V neki zgodbi
stopam po modrini
neskončnega neba ...

Veter močno piha
odnaša mi dih
po zraku letijo
rože, ulovijo se
mi v lase ...
Ustavim se in
opazujem v času
ujete, zamrznjene
prizore iz življenja,
ki jih je odnesel
vihar bolečine ...
Lepijo se na modrino
oblikujejo se
v ostro steklovino...
Koščki v vetru režejo
oblake, rože
vse do moje kože...

V neki zgodbi
sem kraljica
škrlatnega neba

Veter

Z vetrom
prihaja
odmev,
stare
zgodbe
odsev
...
sonce
raztaplja
ledeni
ovoj,
oživlja
jedro
...
v srcu
iskri se
ljubezni
preboj
...
Med
iskrami
zapleše
odmev
svoj
zadnji
ples
v
tišino
...

Korak za korakom
lahkotno hodim po svoji
poti
...
Tu pa tam
se ustavim,
ob kakšnem vprašanju
in le korak naprej
je že odgovor
...
Včasih z rokama
balansiram
da sem v
ravnotežju.
Vem, da se
lahko v sekudi
sesujem in
se zvrnem v
svoje črno
brezno brez dna
...
Zato počasi korakam
naprej
...

Obljuba

Srečujem te
na tržnici
med ljudmi
...
pogledava
globoko
se v oči
...
in za trenutek
se mi zdi
da poznava se
vse večne dni.
...
Ponoči v sanjah
me obiskuješ
na blazini
čutim tvoj dih,
...
s prsti
otipam tvoj
profil,
...
z roko
božam tvoja krila
...
Tvoj vonj
na moji koži
...
me spomni
zadnjega poljuba
...
v njem je
skrita
tvoja
obljuba
…
da poiščeš me
na zemlji
in odpelješ
me domov
...

Bit & Sence

Sence so slepe pege
naše duše
so skrivnost
skrivnosti v naših srcih...
so nevidni tatuji
naših celic ...

Mrtve se rodijo
v luč življenja,
in se na
tem svetu
reflektirajo v obliki
zaprašenih, neobdelanih
praspominov,
so nedefinirani
ovinki eksistence,
neverjetne ideje uma ...

Sence so
najbolj intimna
dimenzija
človekove biti ...
so kreacija upanja
onkraj upanja samega.



Sence smo mi sami
kadar sploh
ne vemo, da smo ...

Prepovedan Sadež

V rokah drži
njeno sliko
ogleduje si jo
in premišljuje:
Zakaj tako je?
Čemu se to zgodi?
Bo kdaj okušal jo?
So njene ustne mehke
ali se mu to le zdi?

V sanjah, ki jih
vsak dan odsanja
dovoljeno je vse:
dotik, objem
...
Tam čuti njeno
toplo kožo,
njen glas,
ki šepeta
besede nežne.

Uganka mu
postaja njegovo
lastno občutenje,
saj dobro ve
da z njo igrati
se ne sme
..

Pogleda sliko,
žalosten postane.
Za njuni duši
telesno zbližanje
postalo bi
velik madež
saj drug drugemu sta
prepovedan sadež
...

Poezija je ...

Poezija je most
do večnosti.
Reke besed,
se zlivajo
na obale
sreče,
sočutja,
hrepenenja,
kot tudi žalosti
in trpljenja.
Je most
do naših src
in čustev.
…
Poezija je
biserna oglica,
ki osvetljuje
pot do,
naših sanj,
ki prebivajo
v najbolj
oddaljenem
in temnem
kotičku
naše
duše.
...
Poezija je
moje
tvoje
naše
Bistvo.
...

brez besed
se igra izteka
pred teboj
ki ne znaš poslušati
ne zmoreš videti
in ne želiš razumeti
brez besed
bolečina objema
bližnjo preteklost
srce joče
brez besed
v tišini
duše
...
odhajam