Arnkatla's Fimbulvetr

Naslov sporočila: Arnkatla's Fimbulvetr Čet Mar 12, 2009 10:21 pm

Pr-e/i-hodnost
[March 10, 2009]

Osušena jeza v strugi lic brez jamic
prebada s hladnim žarom sonca.
Belina se prelije v bledico barv,
vsako jutro v kozarec počutja.
Zagristi se s slastjo v žarkost
je večni okus razočaranja,
predpomladno čiščenje
spomladanskega prahu.
Vsako leto čakam,
da odteče marec
brez mene
mimo.

Naslov sporočila: Re: Arnkatla's Fimbulvetr Pet Mar 13, 2009 2:02 pm

Mačehi
[December 18, 2008]

Pobrala si,
kar me je zavrglo,
dvignila,
kar je od mene pobegnilo,

pestovala v naročju,
kar sem pustila oditi,
z mislijo,
da si snela si Boga z razpela,

da si skala,
v direktnem nasajenju,
na želji oklepanja,
pod spolzkim površjem,

si gledala kako mezi,
z modrino krvavečega kontrasta,
iz tvojih razpok,
koder odteka limfa v večnost mojega politeizma.

Naslov sporočila: Re: Arnkatla's Fimbulvetr Pet Mar 13, 2009 10:53 pm

Levitev
[July 22, 2008]

Lupina nezrelega sadeža je bila moja koža,
z belim nožem so jo odrli z mojega telesa.
Keramika se je razsula na gladkobi ploščic,
čakal sem da me razreže.

Nisem več imel brazgotin, odvzet mi je bil obraz,
brez glasilk sem kričal pred zakrinkanimi obličji.
Uglajeni hordi sem uničil cirkuško kariero, z rokami polomljenih dreves.
Visel sem s svojih vej, bil sem najlepša žena sveta.

Slabo sem obvladala zadnjo fazo poleta,
čeprav so mi bile podarjene široke peruti.
Nikdar jih nisem hotela zlomiti.

Videla sem te zamahovati s krili tik nad tlemi,
s premajhnim občudovanjem da bi te posnemala.
Pognala sem se s trebuhom na zemljo, ostala sem albatros.

Naslov sporočila: Re: Arnkatla's Fimbulvetr Čet Apr 15, 2010 1:24 pm

Prebujanje
7. april 2010

ostrina mladega jutra
prevesi se v lepko zatohlost
spomladanske utrujenosti
lenobno zlije se
na čuvajko zaklenjenega stanovanja
ki tu in tam pogleda skozi okno
zazre se za trenutek
proti vstajanju življa
v vso bujno barvnost cvetenja
potem od prevelike sile
se umakne vase
ob zvoku brenčanja
in pogled povesi
proti molku domačnosti
pripre trudne veke
omahne nazaj v posteljo
ki objame jo v sivino
kakor pogoltna krsta truplo