zgodnja jutranja ura sta obe prijateljici ubogali in se usedli v avto. Sandra se je namestila zadaj in se je še vedno predajala dvomom zato ni opazila pomenljivega pogleda prijateljic. Le kako naj ji povesta, da se je v zelo poznem trenutku tudi on prijavil in gre z njimi. Če ne bi vedele, da ima on vplačane počitnice v tujini v istem terminu kot je njihov nikdar ne bi Sandre prepričali, da se jim pridruži na oddihu v kampu ob morju. Kljub vsemu je bila Manca previdna pri prijavi in je s podatki o imenih čakala do zadnjega, celo nekaj dni po roku je sporočila Alešu vse potrebno, pa je le temu uspelo še pravočasno obvestiti Roka, da si je lahko premislil in odpovedal svoj dopust, da gre z njimi. Le kaj se mu je pletlo po glavi in kakšne namene je imel s Sandro. Na zadnje, ko sta se videla pred slabim letom sta se razšla v jezi in sovraštvu s kopico obtožb. Sinoči je samo po sreči in naključju ujela pogovor mladcev na čelu z njenim bratom in tako zvedela, da gre Rok z njimi. Uh kako je bila jezna. Takoj je poklicala svojega Janija in ga obtožila prevare in zahrbtnosti. Ta ji je samo odgovoril naj ne pozabi, da je sicer njegov dober prijatelj Rok igralec v klubu ter, da ima vso pravico iti na klubske počitnice. Vsekakor je vedela, da ji je namerno zamolčal Rokovo prisotnost na morju z namenom, da ne posvari Sandre kar mu je tudi zabrusila v obraz in prekinila linijo. Vsekakor Sandri je treba povedati še preden prispejo na dogovorjeno mesto in zagleda Roka. A kako?

V avtu je nastala mučna tišina. Manca je ponovno samo tiho rekla »oprosti res nisem vedela.« »Zdaj je kar je« je nemočno vzdihnila Sandra »žal mi je, da si se skregala z Janijem zaradi mene. Bom že preživela, nikjer ne piše, da morava z Rokom čas preživeti skupaj in dvomim, da gre zaradi mene v končni fazi me sovraži« je še dodala in se vdala v usodo. Ne glede na vse grde besede, ki mu jih je vrgla v obraz ji ni bilo vseeno zanj istočasno pa se je opomnila, da je Rok navaden egoist. Ingrid in Manca sta se ponovno spogledali in ne ena ne druga ni imela poguma oporekati. Za razliko od Sandre sta oni dve srečevali Roka in obema se je zdelo, da se je v zadnjem času spremenil in malo dozorel ter vsekakor ob vsaki priliki povprašal o Sandri. Na srečo so hitro prispele na dogovorjeno mesto. Ingrid je ustavila ob avtobusu, da so lahko zložile torbe iz avta nato pa odpeljala na parkirišče kjer bo pustila svojega jeklenega konjička. Sandra in Manca sta poskrbeli, da so njihovo prtljago naložili na avtobus nato pa se pridružili skupinici dobro razpoloženih mladcev. Sandra se ni hotela obrniti čeprav je čutila, da jo nekdo opazuje. Odločila se je, da mu ne bo dovolila, da vpliva na njeno razpoloženje. Veselo se je pomenkovala z mlajšimi člani ekipe in se trudila skriti bolečino ob jeznem Mancinem pogledu namenjenem Janiju. »Daj oprosti mu in pobotajta se« je tiho šepnila prijateljici. »Za zdaj še ne« je besno zasikala Manca in se kislo nasmehnila Ingrid, ki je pristopila in poljubila svojega Tilna. »Hej Sandra ne vem, če poznaš naše starejše člane« se je zasmejal Tomaž in pogledal Roka in Janija, ki sta se jim približevala. »Poznam« je samo odločno rekla ne da bi odmaknila pogleda s Tomaževih oči »im mislim, da smo zdaj vsi in se lahko usedemo v avtobus« je še dodala in stopila mimo vseh ter vstopila. Rok se je samo namuznil in dregnil Janija s komolcem naj ji sledi.

Čeprav se je Sandra trudila nikakor se ni mogla izmuzniti Janiju, ki je uspel zasesti sedeža tik pred njo in Manco. Čeprav ju Jani in Rok nista direktno motila sta ves čas zbujala njuno pozornost in niti za hip nista mogli odmisliti njuno bližino. Ustavili so se na prvi kavi in dekletom je nekako uspelo pobegniti in kavo spiti brez Roka in Janija. Že sta si oddahnili, da bosta imeli malo mir pred njima, ko sta ju zagledali pred avtobusom. Brez besed sta vedeli, da nekaj pripravljata. Sandra je v hipu čutila suha usta in droben nemir po telesu, ko si je Roka prvič po tolikem času ogledala. Bil je še malenkost bolj izklesan in mišičast, deloval je bolj zrelo in njegovi lasje so bili malenkost daljši, točno tako kot je imela pri njem najraje. Opazoval jo je s svojim prodornim pogledom, kot bi jo slačil in tisti drobnih nasmeh v kotičkih njegovih polnih ustnic je pričal o tem, da je zadovoljen s tem kar vidi. Brez da bi jima namenili pogled ali kakšno drugo pozornost, vdani v usodo sta vstopili in se napotili na svoja sedeža. Sandra je vstopila prva in skozi okno opazila Roka, ki se je z vso eleganco tigra pognal proti drugim vratom, Manca je stopala za njo in Jani za Manco. Ko je prišla do svojega mesta je opazila Roka, ki se je sproščeno naslanjal na sedež tik za njunima in jo z zanimanjem opazoval. Sandra, ki je sedela ob oknu ga je samo ošvrknila s pogledom in se začela premikati proti svojemu sedežu, ko je slišala tiho ugovarjanje za svojim hrbtom. Obstala je in se obrnila a videla ni ničesar razen širokih ramen. Čutila je njegove roke na svojih in zavohala njegov vonj, ki bi ga prepoznala, da jo zbudijo sredi noči in ji ponudijo tisoč različnih vonjav. Nežno a odločno jo je spustil na njen sedež in se usedel poleg nje. S svojim telesom ji je preprečil, da bi odšla. Čez rob sedeža je lahko videla, da se je isto godilo z Manco, ki jo je Jani posadil na mesto ob oknu kjer je prej sedel sam. Torej to sta prej naklepala si je mislila Sandra in se namenoma obrnila proti oknu ter zazrla ven. Tudi Manco je opazila narediti isto. V trenutku je začutilo vročino na svojem kolenu in vedela je, da je Rok tja položil svojo roko. Brez oklevanja mu je umaknila roko in zasikala, da nima pravice dotikati se je. »Potem me pa poglej, rad bi te samo pozdravil« ji je nežno šepnil blizu ušesa, da je lahko zaznala njegovo toplo sapo na svojem vratu. Počasi je obrnila glavo in se mu zazrla v oči. »Zdravo Sandra« je rekel mazno »lepo te je spet videti in mislim, da morava biti prava prijatelja in dovoliti Janiju in Manci, da se pobotata« z glavo je nakazal na sedeža pred njima kjer je Jani nekaj šepetal Manci, ki je še vedno strmela skozi okno. »Zdravo Rok, res se morata pobotati« je rekla hladno in se ponovno obrnila k oknu. Čutila je, da jo še vedno opazuje in da je iz trenutka v trenutek bližje zato se je obrnila in ga vprašujoče pogledala. »Ali nisi morda nekaj pozabila« je nežno vprašal. Začudeno ga je pogledala, malo pomislila in nato odločno rekla »ne« in se ponovno posvetila pokrajini, ki je bežala mimo okna. »Jaz pa mislim, da si« je slišala šepet ob svojem ušesu. »O Rok, ti pa ne izgubljaš časa« se je glasno zarežal Tomaž na prehodu ob njunem sedežu. Oba sta dvignila pogled proti vsiljivcu in ga grdo pogledala, da je fant kar odskočil. Kaj hitro so ga starejši, ki so vedeli kako dobro se Rok in Sandra poznata odvlekli v zadnji del avtobusa in mu zabičali naj se nikdar več ne spotakne ob njiju. Sandra se je nejevoljno ponovno obrnila proti oknu in zaprla oči. Mogoče ji bo zdaj dal mir si je mislila. A se je grdo uštela. Ponovno je čutila njegovo toplo dlan na svoji koži, ko ji je roko ponovno položil na koleno in pri tem zašepetal »nekaj si pozabila.« Odločno se je zravnala v sedežu in mu roko odrinila s svoje noge »kaj naj bi jaz to pozabila?« »Opravičilo« je rekel tiho medtem, ko so se mu oči smejale. »Opravičilo! Jaz naj bi se opravičila tebi!!« je skoraj zavpila in v zadnjem trenutku zadržala roko, ki mu je hotela primazati klofuto. Urno je vstala in rekla glasno in odločno »umakni se mi.« Rok jo je samo gledal in se zabaval, tudi na misel mu ni prišlo, da bi ji dovolil oditi drugam. Brcnila ga je z vso močjo in skoraj zajokala od bolečine, medtem, ko on ni niti trznil. Močneje je prijel njeno roko in jo povlekel nazaj na sedež. Sedaj jo je prijel z obema rokama in jo pritisnil ob naslonjalo. Počasi se je približal in tisti, ki so opazovali od daleč bi lahko prisegli, da se njuna nosova dotikata. »Ja Sandra opravičiti se mi moraš ker si me označila za nesposobno pokveko, to je v poplavi tvojih žaljivk, ki si mi jih zadnjič zabrusila edina, ki ni resnična in nato se ti bom jaz opravičil, ker sem te pripravil do tega, da me tako grdo zmerjaš in zato ker sem bil tak idiot, da sem dovolil, da me vodijo napačni vzgibi in ker sem te odgnal od sebe in še za marsikaj drugega. Prosim pohiti, zato, da se bom jaz lahko opravičil za vse ostalo in to do takrat ko prispemo, kajti ne bi rad še celo noč porabil na opravičila, ko pa je toliko drugih stvari, ki bi jih rad počel s teboj.« »Ne bom se ti opravičila in ne mislim poslušati tvojih opravičil« je jezno zabrusila nazaj. Rahlo se je nasmehnil, to je bila njegova Sandra odločna in trmasta. »Prav. Spustil te bom in nikdar več te ne bom nadlegoval če mi poveš po resnici zakaj zdaj trepetaš, zakaj globlje dihaš, zakaj imaš suha usta in rahel cmok v grlu, zakaj ti solze silijo v oči. In poglej me v oči in mi reci, da me ne ljubiš tako močno kot jaz ljubim tebe in da si me ne želiš.« Tudi sam je začutil solze v svojih očeh in nemir, da bi mu morda res rekla, da ga ne ljubi več. A rekla ni ničesar. Zaprla je oči in po licih so ji stekle solze. Njeno telo je pod njegovim prijemom postalo mehko in vdano. Naslonil se je nazaj v svoj sedež in jo z lahkoto povlekel v svoje naročje. Glavo ji je pritisnil ob svoje prsi in pustil, da njene solze močijo njegovo majico. Obraz je zakopal v njene lase in globoko vdihnil. O bog kako jo je pogrešal.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sob Jul 17, 2010 11:32 pm

Nesporazum

»Hvala ker ste me prepričali, da grem z vami za deset dni na morje« je hvaležno rekel Igor in se skozi okno avta zazrl v neskončno modrino morja na njihovi desni. »Potreboval si počitek« je rekel njegov mlajši brat Tilen. »Ej Luka res hvala tvojim staršem, da so nam odstopili svoj vikend za ta teden« je dodal še Miha. »Ni problema, saj starša veliko raje kot na morje hodita k teti v Bohinj« se je zasmejal voznik in zavil desno na prvem križišču. Nato se je malo zresnil in dodal »moja sestra Simona večino časa preživi tu. Tudi zdaj bo z nami, toda nič bat ne bomo je opazili. Veste od tiste prometne nesreče pred nekaj leti je postala dokaj nedružabna.« »Simone pa res nisem videl že nekaj let, lepo jo bo ponovno videti« je zdaj vzkliknil Miha. »Ne pričakuj preveč« mu je žalostno odgovoril Luka in počasi zapeljal skozi odprto ograjo na parkirišče ob hiši. Fantje so izstopili in začeli zlagati stvari iz prtljažnika. Čeprav Igor ni ravno spadal v bratovo družbo se je hitro ujel z njegovima najboljšima prijateljema. Nekaj je pritegnilo Igorjevo pozornost in obrnil se je proti pokriti terasi za hišo. S pogledom je ujel eleganten gib, ko je odložila knjigo na mizico poleg gugalnika in počasi lahkotno vstala. Poletna oblekica je zaplavala okoli njenega vitkega telesa v lahnem pišu, ki ga je ustvarila z gibanjem. Očarano jo je opazoval, ko je počasi stopala proti njim. Dolge svetle lase je imela spete v figo. Njuna pogleda sta se za trenutek srečala in iz nebeško modrih oči je lahko razbral veselje. Vse jih je hitro preletela s pogledom in nežno pozdravila, nato pa se je njen pogled zaustavila na bratu. Podarila mu je najlepši nasmeh, kar jih je Igor kdaj koli videl in ga nato objela in poljubila. Tiho mu je šepnila »bila sem pri volji, skuhala sem vam kosilo, pospravite sami« nato se je obrnila in odšla v hišo. Luka jih je popeljal v zgornje nadstropje in pokazal sobe. Pospravili so svoje stvari in spravili nakupljeno hrano in pijačo v hladilnik. Na terasi jih je čakala lično postavljena miza za štiri in na njej je vabljivo dišala lazanja. Poleg vsakega krožnika je stala še skodelica šopske solate in na robu velik pladenj z domačim jabolčnim zavitkom. O Simoni ni bilo ne duha ne sluha. Fantje so sedli in se z zdravim tekom lotili hrane. »Kje je Simona, rad bi se ji zahvalil za kosilo in jo pozdravil« je zdaj sit vprašal Miha. »Ne vem« je žalostno rekel Luka »saj sem te opomnil, da se izogiba družbi.«

Fantje so složno pospravili z mize in umazano posodo zložili v pomivalni stroj nato pa odšli na plažo. Prvi jo je zagledal Igor. Ležala je na samem robu plaže v senci velikega bora in brala. Luka je opazil Igorjev pogled in tiho rekel »grem jo pozdravit, vi se ji pa prosim ne približujte, če bi hotela družbo, bi sedela pod tistim drevesom« pokazal je na bližnje drevo v kontra smeri od nje »tukaj je njen najljubši kotiček.« »Prav, pozdravi jo od mene, mi gremo v vodo« je zavpil Miha in stekel v hladno osvežitev. Igor in Tilen sta mu sledila. Čeprav so plavali, se špricali in tunkali je Igor uspel ves čas opazovati brata in sestro med pogovorom. Večino časa je govoril Luka, ona ga je opazovala sem in tja pokimala ali odkimala in le nekajkrat izrekla nekaj izjemno kratkih stavkov. Igor še sam ni vedel, kaj je bilo tisto kar ga je pritegnilo k njej. Ni vedel ali je to čisto poslovna deformacija ali ga je očarala s svojo lepoto in milino. Najverjetneje je bilo oboje. Kot fizioterapevt in specializant za rehabilitacijo hudih telesnih poškodb v rehabilitacijskem centru je z lahkoto opazil, da dekle fizično ni utrpela trajnih poškodb, torej je še vedno bila v mentalnem šoku. Vsekakor se bo o njenem stanju pogovoril z Luko, saj to, da so jo puščali samo in ji dovoljevali, da se je takole izolirala je najslabše, kar bi lahko naredili za njo.

Fantje so uživali v vodi. Igor pa je ves čas na skrivaj opazoval Simono. Nikakor ni dobil prilike, da bi se pogovoril z Luko in odločil se je, da bo to pustil za zvečer. Enkrat je vstala in na svojem koncu vstopila v vodo nato pa odplavala nekaj dolžin sem ter tja. Ni si znal razložiti dejstva, da je vztrajala v samoti in istočasno ravnala premišljeno in zrelo. Skuhala jim je odlično kosilo, potrudila se je in jim pripravila sobe, lično pogrnila mizo, tudi z kremo za sončenje se je mazala, čeprav je sedela v senci in ni plavala predaleč. Njene skrivnosti in njena lepota sta ga preganjala vsak trenutek. Vesel je bil, da so ga fantje pustili pri miru. Odklonil je njihov predlog za žoganje v vodi in je raje plaval in premišljeval o Simoni. Pred njimi je odšla s plaže, toda nato je ponovno izginila. Ko je Miha vprašal Luko kje je, je ta le skomignil z rameni in rekel »mogoče je šla na sprehod do mesta. Rada se sprehaja.« Zunaj se je naredila tema, fantje so sedeli na terasi in kartali, ko se je vrnila. Samo pogledala jih je in nato izginila v notranjost hiše.

Igor se je zbudil že zgodaj. Neumno mu je bilo, da bi še vedno poležaval, ko pa je zunaj bilo prijetno sveže jutro. Vstal je in si navlekel kratke hlače in majico ter svoje stare tekaške soperge. Rad je tekel in še preden so se odpravili na morje so mu vsi trije fantje, ki so že nekajkrat bili tukaj, zagotovili, da je kar nekaj poti po katerih lahko teče. Odločil se je, da jih bo raziskal. Tiho je stopal po stopnicah v spodnje nadstropje ko je zavohal omamen vonj sveže kave. Voden vonjem je vstopil v majhno kuhinjico in vljudno pozdravil »dobro jutro.« »Dobro jutro« mu je odzdravila Simona in se obrila s skodelico kave v roki in mu jo ponudila. Presenečeno jo je pogledal. Negotovo se je nasmehnila in rekla »slišala sem, da je nekdo vstal in Luka mi je povedal, da rad tečeš, zato sem pomislila, da si ti. Že sebi kuham kavo in lahko jo dobiš tudi ti. Grenka je« je še dodala, ko je prijel skodelico iz njene roke. »Hvala« je rekel in skril svoje presenečenje, da je povedala toliko na enkrat. Luka mu je povedal, da skoraj ne govoril in da se izmika bližini ljudi, tudi svojih domačih. Vzela je svojo skodelico in mimo njega stopila ven na teraso. Sedla je v gugalnik in se zazrla proti morju. Ni se več menila zanj a opazil je, da ima tudi sama na sebi tekaško opremo. Sledil ji je na teraso in sedel za veliko mizo. Nekaj časa sta molče pila kavo nato jo je vprašal »rad bi šel teč, pa ne poznam vseh poti, si mogoče tudi sama namenjena teč ali si že nazaj« iz njegovega glasu je bilo razbrati tiho prošnjo, da gresta skupaj. Nekaj časa je molčala in ne da bi ga pogledala rekla »zdaj grem. Lahko greš z mano.« Igor se je nasmehnil in iskreno rekel »hvala« nato pa molčal naprej, saj je ni hotel prestrašiti ali kako drugače odbiti od sebe. Kmalu je vstala in ga samo pogledala. Razum jo je. Tekla sta v tišini. Presenečen je bil nad njenim dokaj hitrim tempom. Enkrat ga je na začetku vprašala če je prehitro in to je bilo vse kar sta govorila. Po njegovi oceni sta morala preteči kar dobrih pet kilometrov. Zaustavila se je pri hiši toliko, da je vzela svojo poletno oblekico in nato odšla do plaže. On je ostal na vrtu ob hiši in naredil nekaj vaj za raztezanje pri tem pa jo je opazoval. Tudi sama je naredila nekaj vaj za raztezanje, nato pa je odvrgla obleko in se gola pognala v morje. Odplavala je nekaj dolžin in si tako mokra oblekla lahko obleko čez golo telo. Pobrala je svoje stvari in se vrnila v hišo. Ni se več zmenila zanj in ne za fante.

Naslednje jutro je poleg aparata za kavo s sveže kuhano tekočino omamnega vonja stala prazna skodelica. Nalil si jo je in odšel na teraso, tako, kot je predvideval je sedela v gugalniku in zrla v morje. »Dobro jutro« je tiho pozdravil in odgovorila mu je z dobro jutro brez da bi ga pogledala. »Ti se smem pridružiti tudi danes« je previdno vprašal in ona je samo skomignila z rameni »lahko.« Pritekla sta nazaj in ponovno si jo je drznil zmotiti »ti se smem pridružiti tudi na plaži« »če hočeš« mu je odgovorila in že sta skupaj tekla proti morju. Tudi vaje sta naredila skupaj nato se je začela slačiti »upam, da te ne moti in ne razlagaj si napačno, ne zapeljujem te« je rekla in odvrgla še zadnji kos oblačil ter se pognala v vodo. Tudi sam je storil isto kot ona in se ji kaj hitro pridružil.

Naslednja dva dneva sta potekala približno po istem scenariju, le da je bilo bolj malo besed. Toda Igor je opazil, da Simona z njim spregovori več besed kakor z bratom. To mu je dalo pogum, da jo je po teku med plavanjem vprašal, če se ji lahko pridruži tudi zvečer med sprehodom. Nekaj časa je molčala nato pa rekla »če želiš lahko.« Kasneje popoldne ji je sledil, ko je zapustila plažo. Ko je vstopil v hišo je slišal, da se tušira in sam je storil enako. Pohitel je, da mu ne bi ušla. Našel jo je v kuhinji, pripravljala je večerjo. Tudi že nekajkrat prej jim je pripravila katerega od obrokov. Ko je vstopil se je obrnila in mu v roke potisnila dva krožnika polna hrane, sama je vzela solati in pribor ter samo rekla »greva na teraso pojest.« »Hvala za vse« je rekel med jedjo in ji namenil iskren pogled, poln prijateljstva. Odločil se je, naj poči, če mora in naj zbeži če hoče a on bo poskušal govoriti z njo. »Ni za kaj« je rekla in se mu nežno nasmehnila. »Jaz sem fizioterapevt v rehabilitacijskem centru, prosim ne zameri mi a zanimaš me kot ženska in kot žrtev prometne nesreče.« Glasno se je zasmejala in spoznal je kako melodičen in zvonek je njen glas, še sam se je nasmehnil. »Hočeš reči, da te je moj brat privlekel sem, da bi bil z mano« je rekla nejeverno. »Ne, seveda ne« je bil kar malo užaljen »sem me je privlekel moj brat, ker sem preveč delal in ker so vsi mislili, da potrebujem počitek. Dokler nismo prispeli in nas ni Luka opozoril, da si od nesreče naprej dokaj nedružabna in naj te se izogibamo sploh nisem vedel, da ima sestro.« Ponovno se mu je nasmehnila in odkimala »z mano ni nič narobe, samo hotela sem malo miru in nisem mu hotela biti v napoto. Na splošno pa sem nedružabna, ker je v nesreči umrla moja najboljša prijateljica. Pred nesrečo sem se razšla s fantom in ker sem se v glavnem družila z njegovo družbo se je moje družabno življenje spremenilo. In doma sem si s starši malo v laseh ker se nočem pokoriti njuni volji in živim po svoje. To pomeni, da naskrivaj študiram slikarstvo, zato jih vse držim daleč stran. Ponavljam, z mano ni nič narobe in ne potrebujem tvoje strokovne pomoči. Hvala.« Igor je samo nejeverno strmel v njo. »Se opravičujem« je rekel in se nelagodno presedel ter jo boječe pogledal. »Ne jaz bi se morala opravičiti, najverjetneje sem se res vedla kot čudakinja« je rekla in mu ponudila roko čez mizo »prijatelja« »prijatelja« ji je odvrnil in stisnil ponujeno roko. »Zakaj si mi dovolila, da tečem s teboj« jo je vprašal skozi smeh. »Dovolj si mi všeč in nisi pokazal strahu pred čudakinjo« se mu je nasmehnila nazaj. »In zakaj si se pred menoj slekla do nagega in zaplavala v morju? sigurno se zavedaš kakšen vpliv ima tvoje telo na moške.« Spet se je glasno zasmejala »zato ker to vedno počnem in najbrž si opazil, da na meni ni belih sledi kopalk, nudistka sem a pred bratom in njegovimi prijatelji se nisem hotela razkazovati. Ti si starejši in zanimal me je tvoj odziv.« »In kakšen je bil moj odziv?« se je zdaj smejal tudi on. »Zadovoljiv, zato pa sediš zdaj tu in potem greva na sprehod o kasneje pa bova še videla.«

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Pon Avg 30, 2010 12:34 am

Soseda
Simon je stopal proti vhodu v svoj blok in opazoval poštarja, ki se je ravno mučil z očitno težkim paketom. »Dober dan Janez« ga je veselo pozdravil in začel iskati svoje ključe. »O dober dan dečko« se mu je nasmehnil poštar »ta paket imam za gospodično Katjo Smile upam, da je doma.« »Ja jaz tudi upam saj deluje precej težak« mu je odgovoril Simon medtem, ko je odklepal svoj nabiralnik. Pri tem pa je res upal, da je njegova nova soseda iz nadstropja doma, za trenutek je pomisli, da bi bilo precej nerodno če bi poštar prosil njega, da prevzame njen paket. Saj ni imel nič proti, da mu pomaga a kaj ko s sosedo ni bil v najboljših odnosih. Res, da je nekje njegovih let in nadvse privlačna in postavna a tudi res, da je precej zoprna in zadirčna gospodična s katero se je že nekajkrat skregal, dvakrat zaradi njene preglasne muzike in družbe ob sila zgodnjih jutranjih urah in vsaj trikrat zaradi njegovega mačka, ki je rad plezal po balkonu iz njegovega stanovanja k njej. Iz misli na neprijetno lepotico ga je predramil zelo zaspan »Prosim.« Poštarju se je kar smejalo, ko ji je rekel »Paket imam za vas, prosim pridite podpisat.« »Seveda, takoj bom.« Simon ni imel namena počakati na srečanje s sosedo zato je nameraval kar se da hitro oditi v svoje stanovanje saj je bil prepričan, da bo potrebovala kar nekaj časa, da pride dol saj je bilo očitno, da jo je poštar zbudil pa čeprav je bila ura že krepko čez eno popoldne in tako karakterna ženska ni mogla pred svet v kakršni koli podobi in brez brezhibne obleke in frizure. »Toda ali ni njegovi sosedi ime Tinkara« mu je naenkrat šla misel skozi možgane in še predno je uspel vstopiti v stavbo so se že odprla vrata in ven je stopila njegova soseda. V njo je strmel z rahlo odprtimi usti saj je bila v pižami potiskani z nagajivimi in duhovitimi motivi ovčke, na nogah je imela soperge, ki si jih je obula kar na boso nogo in to samo zato ker so bile prve pri roki, kratki lasje so ji nagajivo štrleli vsak lasek na svojo stran in ko je stopila na sončno svetlobo je zamežikala in zožila oči, da bi bolje videla. Tiho je zajecljala »dobro jutro ali kar koli že je.« Poštar ji je pomolil list papirja in pokazal kam naj se podpiše nato pa ji z največjim olajšanjem predal težak paket National geographica. Vsaki drugi sosedi bi ponudil svojo pomoč in ji odnesel paket do vrat a njej ni želel pomagati, zato je prav ne gentlemansko odšel v stavbo medtem, ko je ona imela opravka s poštarjem in pri tem premišljeval, kaj je drugačnega na njej, razen to, da je brez šminke in da je za svoje obnašanje precej vljudno pozdravila. »Mogoče se je pa postrigla« je še pomislil nato pa jo pregnal iz svojih misli. Ravno, ko je hotel odkleniti svoja vrata jo je slišal prihajati po stopnišču, zato je želel pohiteti in kot zakleto se mu je zlomil ključ. Ni mogel odpreti svojih vrat, niti ni mogel dobiti zlomljene polovice ven iz ključavnice, jezno je brcnil v vrata. »je kaj narobe sosed« je slišal prijetni a še vedno rahlo zaspani glas za svojim hrbtom. Naglo se je obrnil v nameri da ji zabrusi naj se briga zase, saj je bil prepričan, da se zabava na njegov račun a ko je videl, da je dekle res zaskrbljeno in nič sarkastično je tiho rekel »ključ se mi je zlomil.« »Pridite k meni, bom skuhala kavo, medtem pa lahko od mene pokličete koga, ki bo lahko odprl vaša vrata in zamenjal ključavnico« mu je rekla resno in odšla proti svojim vratom, ter jih pustila odprta na stežaj. Ker ji ni takoj sledil je pokukala nazaj na hodnik in bolj odločno rekla »no pridite že, saj vas ne bom ugriznila.« Brez besed ji je sledil v kuhinjo. Takoj je opazil, da je stanovanje precej bolj svetlo od njegovega in zelo drzno in hkrati udobno in lepo opremljeno. Pokazala mu je na enega od barskih stolčkov, ki so stali pod visokim pultom, ki je ločeval kuhinjo od dnevnega prostora. Na pultu je stal telefon in namignila mu je naj ga kar uporabi medtem, ko bo ona skuhala kavo. Ko je pristavila lonček se je obrnila k svojemu gostu »se opravičujem ne poznava se, jaz sem Katja. Časovna razlika me vedno malo vrže iz tira« se mu je malo v zadregi nasmehnila in ponudila roko. »Simon« je tiho odgovoril in pri tem ji ni ušel njegov vprašujoči pogled in zmeden izraz na obrazu. V tistem trenutku je zaropotalo in oba sta se obrnila k okenski polici na kateri se je pretegoval velik perzijski maček, ki je med svojo telovadbo prevrnil svečo s police. »Vidim, da je moj Tom spet tukaj, se opravičujem« je rekel in vstal z namenom, da pobere svečo s tal, spomnil se je precej žolčne razprave o tem, da ji preseda ker njegov maček tako rad hodi k njej skozi majhno loputo na balkonskih vratih, ki ji je zapustil prejšnji lastnik, ki je prav tako imel mačka. Pogled se mu je ustavil na posodici z vodo in praznim krožničkom poleg. »Zjutraj mi ni dovolil spati, zato sem mu dala zajtrk predno sem legla. V hladilniku sem našla samo pašteto, ki mu je šla v slast. Upam, da mi je Tinkara pustila vsaj kavo« je rekla s strahom in panično stopila k omarici, da preveri zalogo kave. »Dobro vsaj kavo imava, res jo potrebujem« se mu je nasmehnila in ker je še vedno nejeverno strmel v njo je nadaljevala »sigurno si spoznal mojo sestro dvojčico Tinkaro, včasih je malo naporna« rahlo se mu je nasmehnila. »Bi rekel, da jo res poznam« se je zdaj zasmejal tudi on in kljub pomanjkanju kave in prave koncentracije je morala priznati, da je s svojimi dobrimi 190 cm višine in športno postavo izklesano v fitnesu prav postaven. Njegov nasmeh je razkril vrsto lepih zob in naredil majhne luknjice na njegovih licih, pri tem pa so mu v zeleno sivih očeh pojavile iskrice, ki so jih vranje črni rahlo daljši lasje samo še poudarili. Pomislila je kako bi ga rada ujela v objektiv svojega fotografskega aparata. A še predno sta se lahko bolje spoznala se je oglasil zvonec na vratih in hišnik je odpeljal Simona s seboj. Hitro se ji je uspel samo še zahvaliti za prijaznost in kavo in predno je zaprla vrata jo je še slišal reči »jutri odpotujem naprej, upam, da ti Tinkara ne bo povzročala sitnosti, naslednji mesec se vseli v svoje stanovanje, potem boš imel mir.«

Katja je sedela v čakalnici na Tokijskem letališču in na svojem prenosnem računalniku pregledovala pošto. Kar skremžila se je med branjem sestrinega zadnjega pisma v katerem je tožila na njenega soseda Simona in na to kako je nemogoč in nedružaben moški. V mislih se je zahvalila svoji intuiciji, da je kupila nekaj drobnih daril zanj kot opravičilo za Tinkarino obnašanje. Vidno si je oddahnila, ko je v naslednjem sporočilu prebrala, da ji sestra piše iz svojega stanovanja v katerega se je zjutraj vselila. Ko je prebrala pošto je imela le še toliko časa pred poletom, da je uredila svoje fotografije in jih po e-mailu poslal v uredništvo National geographica za katerega je kot fotograf in občasni fotoreporter delala že dve leti. Pospravila je svoj računalnik in rahlo pocukala svojega stanovskega kolega Craiga s katerim sta bila na skupni nalogi, ki je mirno spal v sedežu poleg. Na letalu ni mogla spati, zato je brala, ogledala si je en film in premlela vse nevšečnosti, ki jo čakajo ker bo spet spala cel dan. A kaj ko je bilo njeno telo tako, da je med poleti redko lahko spala in potem so bile še vse časovne razlike in včasih se ji je zgodilo, da ni spala po 30 ur ali več in ko je na koncu le prišla domov je padla kot pokošena. Misli so ji tudi odšle k postavnemu sosedu, ki je vsekakor bil v vojni s Tinkaro. Potrudila se je, da je misli obrnila drugam. S Simonom, Tinkaro in Tomom, ki je raje imel njeno stanovanje kot Simonovo se bo ubadala jutri, ko se naspi.
Ko je Simon stopil pred svoj stanovanjski blok, ga je poštar Janez veselo pozdravil. Spet je v roki imel paket National geographica »srečo imam tvoja soseda je doma prihaja po paket« mu je uspelo reči predno je skozi vhod prišla Katja z razmršenimi lasmi v pižami z majhnimi opicami in natikačih s svojim že malo standardnim »dobro jutro ali kar koli že je«. Oba moška je pogledala izpod rahlo priprtih vek in se Simonu bežno nasmehnila. Tokrat ji je vzel paket iz rok in ji ga odnesel do stanovanja. Še zaspano ga je povabila na kavo. »Saj greš lahko nazaj spat« je odvrnil, kljub želji da sprejme povabilo in preživi nekaj časa z njo o čemur je sanjaril prejšnja dva tedna ko je ni bilo. »Ne konec je z mojim spanjem, zdaj sem že budna in bolje da vstanem« mu je rekla zapeljivo čeprav se tega ni zavedala. »No pa grem na eno kavo, če mi zaupaš kaj dobivaš od Nacional geographica« je pogledal paket v svojih rokah. »Ah to, delam za njih pa mi pošiljajo izdelane fotografije in članke za moj arhiv« je rekla in že začela natakati vodo v lonček. Na pult je položila tri skodelice in v krožniček nalila nekaj mleka za Toma. Stopila je do vrat sosednje sobe in glasno rekla » Craig koffe.« Simonu se je porušil svet, on je sanjaril o njej ona pa je imela nekoga. Predvideval je, da je Craig njen fant in da sta noč preživela skupaj. Bil je lepo vzgojen in se je potrudil in ostal na kavi ter vljudno razmenjal nekaj besed tudi s Craigom.
Simon je bil zelo razočaran in se je vrgel v delo in naslednji dan se je bolj zadržal v fitnesu, nato pa še odšel s kolegi na pijačo. Zvečer je v svojem nabiralniku našel pismo s ključem in sporočilom. Razgrnil je svetlo rumen papir in začel brati »Žal te nisem nič videla, zato ti takole puščam ključ svojega stanovanja. Žal mi še ni uspelo popraviti tiste lopute na vratih zato bi se znal tvoj Tom zapreti v stanovanje, bojim, da ne bi mogel ven in ker mene ne bo dobrih deset dni, ti puščam ključ. Na pultu boš našel tudi darilno vrečko, ki je zate kot opravičilo za Tinkarino obnašanje. Se vidiva, ko se vrnem. Adijo K.« »Ja pa kaj še« si je rekel »prav dovolj imam teh sester.« Toda, ko Toma zvečer ni bilo nikjer in ko ga je zaman klical je vseeno vzel ključ in se odpravil v sosednje stanovanje. Prižgal je luč in brez premišljevanja stopil naprej. Tom se ga je razveselil in se mu podrgnil ob nogi. Sveče so bile spet na tleh zato je stopil in jih pobral. Na pultu je res stala vrečka in poleg vizitka z njegovim imenom in pripis »hvala za potrpežljivost« a še preden je pokukal v vrečko je sedaj prvič opazil še ena vrata. »Mar ima Katja eno sobo več« ga je spreletelo in ker ni mogel skriti radovednosti je pokukal v sobo za skrivnostnimi vrati, ki so bila le rahlo priprta. Z občudovanjem je strmel v spalnico, ki je bila tipično ženska. V sobi je kraljevala ogromna postelja in čez celo steno je stala vgradna omara, pod oknom je bil predalnik na katerem je bilo vsaj ducat uokvirjenih fotografij Katjine družine in prijateljev. Takoj je opazil, da nikjer ni Craigove fotografije in prav tako ni mogel reči, da kje vidi potencialnega fanta svoje lepe sosede. »Mogoče pa res nimata s Craigom nič« ga je spreletelo in avtomatično se je odpravil proti sobi iz katere je prejšnje jutro prišel moški, ki ga je spravil v slabo voljo. Vrata sobe so bila na stežaj odprta, tako, da ni imel slabe vesti, da ravno vdira v njeno zasebnost. Očitno je bila to njena delovna soba saj je pod oknom stala ogromna miza prepolna raznorazne računalniške in fotografske opreme. Tudi omara, ki se je šibila pod knjigami, revijami in fascikli je očitno bila narejena po meri, tako kot večina njenega pohištva. Na drugem koncu je stal preprost kavč in na njem zložena posteljnina, kar je bil dokaz, da je nekdo tukaj prespal. Kamen se mu je odvalil s srca in šele ko se mu je Tom ponovno podrgnil ob nogo se je zavedal, da že vse preveč časa raziskuje njeno stanovanje. Vzel je mačka v naročje in z drugo roko vzel svojo vrečko s pulta ter odšel domov. Še z mačkom v naročju je sedel pred svoj računalnik in v internetni brskalnik odtipkal njeno ime in priimek. Vse v upanju, da bi morebiti na internetu našel kaj o ženski, ki ga je tako očarala. Šele ko je začutil žejo je pogledal na uro in skoraj ni mogel verjeti svojim očem, da je več kot dve uri brskal po sosedinih podatkih, slikah in reportažah. Še bolj očaran kot prej se je prisilil, da je odšel v posteljo saj je zjutraj imel zgodaj službo. Tudi ponoči mu ni šla iz glave in obljubil si je, da jo bo poskusil očarati in dobiti za svojo.
Ni vedel kam je točno šla in še manj kdaj točno se vrne, zato je bil ves čas na trnih. Vsak večer je moral po Toma v njeno stanovanje in tam se je počutil že tako domače, bil je navdušen nad drobnimi spominki, slikami in kipci, ki so krasili njeno stanovanje in jih je očitno prinesla s svojih potovanj. Malo ji je zavidal, da toliko potuje in da je videla že skoraj ves svet. Ob tem se je počutil slabo saj ni vedel s čim bi jo lahko očaral in ji priredil kaj nepozabnega. Nekega večera, ko se je ravno odpravil po Toma, je prišla. Še predno je lahko odklenil njena vrata jo je slišal za svojim hrbtom. »O kako lepo je spet videti znan obraz.« je rekla veselo. Obrnil se je in se ji iskreno nasmehnil »tudi tebe je lepo videti, ti pomagam« je pokimal proti njeni prtljagi, ki jo je bilo kar nekaj. »Samo vrata mi odpri, hvala« Prerinila se je mimo njega in vse odložila na bližnjo sedežno ter se sklonila in pobožala mačka, ki je takoj pritekel k njej, kot bi Simona ne poznal. »Tako sem žejna a bojim se, da poleg navadne vode nimam nič, zadnjič nisem imela časa za trgovino in nakupe« ga je opravičujoče pogledala. »Jaz imam kar dobro založen hladilnik, pa tudi večerjal še nisem, pridi zdaj sem jaz na vrsti za gostoljubje« jo je povabil k sebi. Nekaj časa ga je opazovala nato pa nagajivo rekla »Prav sprejmem vse ponujeno, samo skočim pod tuš in pridem.« »Zmenjeno, bom vse pripravil« obrnil se je proti vratom in nato čez ramo dodal »očitno te ima Tom zelo rad in ne misli iti z menoj, pripelji ga ko boš prišla.« »Ni problema, saj je itak že napol moj maček in tudi jaz imam njega rada, ne obremenjuj se.«
Čez slabe pol ure je z mačkom v naročju pozvonila. Ko ji je odprl se mu je zapeljivo nasmehnila »pa sva prišla.« »Seveda, kar naprej, dobrodošla pri meni. Počuti se kot doma« ji je odgovoril nato pa hitro stopil nazaj v kuhinjo in dokončal večerjo. Mizo je že medtem pogrnil in pripravil. »Kaj boš spila, kakšen sok, imam tudi belo in rdeče vino pa pivo« je vprašal medtem, ko je obračal meso v ponvi. »Pivo bo v redu« je rekla in iz sklede vzela košček narezane paprike, ki je bila pripravljena za solato. »Mmm tole pa lepo diši in sploh nisem čutila lakote, dokler nisem tole zavohala. Hvala Simon.« »Malenkost, kot boš opazila je Tom pojedel skoraj celo vrečko briketov, ki si mu jo pripravila, mislim, da je to najmanj, kar lahko naredim in ti vrnem tvojo dobroto. In hvala za darilo res mi je všeč« jo je iskreno in z občudovanjem gledal, ko si je postregla s še enim koščkom paprike. »Poznam Tinkaro in z ničemur se ti ne bi mogla opravičiti za njeno obnašanje« je bila resna. Simon pa jo je samo gledal, nekaj na njej je bilo tako privlačno in seksi in še bolj si jo je poželel. Tvegal je vse ko je rekel »Tinkara je res posebna in nikakor se ne marava zato pa si mi ti toliko bolj všeč. Pravzaprav me privlačiš bolj kot bi smela.« Njuna pogleda sta ostala prikovana skupaj, ko je tiho zašepetala »tudi ti si meni resnično všeč.« Simon je še ugasnil ogenj pod ponvijo in se ji počasi približal. Nekaj trenutkov sta se nemo gledala nato pa so se njune ustnice počasi združile v eno. Zunaj se je spustila temna noč in le nekaj zvezd je osvetljevala nebo, a ona dva tega nista opazila, tako kot nista opazila mačka, ki se je smukal okoli njunih nog. Pomembna sta bila le ona dva in občutek, ki jima je bil skupen. Občutek pripadnosti, vznemirjenosti in poželenja.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sre Sep 22, 2010 1:13 am

Prijateljstvo …

Alja je pograbila svojo boršo in čez ramo zaklicala domačim »na kopališče grem, pridem okoli šeste, adijo.« Pred hišo jo je že čakala Tanja in skupaj sta se odpeljali. »Sploh ne veš kako lepo je, da sem spet doma. Pogrešala sem vas« je v eni sapi Alja zaupala svoji najboljši prijateljici. »Veš kaj ti mala prismoda« se je na ves glas smejala Tanja »prav lepo nakladaš.« »Ne pa ne« se je naredila užaljeno Alja in se nato zasmejala še sama »res je, pogrešala sem vas.« »Daj no saj te ni bilo le dobra dva tedna in le kdo ne bi užival v takem dopustu, kot si ga imela ti« se ni dala Tanja. »No ja, priznam, da je bilo čudovito in da je hitro minilo a vseeno sem vesela, da sem doma in med prijatelji« je zatrdila Alja in izstopila iz avta. »Ali je to morda zato ker si pogrešala točno določeno osebo« je začela Tanja novo poizvedovanje. »Točno določeno osebo« je nejeverno ponovila Alja. »Ja, na primer nekega Tomaža« ji je skušala pomagati Tanja. »Tomaža« se je zdaj zgrozila Alja »lepo te prosim, saj si moja najboljša prijateljica in morala bi vedeti, da sem prav vesela in srečna, da sem se ga končno rešila. Pravzaprav ne vem kaj mi je bilo, da sem sploh hodila z nekom kot je Tomaž« stresla je z glavo, da so ji temni kodri poskočili. Nasmehnila se je prijateljici in jo prijela pod roko »res Tanja, Tomaža niti najmanj ne pogrešam in ga nikoli ne bom. Imela sem dovolj časa, da sem pospravila v svoji glavi. Pride čas, ko je potrebno odrasti in resno premisliti o svojem življenju.«

Nasmejani sta stopali proti kotičku ob robu ograje, kjer je bil njihov najljubši kotiček. Alja se je še širše nasmehnila, ko je zagledala svoje prijatelje, ki so sedeli na deki in kartali. Ko so jo drugi zagledali je nastal pravi vik in krik, pozdravi in objemi. Ko je Alja mislila, da se je pozdravila že z vsemi jo je za trenutek zajela tesnoba. Pomislila je le kje je njen najboljši prijatelj Jan. Od vseh prijateljev in prijateljic je njega pogrešala največ. Od nekdaj sta si bila všeč in od nekdaj sta si zaupala najgloblje skrivnosti. En o drugem sta vedela skoraj vse in ostalim se o tem še sanjalo ni. Še preden jo je zagrabila žalost ga je zagledala. Slonel je ob ograji in jo opazoval. Ko sta se njuna pogleda srečala so se ji pojavile zvezdice v očeh in morala se je potruditi, da mu ni stekla v objem. Počasi sta se približala drug drugemu in medtem, ko ga je ona glasno cmoknila v obraz jo je on močno objel. Za trenutek mu je naslonila glavo na ramo in ga močno stiskala k sebi. Z eno roko ji je gladil hrbet medtem, ko jo je z drugo v kateri je držal steklenico soka trdno držal v svojem objemu. Čeprav je v resnici ta objem, ki je oba pretresel trajal le nekaj trenutkov, sta se oba zavedala večjega in globljega pomena njunega pozdrava. Alja je pomislila, da je v resnici pogrešala samo Jana in v hipu jo je spreletelo, da je pravzaprav zaljubljena v svojega najboljšega prijatelja. S strahom ob spoznanju je dvignila svoj pogled proti njemu. Brez besed ji je ponudil steklenico iz katere je pred tem sam naredil požirek. Vzela je steklenico in tudi samo popila nekaj požirkov ter mu jo vrnila. Njuna pogleda sta se ponovno srečala in oba sta se naenkrat zavedala intimnosti deljenja steklenice. Alja si je podzavestno obliznila ustnice in Jan je svoj pogled usmeril na njih. Ko sta se njuna pogleda srečala je bilo obema jasno kaj se je ravnokar zgodilo in to z obema. Zavedala sta se privlačnosti in poželenja tako kot potrebe po nečem več kot je prijateljstvo. Nekdo je zaklical »gremo v vodo« in Alja je prekinila čarovnijo s tem, da se je obrnila in prva zapodila proti vodi. V svojem elegantnem slogu se je v vodo pognala s skokom na glavo.

»Hvala za vožnjo in vidiva se ob devetih« je rekla Alja in izstopila iz Tanjinega avtomobila srečna, da nihče ni opazil, kaj se jima je z Janom zgodilo. Celo popoldne sta bila obkrožena s prijatelji in priznati si je morala, da se je ves čas kontrolirala in odvračala pogled z Jana. Tudi on se je trudil in se držal čim dlje od nje. Vstopila je v hišo in glasno pozdravila nato pa urno smuknila v kopalnico. Njena čustva so bila že cel dan zmedena. Ni vedela kaj naj si misli in kako naj si vse skupaj razlaga. Najbolje bi bilo, če nocoj ne bi šla ven a kaj ko bi kasneje morala razlagati vsem zakaj je ostala doma. Mogoče pa Jana ne bo se je poskušala tolažiti in istočasno je hrepenela po njem, po njegovih močnih rokah, ki so jo danes tako nežno gladile po hrbtu. Spraševala se je kako bi bilo če bi tiste mehke ustnice poljubila še kako drugače, kot jih je do sedaj, ko se jih je prijateljsko dotikala v hitrem cmok načinu. Od vse te zmešnjave je izgubila apetit in le s težavo se je prisilila, da je prišla na večerjo in se držala veselo.

Do centra niso imele daleč zato so se prijateljice tja odpravile kar peš. Tanja je prišla po Aljo in skupaj sta se ustavili še pri Alenki in Tini. Alja je svojo molčečnost opravičila z napornim dnevom in utrujenostjo od potovanja. Ko so prispele so bili ostali že zbrani. Alja se je zahvalila temi, ki se je počasi spuščala nad mestom in je lahko neopazno pogledala za Janom. Zagledala ga in takoj opazila, da strmi v njo. Njegov obraz ni izdajal čustev, kar je pomenilo, da je negotov in da premišljuje. Vseeno se je s pogledom sprehodila po njegovem visokem in mišičastem telesu. Presenetilo jo je drobno poželenje, ki je preplavilo njeno telo. Ponovno je dvignila svoj pogled k njegovemu in tako pokazala vse svoje občutke in čustva. Vedela je, da veliko tvega a raje se je odločila, da mu pokaže resnico in se nato sprijazni z njegovo odločitvijo, kot bi mu skrivala in umetno vzdrževala prijateljstvo, ki je prerastlo svoje meje. Iz njegovega pogleda ni razbrala ničesar. Samo stal je in jo opazoval. Nekdo jo je dregnil in nato povlekel proti ostalim. Vsa zmedena in žalostna se jim je pridružila v pogovoru in se na vse pretege trudila skriti svoja čustva. Nekaj minut ji je celo uspevalo nato pa je začutila nov prijem nad svojo nadlaktjo in ne da bi se obrnila je vedela kdo stoji ob njej. »Za trenutek naju lahko pogrešate« je rekel Jan in jo nežno popeljal v temo. Tiho sta stopala proti bližnjemu parku. Pri prvi klopi je Jan sedel in jo povlekel na svoja kolena. Ubogljivo je sedela in strmela v njegove oči. Bilo je pretemno, da bi lahko videla kaj ji sporočajo. Tiho in nesrečno je sedela in čakala. Počasi je dvignil roko in ji umaknil pramen las z obraza, nato jo je pobožal po obrazu. »To je noro Alja ampak mislim, da te ljubim, želim si te« je zašepetal in svoje ustnice spustil na njene. Tokrat njun poljub ni bil le prijateljski.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sre Okt 13, 2010 1:09 am

Zabava

“Kaj je narobe Luka” je rekel Žan prijatelju na uho v želji, da bi ga ta slišal ob vsem razbohotenem hrupu zabave, ki je vibriral v spodnjem nadstropju dvo nadstropnega stanovanja, ki si ga je Žan delil s svojo sestro Pio. “Glava me boli, pravzaprav začenja se migrena, domov grem” mu je skoraj zavpil nazaj Luka in se pri tem kremžil od bolečine. “Ne nori, do doma imaš dobre pol ure, pojdi v Piino sobo, saj je čez vikend ne bo in v njeni kopalnici boš našel tablete proti bolečini. Izmuzni se gor, saj veš, da sem ostale prosil naj zabava ostane samo tukaj v spodnjem nadstropju” je rekel Žan in svojega dobrega prijatelja obrnil in skoraj porinil proti stopnicam. Luka je ubogljivo odšel po stopnicah. Žan je imel prav, do doma je bilo predaleč in njegov glavobol se je samo slabšal. Ko le ne bi bil tako nepredvidljiv in ga ne bi zagrabil tako močno in tako naenkrat brez opozorila. Vedno je imel svoje tablete pri sebi le kaj mu je bilo danes, da ni pomislil nanje. Ko se je vzpenjal po stopnicah se je zahvalil usodi, da je Pia odšla čez vikend, drugače ne bi zbral poguma in vstopil v njeno sobo. Čeprav mu ni bilo jasno zakaj je vseeno imel neko strahospoštovanje do Žanove sestre. Z Žanom sta se spoznala v prvem letniku fakultete in sta že šesto leto bila prijatelja, veliko sta prebila skupaj a vseeno njegove sestre osebno še ni uspel spoznati.Njune pote se nikakor niso križale. Veliko je vedel o njeni slikarski in igralski nadarjenosti. Bila je odlična študentka in čeprav dobro leto mlajša od njiju je bila pri študiju bolj uspešna in je prejšnji teden diplomirala. Čeprav je osebno ni poznal jo je spoštoval in zdaj mu je bilo nadvse nerodno, ker bo vdrl v njeno sobo a glava ga je neznosno bolela in to je edino s čim bi si lahko pomagal. Vstopil je in poiskal stikalo, svetloba čeprav ni bila močna mu ni dobro dela in je hitro zamižal in se prijel za glavo. Počasi je poškili in pogledal po sobi, da bi našel vrata, ki vodijo v kopalnico. Zmedeno je stal sred sobe, ko je za seboj zaslišal mil in blagodejen ženski glas “Žan me je poslal naj ti pomagam” stopila je mimo njega in prižgala luč v kopalnici, skoraj v istem hipu se je luč v sobi ugasnila in lažje mu je bilo. “Izvoli spij” je tiho rekla, kot bi prav dobro vedela kaj prestaja in mu v roko potisnila plastenko z vodo medtem, ko mu je v drugo dlan stisnila dve tabletki. Takoj jo je ubogal in še preden je odmaknil steklenico z ustnic je rekla “zdaj pa lezi.” “To pa ne morem, saj to je Piina soba, ne bi bilo prav že tako mi je nerodno, da sem vstopil v njeno sobo” je skoraj zašepetal. “Seveda lahko, vsak razumen človek razume kaj je to migrena. Lezi, jaz pa ti bom zmasirala glavo” je rekla in se nasmehnila ter ga usmerila proti postelji. Počasi je sedel in si sezul čevlje med tem je ona za hip izginila v kopalnici. “Glej bolj udobno ti bo, če slečeš še kavbojke in zlezeš pod pregrinjalo. Zazdelo se mu je, da mu angel prigovarja in še sam ni vedel kdaj a jo je že ubogal. Legel je in pokrila ga je, takoj nato je začutil mokro mrzlo brisačo na svojem čelu in njene nežne prste, ki so mu vtirale metino olje v sence. Kar koli je že počela je moral priznati, da mu je pomagalo in iz trenutka v trenutek se je bolečina počasi umirjala. Skupaj z bolečino se je umirjal tudi sam in hitro je zaspal.

Odprl je oči, v glavi ga je še malenkostno kljuvalo a še zdaleč ni bilo hudo ali neznosno. Opazil je solno lučko na okenski polici, ki je nežno obarvala prostor, ravno dovolj, da vidi obrise po sobi. Moral je pomisliti kje je. Hitro se je spomnil, da ga je Žan poslal v Piino sobo in ponovno se je zahvalil usodi, da Pie ta vikend ni doma. Nato se je spomnil dekleta, ki mu je pomagala. A te punce ni poznal. Nikdar ne bi pozabil tistih nebeško modrih oči in razigranih kratko pristriženih las barve zrele pšenice. Tudi tistega melodičnega glasu ne bi pozabil, če bi ga kdaj prej slišal. Nekajkrat se mu je že bledlo med napadom migrene in tokrat se je nasmehnil svojim blodnjam soj so bile daleč najbolj nore in najbolj žive do sedaj. Pomisli je, da je očitno že predolgo samski, da si vmišlja žensko v katero bi se z lahkoto zaljubil. Počasi je sedel. V tistem hipu se je za njegovim hrbtom nekdo zganil in slišal je tisti melodični glas “kako se počutiš, si bolje?” “Malo me še kljuva, drugače je bolje” je rekel medtem, ko se je začel obračati, da bi pogledal dekle iz sanj. A ni bila iz sanj, tudi v temi je lahko razbral njene velike modre oči in razmršene svetle lase. Nasmehnila se je “v kopalnici na polički je škatla s tabletami, spij še eno in še malo zaspi, sredi noči je in kar nekaj prijateljev se je odločilo, da bo prespalo tukaj zato je tole najboljše kar lahko dobiš. Če te moti svetloba ugasni lučko” nato je legla nazaj in mu obrnila hrbet, odejo si je povlekla pod brado in lahko bi stavil, da je že spala naprej. Počasi je vstal in na majavih nogah odšel do kopalnice. V hipu, ko je prižgal luč v kopalnici je na predalniku ob vratih zagledal nekaj uokvirjenih slik. Spreletelo ga je spoznanje in globoko je vdihnil ter stopil v kopalnico, tiho je zaprl vrata za seboj. Ne samo, da je spal v Piini sobi in njeni postelji, ne on je spal s Pio. Pia je tisti nežni angel, ki mu je pregnal migreno. Ljubi bog le kako naj ji jutri pogleda v oči. Ko se je končno zbral je popil še eno tableto in se odpravil nazaj v posteljo, saj drugega mu res ni preostalo. Nekaj časa je še ležal buden in poslušal njeno umirjeno in enakomerno dihanje. Zbudil ga je močan moški glas “vidim, da nisi izgubljala časa” in v istem trenutku se je zavedal njene roke, ki je pod odejo pokrila njegovo in mu sporočala naj se ne vmešava. “Ne vidim zakaj bi zgubljala čas, še posebno ker sem samska” je rekla sladko. “Glej ljubica, naredil sem napako in tudi tvojo bom spregledal. Prišel sem, da bi ti vrnil prstan” je rekel moški, ki je stal pri vznožju postelje in poklapano strmel v Pio. “Če bi si želela tvoj prstan in tebe, ti ga ne bi vrnila. Glej tista nesreča je bila pravzaprav moja sreča in sem pravočasno spoznala kdo si. Adijo Jure.” “Pia prosim, pogovoriva se na samem” se ni dal odpraviti nesrečnež. “Nimava se kaj pogovarjat. Ko si me zasnubil sem imela pomisleke glede naju a mi nisi dal priložnosti, da bi kar koli rekla saj si mi že nataknil prstan na prst in vsem navzočim sporočil, da sva zaročena. Nato te prej kot v štiriindvajsetih urah po zaroki dobim v postelji z drugo. Prišla sem, da bi ti povedala, da nisem prepričana, če je poroka prava stvar in ti si mi vse skupaj olajšal. Zdaj vem, da ti nisi pravi zame. Pusti ključ stanovanja in se poberi skupaj s svojim prstanom” je rekla zdaj že razdraženo. “No vidim, da si se že odločila za drugega, vprašanje pa je ali nista že kaj prej imela saj je Luka prijatelj tvojega brata in je veliko časa tukaj” je zgroženo rekel Jure in ju posmehljivo gledal. Pia se je zasmejala “tega pa ne boš mogel vedeti, zdaj pa res zbogom Jure.” Jure je vedel, da je poražen zato je samo odvrgel ključ na tla in zaloputnil vrata za seboj, čez ramo je še zaklical “zbogom Pia.” Ko so se vrata zaprla je tudi Pia spustila Lukovo roko in se prevalila na hrbet. Z dlanmi je pokrila obraz in tiho zašepetala “se opravičujem za tole.” “Nimaš se kaj opravičevat” jo je skušal potolažiti Luka. “Bojim se, da bodo vsi zvedeli, da sva preživela noč skupaj, upam, da ne bova strla srca kakšni mladenki in da ji boš lahko razložil. Res oprosti” je bila rahlo obupana, umaknila je dlani in poškilila proti njemu. “Nobene take mladenke ni v mojem življenju zato ne skrbi. In ti, kako si?” je sočutno vprašal. “Bo, vse kar sem rekla sem tudi mislila in je res. Po neumnem sem mislila, da se z Juretom dovolj ljubiva, da bi se lahko poročila. Pravi čas sem spoznala zmoto” je rekla vdana v usodo in v zmešnjavo. Ne, da bi pomislil se ji je nasmehnil in razširil roki za objem “zgodaj je še malo še lahko poleživa in se pripraviva na soočenje z ostalimi” je pripomnil in jo povlekel v svoj objem. Glavo mu je naslonila na ramo in tiho sta ležala zatopljena vsak v svoje misli.

Luka, ki je očitno zaspal nazaj se je zdaj znašel sam v veliki postelji. V sobi je bilo vse tiho in vrata kopalnice so bila odprta. Vse je kazalo, da Pie ni v bližini zaradi česa je bil vesel, saj mu je ponovno postalo nerodno. Tolažila ga je misel, da je ves čas bila prijazna z njim in tudi brez pomislekov se je stisnila k njemu po tolažbo. Mogoče bosta pa v bodoče lahko prijatelja. Moral si je priznati, da je bilo na Pii nekaj kar ga je ne vstavljivo privlačilo. Moral je ošteti sam sebe, saj je vendar premišljeval o prijateljevi sestri. Od te zmešnjave bi ga lahko ponovno začela boleti glava zato se je raje urno oblekel, umil in odšel v spodnje nadstropje. Že na stopnicah je slišal tiho pogovarjanje iz kuhinje. Čeprav se je trudil ni mogel razločiti o čem točno teče beseda. šele, ko je stopil blizu je slišal, da Tina Žanova punca razlaga nekaj o kavi. “Dobro” je pomislil ali so njega in Pio že premleli ali pa nihče nima pomislekov, konec koncev sta Žan in Tina poznala njegove migrene. Vstopil je in glasno pozdravil in vsi so mu odzdravili. Hitro je opazil, da Tina, Žan in Tomi sedijo za mizo, medtem, ko je Pia nalivala kavo pri pultu. Nasmehnila se mu je in ga vprašala če bo kavo. Zdaj je lahko brez sramu in bojazni, da bi si kdo mislil, da pase oči na njej, pogledal v njo in seveda tiho občudoval njeno mikavno postavo v kavbojkah in oprijeti majici. “lepo prosim” je vljudno rekel in še sam sedel za mizo. “Kako se počutiš” je zanimalo Žana. “Hvala dobro, sinoči je bilo pa res grozno” je odgovoril Luka. “Ja Pia je povedala, da si bil res bogi in ves bled” je dodala Tina. Pia je postavila kavo pred njih in nato prinesla še sladkor, mleko in smetano “kava je grenka zato si dodajte kar imate radi.” “Hvala jaz bom kar tako” je veselo rekel Luka in jo pogledal v oči. “Tudi sama imam najraje tako, Žan pa mora dodati še kilogram sladkorja” se je spačila ob misli na sladko tekočino. V tistem trenutku je v njenem žepu pozvonil mobilnik “se opravičujem” je rekla in stopila stran od mize. “Živjo Alja” je veselo pozdravila in nato so vsi lahko opazili kako je veselje zamrlo na njenem obrazu. Poslušala je kaj ji je prijateljica govorila pri tem pa nesrečno gledala družbo za mizo. Odločno a tiho je rekla “skoraj vse je res.” “Kaj je to skoraj vse” so lahko še ostali slišali žensko na drugem koncu zveze. “Vse. Res sem dobila Jureta in Alenko skupaj in res sem razdrla zaroko, no nisem mu vrgla prstana v glavo, skupaj s ključi njegovega stanovanja sem ga odložila na mizico v dnevni sobi in mu rekla, da ga ne želim več videti. In ja res je danes zjutraj Jure prišel k meni in res je, da je Luka bil v moji postelji. Te še kaj zanima” je bila odločna Pia in iz oči so ji švigale strele besa. Očitno je Alja rekla nekaj nevrjetnega saj so se Pii oči razširile v presenečenje in v nejeveri je odprla usta. Šele čez nekaj trenutkov je rekla vsa medena in zapeljiva “Luka je fantastičen ljubimec, do sedaj še nisem srečala boljšega” čeprav se zaigrana strast ni odražala na njenem še vedno šokiranem obrazu. Urno je dodala “žal moram nehati, Luka me čaka” in odložila nato pa ugasnila in izklopila mobilnik ter še vedno presenečena pogledala brata “če bo kdo klical ne veš kje sem.” Tomi se je zkrohotal “bolje da pove, da te je Luka odpeljal v spalnico in da vaju nočemo motiti.” Tudi Pia se je nasmehnila “neverjetni so.” Luka opogumljen z njenim nasmehom nad situacijo se je premaknil na klopi in jo s pogledom in gibom roke povabil naj sede poleg njega, kar je ona poslušno naredila. “Hej saj nisem tako grozen, ni se ti treba sramovati svoje zaljubljenosti vame” se je še sam zasmejal. Samo poškilila je proti njemu in ga naslednji trenutek poljubila v obraz pri tem pa zašepetala, da jo je samo on slišal “nisi grozen, kar primeren si.” Nasmehnila se je in obrnila proti bratu “resno, mobilnik bo izklopljen in ti ne veš kje sem. Jaz pa grem k babici v Portorož.” “Saj ti ne maraš daljših voženj, še posebno, če bi morala voziti sama” je presenečeno rekel Žan in še preden bi lahko nadaljeval se je oglasil Luka “če te ne moti sem jaz lahko tvoj osebni voznik.” “Lahko a vrnila se bom šele v nedeljo zvečer” je rekla resno in ga opazovala. “Ni problema, če bom lahko ves čas ob tebi in če mi ne bo potrebno spati v avtu” je odgovoril Luka resno. Pia se je delala, da resno premišljuje nato pa vdana v usodo tiho odgovorila “bo moja postelja dovolj dobra in seveda jaz ne mislim spati nikjer drugje kot v njej.” Sedaj je on navidez premišljeval “mislim, da bi to šlo” je odgovoril in ji ponudil dlan “zmenjeno?” “Zmenjeno!” je odgovorila in mu stisnila roko ter potrdila dogovor. Nato sta oba pogledala nejeverne obraze za mizo in prasnila v krohot. Luka jo je objel prek rame in stisnil bližje k sebi. Smeh je napolnil prostor.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Pet Nov 05, 2010 1:56 am

Napačna številka

»Prosim« je kratko rekla Sara. »Ljubica prosim oprosti, res mi je žal. Veš, da te nikdar ne bi prizadel. Glej toliko časa sva že skupaj in veš, da nisem tak. Pač praznovali smo fantovščino, malo preveč sem spil in priznam, da imam luknje v spominu. Saj me poznaš« je moledoval glas iz telefona. »Žal te ne poznam« je poskusila razložiti Sara a tisti prijetni globoki moški glas se ni vdal »Lepo te prosim Mojca, dovoli da ti razložim in se opravičim.« »Bojim se, da je pomota« je ponovno poskusila. »Ja pomota z moje strani, da sem pregloboko pogledal v kozarec« je skesano rekel moški. »Nisem Mojca« je bolj odločno rekla. Za trenutek je nastala tišina nato pa je žalosten glas rekel »razbil sem telefon in sem zdaj poklical številko po spominu, očitno sem se zmotil. Tudi tebi se opravičujem. Pravzaprav že kar debelo uro se opravičujem ljudem. Nikdar ne pijem in zaradi ene prekrokane noči sem zašel v pekel.« »Ja tole bo res napačna številka ampak nič hudega. Upam, da ti bo opravičevanje uspelo. Srečno« se je zdaj nasmehnila v telefon Sara in resno mislila izrečeno. »Hvala ti« je rekel tudi moški nato pa hitro dodal »prijeten glas imaš, priznam, da si najboljše kar se mi je danes zgodilo« se je nasmehnil še on ob bolečem spominu koliko ljudi ni imelo razumevanja zanj in za njegove težave, da o glavobolu sploh ni mislil. »Hvala še nihče mi ni rekel, da imam prijeten glas« je presenečeno odgovorila. »Res je in mislim, da se ljudje okoli tebe tega ne zavedajo, zdaj pa moram poklicat še Mojco in poskusiti popraviti sinočnjo polomijo. Adijo« je rekel in Sara mu je odgovorila z srečno. »Počakaj ne vem kako ti je ime« je še zaklical v telefon in upal, da ga je slišala. »Ni pomembno« je rekla in odložila. »Mojca mora biti srečnica, moški, ki je očitno pogledal pregloboko v kozarec, kar ne počne pogosto je nekaj ušpičil in sedaj se na vse pretege trudi popraviti zmedo« je pomislila Sara saj sama ni ravno imela sreče z izbiro fantov.

Naslednji večer se je na Sarinem mobilniku izpisala znano neznana številka kličočega. »Je zopet pomota?« je pomislila, ko se je vljudno oglasila. »Zdravo, tukaj Klemen, včeraj sem te pomotoma klical, če se spomniš« je začel z ne sigurno razlago. Sara se je nasmehnila »se spomnim, kako je šlo, ti je punca oprostila« je bila že malo firbčna. Zdaj se je tudi Klemen malo sprostil »ne ni mi oprostila, na čevelj me je dala« se je grenko nasmehnil. »Žal mi je« je tiho rekla Sara. »Naj ti ne bo. Šele tako sem zvedel kako me je imela za tepca. Pravzaprav je že dva tedna iskala način kako bi me dala na čevelj« globoko je vdihnil in nadaljeval »pusti to, včeraj sem se smilil sam sebi in danes grem naprej« spet je malo pomolčal »ne uspe mi ravno, da bi se postavil na noge in se delal, da me ni prizadela, zato sem te poklical. Mislim … veš … prijeten glas imaš in včeraj si bila vljudna in zdi se mi tudi iskrena, hotel sem samo en prijateljski pogovor, če te ne motim preveč« je nekako uspel izdaviti. Sara se je ponovno nasmehnila »ni problema, rada se pogovarjam, zmotil si me med pospravljanjem omare, predah mi bo dobro del.« »Hvala ti. Bi mi mogoče zdaj zaupala vsaj svoje ime, jaz sem Klemen.« »Vem si že povedal« se je zasmejala in nato tiho dodala »jaz sem Sara in to je vse kar boš zvedel o meni. Lahko se pogovarjava o čemur koli a ne sprašuj osebnih stvari. Prav?« Ker mu ni preostalo drugega je odgovoril »prav.«

Klemen je ravno prekinil zvezo s Saro, ko je njegov mobilnik oznanil, da ga kliče najboljši prijatelj Rok. »Zdravo Klemen prosim pomagaj« je bil roteč njegov prijatelj. »Kaj se je zgodilo« je zanimalo Klemna. »Ana ima zvečer rojstnodnevno zabavo. Starši so na morju in bo kar doma naredila žurko, seveda hoče, da sem poleg. Pridi še ti, da ne bom sam z njeno družbo« je Rok hitro razložil problem. »Kaj pa noriš saj ne prireja otroške zabave« se je smejal Klemen »Ana je le dve leti mlajša od naju in to bo dobra zabava, seveda pridem« je zaključil. »Pridi malo prej, da nama pomagaš vse pripraviti, Sara se je opravičila, da bo malo zamudila na pripravo zabave in nikar ne skrbi v bistvu sta Ana in Sara že vse pripravili. Torej ob šestih in hvala kolega« je zdaj sproščeno čebljal Rok. »Kdo je Sara« je na videz mirno vprašal Klemen. »Anina najboljša prijateljica, mislim, da si jo že srečal tista luštna visoka rjavolaska z zelenimi očmi. Grem, zdaj me že Ana preganja, se vidiva zvečer« je še rekel in prekinil. Klemen je obsedel in s praznim pogledom zrl v telefon v svoji roki. Že mesec dni se je skoraj vsak dan slišal s Saro. Ta neverjetna skrivnostna ženska se je z njim pogovarjala, smejala, celo recept za piščanca mu je dala, a nikoli ni izdala nič o sebi, ne iz kje je, ne koliko je stara in še manj kakšna je na pogled. Bi mogoče bil te nore sreče in bi njegova Sara bila lahko Anina Sara? Zasmejal se je svoji neumnosti. Ne da bi omenjala njegove bivše punce, mu jo je Sara brez težav pomagala preboleti in pozabiti. Spoznal je, da Mojce ni nikdar zares ljubil in dozdevalo se mu je, da je pravzaprav zaljubljen v prijeten melodičen glas, neverjetno prijaznost, razumno pamet in inteligenco ter zdrav smisel za humor neznanke po imenu Sara, ki bi lahko bila tudi stara vdova priklenjena na posteljo.

Točno ob šestih je pozvonil pri Roku in Ani. Rok mu je odprl vrata in Klemen se je s šopkom rož in lično zavito čokolado ter parom srebrnih uhanov za katere je vedel, da bodo navdušili Ano prerinil mimo njega v stanovanje. »Kje je slavljenka« je veselo vprašal in s pogledom v ogledalu ujel Anin pogled, medtem ko se je še ličila. Stopil ji je za hrbet in počakal, da je končala nato pa jo močno objel in ji zaželel vse najboljše. »Hvala« je bilo vse kar je uspela reči od navdušenja, ko je zagledala uhane pod odprtim pokrovčkom škatlice. Ponovno mu je padla v objem in uspešno ustavila solze, ki so pretile, da ji razmažejo tako načrtovano nanošena ličila. V naslednjem trenutku se je oglasil zvonec na vhodnih vratih in vsi trije so opazovali žensko, ki je s komolcem odprla vrata in lovila ravnotežje medtem, ko je v eni roki nosila torto v drugi pa darilno škatlo. Z nogo je zaprla vrata, pihnila koder las, ki se ji je prikradel na obraz ter grdo pogledala oba moška “mar ne bi raje pomagala, kot da samo strmita” pri tem pa je vsakemu od njiju dala po eno stvar nato pa urno objela Ano in čisto dekliško cvilila kako dobro zgleda. Obe ženski sta se raznežili ob pogledu na uhane, katere si je Ana kar takoj nadela. Medtem, ko sta fanta opazovala žensko navdušenje oz je Klemen kar požiral zapeljivo postavo visoke rjavolaske ovito v lahkotno pisano poletno oblekico in se topil ob zvoku njenega smeha, ki je odmeval v njegovi glavi ter opojni vibraciji njenega glasu, ki se je polastil vsake celice njegovega telesa je Rok le zašepetal “to bo Sara.” “Se mi je zdelo” mu je tiho odgovoril Klemen. Nepričakovano se je Sara obrnila proti Klemnu in z nasmehom rekla “dobra izbira, čestitam. Ti uhani so bili narejeni prav za Ano” pri tem ga je prvič zares pogledala. NI odmaknila pogleda, ko se ji je zahvalil za pohvalo, res pa, da je v njenem pogledu zaznal trenutek spoznanja. Pogumno ga je še vedno gledala in se prijazno smehljala, ko je on iz žepa vzel svoj telefon. “Če pokličem” je Klemen tiho rekel “bo pozvonilo v moji torbici” je nadaljevala njegov stavek.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sob Nov 13, 2010 3:13 am

Tok ljubezni

Lili je s ponosom stala pri šanku in opazovala svoje goste. S Timom sta si izbrala zadnji vikend v avgustu za prireditev piknik zabave ob oznanilu njune zaroke. Povabila sta prijatelje in sodelavce. Opazovala je množico dobro razpoloženih ljudi in pri tem iskala svojo novo sodelavko s katero sta v zadnjih treh mesecih postali dobri prijateljici. Pogled se ji je ustavil na visoki in vitki postavi zapeljive rjavolaske. Čeprav je ni videla v obraz se je nasmehnila podobi, ki se ji je prikradla v misli. Njena sodelavka in prijateljica Pia je bila lepa in pametna mlada ženska, ki je izžarevala samozavest in je vedno žarela, kdor koli jo je spoznal jo je v hipu vzljubil. Lili je urno zakorakala proti svoji prijateljici in jo lahkotno prijela pod roko »tukaj si, pridi, rada bi ti nekoga predstavila« je nežno dodala medtem, ko jo je poskušala odvleči na drugo stran k mizam in pri tem se je poskušala z nasmehom opravičiti ostalim. »Saj grem, čeprav dobro veš, da se trudiš zastonj« je skozi smeh rekla Pia in ji ubogljivo sledila. »Ja, ja, poznam tvojo teorijo, da čakaš gospoda pravega, toda, če ne boš spoznavala novih moških ne boš nikoli naletela na pravega« ji je odvrnila prijateljica in s pogledom iskala svojega zaročenca pri tem pa pomislila, da je že skrajni čas, da ji Pia pove kdo jo je tako prizadel, da se je z vsemi štirimi upirala novemu razmerju. Nasmehnila se je Timu in s pogledom pomenljivo pokazala na Pio. Ko sta sestavljala seznam povabljencev sta prišla na idejo, da bi Pia in Timov sodelavec Rok bila lep par. Tim ju je že od daleč pozdravil »lepotički, obe je prav lepo videti« pomežiknil je Lili in nadaljeval »Pia pridi rad bi ti predstavil prijatelja« ter jo prijel pod drugo roko. Pia se mu je iskreno nasmehnila »tudi tebe je lepo videti Tim« in ga glasno cmoknila na obraz. S pogledom je sledila Timovemu pogledu in med tremi postavnimi mladenkami zagledala visokega moškega. »Hej Rok, rad bi ti nekoga predstavil« je veselo zaklical Tim in moški se je še vedno nasmejan od pogovora z mladenkami obrnil proti njim. Nasmeh mu je počasi zbledel z obraza in nanj se je prikradel zadržan in hladen izraz. Tim te drobne spremembe ni opazil in je veselo govoril naprej »Rok to je Pia najina draga prijateljica, Pia to je moj sodelavec in prijatelj Rok, tako vesel sem, da sta se vidva končno srečala.« »Me veseli« je rekel Rok in ji ponudil roko. »Tudi mene veseli« je enako hladno in zadržano odgovorila Pia in stisnila ponujeno dlan. V delčku sekunde je v njegovih očeh barve jantarja zaznala iskrico v kateri se je skrivala cela paleta čustev od presenečenja do strastnega poželenja. Ni se zbegala in mu je še vljudnostno pokimala z glavo nato pa odtegnila svojo dlan iz njegove in se nasmehnila prišleku »pozdravljen Aleš.« Lili in Tim sta se samo spogledala in obema je bilo jasno, da si njuna prijatelja nista kaj preveč všeč. Rok se je nasmehnil eni od mladenk in poskušal nadaljevati pogovor na točki, kjer sta bila pred tem prekinjena medtem, ko je Pia sprejela kozarec pijače od nekega drugega gosta in se nekaj korakov stran od ostalih z njim zapletla v vesel pogovor. Veselo sta se pomenkovala in se veliko smejala, ko jo je zmotil občutek, da nekdo strmi v njo. Počasi se je napol obrnila in pogledala v smer od koder je dobivala občutek, da jo opazujejo. Srečala se je z ledenim jantarnim pogledom, da jo je srh spreletel po telesu. Pomislila je, da ta moški ni normalen in se ponovno posvetila svojemu sogovorniku. V trenutku, ko se je glasno zasmejala in pri tem rahlo nagnila glavo nazaj je začutila močan in trd prijem nad komolcem »pridi morava se pogovoriti« je zaslišala globok moški glas, ki je jezno sikal v njeno uho. Ni uspela odgovoriti ali kako drugače odreagirati saj jo je močna in odločna roka vlekla proti prvim drevesom na robu piknik prostora. Skoraj je morala teči za njim, da ga je lahko dohajala »boli me. Spusti me ti neotesanec. Nobene pravice nimaš takole ravnati z mano. Kaj ti je, si čisto ob pamet« je ugovarjala medtem, ko jo je molče vlekel. Grobo jo je porinil ob veliko močno deblo in jo s svojim telesom ujel v past. Njegova visoka postava s širokimi rameni je popolnoma zakrila pogled na njo. Ponovila je vprašanje »Rok si čisto ob pamet, kaj počneš? Spusti me, boli me.« Malenkostno je popustil svoj prijem a še vedno je jeza bruhala iz njegovih jantarnih oči. Globoko je dihal in ji strmel naravnost v oči. Čez čas je opazila, da se iz njegovega telesa jeza počasi umika in na njeno mesto se je zdaj plazila bolečina. »Ja Pia ob pamet sem. Meša se mi. Nisem te videl že pet mesecev in ne mine dan, da ne mislim na te. Ne mine minuta, da si te ne želim.« Spustil jo je in se odmaknil za pol koraka. »Popadlo me je ljubosumje, nisem mogel prenesti, da se smehljaš drugemu moškemu. Prosim oprosti mi. Moral sem govoriti s teboj, na samem. Pogrešam te.« Presenečeno je zrla vanj. Ničesar ni rekla. Spomnila se je vseh prejokanih noči in vseh dolgih minut zadnjih pet mesecev, ko ga ni bilo ob njej. In poskusila se je spomniti zakaj sta se razšla. Ves ta čas je vedela, da je med njima bil nesporazum a ponos in trma ji nista dovoljevala, da ga pokliče in poskusi rešiti problem. Osramočen je pogledal v tla »mi lahko oprostiš za ta izpad? Saj me toliko poznaš in veš, da te nikdar ne bi poškodoval ali kako drugače ranil. Prosim oprosti. Oprosti za zdaj in oprosti za takrat. Naredil sem napako. Dobro veš, da mi ne fantje in ne tisti sobotni izhodi ne pomenijo toliko koliko mi pomeniš ti. Bila je napaka, moja napaka in rad bi jo popravil. Ves ta čas sem se prepričeval, da si ti kriva in da bi me morala poklicati in se opravičiti a zdaj, ko sem te videl z drugim sem spoznal kakšen bedak sem bil. Mi lahko oprostiš?« S strahom je strmel v njo, ki ga je gledala s hladnim in praznim pogledom. »Pia prosim povej kaj« je skoraj zajecljal. »Ni kaj povedati« je bila kratka. »Prosim Pia, veš da te ljubim, ljubim te bolj kot svoje življenje, prosim povej mi, mi lahko oprostiš, mi lahko daš še eno priložnost? Povej kaj bi rada, da storim in to bom storil, samo ne puščaj me več samega. Ljubim te Pia« je rekel skozi solze. Zaprla je oči in na njenem obrazu je lahko opazil vso osamljenost in bolečino preteklega obdobja. Počasi je odprla oči in dvignila svoje roke k njegovemu obrazu. Z mehkimi dlanmi je objela njegov obraz in se počasi približala ter ga nežno poljubila.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sob Apr 02, 2011 10:54 pm

Poletni dan

»Uh, kako težka potovalka, imaš morda kamenje notri?« se je Alenka nejevoljno obrnila proti Lini, ki je samo nemočno skomignila z rameni »ne, knjige sem vzela s sabo.« »Knjige« je skoraj histerično zavpila Polona »ljuba duša kaj pa potrebuješ knjige« jo je nejeverno gledala »saj gremo vendar na dopust. Si slišala d o p u s t in to težko prigaran dopust. Za dobro opravljeno delo komaj nažicamo šefa, da nam privošči 10 dni oddiha in ti namesto zapeljivih krpic spakiraš knjige« je zmajevala z glavo in potrditev iskala pri Veroniki, ki je z odobravanjem kimala. »Ja na dopust sem vzela nekaj knjig, pa kaj, saj nameravam kakšno uro tudi poležati na soncu in si napolniti baterije medtem pa bom brala. In nikar ne skrbite tudi nekaj zapeljivih krpic se bo našlo v potovalki« je bila zdaj odločna Lina in v prtljažnik zbasala še srednje velik ruzak. »Kakšna turistična vodička pa si ti, prvo pravilo dobrega dopusta je, da medtem, ko se sončiš opazuješ dobre tipe in ko si napolniš baterije stopiš v akcijo in izbrance očaraš« jo je podučila Alenka. »In seveda me kot štiri najboljše turistične vodičke naše agencije in povrh vsega še samske predstavnice lepšega spola, si gremo napolnit prav vse baterije in zato se pripravi na nepozabne počitnice in prečudovito poletno avanturo« je še dodala Veronika in se usedla za krmilo svojega velikega enoprostorca s katerim so se vse skupaj odpeljale na letališče. »Drage moje zabave in fantov željne sodelavke še prosile me boste za kakšno knjigo« se je zdaj muzala Lina. »Nikoli« so skoraj zavpile v glas »čakaj, čakaj ta nasmešek mi pa pravi, da nekaj naklepaš Lina« se je Alenka obrnila nazaj proti kolegici. »Joj neizkušena dekleta kako pa lahko najbolje neopazno opazuješ dobre tipe« se ni dala Lina. »Ja to pa je pametno razmišljanje samo isto dosežeš tudi, če si kupiš kakšno revijo, vsaj lažje so« se je režala Veronika. »Kdo bi si mislil, pa ravno ti Lina, za katero sem že posumila, da ti moški sploh niso všeč. Že slabi dve leti si zaposlena pri nas in te še nisem videla s tipom ali slišala, da o kom govoriš. Torej tiha voda bregove dere.« je Alenka navdušeno pričakovala, da bo mogoče sicer zelo družabna in vesela Lina povedala kaj več o svojem privatnem življenju, ki ga je dokaj dobro skrivala. »Kaj saj jih ima Lina šele 29 in še je čas, da si najde resno ljubezen, le zakaj bi si že zdaj privezala peruti. Torej se zavedate, da gremo nepozabnim dogodivščinam naproti« je Polona veselo spremenila temo za kar ji je bila Lina potihem hvaležna saj res ni nameravala vse svoje občutke, izkušnje in razloge za samskost razlagati sodelavkam, katero so tudi trenutno bile edine njene res dobre prijateljice.

Polona si je z nežnimi, počasnimi in zapeljivimi gibi vtirala kremo za sončenje v že rahlo porjavele noge in opazovala prijateljici, ki sta se z dvema postavnima blondincema z lepo zlato rjavo barvo kože, ki je kazala na to, da sta že nekaj časa na morju, vozili s pedolinom in mahali njej in Lini, ki je v ležalniku poleg spet brala. »Ne zameri mi, toda res te ne razumem. Odkar smo prišle vsi moški najprej opazijo tebe in moram priznati, da se mi zdi, da tudi ti uživaš v njihovi pozornosti, toda kljub vsemu zvečer hodiš spat sama.« je Polona zdaj skozi zatemnjena očala resno opazovala svojo mlajšo kolegico. »Ni kaj razumet« se je nasmehnila Lina in za trenutek odložila knjigo. »Sem smo prišle na dopust, vsaka uživa na svoj način, meni je dovolj, da se zabavam in plešem, prav tako pa mi veliko pomeni tudi to, da lahko končno kaj več preberem. Uživati na dopustu ne pomeni za vsako ceno skočit s kom med rjuhe.« »Občutek imam, da te je nekdo prizadel in se sedaj izogibaš vsem moškim« je tiho rekla Polona in pri tem upala, da ni dregnila v bolečo rano. Lina jo je nekaj časa gleda, kot bi premišljevala kaj naj odgovori ali pa se je poskusila spomniti preteklosti, potem pa skozi sarkastičen nasmeh dejala »bolj razočaral« in spet se je potopila v zanimivo zgodbo svoje knjige.

»Tole pa prav prija« je s čistim užitkom na obrazu zaklicala Veronika, kako bi preglasila glasbo in brnenje motorja barkače, ki so jo najele samo zase za celodnevni izlet po obali in otočkih. Bile so prav razposajene in že malo utrujene saj se je dan prevesil v popoldne in počasi je bil čas, da se odpravijo nazaj. Ogledale so si kar nekaj skritih plaž in izpopolnile so svoje skoke v vodo. Pred slabo uro so si privoščili kosilo in zdaj so imele na programu samo še en zaliv in eno kopanje. Njihova sreča se je skalila, ko so se na nebu nenapovedano zgrnili temni oblaki in morje je v hipu postalo razburkano. Vsi so se zavedali, da se pripravlja neurje. Kapitan barkače je bil izkušen mornar in zavedal se je da jim ne bo pravočasno uspelo vrniti se na kraj od koder so izpluli, zato je predlagal, da se ustavijo pri njegovem bratrancu v naslednjem zalivu in počakajo, da najhuje mine. Ravno, ko so se dekleta strinjala z njim so začele velike dežne kaplje udarjati po platneni strehi. Kapetan je poklical svojega bratranca po radiu, da bi mu sporočil, da prihajajo. Odgovorila mu je teta, da so vsi moški šli v mesto in da je na celini močan veter ohromil prometno povezavo z mestom in, da podrto drevje leži na cesti ter, da je na srečo dež prenehal. Zagotovila jim je, da jih bo na privezu počakal njihov sosed in jim pomagal. Komaj je barkača zavila v zaliv, že so opazili moškega v modri vetrovki, ki je čakal na njih. Bližje so prihajali bolj so bila dekleta navdušena, saj je bil moški na pomolu sila postaven, visok in lepo športno grajen. Daljši črni lasje so vihrali v vetru in odkrivali prefinjene poteze njegovega obraza. Vse razen Line so imele polna usta hvale zanj. »Boš rekla, da ti ta Adonis ni všeč« jo je zbodla Alenka. »Ta Adonis je preprosto čudovit« je iskreno odgovorila Lina, nato pa se posvetila pobiranju njihove prtljage. Kapetan je Aleksu kot je bilo ime moškemu na pomolu, hvaležno vrgel vrv, da jim je pomagal pristati. Oba moška sta pomagala potnicam, da so varno izstopile ter na kapitanov predlog odnesle vso kramo, ki so jo imele s seboj. Še predno je uspel kapetan razložiti in prositi Aleksa, naj jih odpelje k njegovi teti, saj je bilo jasno da to noč ne bo možno oditi v mesto je on predlagal, da so njegove gostje, saj v hiši že ima štiri goste in še nekaj prostora. Ter, da bo prav počaščen, da jih lahko pogosti. Seveda so dekleta hitro pograbile povabilo in se veselo napotile proti tujčevemu džipu. Lini ni preostalo drugega, kot da sledi večini. Dekleta so bila nad hišo tako navdušena, da so pograbile vsaka svojo torbo in se odpravile v toplo zavetje. Vrata jim je odprl fantiček svojih pet, šest let, ki je bil nad obiskovalkami navdušen. Aleks je pomagal Lini pobrati vso njihovo preostalo prtljago in še predno sta lahko prišla pod streho se je ponovno ulil dež in oba zmočil. »Hej ti si pa podobna punci na sliki, ki jo ima Aleks v denarnici« je navdušene kriknil fantiček, ko je zagledal Lino. »Ti si pa sigurno Aleksov najboljši kolega« se mu je nasmehnila Lina in dodala »kaj misliš ali nam bo Aleks skuhal eno kavo« in pri tem pričakujoče gledala fantička, ki se je navihano smejal. »Seveda in če boste prijazne z Galom, bova skupaj pripravila tudi tople sendviče za poleg« je namesto fanta odgovoril gostitelj. »Kar naprej, Gal pokaži našim gostjam kam se lahko usedejo« je še naročil fantu nato pa se obrnil k premočeni Lini »najbolje bo, da skočiš pod tuš, kar tja pojdi v mojo kopalnico in če kaj potrebuješ si kar postrezi« in ne da bi počakal odgovor odšel v kuhinjo ter si spotoma z brisačo brisal mokre lase.

»To je Lina, ki je očitno oskubila gostiteljevo omaro« je malo zgroženo rekla Alenka v nameri, da Lino predstavi Aleksovim gostom. »Pač zeblo me je in moja obleka je premočena, kaj pa naj bi storila« je nedolžno vprašala Lina in z opravičujočim pogledom poiskala Aleksa, ki se ji je samo zarotniško nasmehnil in med pripravo sendvičev čez ramo zaklical»spoznaj Galova starša Tima in Ano ter Anino sestrično Nežo.« Še preden se je namestila na dvosed poleg Polone ji je ta tiho zašepetala »naš gostitelj ima oči samo zate in njegova gostja bi te najraje razkosala.« Lini ni uspela odgovoriti prijateljici saj je v tistem trenutku pred seboj zagledala Aleksa, ki ji je ponujal veliko skodelico omamno dišeče vroče kave »močna črna dvojna, če nisi spremenila navad« se ji je prijateljsko smehljal. »Popolna bo, hvala. V zadnjih dveh letih sem spremenila samo dve stvari, svoj naslov prebivanja in službo« mu je iskreno odgovorila. »Ohoho« je vzkliknil Tim »vse kaže, da se vidva že poznata« in se veselo režal. »Ja poznava se, saj to ni nič takega« je zdolgočaseno rekla Lina in se posvetila svoji kavi, Aleks pa se je vrnil k sendvičem ne da bi komurkoli namenil pogleda. Družba je dojela, da ne en ne drug nimata namena povedati kaj več in čeprav jih je razjedala radovednost so zamenjali temo pogovora in se še naprej veselo zabavali. Tim je bil Aleksov sodelavec že skoraj dve leti in nikdar ga ni videl s kakšno žensko ali ga slišal govoriti o kakšni, zato je izkoristil Aleksovo povabilo na dopust v njegovo hišo na morju in s seboj vzel še samsko sestrično svoje žene, ki je že pred časom vrgla oko na Aleksa. Toda vse je kazalo, da mu je načrt spodletel, saj se je Aleks do Neže obnašal strogo prijateljsko in že ko je pomislil, da je s kolegom kaj narobe se je prikazala Lina, ki je očitno Aleksu zelo pri srcu, saj jo je brez zadržkov opazoval in občudoval, ter se na vsak način trudil, da bi ji bilo kar se da udobno in pri tem se ni oziral na ostale goste. Pogovor je tekel sproščeno in z veliko smeha. Punce so tudi povedal nekaj anekdot in dogodivščin s svojih potovanj. Lina je nekajkrat ujela Aleksov pogled poln nežnosti in iskrene sreče.

Popoldne se je prevesilo v večer in Aleks je omenil spanje »žal nimam toliko prostih spalnic, zato se bomo malo stisnili, ena od vas lahko spi v Nežini sobi, drugi dve pa imata spalnico poleg. Lina ti boš spala v moji spalnici in od tebe je odvisno ali bom lahko spal tam tudi jaz ali naj si naredim posteljo tukaj na sedežni« malo s strahom pred odgovorom je gledal Lino. »To je pa malo preveč direktno vprašanje bežni znanki Aleks, kako si lahko tako pohoten in to pred vsemi« Neža ni več zdržala ljubosumja. »Nisem pohoten in Lina ni bežna znanka« jo je nejevoljno pogledal Aleks. »Lina je moja žena.« »Bivša žena« je tiho pristavila Lina. »Ne nič bivša. Dokler niso ločitveni papirji podpisani od obeh sva še vedno poročena« ji je bolj nežno odgovoril. »Torej še vedno nisi podpisal papirjev« ga je nejeverno vprašala. »Ne, nisem jih še podpisal in jih tudi še nimam namena, sploh pa ne zdaj. Tudi v mojem življenju sta se spremenili samo dve stvari, odselila si se in zamenjala si službo. No v tem času sem spoznal, da te še vedno ljubim in da sem bil največji bedak, ker sem dovolil, da si šla. Oprosti« je tiho pripomnil. Lina se je samo obrnila in odšla na pokrito teraso, Aleks je nekaj trenutkov samo gledal za njo, nato pa se odpravil v svojo spalnico. Družba je ostala brez besed, vse možno so predvidevali le tega ne. Aleks se je hitro vrnil in z deko v roki odšel za Lino. Sedela je v gugalniku in strmela v noč. Ko ga je kupil je mislil na njo in kako rada zvečer sedi zunaj in opazuje noč, takrat si vzame čas zase, za sprostitev in za to, da si uredi misli in občutke. Nekaj časa jo je opazoval, nato pa počasi sedel poleg nje »Ogrni si deko, zunaj je hladno.« Nekaj časa sta sedela molče. »Zakaj?« je tiho vprašala. »Zakaj kaj, zakaj nisem podpisal papirjev ali zakaj sem ti dovolil oditi? Papirjev nisem podpisal ker težko živim brez tebe. Zadnje dve leti sta najhujši v mojem življenju in vem, da sem sam kriv. Nič nisem naredil da te zadržim, ker sem bil cepec, moški ponos mi ni dovolil, da te prosim, da ostaneš, da se ti opravičim ker nisem spoštoval tvojih potreb« malo je pomolčal nato pa še tišje vprašal »mi lahko oprostiš?« »Že zdavnaj sem ti oprostila.« je globoko vzdihnila. »Zakaj pa si potem poslala papirje za ločitev?« je vprašal in se obrnil proti njej, da jo je lahko gledal v oči. »Kaj pa naj bi drugega naredila? Nisi klical, nisi prišel za menoj, z ničemur mi nisi dal vedeti, da ti kaj pomenim. Tvoje zadnje besede so bile pojdi in bodi to kar si in uživaj v svojem življenju« je rekla s solzami v očeh. »Kaj sva naredila? Oh Lina najdražja mislil sem, da me ne želiš več in da sem ti res tako odveč« privil jo je v svoj objem in jo držal nekaj dolgih minut. Nato ji je nežno dvignil glavo in se zagledal v njene oči. V njih je prebral vso samoto zadnjih dveh let in vso žalost za katero je bil on kriv. Nežno jo je poljubil. Njune ustnice so se združile z vso ljubeznijo in z vso strastjo obeh. Počasi se je odmaknil od nje in iz žepa vzel škatlico. Lina je nejeverno pogledala v prstana, ki sta ležala na rdeči tkanini »ju imaš vedno pri sebi?« »Vedno, saj že dve leti upam, da te bom kje srečal in ti bom lahko tvojega vrnil« Lini so spet solze privrele v oči, ko ji je Aleks na prst nataknil njen poročni prstan in njuno ljubezen potrdil s poljubom.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Ned Avg 07, 2011 3:35 pm

Pomladna sreča

Igor je sedel za svojo pisalno mizo in nepremično strmel v svoj službeni računalnik. Globoko je vdihnil in pomencal oči »še sreča, da je petek« je pomislil in poškilil na uro v desnem kotu ekrana. Nekaj je tiho zaropotalo. Svoj pogled je preusmeril proti zvoku, ki ga je puščal njegov mobilni telefon, ki je vibriral na mizi poleg koledarja. Obraz se mu je v trenutku razvedril. »Hej stari« je pozdravil svojega najboljšega prijatelja Urbana. »Že odštevaš minute do konca današnjega delavnika« se je zasmejal Urban namesto pozdrava. »Normalno, petek je in ravno dokončal sem tisto zoprno in zahtevno zadevo« je ležerno odgovoril Igor ter se udobno namestil v svoj stol. »Tudi jaz sem imel težek teden zato mi je prišlo na misel, da bi vikend preživeli v stričevem vikendu na obali. Saj veš vidva z Manco in Tilen in Katja. Obala je spomladi prelepa. Lahko štartamo že danes ob petih.« »Super ideja« se je iskreno razveselil Igor, nato pa nesrečno globoko vdihnil »pozabil sem na Uršo« je tiho dodal. »Kaj pa je z Uršo« je z zanimanjem vprašal Urban. »Še sam ne vem, že dva tedna se bolj čudno obnaša. No ne ravno čudno, samo čisto se je zaprla vase. Mislim, da je imela veliko dela in je res utrujena a res je, da se je čisto izolirala od vseh. Odkar se je njena najboljša prijateljica poročila ne hodi ven in tudi že nekaj mesecev nima fanta in bi rekel, da jo sploh ne zanima, da bi si poiskala novega« je svoje skrbi za sestro priznal prijatelju. »Povabi jo zraven, vi ste po parih tako bom še jaz imel družbo« je veselo predlagal Urban. Igor je malo pomolčal in nato previdno vprašal »že nekaj časa te hočem vprašati, če ti je nemara moja sestra všeč.« Zdaj je Urban pomolčal »bi te to motilo« je le odvrnil z vprašanjem. »Ne, sploh ne. Samo res me zanima.« »Ja všeč mi je, mogoče več kot bi mi smela biti« je tiho odgovoril Urban. »Koliko si resen s tem in kakšni so tvoji nameni« je strogo vprašal Igor. Zdaj se je Urban glasno zakrohotal »rekel sem ti, da mi je všeč več, kot bi mi mogoče smela biti. Toliko me pa tudi že poznaš, da veš, da ne izkoriščam žensk.« »Ja vem. Oprosti mi. Skrbi me za njo.« »Vem« je kratko odgovoril Urban. »Poklical bom Manco in sporočil Urši, se slišiva kasneje« je resno rekel Igor. »Zmenjeno jaz bom obvestil Tilna in toliko, da veš, če mi bo Urša dala priložnost bom poskusil in ji predlagal zvezo. Dober fant ji bom« je še rekel Urban in prekinil zvezo.

Urša je prinesla majhno potovalko in toaletni kovček ter ju postavila v prtljažnik bratovega avtomobila. »Nikar tako grdo ne glej, dva dni oddiha ti bo godilo« je rekel Igor in jo objel prek rame ter se ji nasmehnil. Samo grdo ga je pogledala in sedla v avto. Spotoma sta pobrala še Manco in se ustavila pri Tilnu. Čez nekaj minut je pripeljal Urban. Izmenjali so nekaj besed in se odpeljali proti obali. Ustavili so se v nakupovalnem centru. Igor je imel dovolj sestrine samozadostnosti zato je poskrbel, da sta se z Urbanom hitro našla en ob drugem. Ko je bolje premislil je prišel do zaključka, da bi bila Urša in Urban v resnici dober par. Bila sta si dokaj podobna. Najpomembneje od vsega pa je bilo dejstvo, da je za sestro hotel močnega moškega, ki bi jo ljubil in Urban je bil čisto pravi. Urša je bila utrujena in vse kar si je želela za ta vikend je, da bi se naspala. Toda njen brat Igor je imel drugačne namene. Tako rekoč jo je prisilil, da gre z njimi na morje. Ko je bolje premislila je uvidela, da ima Igor prav. Po tihem se je že veselila oddiha na obali. Tudi Igorjeve prijatelje je imela rada. Ob vedno veselem in optimistično razpoloženem Urbanu se je hitro sprostila in se še sama začela smehljati. Še predno so prispeli se je njeno razpoloženje v celoti popravilo. Igor jo je skrivoma opazoval in se po tihem veselil spremembi.

Niso še razpakirali avtomobila, ko jih je obiskal sosed Mitja. »Danes zvečer sem povabil nekaj kolegov na manjšo zabavo, pridite še vi« jih je povabil po nekaj uvodnih pozdravnih besedah. »Zakaj pa ne« je Tilen veselo sprejel vabilo in se nasmejan oziral po obrazih svojih kolegov. Povečerjali so in pospravili posodo. Noč, ki se je priplazila prehitro je bila mrzla. Bil je že čas, da se odpravijo na Mitjino zabavo. Urša se je tokrat uspešno uprla. Res si ni želela iti na hrupno zabavo. Prepričala jih je, da so ji dovolili ostati doma. Celo Urban se je ponudil, da ostane z njo a ga je z nekaj uspešnimi argumenti pripravila do tega, da je odšel z ostalimi. S čipsom in steklenico konjaka se je udobno namestila v fotelj in si v dvd player vstavila film, ki ga je našla v veliki zbirki Urbanovega strica in si ga je že nekaj časa želela videti. Zadovoljno se je prepustila sproščanju pri tem pa počasi srkala konjak. Hotela se je samo malo sprostiti po napornem obdobju toda nevajena alkohola še čutila ni kdaj se ga je pošteno napila. Urban je kmalu poiskal izgovor in se poslovil z zabave. Čeprav je večino ljudi poznal in je prav užival v njihovi družbi ga je neustavljivo vleklo k Urši. Obkrožen je bil z kar nekaj mladenkami, ki so bile pripravljene na še kaj več kot samo ples ali droben klepet a si ni mogel pomagati in je venomer mislil na dekle, ki je ostalo doma pri tem jih je vse primerjal z Uršo. Nobena se ni mogla meriti v ničemer z Uršo. Pomislil je, da se mu je že malo skisalo a resnica, da ga je Igorjevo strinjanje z morebitno zvezo z Uršo samo še dodatno opogumilo v nameri, da jo osvoji. Ob prvi priložnosti je smuknil ven in v stričevo hiško. Počasi je odprl vrata in se že z vrat oglasil »živjo jaz sem.« Ni mu odgovorila samo pomahala mu je. Videl je, da gleda film. Stopil je bližje in šele takrat opazil steklenico poleg nje. Pogledala ga je z vodenimi očmi in malo prismuknjenim nasmehom »mislim, da sem malo pijana upam, da te ne moti.« Zahihitala se je »mogoče malo ni pravi opis.« Še vedno se je hihitala ko mu je ponudila steklenico »boš?« »Ne hvala dovolj imam za danes« ji je nežno odvrnil in sedel na kavč v njeni bližini. »Si dobro« ga je zanimalo. »Fantastično. Veš… hotela sem se samo malo sprostiti ... no ja očitno sem se malo precenila« spet se je zahihitala. »Jutri bom najbrž imela poštenega mačka a to bo jutri« je rekla in izpraznila kozarček s temno tekočino. Urban je sedel in jo opazoval. Bila je tako simpatična. Njene velike sive oči so se veselo bleščale. Nekaj dolgih svilnatih kodrov je ušlo iz ohlapnega čopa in njen nasmeh je bil nalezljiv. Komaj se je uprl želji, da jo poboža in nato poljubi. Joj jutri bo imela poštenega mačka je pomislil. »Hej zakaj me tako gledaš? Je kaj narobe? Kupila ti bom novo flašo konjaka, če je to problem« se je zresnila in zravnala, zdaj ga je gledala malo škilasto. Nasmehnil se je in jo prijel za roko »ni problema, samo tako lepa se mi zdiš.« Glasno se je zasmejala »ja seveda, pijana sem z razmazano šminko predvidevam in z najbolj neumnim izrazom kar jih je lahko na obrazu, tako kot pijanci po navadi.« »Ne Urša resno mislim. Res si pijana in res imaš malo smešen izraz na obrazu a jaz bi te tako rad poljubil. Kaj poljubil še kaj več bi ti počel in ne samo nocoj« je rekel tiho in upal, da se jutri ne bo spominjala njegove izjave, kajti hotel jo je počasi pripraviti na to, da ji prizna, da mu je všeč in da si želi zvezo z njo. Zresnila se je in ga presenečeno gledala »hecaš se, to ni lepo še posebno ker sem pijana.« Zdaj, ko mu je vse to izletelo iz ust se ni mogel kar povleči »ne nič se ne hecam, čisto res tako mislim in res bi rad bil tvoj fant. Pusti zdaj to jutri te bom poskusil prepričati, da so moji nameni iskreni. Tudi Igor mi je dal svoj blagoslov glede tebe.« Še vedno je držal njeno dlan in jo nežno božal. »Komplicirana ženska sem, ne zavedaš se kaj si želiš« je odgovorila resno. »Z Igorjem se poznava že od srednje šole, od takrat poznam tudi tebe in spremljal sem vse kar se ti je dogajalo v tem času« je rekel in dvignil njeno dlan k svojim ustnicam. Kot bi se šele takrat zavedala, da se je že pred časom polastil njene dlani jo je poskusila izvleči iz njegove roke. Spustil jo je in jo opazoval z rahlim strahom »ti je ta misel, da bi kaj imela z menoj tako grozna?« Rahlo se je nasmehnila in zaprla oči »ne Urban ni mi grozna. Že dolgo se poznamo in že dolgo si mi všeč … samo … trenutno sem pijana in mislim, da se pogovarjava v zelo napačnem trenutku.« Urban si je vidno oddahnil in nasmehnil »prav imaš, jutri se bova pogovorila o tem.« Še vedno z zaprtimi očmi mu je samo pokimala »najbolje da grem spat.« »Najbolje« ji je tiho odgovoril. Odprla je oči in poskusila vstati. Ni ji uspelo. »O groza veliko več sem pijana kot sem predvidevala« je rekla živčno »Igor bo znorel, če me vidi tako.« »Pač mu ne bova povedala, pomagal ti bom« je rekel in vstal. »Boš res? Hvala« se je nasmehnila. »Primi me okoli vratu, nesel te bom« je rekel medtem, ko jo je z eno roko prijel pod koleni in jo lahkotno dvignil v svoje naročje. Ubogala ga je. Glavo je naslonila na njegovo ramo in se ga močno prijela okoli vratu. »Kako omamno dišiš« je zamrmrala v njegovo ramo. Čeprav jo je slišal ji ni odgovoril. Odnesel jo je v njeno sobo. Predno jo je odložil na posteljo se je sklonil in jo kratko poljubil na ustnice. Samo malenkostno se je odmaknil čakajoč njeno reakcijo. Samo vzdihnila je od ugodja in se nasmehnila. To ga je opogumilo in jo je ponovno poljubil. Tokrat bolj odločno in bolj zahtevno. Počasi je razprla svoje ustnice in se predala njegovemu poljubu. Okušal je konjak z njenega jezika. Počasi jo je spustil na posteljo in legel z njo. Oprl se je na komolce in njeno toplo telo ujel pod svoje. Ponovno jo je poljubil in v celoti se mu je predala. Z zadnjimi atomi razuma je prekinil poljub »ni prav, da te zdaj izkoristim, jutri ti bo mogoče žal.« Še enkrat jo je kratko poljubil in vstal »lepo spi« ji je zaželel in odšel iz sobe.

Urban je celo noč slabo spal. Veliko se je zbujal in še več je premišljeval. Se bo Urša zjutraj spomnila kaj se je zgodilo zvečer. Bo vedela koliko si je želi, se bo spomnila kaj mu je priznala. Bo na svojih ustnicah še čutila njegov poljub kot on čuti njen. Buden je dočakal jutro in prve zvoke iz kuhinje kar je dokazovalo, da je nekdo vstal. Še sam je vstal, se oprhal in se nato odpravil v kuhinjo. Nikogar posebno ni pričakoval, vseeno je bil presenečen, ko je zagledal Uršo kako kuha kavo. Obrnila se je, da bi pozdravila osebo, ki je že pokonci. Čeprav je predvidevala, da bo Urban vstal med prvimi saj so ostali prišli šele v zgodnjih jutranjih urah domov, jo je stresel rahel drget, ko ga je zagledala. Usta so se ji osušila in je komaj izdavila »dobro jutro«. Med tuširanjem se je spraševala kako naj se obnaša do Urbana. Sinoči je bila res pijana a ne glede na to je še predobro vedela kaj se je dogajalo. V svoji glavi je premlevala vse besede, ki sta jih z Urbanom izgovorila. Je bil resen? To se je vprašala že tisočkrat. Lahko bi jo zapeljal in spal z njo. Sinoči ga ne bi ustavila. Ni si ga želela ustavljati. Toda on ji je povedal, da si jo želi in nato po poljubu odšel. Se je samo poigraval s pijano žensko. Ne to ni bilo v njegovi naravi. Vsaj koliko ga je ona poznala. V vsakem primeru jo je bilo groza srečanja z njim. Za povrh pa jo je bolela glava. Res ji je bil všeč in če je bil resen bo to super, če se je igral ji bo zlomil srce. Le kaj naj zdaj naredi? Kako naj se obnaša? Kaj naj mu reče? Iz premišljevanja jo je predramil njegov glas »kako tvoja glava?« »Boli« je bilo vse kar je lahko izdavila. Vzela je skodelici kave, ki jih je prejle nalila in nesla proti mizi. Vrnila se je po sladkor in smetano. Še predno je sedla ji je Urban ponudil tableto in kozarec vode »spij tole, bolje ti bo.« Opazil je, da ji je nerodno. Spraševal se je ali je to samo zaradi sinočnjega opitega stanja ali ker se je spominjala vsega izrečenega. Ni vedel kaj naj naredi, kaj naj ji reče, kako naj začne pogovor. Na kocko je postavil vse. Popila je tableto in odnesla kozarec do korita, pomila ga je in se obrnila proti mizi. Še vedno je stal na sred kuhinje. Stopil je korak naprej in ji zaprl pot. »Urša, moram vedeti« je rekel in jo gledal naravnost v oči »se kaj spomniš od sinoči?« Gledala ga je in stala mirno kot prikovana. Globoko je vdahnila in tiho rekla »vsega.« Stopil je še bližje in z dlanmi prijel njen obraz. Čutil je njen drget. »Resno sem mislil« je rekel s šepetom in jo poljubil. Vrnila mu je poljub in svoje roke ovila okoli njegovega vratu. Ni imela moči, da bi mu odgovorila z besedami. Oba sta se zavedala, da tudi ni potrebe, da bi mu govorila, ko so njene ustnice že povedale vse.

Naslov sporočila: Ljubezen v zraku Pet Nov 04, 2011 1:23 am

Ljubezen v zraku

Barbara je v telefon odtipkala številko svojege mehanika. Po tretjem pisku se je na drugem koncu telefonske linije zaslišalo »Avtoservis Mehle, prosim.« »Dober dan, Barbara Novak tukaj, rada bi se naročila za popravilo« je rekla vljudno. »Seveda, kaj pa je narobe z vašim avtom« je z zanimanjem vprašal moški glas. »Pravzaprav je sosedin avto, gospe žal nihče ni povedal, da je pri avtu treba skrbeti še za kaj drugega kot nalivanje goriva. Olje je pod minimumom, prav tako mislim, da je potrebno naliti zavorno olje, namesto hladilne tekočine ima gospa sedaj navadno vodo in potrebno bo zamenjati nekja žarnic ter eno varovalko« je začela naštevati in za konec še dodala »če bo avto že pri vas lahko tudi preverite tlak v pnevmatikah in ji zamenjate brisalce.« »Vas lahko naročim za jutri dopoldne, recimo okoli devete, vsaj dve uri bo avto pri nas« je vljudno vprašal moški. »Bi se lahko zmenila, da vam pripeljem avto ob osmih, ko grem v službo in ga dvignem ob dveh« se je Barbara skoraj pogajala. »Seveda gospodična Novak« je bil vljuden njen sogovornik. Kaj hitro sta se poslovila in Barbara se je lahko posvetila popravljanju kontrolnih nalog, za jutri je načrtovala, da jih vrne svojim učencem.
Petnajst minut čez drugo je Barbara vstopila v sprejemno pisarno Avtoservisa Mehle. Pri uslužbencu je poravnala sosedin račun in prevzela ključe avtomobila. Z dolgimi, odločnimi koraki, kakor je vedno hodila in samozavestno dvignjeno glavo, je odkorakala čez dvorišče do parkirišča kjer jo je čakal avto. Dva mehanika sta se sklanjala pod pokrov avtomobila, ki je stal v delavnici. Glasno jima je voščila dober dan in odhitela naprej. Oba sta ji glasno odgovorila, ker je nista več zanimala, ni opazila, da sta jo oba še nekaj časa z zanimanjem opazovala. Odklenila je in odprla vrata, ko je za seboj zaslišala globok moški glas »oprostite gospodična.« Radovedno se je obrnila in obstala pred visokim, športno grajenim moškim. Zazrla se je v enega od mehanikov, v njegove kot morje modre oči. Z roko si je šel skozi rahlo predolge in skodrane medeno zlate lase. Na rahlo porjavelem obrazu je opazila nejevoljo, ko ji je začel pridigati. Opozoril jo je, da se z avtom nikakor ne sme ravnati tako neodgovorno. Ves čas njegove pridige, kjer je na trenutke celo povišal glas je samo nemo stala in ga mirno gledala. Čeprav je bil daleč najbolj postaven moški kar jih je kdaj videla je čakala na priložnost, da mu odgovori in odide. Potrpežljivo ga je poslušala, njeno mnenje, da je preresen in rahlo zagrenjen človek, se je samo okrepilo. Svoj avto je že dvakrat v tem letu, odkar je živela tu in delala v osnovni šoli v njihovem kraju, pripeljala k njim in obakrat, čeprav ni imela direktnega stika z njim, se ji je postavni blondinec zdel izredno sposoben mehanik, a tudi dokaj težaven moški. Končno je vdahnil in za trenutek utihnil. Barbara je takoj izkoristila priložnost »hvala, ker ste mi povedali. Veste, če ne bi obstajali ljudje kot jaz, tudi vaša delavnica ne bi obstajala. Lep dan vam želim. Na svidenje« je rekla prijazno in mirno ter se vsedla v avto in zaprla vrata. Moški je stal in nejeverno gledal v njo. Ko je odpeljala z dvorišča se je moral nasmehniti. Nerodno mu je postalo, glede na vse kaj ji je rekel. Ni imel pravice tako govoriti s stranko. A avto je bil hudo zanemarjen in to ga je pošteno razburilo, cel dan je čakal, da vidi kdo bo prišel ponj. Bil je presenečen, ko je zagledal visoko, postavno rjavolasko. Prisodil bi ji največ trideset let. Bila je vljudna, kar je kazalo na njeno dobro vzgojo in močno samokontrolo. Na trenutek se je izgubil v njenih zelenih očeh, a spomin na stanje avtomobila mu ni dovoljeval, da odneha prej, predno bi ji povedal vse, kar si je zadal. Iz premišljevanja ga je zdramil kolegov glas »pišuka Mehle šele zdaj razumem zakaj si pri petintridesetih še vedno samski. Eno najbolj postavnih strank takole nahruliš, namesto, da bi jo povabil na pijačo. Ne samo, da si kot moški, odgnal gospodično Novak, ampak si mogoče izgubil še stranko. Za nameček, ti povem, da je včeraj klicala in se naročila, prav točno je povedala, kaj vse je narobe z avtom. Veš, to sploh ni njen avto, pripeljala ga je v imenu sosede, ki bi si res zaslužila tvojo grajo. Čeprav mi nekaj pravi, da jo je uboga ženska dobila že od gopodične Novak« je rekel starejši mehanik in se zasmejal. Matej Mehle lastnik delavnice, ga je samo mrko gledal, kar je samo spodbudilo možakarja k še glasnejšemu smehu.
Barbara je vstopila v razred. V naslednjem trenutku se je slišalo glasno žvenketanje, saj je okensko steklo ob velikem hrupu zgrmelo na tla. Urno je stopila do najbližjega učenca, ki se je s hrbtom zaletel v okno, da je le to počilo. »Urban, si dobro« jo je zanimalo. Odmaknila je visokega devetošolca od okna in pregledala, če ni na njem ostala kakšna steklena črepinja. Ne, da bi dovolila komurkoli kaj reči je ukazala »Ana pojdi po hišnika in mu povej naj poskrbi za okno in črepinje. Ostali tiho, da ne motimo pouka, gremo ven, imeli bomo uro v naravi.« Pospremila je otroke ven. Odšli so v park za šolo, toplo jesensko vreme jim je bilo naklonjeno. Na njihovi šoli je začela učiti lansko leto, zato so jo devetošolci že poznali. Vedeli so, da je pri njej dovoljen tudi hec, a ko se dela, takrat se dela. Pravzaprav so jo imeli kar radi, čeprav je učila matematiko in fiziko, dva najbolj osovražena predmeta. Ob koncu ure je poklicala Urbana in ga prosila, če se lahko jutri ali pojutrišnjem oglasi eden od staršev v šoli in naj bo tudi on prisoten pri pogovoru. Urban ji je z rahlim zadrškom povedal, da nima staršev in da zanj skrbi starejši brat, pravzaprav pol brat, ter, da se bosta jutri po pouku oglasila pri njej.
Zvonilo je za konec zadnje ure. Urbanovi sošolci so hitro pospravili stvari v torbe, voščili Barbari lepo popoldne in odhiteli ven. Urban je počasi pospravil svoje stvari in s strahom pogledal Barbaro »moj brat Matej je obljubil, da pride, grem pogledat, če je že spodaj pri dežurnemu učencu.« Ravno, ko se je napotil proti vratom je Matej potrkal na odprta vrata učilnice in vstopil. Barbara je dovolj hitro dvignila pogled, da je opazila rahel nasemeh in pomežik, ki ga je njen mehanik namenil svojemu bratu, nato se je postavni blondinec, ki ga je prvič videla v normalnih oblačilih, ki so poudarili njegovo možato postavo, obrnil proti njej. Za trenutek je v njegovih očeh poblisnilo presenečenje, a se je zelo hitro zbral in stopil naprej. »Matej Mehle, Urbanov brat in skrbnik, želeli ste govoriti z nama« je rekel počasi in ji ponudil svojo dlan, uspešno je skril zadrego, saj se je še predobro spomnil svojega vpitja na njo. Odločno mu je segla v dlan »Barbara Novak, hvala, da ste si vzeli čas in prišli. Priznam, če bi vedela, da ste vi Urbanov skrbnik, bi se že predvčerajšnjem, ko sem prišla po avto, pogovorila z vami. Prosim sedita« je rekla in jima pokazala na prvo klop, sama je sedla za kateder. »Povabila sem vaju na pogovor glede Urbanovega nadaljnjega šolanja. Urban je edini, ki se je odločil za gimnazijo, še več zanimata ga ravno matematika in fizika. Šola se v veliki meri prilagaja učencem in učni načrt temelji na spoznavanju osnov. Odkrita bom, za vpis v gimnazijo ima Urban premalo znanja. Tudi, če mu nekako uspe priti na željeno šolo, bo težko sledil.« Opazila je Matejev nejeverni pogled, nasmehnila se mu je »ne razumite me narobe, že res, da je Urban zelo bister fant in ima samo odlične ocene, a žal zaradi drugih otrok ni bil deležen razlage zahtevnejše snovi. Zato sem vaju povabila na razgovor« sproščeno se je naslonila na naslonjalo in nadaljevala »pripravljena sem pomagati. Če Urban želi, mu ponujam individualen pouk, kjer bi predelala tudi zahtevnejši del fizike in matematike. Tako bo spoznal ali je to res tisto kar ga zanima in dobil bo potrebno znanje s katerim bo lahko uspešno rešil eksterne izpite, ki prinašajo večino točk za vpis v srednjo šolo, ter trdno osnovo potrebno za šolanje na gimnaziji.« Povedala je svoje, zdaj je na Urbanu in Mateju, da premislita o predlogu. Za trenutek je utihnila in ju samo opzovala. »Doma v miru premislita in se pogovorita, mi bo že Urban povedal kako sta se odločila. Delal bi lahko v preduri ali po pouku, če res ne gre se lahko tudi zmeniva in prideš proti večeru k meni« je še dodala in gledala Urbana. »Koliko boste pa računali« je zanimalo Urbana. Presenečeno ga je pogledala »nič ti ne bom računala, pomoč ti ponujam, saj verjamem, da tako bister fant kot ti potrebuje priložnost, da sledi svojim sanjam in željam.« V upanju, da bo vsaj Matej razumel njen predlog, ga je pogledala z upanjem in pričakovanjem. Samo pokimal ji je in se nasmehnil, čez nekaj trenutkov pa dodal »se bova pogovorila, hvala gospodična Novak.« »Čeprav nisem Urbanova razredničarka, vam lahko pogledam v dnevnik, če je kaj takega kar vas zanima« je rekla vljudno. »Hvala ni potrebe, Urban mi vse pove in kolikor vem ima samo dobre ocene« je bil nadvse vljuden, da je šlo Barbari skoraj na smeh. Tako mačo moški, nergač in nekdo, ki glasno izraža svoje mnenje, pa tako utesnjen pred učiteljico. »Potem vaju ne bom več zadrževala. Hvala, da ste si vzeli čas za pogovor. Ne glede, kako se bosta odločila, se vedno lahko obrneta name za kakršno koli pomoč glede šole.« Vstala je in se jima toplo nasmehnila. »Kaj pa okno« se je oglasil Urban. Barbara ga je samo presenečeno pogledala »okno?« Malo je pomolčala in šele nato je spoznala, da je Urban mislil, da je zaradi okna poklicala njegovega brata v šolo. »Oh Urban, oprosti, če si mislil, da zato hočem govoriti z vama. Glej tisto okno včeraj je bila nesreča. Ravno pravi čas sem prišla v razred, da sem videla kaj se je zgodilo. Samo splet okoliščin je bil, ki je pripeljal do nesreče. Dobro, da se nihče ni porezal.« Urban se je oddahnil. Čeprav, ga ni bilo strah tega pogovora. Ko je bratu pojasnil, kaj se je zgodilo, mu je le ta zagotovil, da bo pač plačal okno in mirno poslušal učiteljičino pridigo, ter ga ne bo kaznoval zaradi nesreče. Bratu je zaupal, saj nikdar ni prelomil besede in bolj kot to, ga je veselilo dejstvo, da mu je verjel.
Barbara je pripeljala svoj avto v Avtoservis Mehle. Čeprav je do uradne zime bilo še nekaj časa, je zaradi hladnega in mokrega vremena prišla premontirati gume. Ravno, ko je hotela plačati svoj račun je v pisarno vstopil Matej. »Pozdravljeni gospodična Novak« jo je veselo pozdravil. »Prosim, naj bo ta premontaža znak moje hvaležnosti, da pomagate Urbanu« je nadaljeval, ko se je ustavil le korak stran od nje. »Rade volje pomagam, ni potrebe, da se čutite dolžnega kar koli. Res ne morete mi kar oprostiti zneska za opravljeno delo« se je postavila zase. »Seveda lahko« se je nasmehnil »konec koncev je delavnica moja« se je zasmejal. »Prosim, ne delajte mi tega, naslednjič bom v zadregi, ko bom potrebovala vaše usluge« je vztrajala. »Prav. Plačajte vaš račun, ampak dovolite, da vas povabim čez cesto v Robinzona na pijačo.« Prav« mu je odgovorila kimajoče. »Počakajte me samo nekaj minut, da se preoblečem« ji je rekel in izginil skozi vrata za zaposlene. Res je bil zelo hitro nazaj. Veselo jo je gledal »pridite, vaš avto lahko počaka tukaj.« Z roko ji je nakazal proti vratom in ji sledil. Zadnji hit je stopil naprej in ji odprl vrata. Zakorakala sta proti prehodu za pešce ob koncu delavnice. Čeprav ni bilo avtomobilov jo je Matej prijel za roko in skupaj z njo urno stopil čez cesto »pridite, dokler je prazna cesta.« Bila je presenečena, da jo je prijel za roko in zbegana, da sta prečkala cesto dobra dva metra pred prehodom za pešce. Ko sta prišla na drugo stran jo je Matej še vedno držal za roko in hitel razlagati »nerad dajem slab zgled, a cesta je bila prazna in izkoristil sem priložnost, da jo prečkava, saj po navadi res uporabljam tisti prehod za pešce« je veselo razlagal in namerno zadržal njeno roko v svoji. Zabavalo ga je dejstvo, da je zmedena in da niti ne opazi, da jo še vedno drži za roko. Res mu je bila všeč in potrudil se je, da je o njej izvedel vse kar se je dalo. Čez nekaj trenutkov, predno sta vstopila v lokal se je zavedala, da si je njen postavni mehanik prisvojil njeno dlan, zato jo je povlekla k sebi. Matej se ni zmenil za to njeno gesto in ji je odprl vrata v lokal. Počakal je,da je vstopila in ji urno sledil »bi se usedla tjale pod okno« je predlagal in z dotikom dlani na njen hrbet jo je usmeril proti želeni mizi. Barbara po navadi moškim ni dovoljevala, da se je dotikajo. Toda na Mateju je bilo nekaj posebnega in drugačnega, da ga ni oštela za drobne dotike. Sprejela je njegovo obnašanje, kot del njega. Bil je poseben moški in še nikdar ni imela opravka z nekom kot je on. Privlačil jo je in zdel se ji je zanimiv, predvsem, pa je hotela izvedeti ali je res tako naporen in kompliciran moški, kot je dobila prvi vtis o njem. Toliko nasprotujočih misli in občutkov jo je prežemalo v njegovi bližini, da je bila rahlo zbegana in istočasno radovedna. Odločila se je, da bo uživala v njegovi družbi, zato se je sprostila. »Danes sem preskočil malico, zato sem lačen, naročil bom pizzo, ti si tudi prišla iz službe,zato verjamem, da ti bo pizza pasala. Saj se lahko tikava?« je vprašal tako mimogrede, zato mu je samo pokimala, on pa je še naprej govoril kot navit. »Tukaj imajo najboljše pizze v mestu in okolici« je rekel in ji v roke porinil jedilni list. Dokler je listal po jedilnem listu je govoril in hvalil vsako posebej. Ni ji dal možnosti, da bi ga zavrnila, resnici na ljubo ji bo pizza res pasala, saj jo že dolgo ni jedla in res je bila že malo lačna. Njuno druženje se je v hipu razvleklo na slabi dve uri smeha in prijetnega razgovora.
»Danes moram odpovedati najino uro« je poklapano rekel Urban, ko se je končala redna ura matematike. Barbara mu je samo pokimala in spodbujen z njenim razumevajočim pogledom je nadaljeval »Matej je sinoči zbolel, leži z visoko vročino, še nikdar ni bil bolan, zato sploh ne vem kaj naj delam« je rekel pretresen mladenič. »Kaj, če bi vama popoldne prinesla enolončnico in pecivo« je resno vprašala Barbara. »Bi res prišla k nama« je veselo vprašal Urban. Barbara je samo pokimala in se mu nasmehnila. »Super« je rekel in v zadregi pogledal v tla ter tiho nadaljeval »mislim, da ste Mateju zelo všeč. Odkar je pred dobrim leto prekinil razmerje z Rebeko ni imel nobene punce in vi ste prva o kateri govori in sprašuje. Ja morate mu biti zelo všeč« je še pripomnil in urno odšel iz razreda, saj mu je bilo nerodno pogledati svojo učiteljico. Najverjetneje zdaj ne bo hotela priti k njima, je pomislil, a vseeno ji je moral povedati. No mogoče pa je tudi njej všeč njegov brat in bo ravno zato prišla k njima. Bo videl popoldne. Ko je prišel domov je čisto pozabil na pogovor z učiteljico. Matej je ležal z visoko vročino. Skuhal mu je čaj, ki ga ni mogel spiti, ves čas je nekaj mrmral in govoril ne povezano in čisto nepomembne stvari. Okoli pete ure se je oglasil hišni zvonec. Urban je bil sprva presenečen potem pa srečen, ko je pred vrati zagledal Barbaro z košaro v kateri je imela obljubljeno enolončnico in pecivo. Spustil jo je naprej in ji prepustil vodenje brezupnega položaja. Nekako ji je uspelo prepričati Mateja, da je vstal in se stuširal, ter na ta način rahlo ohladil. Med tem mu je preoblekla premočeno posteljnino in pogrela enolončnico. Bila je zadovoljna, ko je pojedel nekaj žlic krepčilne hrane. Veliko bolj je bila zahtevna, da popije raztopljen lekadol c. Nekaj časa je še ostala. Vklopila je pralni stroj in se poslovila. Naslednje jutro je spet prišla. Sreča, da je bila sobota in tako Matej ni ostal sam. Pripravila je zajtrk in skuhala čaj. Nekaj malega je pospravila po kuhinji in odšla. Proti večeru je ponovno prišla pogledat bolnika. Tokrat je Matej ležal že skoraj brez vročine. Urban mu je poročal, kaj se je vse dogajalo, ko je on imel zelo visoko vročino, zato se je na vsak način hotel zahvaliti Barbari na skrb. Vse njegove besedne poskuse je uspešno in hitro obrnila saj si ni želela njegovi zahval. Spoznala je, da v resnici ni tako kompliciran moški, kot je sprva mislila. Dejansko ji je bil všeč v vseh ozirih.
Naslednjo soboto okoli desete dopoldne je nekdo pozvonil na Barbarin zvonec. Odprla je vrata in presenečena ob pogledu na Mateja in Urbana obstala. Čez nekaj trenutkov se je zbrala in ju povabila naprej. Vstopila sta in Matej je takoj povedal zakaj sta prišla »v zahvala za vse kar delaš za naju te vabiva na kratki izlet. Kosilo imava s seboj. Obleci se v kaj udobnega ter toplega in gremo.« »Kam me hočeta peljati« je zanimalo Barbaro. »Najprej gremo po Tomaža potem pa na izlet v naravo. Seveda tudi najina psička Lisa gre poleg« je veselo razlagal Matej. Njegova dobra volja je bila nalezljiva in ni ga mogla zavrniti. Hitro se je preoblekla, da so lahko šli. Jutro je bilo lepo in sonček je obljubljal še lepši dan. Vozili so se dobre pol ure in nato zapeljali proti brunarici na robu gozda. Pogled je bil prelep. Barbara je bila presenečena, ko je zapeljal na dvorišče, čeprav je prej ob cesti videla napis privatna posest. Radovedno je pogledala Mateja, ki se ji je smehljal »to je najin vikend.« »Res je lepo« je skoraj zašepetala. Matej je skočil iz avta in istočasno sta izstopila Urban in njegov najboljši prijatelj Tomaž, sledila jima je Lisa, ki je ves čas pridno sedela v sredini med njima. Tudi Barbara je izstopila predno je Mateju uspelo priti okoli avta in ji pomagati. »Pridi bova zakurila, da se brunarica ogreje, potem pa greva na sprehod« ji je rekel in stopil proti vratom. Sledila mu je in se ob vratih spet ustavila in občudovala domiselno opremljeno notranjost. V spodnjem prostoru je bilo vse v enem prostoru, prijetno urejeno, samo pregrajena kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Pod stopnicami se je skrivala majhna kopalnica zgoraj pa sta bili dve spalnici. Fanta sta se s psom napotila v gozd, Matej pa je zakuril v zaprtem kaminu. Nato je povabil Barbaro na kratek sprehod do reke. Hodila sta počasi in se pogovarjala. Gozdna pot se je začela spuščati proti reki in v nekem trenutku je Barbari rahlo spodrsnilo. Matej je izkoristil priložnost in jo ujel, ter povlekel v svoj objem. »Hvala« mu je tiho rekla in se zagledala v njegove oči. »Ni za kaj« ji je odgovoril in jo opazoval. Čutil je, da tudi sama čuti tako kot on, zato se je malenkostno sklonil in njene ustnice prekril s svojimi. Ni se odmaknila in drznil si je poglobiti poljub. Lačno se je polastil njenih ustnic in lačno mu je poljub vrnila. Počasi se je odmaknil, a ni je spustil iz svojega objema. Resno jo je pogledal »nisem za kratke avanture in tole s teboj mislim resno.« Gledala ga je in v njegovih očeh opazila sled negotovosti. »Hm, kaj pa vem, …, tudi sama nisem za kratke avanture in tole s teboj bi bilo res lahko resno, …, samo, …, boš prenesel mojo slabo skrb za avtomobile« je rekla resno, medtem, ko se ji je v očeh nabiral smeh. »Zato pa imam delavnico, da bom lahko oskrbel zanemarjene avtomobile« je rekel skozi smeh in jo ponovno, olajšano, poljubil.

Naslov sporočila: Re: Spogledovanje z romantiko Sob Mar 03, 2012 11:39 pm

Tisti pravi
Tilen je počasi zavil na urejeno parkirišče pred novo odprtim fitnes centrom. S sodelavcem Boštjanom sta od odprtja pred dobrim mesecem redno hodila na vadbo trikrat na teden. Nasmeh mu je sam zlezel na obraz in nezavedno si je mrmral melodijo pesmi, ki je donela iz njegovega radia, pri tem je s prsti bobnal po volanu. Vesel je bil, da je Boštjanov prijatelj Aleš odprl tako dober center in jima šel zelo na roke z dodelitvijo ustreznega termina. To pa ni bil edini razlog za njegovo dobro voljo, ne, sploh ne. Povod za njegovo srečo je bila misel, da bo danes spet videl postavno blondinko. Veselil se je srečanja z njo. Na žalost je še ni poznal in ni si še domislil taktike, kako jo spoznati in povabiti na pijačo. Srečavala sta se, ona je odhajala in on je prihajal. Po navadi sta se videla pri vratih centra in vsakič ga je prijazno pozdravila ter se mu nasmehnila. Od njenega sinje modrega pogleda so se mu šibila kolena in njen prijetni glas mu je še ure odzvanjal v ušesih. Vedno je skoraj neopazno dišala po sivki in njeno vitko telo oblečeno v draga športna oblačila so mu burila duha in ga večino večerov držala v tihi napetosti. Odločil se je, da se bo danes opogumil in se ji predstavil ter poskušal z njo spregovoriti vsaj nekaj besed. Potreboval je začetek, ni ji mogel kar naravnost povedati, da mu je všeč in jo kot neandertalec zgrabiti za dolge kodraste lase in zvleči v svojo votlino. Parkiral je malo dlje od vhoda. Iz prtljažnika je vzel svojo temno modro športno torbo in steklenico vode. Že od daleč jo je videl izstopiti. Zanimalo ga je kateri avto je njen, zato je proti vhodu stopal počasi. Ni ga opazila. Odsotno je gledala pred sebe in avtomatično stopala proti njemu. Nekaj je bilo narobe. Danes ni bilo veselega izraza na njenem obrazu, nadomestila ga je utrujenost in žalost. Ko je bila še nekaj korakov odmaknjena od njega je dvignila glavo. »Slab dan« je razumevajoče vprašal Tilen, vsi načrti kako jo bo ogovoril so se mu podrli. Ni je hotel dodatno prestrašiti in odvrniti od sebe, zato je bleknil prvo očitno stvar. Nemočno se je nasmehnila »težek dan, upam, da je bil tvoj veliko boljši.« Ni počakala na odgovor, takoj je nadaljevala »uživaj v treningu. Se vidimo. Adijo.« Presenečen je uspel samo ponoviti njene besede »se vidimo. Adijo.« Opazoval je, ko se je usedla v bližnji avto in odpeljala. Stopil je proti vhodu, kjer je opazil Boštjana, ki ga je čakal. Še predno je uspel pozdraviti prijatelja ga je ta ogovoril »kaj pravi Eva, nekam slabe volje se mi je zdela.« Tilen ga je samo zbegano gledal, ni še čisto dojel, da ga prijatelj sprašuje o njegovi blondinki. Boštjan je zavrtel z očmi »Eva, fizioterapevtka in inštruktorica aerobike ter pilatesa, solastnica fitnes centra, Aleševa sestrična.« Ker ga je Tilen še vedno samo gledal je nadaljeval »blondinka s katero si prejle govoril na parkirišču.« »Aha, njo misliš« se je nasmehnil Tilen, v tako kratkem času je zvedel tako veliko o punci, ki mu je burila domišljijo in kratila spanec. »Nič posebnega, slab dan je imela« je odgovoril prijatelju, kot bi stvar bila nepomembna in vstopil v stavbo. Z očmi je preletel urnik vadbe na oglasni deski v recepciji, ter pomislil, da center najverjetneje ima dobro spletno stran in bo tam poiskal ostale podatke o Evi. Istočasno se je označil za butca, ker se prej ni spomnil pogledati na internet in ni na ta način zvedeti kaj več.
Tokrat je ni srečal. Ni je bilo na parkirišču in ne pri recepcijskem pultu. Zdaj je poznal njen urnik. Zdaj je lahko opazoval njeno sliko na zaslonu svojega računalnika kadar koli je želel. Moral si je priznati, da je komaj prikril razočaranje, ker je ni videl. Le kje je bila? Se ji je tako zelo nekam mudilo ali ga ni želela srečati in se mu je izognila ter le zakaj bi se ga hotela ogniti, saj ji ni nič naredil ali rekel. Nešteto vprašanj mu je rojilo po glavi medtem, ko je pridno vadil na napravi za veslanje. Iz temnih misli ga je predramilo Boštjanovo povabilo, da se mu pridruži v klubskem baru na pijači. Pravzaprav ju je Aleš oba povabil na pijačo in kratko druženje, saj od odprtja centra ni imel časa za tako mini privat zabavico. Tilen je samo s kratkim »prav« sprejel vabilo in se posvetil vadbi, pomislil je, da bi tudi Eva znala priti. To bo fantastična priložnost, da se ji predstavi in poglobi njuno znanstvo.
Eva je za šankom nalivala pijačo za bratrančeve prijatelje. V športnem baru se je trlo ljudi, zato se je odločila pomagati mladi natakarici. Pogled je dvignila ravno v trenutku, ko sta Boštjan in njegov postavni prijatelj odložila torbi na polico ob recepciji. Hitro je umaknila pogled, saj ni želela, da bi je temnolasi lepotec ujel pri opazovanju. Ni si znala razložiti kaj točno čuti do njega, a toliko je bila poštena, da si je priznala, da ji je zelo všeč in da ji srce vsakič, ko ga vidi malo hitreje utripne. Ob njunih bežnih srečanjih se je počutila kot najstnica. Dvignila je pladenj s pijačo in se odpravila k družbi v kotu. Postregla jim je in se s praznim pladnjem odpravila nazaj proti šanku. Morala je poleg mize kjer je sedel Aleš. Nič ni bila presenečena, ko je opazila, da sta Boštjan in njegov kolega prisedla k Alešu. Morala je pozdraviti Boštjana, že dolgo ga ni videla in samo kratko kimanje ni bilo dovolj. Veselo se je nasmehnila "Bošti, lepo te je videti" in ga hitro cmoknila na obraz. "Tebe je lepo videti, dobro izgledaš, všeč mi je, da si končno pustila malo daljše lase" ji je odgovoril Boštjan in z roko nagajivo umaknil koder z njenega obraza. "Naj ti predstavim svojega prijatelja in sodelavca Tilna" se je zarežal Boštjan in hudomušno dodal "mislim, da se uradno še ne poznata." "Eva" je rekla kratko in svojo dlan ponudila Tilnu. Tudi on je bil kratek, izrekel je le svoje ime, ko ji je stisnil ponujeno dlan. Skušal je skriti vznemirjenje in veselje, ki sta ga preplavila ob njenem dotiku. Toda, tudi, če ne bi uspel skriti svojih občutij jih Eva najbrž ne bi opazila, saj se je zgubila v globini njegovih rjavih oči. Počasi je povlekla svojo dlan, ki jo je Tilen nerad spustil. Hitro se je zbrala in ju povprašala kaj bosta pila. Na videz sproščeno in normalno je odšla nazaj do šanka. Le ona je vedela kako mehke so njene noge in le ona se je zavedala napetosti v trebuhu. Ravno jima je hotela odnesti pijačo, ko sta prišla še Borut in Klemen, kar čez prostor ju je vprašala kaj naj jima prinese. Tilen je opazil kako ji je zažarel obraz, ko je videla prišleka. Aleš mu je hitro predstavil prijatelja in še predno sta sedla je bila že Eva pri mizi. Pladenj je odložila na mizo in objela Boruta. Ta ji je objem vrnil in jo za povrh še cmoknil na vrh nosa, da se je razposajeno zasmejala. Nato je na hitro poljubila Klemna, čeprav je poljub bil le bežen dotik ustnic je pričal o intimnosti, ki sta si jo Eva in Klemen delila. Tilna je zabolelo v predelu srca, kot bi mu železna roka poskušala iztrgati srce iz prsi. Eva mu je postregla njegovo pijačo in se mu nasmehnila. Ali je res v njenih očeh opazil iskrico zapeljivosti? Še predno se je lahko prepričal je že odšla postreč druge goste. Kmalu se je vrnila in se zapletla v pogovor. "Ali sta Klemen in Eva spet skupaj" je Boštjan tiho, a vseeno toliko naglas, da je tudi Tilen slišal, vprašal Boruta. "Ne, nista" je tiho odgovoril Borut in nato glasno vprašal "hej vidva, če sta tako navezana bo najbolje, da spet postaneta par, ne pa, da sta tako vztrajno in nesmiselno samska." Eva in Klemen sta se spogledala in nato pogledala Boruta, vsem je bilo očitno, da se jima tudi sanjalo ni kaj je Boruta privedlo do take teme. Borut se je zasmejal "sploh ne opazita vajinega obnašanja in naklonjenosti. Eva ali se zavedaš kaj se je prej zgodilo? Najbrž ne. Klemen je vstal in te povlekel na stol na katerem je prej sedel, nato ti je začel masirati ramena in počasi si se naslonila na njegov prsni koš. Pri tem pa sta se pogovarjala vsak s svojim sogovornikom. Če bi kateri od nas poskušal kaj takega bi ga že zmlela v prah." Kar nekaj moških za mizo je prikimalo. "Ja vam kaj takega ne bi dovolila, Klemen pa je bil šest let moj fant in nič neprimernega nisva počela" se je branila Eva. "Saj o tem govorim, ne vem zakaj ne bi mogla spet biti par" se ni dal Borut. Eva in Klemen sta se spogledala in odkimala drug drugemu. "Ne bova več par, z razlogom sva se razšla in to je to" je v imenu obeh odgovoril Klemen in si privlekel še en stol. Tilnu je bolečina okoli srca popustila, lažje je zadihal in ponovno začel upati, da mu bo uspelo zapeljati modrooko inštruktorico.
Tilnov mobilnik je pozvonil, pogledal je neznano številko in se oglasil. »Živijo, Eva tukaj. Oprosti ker sem si drznila v naši bazi podatkov poiskati tvojo številko. Klicala sem že Boštjana pa je nedosegljiv. Vem, da sta v soboto tudi vidva povabljena na Aleševo rojstnodnevno zabavo. Borut se je domislil, da bi vsi skupaj prispevali in mu kupili eno darilo, zato me zanima ali si zraven« je veselo čebljala Eva. Še sreča, da je toliko govorila, da je Tilen lahko prišel do sape od presenečenja. »Ja najprej živijo« je rekel in se zasmejal. »Jaz sem za in verjamem, da se bo tudi Boštjan strinjal. Mu bom omenil.« »Super, lahko bi imeli en bojni posvet pred zabavo, Klemen je predlagal, da se dobimo pri njemu v sredo ob 8 zvečer. Boštjan že ve kje je to. Se vidimo, punce iz moje skupine so prišle, moram prekinit. Adijo.« »Se vidiva, adijo« je rekel in odložil telefon, na obrazu mu je igral rahel nasmeh. Klicala ga je z mobilnega telefona, torej je zdaj imel tudi njeno številko in v sredo se bosta spet družila, pa čeprav pri njenem bivšem fantu. »Kaj se pa ti smehljaš kot bebček« je vprašal Boštjan, ko je vstopil v pisarno. »Dolgujem ti pijačo« mu je odgovoril Tilen in poglobil nasmeh. »Zakaj?« je zanimalo Boštjana. »Zato, ker si bil nedosegljiv in je Eva poklicala mene. V sredo ob 8 zvečer sva povabljena na pred Aleševo zabavo k Klemnu domov. Predlagali so, da zberemo denar in skupaj kupimo Alešu darilo. Jaz sem se strinjal v imenu obeh, če ti je prav« je Tilen hitro razložil situacijo, pri tem pa še vedno kazal očitno zadovoljstvo. Zdaj se je tudi Boštjan zasmejal »seveda mi je prav in očitno si ti vrgel oko na našo Evo.« »Luštna punca ni kaj. Bi imel kaj proti, če bi vrgel oko na njo« se je zdaj zresnil Tilen. Boštjan ga je nekaj trenutkov samo opazoval in nato odkimal »nič nimam proti, še več, res mislim, da bi bila vidva dober par, dokaj podobna sta si in iste stvari vaju zanimajo. Ja prav dober par bi bila, edino njo moraš prepričati v to, bojim se, da bo to težje kot si misliš in bo zahtevalo več napora kot po navadi.« »Mislim, da je vredna vsakega truda« je iskreno pripomnil Tilen. »Srečno« mu je zamrmral Boštjan, vzel mapo po katero je prišel in odločno odkorakal ven.
Tilen je postal pri vhodu in se razgledal po prostoru. Med gosti je zagledal samo vrh svetlih skodranih las. Eden izmed moških, ki jo je večinoma zakrival se je premaknil in takrat jo je zagledal. "Zapri usta in se nehaj sliniti ter začni dihat" je Tilnu na uho šepnil Boštjan in se zarežal. Tilen je nemočno pomežiknil in skušal ponovno normalno zadihati. Res mu je vzelo sapo, ko jo je videl. Kratka oprijeta rdeča obleka je podžigala njegovo domišljijo in visoke petke zapeljivih čevljev so njene dolge noge naredile še daljšim. "Pozdravljena, veseli me, da sta prišla" ju je pozdravila Mojca, drobna črnolaska veselega značaja. Tilen se ji je nasmehnil "očitno dobra zabava" in s pogledom zaobjel prostor. "Ja mislim, da bo res uspešna zabava. Zahvaliti se moram Evi za pomoč" je iskreno priznala Aleševa zaročenka, se jima še enkrat nasmehnila, potrepljala Boštjana po rami in z besedami "uživajta" odšla naprej. Stopila sta v gručo z namenom poiskati slavljenca. Tilen je opazoval Evo, ki se je nekaj korakov naprej pogovarjala s parom, ki ga ni poznal. Malenkostno je obrnila glavo in njuna pogleda sta se srečala. Prijazno se mu je nasmehnila in z ustnicami izoblikovala besedico živijo, nato se je obrnila nazaj k sogovornikoma. On ji je samo pokimal in se rahlo nasmehnil. Ljubi bog kako je bila lepa in zapeljiva. Nocoj jo bo povabil na zmenek pa naj se zgodi kar koli. Tega več ni mogel prenesti. Noro ga je privlačila in nekaj je moral ukreniti, drugače bo znorel. Čeprav je večino spoznal pred nekaj dnevi pri pred zabavnem sestanku, se je še vedno počutil tujec, ne glede na to, da so ga sprejeli medse. Tudi ta večer mu ni manjkalo družbe in tudi ne samskih deklet, ki so ga osvajale. Ostajal je hladen in nedostopen, a v sebi je gorel samo za eno. Enkrat sta samo kratko poklepetala, nato je odšla naprej. Z Mojco sta bili odlični gostiteljici. Spet je prišla v njegovo bližino in ravno se je obrnila k njegovi družbi, ko je pristopila še Mojce "zdaj bi lahko prinesli torto, mu zapeli in izročili darilo" je rekla tiho. Eva je pokimala in nato tiho rekla "dva para mišic bi mi nadvse prav prišla, da prinesemo torto. Imam jo v hladilniku pri meni." "Seveda" je rekel Boštjan in s seboj povlekel še Tilna, skupaj so zakorakali proti vhodu. Sveži večerni zrak jih je vse tri presenetil. Eva se je z dlanmi podrgnila po rokah in zamrmrala "uh je sveže". Z odločnim korakom je zakorakala okoli ograje in proti vhodi v sosednji stanovanjski dvojček. Pred vrati je obstala, se počasi priklonila in s tal pobrala velik šopek vrtnic. Izvlekla je vizitko in ne damsko zaklela sebi v brado. Obrnila se je na peti in šopek z vizitko na vrhu vrgla v smetnjak. Nato se je posvetila ključem in odklepanju vrat. Roke so ji drhtele. Tilen je vzel ključe iz njene roke in odklenil vrata. Roko ji je položil na hrbet in jo pospremil v njeno stanovanje "ne boj se" jo je hotel potolažiti. "Ne bojim se" je rekla grobo "besna sem. Andrej Kokot jih je pustil. Temu človeku ni jasno, da me ne zanima. Njegovo početje meji že na zalezovanje. Besna sem ker sem tako nemočna dopovedati mu, naj mi da že mir" je bruhnilo iz nje. Prižgala je luč v hodniku in s napotila proti kuhinji v kateri je gorela solna lučka in metala mehko svetlobo po prostoru. "Poklical bom Tomaža" je rekel Boštjan in vzel svoj mobilnik "ti pa sedi" ji je rekel in z glavo pokazal Tilnu naj ji natoči malo vode. "Pusti Tomaža naj se zabava, poleg tega nočem podajati policijske prijave, ne še, najprej ga bom poskusila sama prepričati" je rekla nemočno in naredila požirek vode, ki ji jo je podal Tilen. "Saj ne boš dala prijave, naj se Tomaž in njegov partner neuradno pomenita z Andrejem" je uspel reči Boštjan še predno je v sobo prihrumel visok svetlolasec. Boštjan mu je v grobem razložil kaj je vedel in kaj se je zgodilo. Tomaž je zagotovil, da se bo pogovoril z Andrejem in v kolikor ji ne bo dal miru naj mu pove, potem ga bo on ovadil. Nekaj trenutkov so še resno govorili nato je Eva le vstala, se nasmehnila in dodala "mislim, da bo Mojca živčna, ker še nismo prinesli torte." "Mislim, da bo preživela, vsi se prav dobro zabavajo in odlično sta pripravili zabavo. Ne skrbi" ji je veselo odvrnil Tomaž, se še bolj zarežal in dodal "veš obstaja enostavna rešitev za tvoje zalezovalce," pomolčal je in se še vedno nagajivo smejal "najdi si fanta!" "Ja kje?" je nemočno vprašala Eva "ko me obkrožajo sami taki kot je Andrej, od njih kakšen pravi še blizu ne upa" je rekla s kančkom žalosti v glasu. Ne da bi se več menila za moške v svoji kuhinji je odprla hladilnik in s težavo izvlekla torto ter jo položila na pult poleg pripravljenih svečk. V tišini so jo opazovali, ko je svečke strateško zabodla po lepo okrašeni gromozanski torti. Tomaž in Boštjan sta prijela torto vsak na enem koncu in se odpravila nazaj v Aleševo polovico hiše. Tilna sta pustila, da pospremi Evo in zaklene. Tilen se ji je približal za hrbet in tiho šepnil "v katero skupino bi mene uvrstila Eva? Všeč si mi in ne vem ali naj se ti približam ali kar takoj spokam stran? Kaj sem Eva, sem Andrej ali sem tisti pravi?" Za sekundo je obnemela nato je zašepetala nazaj "ti si tisti pravi Tilen" in stekla za Tomažem in Boštjanom prižgati svečke na bratrančevi torti. Tilen je počasi zakorakal za njimi. Pogledal je šop njenih ključev na svoji dlani, se zadovoljno nasmehnil in jih vtaknil v žep.